Zakaj sploh opazovati Luno in jo posneti na videokaseto? Zakaj se mučiti s staro Damo, če jo lahko opazujemo vsak dan? Zato, spoštovane gospe in gospodje, zato, ker je to ljudem najbolj znano nebesno telo in si z njim najlažje predstavljajo tudi ostala nebesna telesa; zato, ker jo kljub njeni veliki bližini ljudje le premalo poznamo; zato, ker je to konec koncev prvo in edino nebesno telo, razen Zemlje, na katerega je stopila človeška noga; in tudi zato, ker vpliva na plimovanje morij na Zemlji. Sedaj, ko veste vse razloge za naše dejanje, vam lahko opiševa, kako je snemanje potekalo.
Dne 25. maja 1994 smo se kot ponavadi zbrali na strehi naše gimnazije. Pred začetkom snemanja smo (s teleskopom Meade LX200, D=256mm, f/10), malce pokukali proti Jupitru in s 100-kratno povečavo prekrasno videli njegovo atmosfero in štiri satelite. Opazovali smo tudi z 250-kratno povečavo, a nas je pri tem motilo nemirno ozračje.
Kako smo sploh prišli na idejo, da bi Luno posneli z videokamero? Biologi so že pred leti kupili izredno kvalitetno kamero Panasonic Solid State Colour Camera WV-CDllOE, ki se pritrdi na zato posebej prirejen mikroskop. Pri pouku fizike smo z njo opazovali rast kristalov. Pomislili smo, da bi kamero pritrdili v primarno gorišče teleskopa. Ideja je bila vznemirljiva, vendar nikakor nismo našli ustreznega termina, saj je šola do dijakov na koncu leta neusmiljena. Prva priložnost se je ponudila 25. maja. Kljub temu, da je bila Luna že polna, smo se odločili za snemanje.
Nestrpnost je naraščala. Hja, to je bilo prvič, da smo počeli kaj takega, zato je bilo toliko bolj zanimivo. Nastavek za pritrditev CCD kamere je bil preširok, zato je moral eden od dijakov kamero držati kar v roki. To niti ni bilo tako slabo, saj je lahko ostril sliko tako, da je kamero približeval oziroma oddaljeval od okularne odprtine.
In potem... počasi se je obris pokazal na zaslonu, zastal nam je dih
in končno - Luna. Slika na monitorju je bila odlična. Navdušeno smo
vodili teleskop po Luni in si ogledovali kraterje različnih oblik.
Kljub migetanju zraka smo lahko dokaj razločno videli tudi zelo majhne
kraterje, ki so imeli premer le nekaj kilometrov. V takih trenutkih dobiš
občutek, kot da razdalj sploh ni, ali pa vsaj, da jih ni težko prepotovati.
Kasneje smo preverili, ali je vse posneto na kaseti. Priložen posnetek je
narejen tako, da je naš mentor enostavno posnel sliko ekrana. Kljub navidez
primitivni metodi pa lahko vidite, da je slika izvrstna. Prikazuje krater
Pitagora, ki je bil ravno tedaj v idealni legi glede na Sonce. Lahko rečeva,
da je tudi to opazovanje uspelo, saj smo izpolnili vse cilje, ki smo si jih
na začetku zastavili. Najpomembneje pa je to, da smo se znova naučili
nečesa novega.
Za Spiko iz Gimnazije St. Vid Andraž Petrovič & Gašper Šušteršič
Sledi prispevek o astronomski noči Astronomsko društvo Orion iz Maribora,
ki sicer ni povezan
z našim krožkom, je pa bil objavljen ob prispevku Andraža in Gašperja
in je zanimiv, ker priča o rasti astronomije v prvi polovici
devetdesetih let.
Prva astronomska noč ADO
Astronomsko društvo Orion iz Maribora je v noči med 18. in 19. julijem organiziralo svojo prvo astronomsko noč. Društvo je še sveže in vsi njegovi člani so po svojih močeh pripomogli k organizaciji. Astronomska noč se je odvijala na Pohorju, v in ob Ruški koči. Lokacija je bila zelo primerna, saj opazovanj ni motila umetna svetloba. S travnika pred kočo se je videlo večino obzorja. Ker je kar nekaj c anov začetnikov, smo najprej poslušali predavanja o koordinatnem sistemu na nebu, o planetih, asteroidih, o Osončju in o drugih osnovah astronomije, ki so bila zanimiva tako začetnikom kot izkušenim astronomom. Po večer ji so nam predstavili teleskop s premerom zrcala 115 milimetrov tipa Newton. Takšna teleskopa smo imeli kar dva, oba pa sta bila last c'lanov društva. Po predstavitvi smo odšli na travnik, kjer smo teleskopa postavili in obrnili proti Veneri, Jupitru in Luni.
Ker društvo še nima svojega daljnogleda, smo nestrpno pričakovali prihod predsednika UAD Andreja Moharja, ki naj bi s seboj pripeljal njihov društveni teleskop, s premerom zrcala 250 milimetrov. Med 22. in 23. uro smo ga le dočakali. Zaradi vetra smo medtem teleskope umaknili v zavetrje koče, kamor smo postavili tudi računalniško vodenega orjaka. Sledila je predstavitev teleskopa in njegovega delovanja, nato pa enkratni pogledi na Luno in Jupiter. Opazovanje šibkih teles, kot so meglice in galaksije je motil sij Lune. Pogovor je tekel o zanimivih ozvezdjih in njihovi legi na nebu. Izkušeni opazovalci so manj izkušenim pokazali nekatera ozvezdja pa tudi nekatere šibke objekte, ki s prostim očesom niso vidni, lahko pa smo jih ujeli v binokularje.
Med opazovanji smo naredili premor in se v koči malce pogreli in osvežili. Dogovorili smo se, da si bo vsak udeleženec izbral enega ali dva Messierjeva objekta, ki ju želi videti. Določiti smo morali tudi njune koordinate. Izbrali smo si kopico zanimivih objektov. Ko je Luna zašla, smo si najprej ogledali Jupitra, na katerem smo videli nekatere podrobnosti, kot na primer njegova ekvatorialna pasova. Večino izbranih Messierjevih objektov smo si ogledali v večjem teleskopu, lepo pa so bili vidni tudi v manjših teleskopih in binokularjih. V roke smo dobili tudi tastaturo računalniško vodenega teleskopa in sami poiskali izbrane objekte. Drugo polovico noči, ko je bil Saturn že nad obzorjem, so bile vse oči uprte vanj. Seveda nam je "oko teleskopov" najpodrobneje prikazalo planet z obroči. Kot večina soopazo
® september 1994
valcev sem bil tudi sam navdušen nad slikami, ki so nam jih prikazali vsi trije inštrumenti. V največjem je bila seveda slika najpodrobnejša. Po Saturnu smo si ogledali še nekatere druge objekte. Proti koncu smo teleskop obrnili še proti Mizarju in Alkorju v Velikem medvedu. Opazili smo, da ima neka sosednja zvezda večjo svetlost. Glede na sosede so ji izkušeni opazovalci prisodili 7. do 8. magnitudo, v zvezdnem atlasu pa je označena kot zvezda 9. magnitude. Postalo je zanimivo, kot da je to nekakšen vrhunec naše noči. Spraševali smo se, ali gre morda za novo ali le za napako v zvezdnem atlasu ali morda za kaj drugega.
Bolj zaspani in utrujeni so odšli spat okoli 4. ure, nekateri pa smo vzdržali do 5. ure. Po zajtrku so sledila predavanja o zvezdah, spremenljivkah, H-R diagramu, o spektrih, o kometu Shoemaker-Levy 9 in trčenju z Jupitrom ter o astrofotografiji.
Zadnje predavanje profesorja iz Murske Sobote je bilo malo manj povezano z astronomijo, več pa z meteorologijo.
Po popoldanskih predavanjih smo se odpravili domov v dolino. Prva astronomska noč ADO nas je še bolj povezala, zvedeli smo mnogo zanimivih stvari. Upam, da bo takšnih v prihodnje čim več.
A jaž Britvič, član ADO
V HTML priredil Vičar Zorko
Do sedaj je to stran obiskalo
ljudi.
E-MAIL: zorko.vicar@guest.arnes.si
Nazaj na domačo stran.