Da je znanje več jezikov prijetno in koristno, dà, celo kàj potrebno, se splošno priznava. Kaj utegne namreč plemenitega duhà bolj veseliti, ko da zna svoje ali drugega mišljenje, pa naj že govori naj že piše, s primerno besedo (ki je zrcalo duše) in v prikladnem govornem slogu prikazovati oziroma prikazáno, rekel bi, na svoje oči gledati? Kaj je, dalje, donosnejše, ko da moreš bodisi ustno razpravljanje o Bogu, o pravu in o naravi bodisi pisána dela o teh stvareh prav razumeti ter v njih shranjene zaklade izgrebati in ovedovati pa si jih, kadà je treba, k pridu obrečati? Kaj je, končno, česar mogó ljudje manj pogrešati kakor spoznavanja omenjenih reči po jezikih, ko pa bi se brez njihove pomoči ne mogli ne nauk cerkve ne državna uprava ne zasebni ne javni poklici braniti in ohraniti? Pri tem še ne omenim ne, kako je človek, ki mu manjka poznavanje jezikov, tudi kadar mu nujnost nalaga, naj govori, večkrat prisiljen, nalik serifskim žabam umolkníti in se grdó osmešiti, ker ne ve, o čem je beseda in kako mu je odgovarjati. Ker je za to trditev v učenih pisanjih veliko zgledov, tako da bi vsak, kdor bi poskušal mimo teh še druge navajati, po pravici utegnil sprožiti domnevo, češ, tale pa vodó mlati in razkazuje bolj svojo beračijo ko bogatijo, zategadelj se bom v naslednjem, ko že moram o stvari vsekakor nekaj povedati, doteknil vsak povrhu in na splošno najprej vprašanja o poglavitni rabi oziroma najodličnejšem smotru jezikov, nato pa mislim pridati po svojih skromnih močeh nekaj kratkih opomb o domači mi slovenski govorici pa objasniti napósled povod in namen pričujoče knjižice.
Bohorič v svoji trditvi razglablja pomen lastne misli. In kako misel bolje izraziti kot z uporabo besed? Tudi če imamo neko res dobro zamisel, bomo ostali manj pomembni, če je ne bomo uspeli pravilno in poslušalcem zanimivo predstaviti.
Seveda moramo ohraniti neko delovno območje med bredvsebinskim blebetanjem in konstruktivno in dobro podano idejo. Tudi za izrazitev in konstrukcijo mnenja sta potrebni odlika dobrega besednega zaklada in verbalna sposobnost.
Skozi desetletja, še posebej pa v času razcveta informacijskih tehnologij zadnjega pol stoletja se vedno veča potreba po komunikaciji. Ker gre svet vedno bolj z roko v roki različnih narodov naprej v prihodnost, je sporazumevanje z različnimi narodi ključnega pomena. Mednarodno sodelovanje je dandanes obvezno že za preživetje človeške vrste in kaj drugega bolj označi narod kot njegov jezik? Z učenjem drugih jezikov svetu dokažemo željo po sodelovanju in produktivnosti, obenem pa tudi v lokalni ali narodni skupnosti veljamo za plemenitejše in uspešnejše.
Kot vidimo na primeru Združenih držav Amerike, ki se kažejo v velikem patriotskem obnašanju, prevelika samopašnost in nesamokritičnost vodi v propad države od znotraj.
S tem smo dokazali vedno večji pomen znanja jezikov skozi čas.
Prebral sem si članek spletnega portala novinarske hiše Delo z naslovom Slovenščina in svet v malem iz leta 2015. Članek se osredotoči na dejstva o uporabi slovenskega jezika izven Slovenije. Novinarje kulturne sekcije Dela je za anketo in kratke intervjuje z izseljenimi Slovenci navdihnil tradicionalni 51. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, zato so nekatere udeležence omenjenega seminarja, ki je potekal v okvirju Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik v sodelovanju s Filozofsko fakulteto, povprašali o trenutni situaciji stanja slovenščine v njihovem vsakdanjiku, ki poteka po različnih državah vsega sveta. Mnenja so bila različna, vendar so prihajala iz izobraženih oseb, željnih po dodatni izobrazbi slovenščine, večinoma zaradi želje po nekem notranjem zadoščenju, saj so bili vsi nekako povezani s Slovenijo in jih je zanimala slovenska kultura.
Sam vsekakor podpiram tujce in slovenske izseljence ali otroke izseljencev, ki jih zanima slovenska kultura in jezik, da se udeležijo podobnih konferenc in srečanj. V tem se strinjam z Bohoričem; za razumevanje naroda je treba razumeti njihov jezik, zato je vsako srečanje ali vsaj poskus srečanja s tujimi jeziki vedno dobrodošel, saj tako širimo svoja obzorja. Ne samo, da znanje in učenje slovenskega jezika pripomore k mentaliteti učečega, pripomore tudi k razširjenosti slovenske kulture in miselnosti. Celoten narod, skupaj s kulturo in jezikom se lahko namreč pozabi ob premajhni izpostavljenosti in povezanosti z drugimi narodi. Seveda ima Slovenija dobro globalno prepoznavnost, kar zagotavlja njeno ohranitev in ukoreninjenje.
Enako menim v obratno smer. Že od malega je ljudi treba povezati s svetom, jih učiti o tujih jezikih in kulturah po svetu, da lahko s svetom nekega dne sodelujejo na dober način. K temu seveda najbolj pripomore šolski sistem, ki je za razliko od nekaterih drugih držav daleko boljši.
Nekateri pozabljajo na pomen globalne povezanosti, kar vodi v zaprtost naroda samega vase. To nikakor ni dobro in je v nasprotju z zgoraj napisanim. Treba je obdržati neko zdravo mejo med izgubo narodne zavesti in prevelikim patriotizmom.
Zmenjeno.