Na dopust sem vzel tudi svojo edino nadvse skromno astronomsko opremo: fotografsko stojalo in zložljiv ruski daljnogled z imenom Turist (20X50) - 20 je povečava, 50 pa premer objektiva v milimetrih.V počitniškem naselju je mrgolelo ljudi vseh starosti. Na obali so se vsak večer zabavali otroci in odrasli ob raznoliki živi glasbi. Tudi mi smo se skoraj redno udeleževali večernih rajanj. Naša hišica je bila skrita v zavetju borovega gozda, tako da sem med vejami komaj uspel poiskati Luno, ki je zmeraj hvaležen objekt za opazovanje, otroci jo najraje opazujejo.

Neko noč sem si po dolgem času spet zaželel ogledati Jupitra in njegove "večno" plesoče lune. Edini primeren prostor je bil na obali v bližini zmeraj obljudenega plesišča. Že v mraku sem usmerjal daljnogled zdaj v Luno, zdaj v Jupiter. Razen planetov, nekaterih dvojnih zvezd in svetlejših M objektov Turist tako ne pokaže. Trudil sem se, da bi mlajša otroka naučil gledanja skozi daljnogled, kar ni zmeraj enostavo, kot se to zdi odraslim -gledaš in vidiš. Z Luno ni bilo večjih težav a Jupiter sta, glede na komentarje, videla bolj zaradi drugih kot v resnici.

Mimo so prihajale družine in marsikateri otrok je spraševal starše, kaj delamo. Kmalu sta se pojavila prva brat in sestra, ki sta sicer sramežljivo a vendarle za Slovence pogumno vprašala, kaj opazujemo. Ob namigu, da se tudi onadva lahko pridružita, sta z veseljem skočila k stojalu in že radovedno tiščala oči k okularju. Kljub skromni dvajsetkratni povečavi kaže Luna že kar spodobne podrobnosti in ob terminatorju ni težko zaznati razbrazdanega reliefa in gora sredi večjih kraterjev. Prva "slučajna" obiskovalca sta bila prsenečena in takoj sta navdušeno klicala ateka in mamo in komentirala, da kako je Luna velika, kako je blizu, da je taka kot kruh, in da naj jo tudi onadva pogledata. Starša sta še nekoliko bolj sramežljivo kot otroka vprašala, če lahko pogledata in tudi njima je bila, kljub mnogim pogledom na Luno s prostimi očmi, Luna v okularju presenečenje. V tem času, ne da bi se sploh zavedal, se je ob daljnogledu začela zbirati radovedna množica, predvsem otrok, starši so v glavnem, vsaj na začetku, zadržano, nekateri tudi "pametno" -opazovali dogajanje z distance. Ne da bi hotel, se je družinsko opazovanje spremenilo v javno opazovanje. Tisti bolj radovedni so me prosili, če jim pokažem še kaj drugega razen Lune. Zmeraj privlačni Jupiter in nekaj dvojnih zvezd je bilo čisto dovolj glede na nestrpnost čakajočih. Opazovanje je bilo na nek način tudi družabno srečanje in razvila so se nenavadno zanimiva razmišljanja, opažanja in vprašanja. Lahko bi jih razdelil vsaj v štiri široka področja: astronomija, izobraževanje-kultura, ekonomija, razno. Recimo, da v enem narečnem stavku karikiram vprašanja in komentarje otroka ob opazovanju Jupitra: "O atek, ti si mi pa reko (dejal), da je to Severnica, pa res se vidijo štiri pikice, ena je čisto poleg, a kdo živi gor, toti je bijo pameten, ki je to odkrijo, koliko pa to stane, a mi bosta kupila tak daljnogled, v šoli pa nam tega nič ne pokažejo, ..." Eden od staršev dostavi, da imajo doma tudi podoben daljnogled, samo ne vedo, kaj bi opazovali, spet nekdo tretji začne razglabljati o človeški genialnosti, Marsovcih, potovanju na Luno, Galileju, celo o zgodovini in politiki ... Lahko si mislite, kaj vse se je sprostilo v ljudeh ob sproščenem in nenadejanem astronomskem druženju na obali.

Začel bom z ekonomskim pogledom in ne, po pričakovanjih, z astronomskim. Veliko staršev, še več pa otrok, je spraševalo, koliko stane tak super teleskop, ki nam omogoča tako krasno opazovanje. Odgovor je seveda vse pozitivno presenetil, saj stane stojalo manj kot 10 000 SIT, glede na ceno soliden daljnogled (teleskop) Turist pa borih 5000 do 6000 SIT. Po tej informaciji se je takoj začelo "barantanje" med starši in potomci o nakupu podobne opreme. Argumenti so bili logični in sicer, da je stojalo uporabno tudi za fotoaparat in video kamero, z daljnogledom pa lahko opazujemo tudi pokrajino, živali ... Vsaj med opazovanjem so starši v glavnem obljubili nakup podobne astronomske opreme. Najbrž bo kak otrok res deležen uporabnega teleskopa, recimo ob rojstnem dnevu, godu, koncu šolskega leta ... , ko smo zmeraj v zadregi z izbiro pametnih daril.

Kar nekaj otrok in samo par staršev je vprašalo, koliko mi morajo plačati za pogled skozi daljnogled. Seveda je bilo nenadejano astronomsko opazovanje brezplačno, če bi računal, bi škoda bila dvakratna -sam bi zelo malo zaslužil, velika škoda pa bi bila, ker bi v tem primeru kvečjemu kakih deset otrok pokukalo v vesolje in tudi astronomska "atmosfera" med zbranimi bi bila precej bolj zatohla. Je pa razumevanje takega dogodka tudi skozi denar, v času, ko si želimo z lastnim delom zaslužiti denar, na drugi strani pa smo priča brezobzirnemu in brezpravnemu masovnemu lupljenju ljudi, nadvse zanimiv ekonomski in kulturno-sociološki fenomen. Stara (za nas nova) miselnost, da se vse trži, se že odraža na najmlajših. Slišali smo tudi zgodbo, da je na tem otoku, vendar v večjem mestu, nek domačin tržil pogled skozi teleskop za 200 SIT. Jaz seveda nisem komentiral tržne astronomije, so pa jo toliko bolj prisotni. Seveda so bili eni ZA drugi pa PROTI. Naslednja primerjava bo sicer robata, pa vendar. Nekateri otroci od tistih, ki so bili proti plačilu, so jedli velike sladolede, vredne vsaj toliko kot je zahteval astronom trgovec.

Kje sem še naletel na debato o trženju astronomije? V začetku septembra smo se dokaj pozno popoldne odpravili v Julijske alpe, na srečo smo bili že iz stene, ko nas je ujela popolna tema. Sreča v nesreči je bila, da so našo luč zagledali trije alpinisti, ki so se zaplezali v severni triglavski steni in ostali samo z eno skromno lučko ujeti v brezpotju roba stene in teme. S svojo močno lučjo smo jim pomagali, da so se izvlekli. Po veselju zaradi srečnega konca (med alpinisti je bil tudi prijatelj iz študentskih let, publicist Samo Resnik, urednik ljubljanske Tribune, itn, enkrat so naju dobesedno vrgli iz Kinoteke, ker sva se v dvorano prišvercala ...) in izmenjavi osnovnih informacij je, zaradi božanskega zvezdnega neba, kjer je kraljeval Jupiter, pogovor nanesel na astronomijo. Eden izmed treh alpinistov je tudi preživel počitnice na istem otoku kot mi in bil je ves navdušen nad Saturnom, ki ga je sicer za plačilo razkazoval že omenjeni astronom trgovec.

Seveda se je alpinistu zdelo samoumevno, da se pogled skozi teleskop tudi plača. Še se bomo vrnili k astronomiji, denarju, znanju, naravoslovju, vrednotam.

Vsekakor je po pričakovanjih večina bila navdušena nad Luno in velika večina jo je prvič videla pod dvajsetkrat večjim zornim kotom. O troci so navdušenje pokazali tudi z vzklikom ali klicem: "Mama, atek, poglejta še vidva!" Tudi starši med opazovanjem niso dosti zaostajali in ni bilo redko, da so bili starši bolj navdušeni kot otroci. Pri skrivnostnem Jupitru so bili pred pogledom v okular še nekoliko bolj vznemirjeni. Mnogi niso mogli verjeti, da se da tako enostavno poiskati največji planet našega Osončja. Vsi so v glavnem komentirali, da so že prejšnje noči opazili to svetlo "zvezdo" in nekateri so menili, da je to Severnica (čeprav na jugovzhodu). Pogled v okular pa je že začel deliti obiskovalce na bolj in manj astronomsko navdušene. Jupiter z lunami je mnoge še bolj prepričal, da za osnovna astronomska opazovanja res ni treba končati študija astronomije in ni potrebno kupiti milijone SIT vredne opreme. Je pa bilo že nekaj razočaranih obrazov, saj majhna ploščica in štiri pikice nanje, kljub vsem dodatnim pojasnjevanjem, niso naredile zanimanja vrednega vtisa. Bili so primeri, da so nekateri opazovali Jupiter pred Luno in pri teh se je v glavnem vidno izboljšalo astronomsko razpoloženje. Mnogi so pogledali v daljnogled večkrat in so zato ostali z mano kar celo uro. Nekateri med njimi niso mogli verjeti, za koliko se je Jupiter premaknil na nebu v eni uri. Pri Luni jim dejstvo, da je že skoraj zahajala, ni vzbudilo nobenih razmislekov.

Ali je astronomija vrednota? Nekateri bi, povem grobo metaforično, takoj zamenjali sladoled za pogled v vesolje, drugim se zdi samoumevno, da je znanje, ki se ne zdi uporabno, čeprav je to astronomija, nevredno enega samega tolarja. So pa tudi tretji, ki te dileme sploh ne čutijo in so prepuščeni toku množice in ti so po svoje najbolj nebogljeni in teh je na žalost največ.

Zanimivo je, da jih je bilo kar nekaj, ki so poznali težave Galileja in ostalih astronomov, zelo malo pa so poznali njihovo astronomsko delo in odkritja oziroma astronomijo nasploh. Šele sedaj sem se zavedel, kaj in kako nas pravzaprav naša šola uči. Namen tega prispevka ni, da bi kogar koli od mojih gostov vrednostno ocenjeval, rad bi le pokazal na realnost trenutnega stanja astronomije v kulturi nas samih. Ti radovedni in razmišljujoči gostje so me vsekakor zelo , zelo pozitivno presenetili in mi vlili upanje. Negativno pa me je presenetilo, kaj jim (nam) je bilo (je) ponujeno v otroštvu, šoli, občilih, ... Človeška skupnost je na nek način tudi zrcalo šole in seveda obratno, da pa ne bi ostal v protislovju, je potrebno vendarle opozoriti, da šolske programe pišejo takoimenovani strokovnjaki in seveda izvoljeni predstavniki ljudstva. Šola je zanemarjala in še zanemarja praktično astronomijo. Še več. Ob trenutni zatohli duhovni klimi krčenja naravoslovja v šolah astronomije sploh ni. Ljudje, ki prisegajo na trpljenje Galileja, in nas o njem učijo (kar je prav), hkrati pa njegovo delo mečejo iz šol, so ne vede ali vede na strani novodobnih Galilejevih inkvizitorjev.

Kako je z astronomskimi društvi in krožki? Obstajajo, a jih je skupaj kvečjemu okrog 20. Ne vem, če je primerjava pravšnja; kaj pomeni ta skromna številka v primerjavi z nekaj sto, če ne tisoč lovskimi društvi. Seveda ni, da bi se človek primerjal s takimi ali drugačnimi društvi in zvezami, pa vendar kažejo na ujetost nas in naših otrok v kulturni prostor, kjer je astronomija marginalna. Kljub temu mnogo ljudi pogreša astronomijo, ki je v zgodovini toliko prispevala k osvobajanju človeške znanstvene in duhovne misli. Kot da je nekomu odveč človek, ki zna na nebu ločiti zvezde, planete, galaksije ... Človek, ki opazuje in razmišlja.

Mogoče se zdijo komu nekatere misli ostre in tendenciozne, a taka se meni kaže slika, ki je nastala na podlagi izkušenj oziroma nekaterih dejstev. Sicer pa sedanjost gradijo sinovi in vnuki naših prednikov in najbrž težave, ki jih povzroča človek sočloveku, ne temeljijo v svetovnonazorski opredelitvi ampak v človeku samem. Da ne bi ostal ujet v zgodovinsko zanko in jamranje, bi predlagal, da se to odrivanje naravoslovja predvsem pa astronomije majčkeno ustavi in, to poudarjam, na zadovoljstvo vseh nas in ne na račun drugih ved.

Čez deset let bom lahko, tudi če bom slučajno šel na morje brez daljnogleda, vsako jasno noč pogledal v nebo skozi teleskop, saj se bo zmeraj našlo nekaj razigranih otrok in odraslih, ki bodo zvečer kje na obali kukali v nebo in me bodo povabili, da se jim pridružim. Vzdušje zvečer bo približno tako kot je vzdušje čez dan na obali ali v vodi, ko je povsem normalno, da ima skoraj vsak otrok žogo, potapljaško masko, čolniček ... , igra se košarka, odbojka, nogomet, tenis, karte, šah, se potaplja, išče školjke, lovi, zbira kamenje ... Tako bo tudi čez 10 let , le da bo imelo veliko otrok tudi svoj teleskop, s katerim bodo kot za šalo iskali nebesne objekte, in ko bom šel zvečer po obali, me bodo povabili ...

Najbrž tako idilično ne bo, a da bi bilo bolje kot je danes, da bi mi ljudje vsaj povedali kaj hočejo opazovati in kaj so že opazovali v šoli ali na taborih, bi bilo potrebno narediti nekaj majhnih korakov. Te majhne a prve korake bi morali narediti res vsi učenci na vseh osnovnih in srednjih šolah, lahko tudi na fakultetah. Predlog, ki ga bom podal bo, za stroge astronome najbrž otročji, ker pa je otrokom tudi namenjen, se strinjam z mnenjeh strogih astronomov. Za vodstva šol pa bo predlog ob morebitnem nakupu minimalne potrebne opreme prezahteven.

Predlagam, da se na šolah potrudijo in poiščejo stare teleskope. Mislim, da je kar nekaj šol že v davni preteklosti kupilo teleskope, in da so na to že vsi pozabili. Na žalost se premnogokrat zgodi, da ko učitelj, mentor astronomskega krožka, zapusti šolo, opremo razstavijo talentirani otroci ali pa jo šola kam založi. Pod teleskop bi že mogoče lahko štel napravo z napisom (20X50) kar pomeni, povečava 20, premer objektiva 50 mm. Seveda priporočam kar se da velike premere objektivov. Šole, ki nimajo teleskopa, naj ga kupijo. Stroški nakupa ne bodo presegli stroškov grafoskopa ali računalnika, ki ga boste tako in tako čez dve leti zamenjali. Nekoliko zmogljivejše daljnoglede oziroma teleskope lahko kupite že za sorazmerno nizko ceno. Moj ruski daljnogled Turist (glej sliko 1) je stal samo 6000 SIT. Vsekakor pa za 100 000 SIT dobite že zelo spodobno napravo. Ne kupujte razne zahodne nemogoče plastične optike za deset dolarjev na nemogočih majavih stojalih. Na trgu se dobi kar nekaj odlične ruske optike z nekaj 10 kratno povečavo in premerom objektiva od 70 mm do 100 mm in to za nekaj 10 000 SIT. Odlična optika pomeni odlična glede na ceno. Če že ni odlična, pa je spodobna in dovolj dobra za naš namen. Če teleskop nima res trdnega stojala, naj ima vsaj navoj za fotografsko stojalo.

Kdo naj se loti iskanja, oziroma nakupa opreme, oziroma projekta? To naj bo radoveden učitelj (lahko laborant), ki ima vsaj malo naravoslovne žilice, profil ni važen, zaradi znanja so seveda zaželjeni fiziki. Ko smo (se) pogumno izbrali, poiskali oz. kupili opremo, se moramo nanjo navaditi, recimo z opazovanjem podrobnosti bližnje in daljne okolice.

Brž, ko bo jasna noč, si oglejmo (prvič brez učencev), če je le možno, nepolno Luno. Površje Lune primerjajmo s slikami in kartami iz (recimo) Atlasa sveta. Kmalu bomo našli "morja" in kraterje, ki so označeni in poimenovani na kartah. Tudi Slovenci imamo čast, da je eden izmed kraterjev poimenovan po našem velikem, a premalo cenjenem, matematiku Juriju Vegi. Opazili boste, da je največ podrobnosti videti ob terminatorju, to je tistem delu Lune, kjer poteka ločnica med dnevom in nočjo in so zato sence najizrazitejše (glej sliko 2). Izkušnja z opazovanjem Lune nam bo vlila pogum. Kdor želi, lahko o opazovanju Lune več prebere v Spiki 1996/5. Učencem lahko zastavimo zelo staro a poučno vprašanje, kako s pomočjo sence dokaj enostavno določamo višino gora na Luni.

Slika 2: Luna, kot jo vidimo z 20-kratno povečavo (levo) in Luna, kot jo vidimo s 100-kratno povečavo (desno). Fotografiji so posneli dijaki astronomskega krožka Gimnazije Šentvid.

Zdaj, ko smo že izkušeni astronomi, poiščemo lege svetlejših planetov v efemeridah, po domače v koledarju astronomskih dogodkov. Podatke bomo našli v astronomski reviji Spika (za prvo silo si lahko pomagamo s Proteusom, revijo Življenje in tehnika, priporočam letne efemeride Naše nebo, lahko tudi s pomočjo računalnika oziroma Interneta). Če nimamo na voljo povečave nad 20, se osredotočimo predvsem na Jupitra, z močnejšimi teleskopi pa lahko opazujemo še Venero, Saturna, Marsa in Merkurja. Venera, Saturn in Jupiter bodo še vso jesen v zelo ugodni legi za opazovanje (veljalo za jesen 1997). Tudi če še ne poznamo rektascenzije in deklinacije, koordinat ekvatorskega koordinatnega sistema, s katerima ponavadi podajamo lege nebesnih teles, se ne ustrašite. Poznavanje koordinatnih sistemov za taka opazovanja ni nujno potrebno. V efemeridah je ponavadi tudi zelo enostaven opis lege teles na nebu (razumljiv vsakemu). Opis podaja čas vzhoda in zahoda nebesnega telesa in stran neba, kjer je v večernih urah objekt viden. Planete iz naših krajev v glavnem zmeraj vidimo nekoliko južneje od zenita (nadglavišča), oziroma proti jugovzhodu ali jugozahodu neba, odvisno od planeta, ure in datum a. Ker smo začetniki, se posvetimo le očitnim značilnostim, ki jih opazimo pri planetih.

Pri Veneri vsakega očarajo mene, ki izgledajo kot krajci pri Luni. Mene vidimo zato, ker je tirnica Venere znotraj tirnice Zemlje, oziroma zato, ker je Venera bližje Soncu kot mi, je notranji planet (glej sliko 3). Zorni kot oziroma navidezna velikost Venere se zelo spreminja, saj se nam Venera v spodnji konjunkciji (planet potuje med Zemljo in Soncem) zelo približa in ob zgornji konjunkciji (Sonce je med Zemljo in planetom) pa zelo oddalji (glej sliki 3 in 4). Venero opazujemo vsaj enkrat mesečno, da opazimo razliko v velikosti in fazi. Da je Venera nekaj časa Večernica, vidna po zahodu Sonca in nekaj časa Danica, torej je vidna le zjutraj pred vzhodom Sonca, lahko razberemo iz slik 3 in 4. Planete vidimo zato, ker se od njih odbija Sončeva svetloba. Venera za opazovalca z Zemlje najsvetlejši planet in se jo da opazovati z daljnogledom tudi čez dan. Bodite previdni, direktni Sončevi žarki vas lahko, če po pomoti z daljnogledom greste čez Sonce, oslepijo.

Slika 4: Faze notranjega planeta med kroženjem okrog Sonca. Vstavljeni sliki:Fotografije faz in navidezne velikosti Venere v ločnih sekundah v odvisnosti od lege

Največji planet Jupiter nas razveseli s štirimi zelo lepo vidnimi lunami, katerih spremembo lege lahko opazimo že v nekaj urah (glej sliko 5). Jupiter ima sicer po dosedanjih raziskavah 16 lun, štiri največje pa lahko z malo potrpežljivosti vidimo že z lovskim daljnogledom. Po oddaljenosti od Jupitra so to: Jo, Evropa, Ganimed in Kalisto. Zaradi gibanja lun okrog Jupitra jih seveda v različnih časih vidimo v drugačni medsebojni legi. Kako smo si ljudje različni priča tudi podatek, da avstralski domačini (zaradi rasizma skoraj že izumrli) aborigini, vidijo Jupitrove lune s prostim očesom. Poskusite še vi. Lune so včasih služile kot najnatančnejše ure, saj je njihova perioda (obhodni čas potovanja okrog Jupitra) dokaj konstantna. Ni potrebno poudarjati, da je Jupitrove lune prvi opazil Galileo Galilej leta 1610. Predvideval je, da tako kot krožijo lune okrog Jupitra, najbrž tudi planeti krožijo okrog Sonca. S pomočjo okultacije (okultacija pomeni prekrivanje dveh teles, recimo lune in Jupitra) Jupitrovih lun je Römer kot prvi že leta 1675 ocenil hitrost svetlobe. S 50-kratno povečavo lahko že razločimo Jupitrove atmosferske pasove, kar ponavadi naredi izjemen vtis na opazovalce. V Jupitrovi atmosferi potekajo načeloma podobni pojavi kot na Zemlji -rojevajo se cikloni in anticikloni ... Z večjim teleskopom lahko ob primernem času opazimo tudi znamenito rdečo pego, vremenski pojav, ki ga nepretrgano opazujemo že vse od leta 1630, ko ga je odkril fizik Robert Hooke.

Slika 5: Jupiter z najsvetlejšimi lun

Drugi po velikosti, Saturn, pa je s svojimi kolobarji tako in tako "zvezda" med planeti. Samo največjo izmed enaindvajsetih Saturnovih lun (z imenom Titan) dokaj enostavno opazimo. Atmosfera Saturna sicer ni izrazita, toda večje povečave (vsaj 50-kratna) nam razkrijejo senco kolobarjev na Saturnu in celo Cassinijevo(e) vrzel(i) med njimi. Vrzeli je leta 1675 odkril Giovanni Cassini in so posledica gravitacije notranjih lun.

Slika 6: Slika Saturna je v okularju teleskopa v resnici neprimerno ostrejša oziroma lepša. Neostrost slike je posledica dolgega ekspozicijskega časa, ki je ob šibki svetlobi nujen, kar pa pomeni, da se, zaradi refrakcije (loma) svetlobe na celicah zraka z različnimi temperaturami, slika razmaže. To je tudi največji problem astrofot

Razen tirnic Merkurja in Venere, ležijo tirnice vseh ostalih planetov za Zemljino. Ostali planeti so torej dlje od Sonca kot mi, so zunanji planeti. Ni težko pomisliti, kdaj so zunanji planeti v najugodnejši legi za opazovanje. To je takrat, ko se Zemlja nahaja med planetom in Soncem, pravimo, da je takrat planet v opoziciji. Planet nam je najbližje in je celo noč na nebu. Notranja planeta Merkur in Venera ne moreta biti nikoli v opoziciji. Najlažje oziroma najdlje jih opazujemo takrat, ko sta navidezno najdlje vstran od Sonca, pravimo, da je takrat elongacija največja (glej sliko 3 ).

Še nekaj zgodovine. Skorajda vse te podrobnosti na Luni in na planetih je že leta 1610 s teleskopom lastne izdelave opazil in opisal Galileo Galilej. Zaradi odkritij, predvsem pa zaradi interpretacij in človeškh zamer, je imel znane težave s tedanjo oblastjo oziroma celo s svojim bivšim zagovornikom. Sliši se znano in domače. Za ceno življenja je moral v pozni starosti zanikati nebesno mehaniko, predvsem so mu zamerili tezo o gibanju Zemlje okrog Sonca. Zelo prijetno me je presenetila knjiga znanega univerzitetnega profesorja fizike Janeza Strnada, z naslovom Fiziki, kjer je življenjepis Galileja podan z izjemnim občutkom za zgodovino in obče človeške odnose. Zelo, zelo vam jo priporočam, tudi zaradi ostalih življenjepisov fizikov. Vsi, ki boste hoteli ponoviti Galilejeva opazovanja skupaj z učenci, sicer ne boste prisiljeni v zanikanje videnega, a lahko se zgodi, da boste imeli velike težave z nabavo teleskopa, organizacijo, s predsodki sodelavcev ... Nekaj pa vam lahko garantiram, učenci vam bodo hvaležni. Kar se tiče predsodkov okolice, pa temeljijo na enakih osnovah oziroma principih (če damo kaj na C. Darwina) kot predsodki v Galilejevih časih. Ponavadi so težave in oklevanja v nas samih. Upam, da boste zbrali pogum, da boste vsaj ponovili Galilejeva astronomska opazovanja, ki so skupaj z interpretacijo, pomenila prelom v človeški naravoslovni in duhovni misli.

Teleskop, ki ga je izdelal Galilej (sam je brusil leče) in ga je nadvse pronicljivo, takoj usmeril k nebesnin telesom.

Galilejeve skice opazovanj Jupitrovih lun iz leta 1610.

Kako poiščemo planete? Po prebranih efemeridah se odpravimo na odprto površino -vrt, travnik, široko ulico, bližnji hrib, še bolje je, če imamo možnost, na teraso ali na dvorišče šole. Po zahodu Sonca se bodo na nebu prvi svetlikali planeti. V tem času (velja za jesen 1997) so na nebu vidni: Venera na zahodu, Jupiter na jugu in Saturn na jugovzhodu. Skratka, ko bomo določili strani neba, bomo potrpežljivo s pomočjo efemerid s prostimi očmi poiskali planete, ki so ponavadi očitno svetlejši od zvezdnega ozadja, ki pa ga najbrž še ne poznamo dovolj dobro, kar nas vsaj na začetku naj ne skrbi. Zdaj lahko v planet usmerimo teleskop in videli bomo vse, kar piše v knjigah in kar se nam je zdelo, da nikoli ne bomo.

Kako bi naj taka astronomska noč potekala? Kombinacija prvega Luninega krajca in vsaj enega planeta je za prvič idealna, saj so planeti dovolj svetli, da jih Lunina svetloba preveč ne zastira. Ne opazujte ob polni Luni (kar si zaradi neizkušenosti večina ljudi želi), saj je nebo preosvetljeno, na Luni pa ni opaziti nobenih podrobnosti, ker ni nobenih izrazitejših senc. Če izberemo primerno noč, bomo za izvedbo opazovanj z enim razredom porabili največ 3 ure (recimo v jeseni, pozimi in spomladi od 18. ure do 21. ure).

Učence lahko pripravite na opazovanje že v razredu, dobrodošel je kratek opis objektov in tudi teleskopa, skice zelo priporočam. Tudi ta tekst vam je lahko v pomoč. Opisi naj bodo res kratki in jedrnati. Ne ocenjujte astronomske noči in ne zahtevajte nobenih nalog; priporočam pa nasvete in pomoč nadebudnežem in vlivanje korajže vsem ostalim. Upam, da ne bo večjih zadržkov, da bi učence vsaj enkrat v 12-tih letih povabili na nekajurno astronomsko opazovanje. Kot že rečeno pozimi, v pozni jeseni in zgodnji pomladi se lahko opazovanje začne že ob 18. uri ali prej.

Kaj, če učenci postavljajo vprašanja? Učenci postavljajo vprašanja in mi nanje odgovarjamo po svojih močeh, če pa nimamo odgovora v glavi, ga brez sramu poiščemo v knjigah. Kakšno knjigo pa le imejte s sabo na opazovanje. Naj nas ne bo sram, če recimo ne vemo, kolikšna je temperatura na Jupitru, sram naj nas bo, če učencem ne bomo dali možnosti za taka vprašanja, torej če ne bomo izvedli opazovanja. Kaj, če bi nekateri radi ponovili opazovanja ali pa videli še kaj več? Super, lahko se ustanovi astronomski krožek, ponudi dodatna literatura za samoizobraževanje, posodi teleskop za domov. Prenekatero astronomsko društvo vam bo priskočilo na pomoč. V reviji Spika in na Internetu najdemo kar nekaj naslovov društev in krožkov, tudi sam bi pomagal. Na koncu boste ugotovili, da lahko z majhnimi koraki pridete zelo daleč. In tudi, če boste ostali pri najkrajšem predlaganem receptu, ste že naredili ogromno. Nič hudega, če v tem trenutku niste astronomsko podkovani. V primeru, da se boste nekoliko astronomsko neuki lotili vodenja astronomskega krožka, se boste pač skupaj z učenci prebijali vse globje v vesolje in v teorijo; literature in računalniških orodij ne manjka. Čaka vas nagrada, ki vam ne bo ušla. Ob izvedbi astronomskega opazovanja boste sebe zelo obogatili, še bolj pa učence, saj jim boste pokazali več, kot je in bo večina naše generacije videla na nebu v celem življenju. Recimo, da je to (velik) minimum, le da bi ga bili deležni vsi otroci vsaj enkrat med šolanjem. Nič pa ni rečeno, da se iz tega minimuma ne rodi kaj večjega. Zavedajte se, da trenutno stanje na področju osnovnošolske in srednješolske astronomije za večino učencev ne ponuja praktično ničesar.

Namerno se nisem dotaknil stare zgodbe o poučevanju astronomije, ki je potekala vse ure v razredu ob geometriji raznih opazovalnih koordinatnih sistemov. Otroci so dobili prezgodaj napačen vtis, da je astronomija zgolj zoprna geometrija. Čas za teorijo pride šele takrat, ko smo se prepričali, da jo lahko tudi uporabimo, to je za večino, po opazovanjih.

Kdor ne more brez matematike, naj raje izračuna, koliko več je eno opazovanje v primerjavi z nobenim. Ne zanašajmo se na razne astronomske noči, ki jih obišče kvečjemu nekaj promilov otrok. Želel bi si, da bi bilo čez nekaj let eno astronomsko opazovanje obvezno, kot je danes obvezno testiranje pri telovadbi, mikroskopiranje pri biologiji ...

Kakšno je stanje z astronomijo priča tudi majhno število šol, ki naročajo astronomsko literaturo, recimo revijo Spika, vem pa, da imajo te šole naročen časopis Delo, Obrambo ... Če bodo moje pobude slučajno prišle do vas, pedagogi, mi lahko po elektronski pošti (zorko.vicar@guest.arnes.si) sporočite, ali ste se oziroma zakaj se niste odločili za astronomska opazovanja. Če se mi javi eden, bom vesel, in če pet bom zelo vesel. Lahko bi tudi v reviji Spika objavili števec pozitivnih odgovorov ali imena pogumnih profesorjev, ki so se odločili za astronomska opazovanja. Mogoče se bodo pa tudi uslužbenci na ministrstvu in Zavodu R. S. za šolstvo zganili in kaj ukrenili pri programih, denarju in točkah za napredovanje. Skratka, naredimo to, kar lahko in ne čakajmo na državne službe.

Resnično upam, da ta članek čez 10 let ne bo več aktualen. Za konec pa še nekaj erotike, ki na tak ali drugačen način sodi tudi k astronomiji. Kako odgovoriti tistim, ki trdijo, da je najlepša astronomija v udobnem fotelju ob CD računalniških podobah, Internetu in pivu? Razlika med astronomsko sliko na računalniškem zaslonu in opazovanjem nebesnega telesa, ko svetloba v naše oko prihaja neposredno in je mogoče na svojo pot krenila pred milijoni let, je tako velika, kot razlika v občutkih, ko imamo dekle zgolj na sliki ali pa jo držimo v objemu, dekle mislim, ne njene slike. Pravi znanstvenik vsako trditev preveri in to večkrat.

Do sedaj je to stran obiskalo ljudi.

Članek je bil objavljen v Spiki, oktober 1997, letnik 5, številka 10,
(strani od 448 do 453), takratna cena 520 SIT (3kg kruha).