Vsebina
Prvi začetki asronamije ............
Astranoanija starih Grkav do Aristatelove smrti ............

9.61, 78, 79, 81, : prosti pad 96-98, 132, 144 83, 92. 109 Ptolomej 33, ~43, 46, 47. 49, S0, 1-61, 67, 68, 70, 71, 76. 78, 80, številčnl slstem - desetinski 9. 18 91, 10?, l25-127, 16R 1'llrbach 70, 87 - šcstdesetlnski 18 tabelc reflektor 142 - .Alfonzove 91 Regionlontanus. Muller - Hakamovc f~7 Rcinhold 83. 91 - pruske 91, 94 - Rudolfove 111, 117 " Rhaeticus, Landen Rhind 1 1 taksameter 49 Rlccl0ll 120, 123 Tales 21, 22, 51 Richer I?7, 1~8. 164 Tannery 60 RObCr~'al 131 teden 18 Romer Ole 1?3, 124 Teofrastos 3, 33 Teon 52, S8, 62 Saros 19, 10 Timoharis 33, SS, 58, 59 Saturnov obroč 101, 120. 121, 123 Titan 120 SchClllCr 101. 104, 117 Torricelli 106 Schell 14S Toscanelli 71, 73 5C1100tC11 1 19 Tomaž Akvinski 76 sckstant 87. ~) I ~ triangulacija 125 SCkStIIS -13 Tycho Brahe 61, 85-92, 94, 107, aekt I? 110-115, 123 Ubaldi 9S ura na nihalo 121 Uranienborg 86-89, 110, 11 l, 113 vatikanska knjižnica 74, 78 Velika noč 25, 64, 93 Venerine mene 141 Vincent 168 Visarion 74 Viviani 106 Voltaire 137 Wallis 131 Wapovski 81 Vl`endelin 127 ~Volf 3, 4, 7. 81 Wren 119. 1-10. 14~) Young 122 zlato število 25 zodiakalna svetloba 123 Zucchi 142 171 ~ 179 >

Prvo poglavje

PRVI ZAČETKI ASTRONOMI JE

Astronomija je znanost o nebesnih pojavih. Nekatere izmed teh pojavov človek nujno opazi, na primer navidezno dnevno gibanje Sonca, ki povzroča, da si dan in noč neprestano sledita, ter letno gibanje Sonca po njegovi navidezni poti, ekliptiki, nagnjeni proti nebesnemu ekvatorju, kar zopet povzroča zaporednost letnih časov. Ta dva naravna pojava določata ves naš način življenja, upravljata pa tudi vso drugo organsko naravo. Primitivni človek je bil izpostavljen naravnim pojavom mnogo bolj, kakor smo zdaj mi. Bil je golorok in brez strehe, brez zaščite pred naravnimi silami. Zato je trepetal pred njimi, jih imel za božanstva, se jim klanjal in se udajal praznoverju, iz katerega ga je mogla rešiti edinole znanost. Znanost pa se je začela postopoma razvijati šele, ko se je človek povzpel do pazljivejšega opazovanja narave, ko si je pridobil prve pojme o pisavi, številu in geometrijskih oblikah in tako mogel šteti dneve in leta, se spoznati na zvezdno nebo in zapisovati njegove najočitnejše pojave. Zato je moral poznati števila in pisavo, preden si je pridobil astronomsko znanje.

Vse kaže, da so imena posameznih števil nastala že ob razvoju jezika posameznih narodov, saj so prav imena števil omogočila spremljati razvoj jezika. Pa tudi praktična, uporaba števil je zelo stara, kajti kakor hitro je postal človek rejec in lastnik živine, jo je moral tudi šteti. Pri štetju si je pomagal s prsti na rokah. Z njimi lahko človek šteje samo do deset , če pa hoče šteti naprej, si mora zapomniti, da je svoje prste enkrat že uporabil. To si lahko prihrani, če pokliče na pomoč še koga, ki z dvignjenimi prsti označuje, kolikokrat je prvi števec pri štetju uporal;il vse prste na rokah. Tedaj kažejo prsti drugega števca desetice, če pa je treba šteti nad sto, morata poklicati na pomoč še tretjega števca, ki s svojimi prsti označuje stotice. Tako nekako se je razvil naš desetinski način štetja, katerega osnova je število deset. Ko je začel človek vsebino govorice prikazovati z vidnimi znaki in sestavljati pisavo, so dobila tudi števila svoje znake. Vendar pa je minilo, kakor bomo videli, še mnogo stoletij, preden so prišli ljudje do našega sedanjega načina pisanja števil. Ko pa je bilo mogoče, čeprav s primitivnimi sredstvi, zapisovati dogodke in števila, so bili izpolnjeni prvi pogoji za razvoj astronomije. Njeni začetki segajo v davno preteklost in jih je zato težko ugotoviti. 0 njih vemo zelo malo, vendar pa toliko, da lahko približno določimo starost astronomije. Vemo, da so r Kitajci skoraj tri tisoč let pred našim štetjem opazovali in zapisovali nebesne pojave, ker so že leta 2697 zabeležili sončni mrk. V delih, ki jih pripisujejo Konfuciju, je rečeno, da sta dva kitajska dvorna astronoma plačala z glavo, ker nista napovedala sončnega mrka leta 2137. Znanost nam je omogočila izračunati, da so v glavnem mestu Kitajske 22. oktobra omenjenega leta res videli popoln sončni mrk; to pa pomeni, da ,je tista kitajska beležka precej verodostojna.

našim štetjem so izmerili naklon ekliptike proti nebesnemu ekvatorju in ugocovili, da meri 23° 52'. Ta kot je bil torej nekoliko večji, kakor je zdaj, kar se ujema z nauki nebesne mehanike. Kitajska meritev nam torej lahko rabi v empirični dokaz tega nauka, vsaj v kvalitativnem smislu. Preseneča pa nas tudi s svojo kvantitativno natančnostjo. Po običajnem obrazcu nebesne mehanike lahko namreč izračnamo, da je bil naklon ekliptike tisto leto, ko so Kitajci merili, torej 3000 let pred l. 1900, 23° 51'.

Teh pridobitev kitajske astronomije pa takrat nihče ni prinesel v Evropo. Velikanska pogorja in pusti predeli so ločili Kitajce od ostalega sveta. živeli so svoje posebno življenje in dolgo je trajalo, preden so zahodni narodi zvedeli za nekatere pridobitve njihove kulture. Naj omenimo samo en primer. Kitajci so že nekako pred tri tisoč leti uporabljali kompas. Ta njihova iznajdba je prišla do obal Indije in Vzhodne Afrike šle leta 380. Arabci so jo začeli uporabljati leta 854, v Zahodno Evropo pa je prišla šele leta 1181 in se udomačila šele okrog leta 1300.

Antična astronomija, iz katere se je razvila vsa naša moderna astronomija, ne izvira iz Kitajske, marveč je zrasla na vzhodni strani Sredozemskega morja, v Egiptu in Mezopotamiji. Egipčanska kultura je morda celo starejša od kitajske, ker je bila materialna ureditev egiptovske države že v časih prve dinastije (3315 do 2895 pred našim štetjem) na visoki stopnji. V časih četrte dinastije (2840-2680) so bile zgrajene velike piramide pri kraju Gizeh; to so dela, ki kažejo tehnično spretnost in geometrijsko znanje. Egipt je bil zibelka geometrije, kar je imelo svoj poseben vzrok. Tam skoraj sploh ne dežuje in vsa dežela bi bila puščava, kakor so drugi veliki deli Severne Afrike, da je ne namaka Nil. Ta mogočna reka vsako leto prestopi bregove, poplavi vso okolico in zapusti na njej plodonosno blato, ki obeta bogato žetev. Preden pa začno sejati, je bilo že od nekdaj potrebno določiti z blatom pokrite ali odplavljene meje med posameznimi posestvi in jih izročiti obdavčenim posestnikom v obdelavo. Posestva pa so lahko razmejili in označili sarno z geometrijskimi pripomočki. Iz te potrebe je nastala v Egiptu geometrija kot nujno potrebna praktična veda in se je v tisočletni uporabi razvila.

Znanje geometrije je pogoj za višjo stopnjo astronomije in zato je delež Egipčanov v razvoju astronomije zelo pomemben. Pravilno so ga Uhko ocenili šele, ko so našli pisana sporočila o egipčanski matematiki in geometriji, kar se je zgodilo šele nedavno. V Britanskem muzeju v L.ondonu hranijo star papirus. Angleži mu pravijo Papyros Rhind po nigovem najditelju Rhindu, ki ga je našel leta 1862. Ko so leta 1875 vsebino tega papirusa razbrali, prevedli in objavili, so spoznali, da ga je napisal kraljevi pisar Ahmes in da je matematične vsebine. Napisan je bil okrog leta 1750 pred našim štetjem. Prvo, kar opazimo, če prebiramo ta spis, je starost egipčanske znanstvene literature. Pisec se namreč sklicuje na še starejša matematična dela, napisana več stoletij pred njim. To starost izpričuje tudi nagrobni napis pri kraju Gizeh, ki pravi, da je pokojni živel okrog 1. 2200 pred našim štetjem in bil po poklicu up.ravnik knjižrnice. Starost egipčanske znanstvene literature izpričujejo tudi papirusi, ki so jih našli leta 1889 in 1890 pri Kahumu in ki so starejši od Rhindovega Papyrosa.

Iz vsebine Ahmesovega spisa je razvidno, da so znali Egipčani njegove dobe spretno računati z ulomki, da so poznali aritmetična in geometrijska zaporedja, da so znali izračunati površine in prostornine in da so presenetljivo natančno ugotovili ploščino kroga (s pi = 3,16, namesto pi = 3,14). Egipčani so že imeli prve pojme o goniometriji , za kosinus kota pa so imeli poseben naziv: sekt. To znanje so uporabljali, ko so gradili piramide. Vse njihove piramide so si geometrijsko podobne. Kot med stranicami in osnovno ploskvijo je pri vseh 52°. Ni povsem znano, kaj jih je napotilo, da so se adločili za ta kot. Vedeli so, da je trikotnik s stranicami 3, 4, 5 pravokoten, in to njegovo lastnost so uporabljali pri geodetskih delih in pri zidanju svojih velikih stavb. Te stavbe, piramide in svetišča, so postavljali natančno po nebesnih smereh, bodisi v smeri meridiana, bodisi proti kaki določeni točki obzorja. Obračali so jih tja, kjer vzhaja Sonce poleti, ko je najdaljši dan, ali tja kjer vzhaja zvezda Sirius. Že to dokazuje, da so se ukvarjali z opazovanjem neba, še bolj pa to, da so imeli v Denderi, Memfisu in Heliopoiisu Sleka 2. Egipčanski bog Šu, ki ločuje Nut (nebo) in Sibu (zemljo)

urejene zvezdarne. Tu so opazovali zvezde ter sestavljali zapiske in tabele, od katerih so ae ohranili le neznatni ostanki.

Vsi ti posli so bili zaupani svečenikom, ki jim je bilo naročeno sestavljati koledar in natančno zapisovati zgodovinske dogodke, zlasti pa vladanje kraljevskih dinastij. Od časov ustanovitelja prve dinastije, od kralja Menesa, t. j. od leta 3315 pred našim štetjem, pa do tedaj, ko je Aleksander leta 333 pred našim štetjem zavzel Egipt, se je zvrstilo na egiptovskem prestolu enaintrideset dinastij. 0 vsem tem razdobju egiptovslke zgodovine so se ohranili nešteti zapiski, največ v hieroglifih, izklesanih na stenah svetišč in grobov egiptovskih vladarjev, v tem kamnitem kodeksu. Z dolgostjo razdobja, ki ga je zajela, in svojo natančnostjo je egipčanska kronologija prekosila vse druge kronologije starega sveta.

S svojo kronologijo so Egipčani zajeli razdobje 3000 let; pri tem so uporabljali koledar, ki je imel v nasprotju s koledarji drugih starih narodov za osnovno enoto leto, v katerem je bilo vedno 365 dni. V času, ko so uvedli ta koledar, je Nil poplavljal prav takrat, ko se je zvezda Sirius prvikrat v letu prikazala na vzhodni strani neba, pred sončnim vzhodom. Ta pojav so pozneje imenovali heliakični vzhod Sirija. Ker so bile poplave Nila najpomembnejši naravni pojav vse egiptovske države, saj je bilo od njih odvisno njeno zmljenje in napredek, so Egipcani sklenili šteti leta svojega koledarja od enega izmed takšnih heliakičnih vzhodov Sirija. To je šlo v začetku zelo dobro. Ker pa je bilo leto njihovega koledarja za četrtino dneva krajše od dejanskega sončnega leta, se je dan hcliakičnega vzhoda Sirija premaknil v njihovem koledarju vsako četrto leto za en dan naprej. V 4 X 365 letih pa je na izprehodu skozi koledar prišel na svoje staro mesto. Egipčani so to z opazovanjem natančno ugotovili. Razdobje 1460 let pa so imenovali po Siriju, egipčanskem Sopdu, Sotisovo periodo. S tem, da so določili dolgost Sotisove periode, so Egipčani dejansko izmerili tudi dolgost siderskega leta, v mejah tc natančnosti pa tudi dolgost tropskega leta, ki se mu pokori tok narave. Sotisova perioda je postala višja enota njihovega koledarja. Na podlagi te periode so lahko ugotovili, kako se je v njihovem običajnem koledarju heliakični vzhod Sirija postopno premikal, z njim pa, manj natančno, tudi začetek poplave Nila. S koledarskim letom 365 dni in s Sotisovo pcriodo so spravili Egipčani svoj koledar natančno v sklad s sončnim letom in tokom narave, kar se sicer ni posrečilo nobenemu narodu starega veka. Sotisova perioda jim je pokazala, da njihov koledar vsako četrto leto zaostane za en dan; človek bi mislil, da bodo svoj koledar še tesneje povezali z naravnimi pojavi in mu ta zaostanek v sako četrto leto dodali. Tega pa niso hoteli ali smeli storiti, marveč so, kakor bomo videli, to pomembno koledarsko reformo prepustili Aleksandrijcem. < !13> Ohranil se je zapisek, da so egipčanski svečeniki 19. julija 139 naše dobe, torej že pod rimsko oblastjo, praznovali dan, ko se je končala tretja Sotisova perioda njihovega koledarja, to se pravi, ko je bil koledar star 3 X 1460, t. j. 4380 let. Če odštejemo od tega števila tistih 139 let , za kolikor je posegel v novo koledarsko dobo, vidimo, da se je egipčanski koledar začel 19. julija 4241. leta pred našim štetjem. To bi bil najstarejši datum zgodovine in nekateri zgodovinarji .so ga imeli za začetni dan svetovne zgodovine, ki jo loči od predzgodovine. Ni pa verjetno , da bi bili Egipčani že tako zgodaj dejansko uvedli svoj popolni koledar; to se je najbrž zgodilo šele 1460 let pozneje, torej šele leta 2781 pred našim 5tetjem.

Že okrog leta 2000 pred našim štetjem je postal Egipt velesila, svoje meje je razširil do prednje Azije in prišel v stik z babilonskim cesarstvom. Tako je prišlo do menjave kulturnih dobrin, kakor kažejo leta 1888 pri Tel-el Amari v srednjem Egiptu najdene ploščice, popisane s klinopisom in shranjene zdaj v muzejih v Kairu, Lorrdonu in Parizu. Takoj bomo videli, kako važna je bila ta pisava za zgodovino astronomije.
*
V Mezopotamiji, ob spodnjem toku Evfrata in Tigrisa, se je razvila, neodvisno od egipčanske, druga kultura, ki jo imenujemo zdaj babilonsko. Uunetnemu namaka:nju, ki sta ga ounogočili ti dve reki, je treba pripisati, da je bila Mezopotamija v davni preteklosti še celo rodovitnejša od Egipta. Zato so jo imenovali vrt sveta. Ni pa bila na nobeni strani zavarovana in zato je bila nenehno izpostavljena vdorom svojih sosedov. V njej so se vrstile razne države, sumerska, starobabilonska, aslrska, novobabilonska ali kaldejska, dokler ni naposled postala sestavni del velikega perzijskega cesarstva. Toda kljub vsem tem političnim in etničnim spremembam je kultura dežele nenehno napredovala. 0 njeni zgodovini se je ohranilo manj materialnih prič kakor o zgodovini Egipta. Babilonsko-asirska arhitektura je bila mnogo manj monumentalna kakor egipčanska, že zato, ker jim je primanjkovalo za velike gradnje potrebnega rnateriala; svoja poslopja so zidali iz sušene, redko iz žgane opeke , zato so v stoletjih razpadla. Od velikih mest Mezopotamije, kakor so bila Ur, Lagaš, Nipur, Babilon in Ninive, so ostali samo zemeljski nasipi. Svečeniki teh mest so se ukvarjali, kakor nam pripovedujejo Grki, tudi z astronamijo. Kakor bomo še videli, so aleksamdrijci uporabljali njihovo znanje. Ker pa so se ti kaldejski svečeniki, kakor so jih imenovali Grki, ukvarjali predvsem z astrologijo, se je njihovo ime povezalo s to stroko tako, da je pomenilo ime Kaldejec skoraj isto kakor nebesni čarovnik. Zato je tudi veljala njihova astronomija še nedavno za vedo nižje vrste in zgodovinarji astronomije jc niso hoteli pripoznati za znanost.

Šele v najnovejšem času se je to naziranje korenito spremenilo, ko so začeli izkopavati ostanke babilonsko-asirske kulture, ki so skozi stoletja lelali na krajih starih babilonskih mest izravnani z zemljo in pozabljeni ad vsega sveta.

Asirci in Babilonci so v svojih zapiskih uporvbljali klinopis, ki so ga iznl`li ze stari Sumerci. Vrezan je bil največkrat v ploščice iz zgnetene ilovice, ki so jih potcm sušili, žgali in spravlja(i v svojc knjižnice. Ko se je začcl svet v začetku devetnajstega stoletja zanimati za te spomenike davne preteklosti, se je evropskim znanstvenikom posrečilo prebrati na njih prve besede. Od takrat se je razvila nova znanost, asirologija, ki je do danes toliko napredovala, da so lahko vsebino asirskih zapiskov prebrali, razumeli in objavili. Obenem so začeli te važne zgodovinske dokumente sistematično izkopavati. Pri tem so našli cele knjižnice takšnih starih zapiskov, zlasti v razvalinah Nipura in Niniv. Zdaj je v raznih muzejih Evrope in Severne Amerike na stotisoče takšnih ploščic s klinopisom in mnoge izmed njih še niso prebrane in objavljene. Vendar pa so dobili že iz tistega, kar so doslej prebrali, mnogo popolnejšo sliko o asirsko-babilonski astronomiji. Ta slika kaže, da je bila zibelka naše sedanje astronomije res v Mezopotamiji. Slika 3. Babilonlki bog Marduk, oborožcn z bliski ubije Tiamata

Res je, mezopotamski svečeniki so bili predvsem nebesni čarovniki in dvorni astrologi. V vseh omenjenih mestih Mezopotamije so se dvigali visoki stolpi, kakršen je bil tudi babilonski stolp, ki ga omenja svcto pismo. Z vrha teh stavb so svečeniki opazovali nebesne pojave in prerokovali bodočnost. Vladarji se niso lotili nobenega vainejšega državnega posla, dokler niso vprašali svečenikov za nasvet in privolitev. Možno , pa tudi verjetno je, da so svečeniki, ki so drugim prodajali bodočnost , sebi zagotovili ugodno sedanjost. Vendar pa pomeni njihovo delo prve začetke astronomskega znanja. Tolmačenje nebesnih pojavov zahteva dvoje različnih opravil: najprej jih je treba opazovati, potem jih je šele mogoče razlagati. Prvo opravilo je čista znanost in zato so bili astrologi očetje astronomije, kakor so bili njim sorodni alkimisti ustanovitelji kemije. Astrologi so opazovali nebesnP pojave sistematično, skozi tisočletja. V neprestanem delu so zbrali o nebesnih pojavih celo vrsto neovrgljivih dejstev, iz katerih se je postopno razvila astronomija.

Naštejmo ta dejstva. Takoj v začetku svojega dela, v tretjem tisočletju pred našim 5tetjem, so se babilonski opazovalci neba prepričali, da zvezde, ki jih vidimo na nebu, ne spreminjajo medsebojne lege. So redlce izjeme, o katerih bomo takoj govorili, sicer pa so zvezde videti kakor , prikovane na obokano streho nebesa, ki se vrti od vzhoda proti zahodu kakor vidimo ponoči. Vrti se okrog navidezne osi, ki gre skozi opazovališče in skozi točko na nebu, ki je edina videti negibna. Ta točka , severni nebesni tečaj, je bila takrat med zvezdama, ki jih imenujemo b Malega voza in z Velikega voza. Zvezde, ki medsebojne lege ne spreminjajo in ki so zato dobile ime stalnice, so babilonski astronomi razporedili v posamezne roje ali ozvazdja in jim dali imena. S tem so prvi katalogizirali nebo.

To navidezno vsakdanje premikanje zvezdnega neba z njegovimi nepremičnimi zvezdami in njegovim popolnoma pravilnim vrtenjem ne nudi opore za napovedovanje bodočih dogodkov. Zato so se Babilonci zatekli k opazovanju in proučevanju gibanja premičnih nebesnih teles. Najočitnejši pojav na nebu je Sonce. Brž ko se pokaže nad obzorjem , ugasne s svojim sijem svetlobo vseh zvezd in se potem navidez vrti z nebom vred od vzhoda proti zahodu. Da bi dejansko gibanje Sonca natančneje ugotovili, so Babilonci posebno pazljivo opazovali tiste zvezde , ki se prikažejo na zahodu takoj po sončnem zatonu, in tiste, ki agašajo na vzhodu pred sončnim vzhodom. Tako so dobili prvo sliko o gibanju Sonca po zvezdnem nebu in spoznali, da se Sonce, medtem ko potuje vsak dan od vzhoda proti zahodu, od dne do dne polagoma pomika proti vzhodu. Pri tem napravi v enem letu po nebesu zvezd stalnic svojo pravilno krožno pot, ki so jo Grki pozneje imenovali ekliptika, ki pa ni pravolcotna na osi vrtenja nebesa, zaradi česar se dnevi daljšajo in krajšljo ter tako nastajajo letni časi.

Prvi koledar Babiloncev je imel najbrž dvanajst mesecev po trideset dni. Prav zaradi tega so menda pot Sonca po nebu razdelili v dvanajst domov in jim dali imena, ki jih uporabljamo še dandanes. Šele pozneje so s sistematičnim opazovanjem letnega premikanja Šonca natančno ugotovili dolgost leta. Že prej pa jim je pokazalo stoletno opazovanje nebesa, od katerega se na zemljepisni širini Babilona prikazuje nad obzorjem nad devet desetin, da zvezdno nebo ni negiben obok, kakor so Ijudje dotlej mislili. Babilonski zvezdoslovci so se prepričali, da objema nebesna, po njihovem mnenju premična krogla zemljo od vseh strani. To je nasprotovalo njihovim tradicionalnim verskim nazorom, po katerih je imelo ncbo obliko zvona, ki je pokrival Zemljo. Zato se niso upali povedati, kar so videli na lastne oči, in prepustili so to bolj svobodomiselnim Grkom. Slika 4. Podoba sveta po stari babilonski predstavi Babilonci so pazljivo opazovali tudi gibanje Lune po nebesu, kar je bilo mno o laže ker Luna svetlobe zvezd ne ugasne. Spremljali so tudi gibanje premičnih zvezd, planetov, izmed katerih so jih poznali pet, Merkurja, Venero, Marsa, Jupitra in Saturna, kajti da je tudi Zemlja Planet tega seveda še slutili niso. Skupaj s Soncem in Luno sestavlja teh pet planetov sedem premičnih nebesnih teles. Babilonci so jih imeli za božanstva, vsakemu izmed njih so posvetili en dan in so to brez konca ponavljali. Tako so ustvarili tudi našo nepretrgano verigo tednov. Sedanja evropska imena za dneve v tednu razodevajo, kateremu nebesnemu božanstvu je bil posvečen ta ali oni dan v tednu. Nemški Sonntag ali angleški sunday nam pove, da je bila nedelja posvečena Soncu. Italijanska imena (pa tudi podobna francoska) lunedi, martedi, mercoledi, giovedi, venerdi razodevajo, da je bil ponedeljek posvečen Luni, torek Marsu, sreda Merkurju, četrtek Jupitru-Jovu, petek Veneri, angleški saturday pa kaže, da je bila sobota posvečena Saturnu. Pravijo, da so imeli tudi astronomski stolpi Babiloncev po sedem nadstropij.

Prava astronomija se je lahko razvila šele potem, ko je imela na razpolago zanesljive črke in številčne znake in ko so ljudje znali meriti čas in kote. Rekli smo, da so že prvi zgodovinsko ugotovljeni prebivalci Mezopotamije, Sumerci, iznašli klinopis. Iz razvalin mesta Uruka izkopane in okrog 3300 let pred našim štetjem popisane ploščice dokazujejo. da je ta pisava stara nad 5200 let. Vzporedno s klinopisom se je razvil v Mezopotamiji razen desetinskega številčnega sistema šestdesetinski sistem, katerega osnova je 60. Ta šestdesetinski sistem je nastal najbrž iz geometrijskih razmišljanj in astronotnskih potreb, ko se je bilo treba lotiti merjenja kotov in krožnih lokov. Ko so se ti geometrijski pojmi dovolj razvili in prečistili, so ljudje spoznali, da lahko s polmerom kroga kot tetivo razdelimo obod kroga natančno na šest enakih delov. Babilonci so morali pri opazovanju nebesnih teles meriti krožne loke z neko določeno enoto. Glede na to, da obide Sonce svojo navidezno pot, ekliptiko, približno v 360 dneh, kolikor jih je štel njihov stari koledar, so razdelili šestino krožnega oboda v 60 enot, ves obod pa v 360 takšnih enot, ki so požneje dobile ime stopinje. Vsaka stopinja je bila razdeljena na 60 delov, ki jih imenujemo zdaj minute, vsaka taka minuta pa na 60 delov, ki jih imennjemo sekunde. To pa je prav naš sedanji številčni sistem za merjenje lokov in kotov. Ta sistem je mnogo popolnejši kakor desetinski, ker je njegova osnova 60 deljiva z 2, 3, 4, 5, 6, 10, 12, 15, 20 in 30, medtem ko je 10 deliivo samo z 2 in 5. Da desetinski sistem za merjenje kotov ni prikladen, se je pokazalo, ko so ga v ta namen uvedli v Franciji med revolucijo, pa ga pozneje opustili.

Svoj šestdesetinski številčni sistem so Babilonci uporabljali tudi za merjenje časa. Dan in noč so razdelili na 12 ur, ki jih imenujemo zdaj dvojne ure, ker računamo s 24 urami. Isto razmerje velja tudi za njihove časovne minute in sekunde, ki so dvakrat večje od naših.

Za natančno merjenje lokov in časa prikladni šestdesetinski sistem se je lahko razvil in izpopolnil samo, če so ga dejansko uporabljali. Njegove podenote, minute in sekunde, imajo pomen samo tedaj, če imamo v rokah instrumente, na katerih jih lahko odčitamo. Že obstoj teh malih enot priča, da so Babilonci zelo natančno opazovali nebo in da so morali imeti tudi potrebno geometrijsko znanje. Kako, s kakšnimi instrumenti in s kolikšno natančnostjo so opazovali nebo, kako so svoja opazovanja zapisovali in uporabljali, o vsem tem vemo še dokaj malo, vendar pa bomo kmalu zvedeli mnogo več. V razvalinah Nipura so izkopali 50.000 ploščic s klinopisom, v razvalinah Niniv pa 25.000, med njimi 4000 ploščic z astronomskimi podatki. Te ploščice so knjižnica kralja Asurbanipala (Sardanapala), ki je vladal od 1. 668 do 1. 626 pred našim štetjem. V njej so se ohranili tudi zapiski, ki segajo nazaj tja do !eta 1900 pred našim štetjem. Nipurske ploščice so nastale od I. 2200 do l. 1350 pred našim štetjem; med njimi pa jih je tudi nekaj z matematično vsebino. Šele ko bodo proučili te ploščice, kakor tudi mnoge druge, ki so jih našli in ki jih še vedno izkopavajo, bomo dobili popolnejšo sliko o astronomskem znanju Babiloncev, ki so si ga pridobili v stoletjih. Že zdaj neovrgljivo drži, da so bili mezopotamski opazovalci neba - čeprav so bili astrologi ali pa prav zato - neutrudljivi in pazljivi opazovalci. Že zdaj drži, da so prvi ugotovili nekatera važna astronomska dejstva. Babilonci so natančno poznali dolgost leta in spoznali so neenake dolgosti letnih časov, o čemer bomo pozneje še govorili. Gibanje planetov so neprestano spremljali in ugotovili njihove velike obhodne periode. Že dva tisoč let pred našim štetjem so vedeli, da sta danica in večernica ista zvezda, kar so Grki opazili šele tisoč pet sto let pozneje.

O njihovem sistematičnem opazovanju neba priča tudi tole dejstvo. Sonce mrkne, kadar pride Luna med Zemljo in Sonce. Če se postavimo na geocentrično stališče, na katerem so stali Babilonci, lahko rečemo, da nastane popoln sončni mrk, kadar sta Sonce in Luna hkrati v križišču svojih navideznih tirov po nebesu. Ti križišči, točki nebesne sfere, ki se imenujeta v astronomiji vozla Luninega tira, nimata stalne lege, marveč ac zaradi motenj Lunine poti selita po ekliptiki, ki tudi sama ni nespremenljiva; ekliptiko obhodita v 6793 dneh. Zaradi te nestalnosti vozlov obhod Lune po nebesu, siderski mesec, časovno ni enak intervalu, ki ga potrebuje Luna, da se na poti iz enega izmed vozlov vrne zopet nazaj vanj (drakonitski mesec). Enak pa tudi ni intervalu, ki ga potrebuje Luna za svoje mene, lunacije (sinodski mesec). Očitno je še, da obhod Sonca po njegovi poti od Luninega vozla nazaj do njega (drakonitski obhod Sonca) ni enak ne siderskemu ne tropskemu letu. Babilonski astronomi so vse to dobro vedeli in izredno natančno izmerili vse te časovne intervale. Ugotovili so, da se 242 drakonitskih ali 223 sinodskih mesecev malodane popolnoma ujema z 19 drakonitskimi obhodi Sonca ali 6585 dnevi, t. j. z 18 leti in 11 dnevi. Ta časovni interval so imenovali Saros. Ima pa tale izredni pomen. Vsak popoln sončni mrk se ponovi, ko poteče Sarosov interval, ker sta tedaj Sonce in Luna znova v križišču svojih navideznih poti po nebesu. Luna pa opazovalcu z Zemlje zakrije Sonce. Ni težko sprevideti, da velja enako zaporednostno obdobje tudi za Lunine mrke. Ta periodičnost sončnih, pa tudi Luninih mrkov traja z nekaterimi odkloni nad 1000 let, potem pa se umakne novemu ciklu. Odkritje tega cikla je eden najlepših sadov babilonske astronomije. Rodila je še druge, tudi po razpadu babilonskega cesarstva. 0 njih bomo govorili ,pozneje, v zvezi z astronomijo aleksandrijcev.

Stara babilonska kultura je doživela prerod za vladanja asirskih kraljev, zlasti omenjenega Asurbanipala II., ki je bil zadnji veliki vladar asirskega svetovnega cesarstva. Po njegovi smrti so se Babilonci osvobodili in ustanovili novobabilonsko, kaldejsko državo ter razdelili veliko asirsko cesarstvo medse in Medejce. Velika medejska država, ki je obsegala vso sedanjo Perzijo, je segala proti vzhodu tja do I~da, na zahodu pa do sredine Male Azije do reke Halisa, sedanjega Kisil-Irmaka. Novobabilonska država je bila omejena v glavnem na Mezopotamijo in na Sirijo. Ostali del Male Azije je zavzemala država Lidijcev.

Leta 585 pred našim štetjem so se spopadli Medejci in Lidijci ob reki Halisu. Nenadni popolni sončni mrk, ki je nastal prav v začetku bitke, je navdal oba sovražnika s tolikšnim strahom, da sta komaj začeto bitko ustavila in sklenila mir. Tako se je lidijska država lahko še nekaj časa širila in za Kreza (560-546) zavzela vsa grška mesta na maloazijski obali z edino izjemo mesta Mileta. Maloazijskim Gikom, podložnikom lidijske države, se je odprla pot skozi Malo Azijo tja do nekdanjih središč babilonske kulture.

Ne lidijski ne medejski ne novobabilonsk~i državi na bilo odme~rjeno dolgo življenje. Že leta 550 pred našim štetjem je zavladal perzijski kneževič Kiros medejski, leta 546 lidijski, leta 539 pa babilonski državi. Na razvalinah teh starih držav je bilo zgrajeno novo svetovno cesarstvo perzijsko, ki se je razširilo tudi nad Egipt. Ko je doseglo še Indus, je obsegalo vse dežele, v katerih se je razvila kultura Evfrata in Nila, in se pripravljalo zavladati grškim naselbinam, ki so bile razkosane na majhne državice. Toda Grki so ohranili svojo svobodo, presadili so klice stare babilonske in egipčanske'kulture v svoje kraje, zgradili veličastno kulturo antike' in za Aleksandra Velikega osvojili vse države perzijskega cesarstva.

Drugo poglavje

ASTRONOMIJA STARIH GRKOV DO ARISTOTELOVE SMRTI

V začetku šestega stoletja pred našim štetjem so nekatera geometrijska in astronomska dognanja Egipčanov in Babiloncev prišla v Grčijo. Tales iz Mileta (okrog 630-540) jih je prvi prinesel v svoj rojstni kraj. Njegovi starši so bili doma iz Fenikije, naselili pa so se v Miletu, svobodnem starogrškem jonskem trgovskem mestu, ki je pošiljalo ladje na Egejsko in Črno morje in imelo tam kolonije. V Miletu je Tales živel, trgoval z oljem in soljo ter potoval po teh poslih v Egipt, verjetno pa tudi v prednjo Azijo. Na potovanjih se je bodisi v Egiptu bodisi drugod seznanil s kaldejskim naukom o periodičnih sončnih mrkih. Samo tako je mogel napovedati sončni mrk, ki je nastal leta 585 pred našim štetjem med bitko, o kateri smo slišali, da se je bila med Medejci in Lidijci ab reki Halisu. Nelbesna mehanika nam je omogočila izračunati, da je nastal mrk res tam in sicer 28. maja tistega leta. Napoved tega mrka je ponesla Talesovo slavo daleč po domovini grškega naroda, ki ga je uvrstil med svojih dvanajst modrijanov. Ta napoved dokazuje, da se je spflznal n.a as~tronomijo. Gotovo pa je vedel 5e več. Nekatera ~ročila starih piscev pravijo, da je vedel, da objema nebes Zemljo od vseh strani, to pa bi tudi dokazovalo, da je poznal kaldejsko astronomijo. Pripovedujejo, da je znal izmeriti višino kake egiptovske piramide iz dolžine njene sence in sočasne sence navpične palice znane dolžine, oddaljenost ladje od morske obale pa tako, da je izmeril osnovnico pravokotnega trikotnika in ostri kot ob tej osnovnici. Vse to dokazuje, da se je spoznal tudi na geometrijo in se z njo ukvarjal. Bil je prvi učitelj geometrije in astronomije med Grki in je s tem zaslužil ime modrijana.

Talesov učenec in prijatelj Anaksimandros (611-547) je učil, da ima nebo obliko krogle, Zemlja, ki si jo je mislil v obliki bobna, pa da visi sredi te krogle. Pravijo, da je iznašel ~gnomon«, visok navpičen drog. Iz dolžine njegove sence lahko ugotovimo višino Sonca nad obzorjem. Ta najstarejši astronomski instrument pa je bil že davno znan v Babilonu, Kitajci pa so ga uporabljali že leta 1100 pred našim štetjem, ko so tako natančno ugotovili naklon ekliptike proti nebesnemu ekvatorju. Anaksimandrova zasluga je bila, da je s tem instrumentom seznanil svoje rojake.

Že v prihodnjem pokolenju so prišli novi sadovi vzhodne kulture v grške kraje. Pred obalo Male Azije, blizu mesta Mileta, kjer je bila šola modrega Talesa, leži eden izmed velikih otokov grškega arhipelaga Samos. Videli bomo, da je dal grški astronomiji njene največje predstavnike. Prvotne prebivalce tega otoka, Karijce, so zamenjali jonski Grki in ga dvignili že v sedmem stoletju prPd našim štetjem na visoko stopnjo kulture. Izkoriščali so njegova rudna bogastva in razvijali metalurgijo, ladjedelništvo in trgovino tako zelo, da so prvi med vsemi Grki prišli skozi Herkulove stebre na Atlantski ocean. Zanimivo je, da je bilo istoimensko glavno mesto otoka preskrbljeno s studenčnico, napeljano po predoru, ki je bil zgrajen že v šestem stoletju pred našim štetjem. Otok je dolgo ohranil neodvisnost in dosegel višek svoje moči za Polikrata (540-523). Šele po njegovi smrti je prišel pod perzijsko cesarstvo, po zmagi Grkov pri Mikali (479) pa je bil vključen v atiško zvezo.

V ondotnem neodvisnem mestu Samu se je rodil okrog leta 580 pred našim štetjem veliki grški učenjak Pitagora, sin trgovca Mnezarha. V Pitagorovih mladih letih je živel v bližini, v Miletu, Tales v cvetu svoje moči in slave. Težko si je misliti, da znanosti željni Pitagora ne bi bil prišel k temu največjemu grškemu učenjaku tiste dobe in da ne bi bil od njega zvedel, da je Egipt zibelka geometrije. Naj pa bo že kakor koli, gotovo je, da se je Pitagara v mladih letih mudil v Egiptu, kajti bolj kakor poročila njegovih biografov dokazujejo to njegovi nauki. Mladi Samoščan pa je imel tudi vse možnosti priti v deželo faraonov. Od leta 569, ko je bilo Pitagoru deset let, tja do leta 526, ko je bil star že nad petdeset let, je vladal v Egiptu faraon Amazis. Bil je velik prijatelj Grkov. Za ženi je imel dve Grkinji, Laodiko in Sebasto, živel je po grškem nač~nu in običajih in okrog sebe je imel vojsko grških naiemnikov. Grški trgovci in prisiljenci so kar naprej prihajali v mesto Naukratis ob za'hodnem rokavu Nilove delte, kjer se je razcvetalo pravo bujno grško življenje. V tistih časih je bilo zlato dober potni list za vse države, zlata pa je bilo na Samu mnogo. Zato mlademu Pitagoru ni bilo težko priti v deželo Nila, kjer je s svojo izredno bistroumnostjo spremenil zlato v znanje in le-to prenesel v domovino. Tu je preživel še nekaj časa, na stara leta pa se je preselil v aristokratsko grško mesto Kroton, v Južni Italiji, ob Jonskem morju.

Apeninski polotok je bil v tistih časih na nizki kulturni stopnji, Rim pa v dobi slabotnega detinstva. Ob južnih obalah tega polotoka in na vsej Siciliji pa so se naselili Grki ter jih zavili v plašč grške modrosti in umetnosti. 0 tem nam govore ostanki nekdanjih grških kolonij Posidinije, Eleje, Krotona, Sibarisa, Tarenta, Sirakuz, Akragasa in Selinunta. V Eleji je ustanovil Pitagorov vrstnik Ksenofanes filozofsko šolo eleatov, njegov učenec Parmenides pa je imel zveze s pitagorovci. Tako imenujemo učence Pitagorove šole v Krotonu, ki je imela razen znanstvenih še druge cilje in je bila nekakšna etična skupnost. Njen ustanovitelj Pitagora ni ničesar na~pi5al, marveč se je zadovoljeval s ustnimi, strogo zaupnimi sporočili, zaradi česar je zdaj težko ugotoviti, kateri nauki te šole so bili Pitagorovi, kateri pa njegovih učencev. Dognano je, da je bila geometrija, ki so jo zgradili v tej šoli, postavljena na podlagi znanja, ki ga je prinesel Pitagora iz Egipta. V Egiptu je zvedel, da je rrikotnik s stranicami 3, 4, 5 pravokoten. Ko je spoznal, da je vsota kradratov prvih dveh teh števil enaka kvadratu tretjega, se je vprašal, a1i so še druga cela števila, ki ustrezajo temu pogoju, in ali so ustrezni trikotniki pravokotni. Ta problem so rešili v Pitagorovi šoli; odkrili so splošno pravilo, kako najdemo takšna 5tevila; pozneje so jih imenovali pitagorska števila. Ko so spoznali, da so tem številom ustrezajoči trikotniki res pravokotni, so dokazali Pitagorov izrek tudi za vse druge pravokotne trikotnike. V primeru enakokrakega pravokotnega trikotnika se da Pitagorov izrek dokazati na najpreprostejši način. Če namreč potegnemo v kvadratih nad katetama po eno diagonalo, v kvadratu nad hipotenuzo pa obe, vidimo, da sta prva dva kvadrata razdeljena vsak na dva, tretji pa na štiri trikotnike, ki so vsi medsebojno skladni, tako da je Pitagorov izrek očiten.

Prav ta najpreprostejši primer dokaza za Pitagorov izrek pa je privedel pitagorovce do novega spoznanja, ko so se vprašali, v kakšnem razmerju sta kateta in hipotenuza enakokrakega pravokotnega trikotnika, in ko so dokazali da tega razmerja ne moremo izraziti ne s celim številom ne z ulomkom.

Ostanimo pri tem enem primeru, da bomo videli, kolikšna je razlika med geometrijski~m znanjem, ki ga je prinesel Pitagora iz Egipta, in dognanji njegove šole.

Egipčanska geometrija je bila praktična spretnost, pridobljena s tisočletnimi izkušnjami, Pitagora in njegovi učenci pa so napravili iz nje znanost. Grki, ki so bili svobodnega in pogumnega duha, so bili izredno sposobni za abstrahiranje globoko znanstveno razmišljanje in dedukcije. Samo zaradi teh lastnosti se jim je posrečilo dokazati inkomenzurabilnost katete in hipotenuze enakokrakega pravokotnega trikotnika. S praktičnimi izkušn'ami do tega spoznanja nikakor in nikoli ne bi bili mogli priti. Grki so se od egipčanskega empirizma povzpeli do racionalne znanosti; niso merili, ampak razmišljali, postavljali so splošne apriorisocne teze in delali iz njih po logični poti svoje sklepe. Vse to je razvidno tudi iz drugih geometrijskih naukov pitagorovcev. Pitagorovci so doumeli abstrakcijo neimenovanega števila, napravili so iz njega simbol in princip stvarnosti, njegovo teorijo so razvili, ne da bi mislili na praktično uporabo. Spoznali so, da dobimo z vsoto naravnih šcevil 1 + 2 + 3 + 4 . . . števila 3, 6, 10 . . . do katerih lahko pridemo s trikotno porazdelitvijo, in da dobimo z vsoto lihih štwil 1 + 3 + 5 + 7 . . . po vrsti vse kvadrate naravnih števil 1, 4, 9, 16 . . . Poznali s aritmetične in geometrijske vrste ter harmonična razmerja, ki so jih našli uresničena v harmoniji zvokov. Poznali so osnovne lastnosti vzporednic in trikotnikov; odkrili, sestavili in proučili so vse pravilne poliedre, medtem ko so vzhodni narodi poznali samo kocko, tetraeder in oktaeder. Vse svoje geometrijske stavke so izpeljevali z razmišljanjem in dokazovali z logičnimi razlogi.

Pitagorovci so se ukvarjali tudi z astronomijo. Tudi pri tem so bili čisti racionalisti. Ko so spoznali, da je krogla najpopolnejše geometrijsko telo, na katerem se nobena točka površine prav nič ne razlikuje od drugih, so učili, da je nebes kroglaste oblike. Isto so trdili o naši Zemlji in planetih. Iz tega nauka so pogumno izpeljali tudi vse posledice: da se v prostoru vesoljstva ne moremo vprašati, kaj je zgoraj in ka spodaj, da Zemlja plava v tem prostoru, da je obljudena naokrog, da imamo torej antipode. Po njihovem prvotnem naziranju naj bi bila Zemlja v sredisču svetovja; okrog tega sredisca se vrti kristalna sfera zvezd stalnic, v njej pa se vrti sedem nadaljnjih koncentričnih sfer, ki jih prva vleče za seboj. Vsaka izmed teh sfer nosi eno izmed sedmih premičnih nebesnih teles: Luno, Merkurja, Venero, Sonce, Marsa, Jupitra in Saturna. Tem nebesnim telesom so dali grška imena svojih bogov, ki so jih Rimljani pozneje zamenjali z rimskimi, kakor jih uporabljamo dandanes. Ta kroglasta nebesna telesa se gibljejo z enakomerno hitrostjo po krožnih potih, kajti samo krog in krogla sta dovolj popolna, da ustrezata božanski naravi nebesnih teles in njihovemu večnemu enoličnemu gibanju. Pitagorovci so tudi učili, da so polmeri kristalnih sfer v preprostih, harmoničnih razmerjih in da nam neslišna glasba sfer izpopolnjuje to harmonijo vesoljstva, ki so mu dali lepo ime "Kozmos".

Ker je postavljal Zemljo v središče vesoljstva, je bil pitagorovski sistem geocentričen. Toda že v Pitagorovi šoli, ki so jo pregnali iz Krotona in jo razkropili po raznih krajih Grčije, se je začel ta sistem postopno razvijati v heliocentričnega. Pitagorovec Filolaos, ki je živel pred koncem petega stoletja pred našim štetjem v Tebah, je premestil Zemljo iz središča vesoljstva in postavil vanj megleno definirani Centralni ogenj. Druga dva pitagorovca, Sirakužan Hiketas in Ekfantos, pa sta učila, da se Zemlja vrti okrog svoje osi, kar povzroča, da se vrstita dan in noč; vrtenje sfere zvezd stalnic, kakor so si ga dotlej zamišljali, je torej odveč in zato naj ta sfera velja za nepremično.

Nauki pitagorovcev so prišli v Atene v njihovi najsijajnejši dobi, za časa Perikleja. Prav takrat so uredili tudi grški koledar, v katerem je bila dotlej velika zmeda. Kakor mnogi stari narodi, so tudi Grki sestavljali svoj koledar po Luninih menah; še danes delajo tako mohamedanci in Židje. Vendar pa je pri Grkih nastala potreba, da bi ta Lunin koledar spravili v sklad ali določeno razmerje s tropskim letom. To pa ni lah stvar. En sinodski mesec, od mene do mene, traja 29d 12h 44m 3s. Najti je bilo treba določeno vsoto teh sinodskih mesecev, ki bi bila enaka celcmu številu dni in celemu številu tropskih let. To vprašanje je rešil Atenec Meton najbrž z uporabo kaldejskih izkušenj. Ugotovil je, da je 235 sinodskih mesecev samo za 2h 5m 43s daljše od 19 tropskih let, zaradi česar se po 19 letih Lunine mene znova ujemajo s potjo Sonca. V ta interval, ki se imenuje Metonov ciklus, je bilo možno uvrsoiti mesece in leta in ga potem neštetokrat ponoviti. Ta ciklus se je ohranil v našem cerkvenem koledarju, kjer se imenuje število 19 zlato število in ga uporabljajo, da določijo datum Velike noči.

Periklejev učitelj Anaksagora iz Klazomene (okrog 500-428), najstarejši atenski filozof, je mnogo potoval. Seznanil je Atence z naukom pitagorovcev in tudi učil, da se mora Luna zahvaliti Soncu za svojo svetlobo in svoje mene. Ko so ga zaradi takšnega nauka obtožili krivoverstva, se je rešil smrti samo zato, ker se je zavzel zanj Periklej.

Tudi veliki filozof Platon (429-348), iz stare atenske rodbine, je poznal nauk pitagorovcev. Pripovedujejo, da si je za drag denar priskrbel Filolaove spise, in znano je, da je bil dvakrat na Siciliji in v Južni Italiji, kjer je prišel v stik s pitagorovci, zlasti z Arhitom, najuglednejšim izmed njih. Menda se je zaradi tega v svojih delih ukvarjal tudi z vprašanjem gibanja nebesnih teles in z najvažnejšim izmed njih: ali Zernlja miruje ali se giblje. Prav glede tega je talko nejasen, da se filozofi, filologi in astronomi že nad sto let zaman prerekajo, kaj je Platon pravzaprav mislil o nepremičnosti ali o gibanju Zemlje. Vse kaže, da je bil nalašč meglen in da ni hotel povedati pravega mnenja - če ga je sploh imel - da ga ne bi doletela usoda Anaksagore in Sokrata.

Tudi Platonovi učenci so se ukvarjali z gibanjem nebesnih teles. Platonov in Arhitov učenec Evdaksos s Knida (409-356) se je na potovanjih seznanil tudi z astronomijo vzhodnih narodov. Spoznal je, da moramo pazljivo opazovati gibanje nebesnih teles - kar je Platon omaosmimi koncentričnimi sferami pitagorovcev gibanje planetov ne da razložiti. Planeti se namreč gibljejo zelo nepravilno in za dalj ali manj Slika 5. Platon

časa spreminjajo svojo smer. Da bi to zapleteno gibanje planetov geometrijsko prikazal in razložil, je Evdoksos povečal število pitagorovskih sfer tako, da je vsakemu planetu dodelil namesto ene več takih sfer, ki so imele skupno središče v središču Zemlje. Ena izmed sfer se je vrtela okrog nebesnih teeajev in prikazovala dnevno gibanje neba, prihodnja sfera, ki se je vrtela v prvi, toda v nasprotnem smislu, je prikazovala gibanje planeta po njegovem tiru; tretja sfera je prikazovala sinodsko gibanje planeta itd. Evdoksov sistem je imel 27 takšnih homocentričnih sfer in nekaj časa je bil na dobrem glasu. Ko pa sta ga Kalipos in potem Aristotel izpopolnila z novimi sferami, tako da jih je bilo nazadnje 49, je postala izumetničenost tega sistema očitna.

Drugi Platonov učenec Herakleides s Ponta (okrog 390-310) je učil, kakor sta učila tudi omenjena pitagorovca Hiketas in Ekfantos, da se Zemlja vrti okrog svoje osi in s tem povzroča, da se vrstita dan in noč. Učil je, da Luna in Sonce krožita okrog Zemlje, okrog Sonca pa da se gibljejo ostali planeti ali vsaj Merkur in Venera, ki se na nebu nikoli veliko ne oddaljita od Sonca, marveč nihata okrog njega. Herakleidov nauk je pomenil prvi odločni korak od geocentričnega sistema atenske šole proti heliocentričnemu. Ta razvoj vede o vesoljstvu pa je presekalo stališče tretjega Platonovega učenca, slavnega Aristotela.

Aristotel se je rodil l. 384 pred našim štetjem v Stagiri kot sin Nikomaha, dvornega zdravnika makedonskega kralja Aminta II. Po očetovi smrti je prišel kot 17letni mladenič v Atene, da bi vstopil v Placonovo šolo. Moral pa je počakati, da se je Platon vrnil iz Sirakuz, kjer je znova, toda zaman skušal uresničiti svoja načela o najboljši ureditvi države. Sedemnajst let je bil Aristotel Platonov učenec. Po smrti svojega učitelja je odšel v Atarneus, potem pa v Mitileno. Tam je dobil od makedonskega kralja Filipa vabilo, naj bi vzgajal njegovega sina. Štiri leta je bil Aleksandrov učitelj. Ko je Aleksander postal polnoleten, je ostal Aristotel še tri leta na kraljevem dvoru v Peli. V tem času so Grki z bitko pri Hajroneji izgubili neodvisnost, Filip je bil ubit, Aleksander je zasedel prestol in šel kot vrhovni voditelj Makedoncev in Grkov na .voj veliki pohod v Azijo in Afriko. Medtem ko je tam ustanavljal veliko cesarstvo, je ustanovil Aristotel svojo šolo v Atenah, v Likejonu, imenovanem tako po sosednem hramu Apolona Likejona. Tu je, izprehajajoč se po njej sem ter tja, učil svoje učence, zaradi česar se je imenovala ta šola peripatetična. Tu je napisal dela o spoznavanju sveta. Aristotel je predaval samo dvanajst let, kajti brž ko je prišla v Atene vest o smrti njegovega gojenca Aleksandra, so ga zavistneži in sovražniki abtožili in moral je zapusti,ti nehvaležno mesto, da se ne bi kakor v Sokratovem primeru znova pregrešilo nad filozofijo. Umrl je v Halkiju na Evboeji leta 322.

Aristotel je bil skoraj dva tisoč let največja znanstvena avtoriteta. Bil je sonce znanosti, ki je s svojo svetlobo zatemnilo vse druge njene zvezde. Zato je bilo njegovo mnenje o legi in gibanju Zemlje v vesoljstvu skozi stoletja odločujoče. Aristotel se je brez slehernega obotavljanja izrekel za geocentrični sistem z negibno Zemljo v središču vesoljstva. Svoje mnenje je pojasnil takole. Da je Zemlja v srcdišču vesoljstva, nam kaže predvsem teža. Vse kar je težko, teži k središču sveta, pa tudi Zemlja sama bi težila tja, če že ne bi bila tam. V središču vesoljstva Zemlja miruje, kajti če bi se vrtela ali kako drugače gibala v prostoru, bi se spreminjala naša oddaljenost od posameznih zvezd in nekaterim izmed njih bi se približevali od drugih pa oddaljevali. To pa bi se zrcalilo v njihovi navidezni legi, ki bi se morala zaradi našega gibanja spreminjati.

S tem naukom je veliki filozof pretrgal začeto graditev heliocentričnega sistema; vendar ne smemo razglasiti, da ta nauk ni bil znanstven, Ne, že zato ne, ker je Aristotel v nasprotju z mističnimi razglabIjanji pitagorovcev ves problem oblik in gibanja nebesnih teles postavil na čisto znanstveno podlago. Predvsem je s prepričljivimi znanstvenimi razlogi dokazal, da je Zemlja res okrogla, sklicujoč se na to, da je pri vsakem Luninem mrku senca Zemlje, ki pada na Luno, omejena s krožnico, kar je mogoče le tedaj, če je Zemlja sama okrogla. Temu dokazu je dodal še enega. Način, kako se prikazujejo zvezde nad obzorjem, nam kaže, da je Zemlja okrogla in da ni posebno velika. Če se namrec napotimo proti jugu ali severu, se slika zvezdnega neba nad obzorjem znatno spreminja, tako da zvezde, ki so prej šle skozi teme nebesa, ne gredo več. V Egiptu ali na Cipru vidijo tudi mnoge južne zvezde, ki se v severnejših krajih nikoli ne prikažejo na nebu, nekatere zvezde, ki jih vidimo na severu stalno nad obzorjem, pa v južnih krajih zahajajo pod obzorje kakor vse druge.

To Aristotelovo dognanje je zelo važno. Omogoča nam ugotovti velikost naše Zemlje. To dognanje je dve sto let pozneje uporabil , Pozejdonios z Roda (135-51), Ciceronov učitelj. Videl je, da se najsvetlejša zvezda južne polute Kanopos komaj še prikaže nad obzorjem otoka Roda, na katerem je opazoval nebesna telesa. Vedel pa je, da se dvigne v Aleksandriji za oseminštiridesetinko polnega kota nad obzorje in da je razdalja med Rodom in Aleksandrijo 5000 stadijev. Od tod je izračunal, da meri zemeljski poldnevnik 48 X 5000 = 240.000 stadijev. Pozejdonij je račun, ki ga omenjamo tu samo mimogrede, napravil potem, ko je že Eratosten izmeril Zemljo, o čemer bomo še govorili. Menda je tudi Aristotel sam po tej poti izračunal in sporočil, da meri obseg zemeljske oble 400.000 stadijev, t. j. okrog 74.000 kilometrov. Ta podatek sicer ni bil pravilen, ker meri zemeljski poldnevnik v resnici 40.000 kilometrov, vendar pa je prvič določneje povedal, kako velika je naša Zemlja. Iz tega spoznanja se je razvijalo novo gledanje na svet in sledili so novi sklepi. Eden izmed njih, ki se je vsiljeval sam po sebi, je bil tale. Ko bi se Zemlja res vrtela dan za dnem okrog svoje osi, bi se tudi vsak kraj na njeni površini gibal. Brž ko so dobili prvo, čeprav, samo približno sliko o velikosti Zemlje, je iz navadnega računa sledilo da bi bila hitrost, s katero bi se tla premikala od zahoda proti vzhodu, tako velikanska, da bi nam zemlja pri vsakem skoku kvišku odhitela izpod nog; vsak predmet pa bi med padanjem na Zemljo zaostal daleč proti zahodu, preden bi dosegel tla. Ta sklep je bil na prvi pogled popolnoma pravalen in za tiste čase je bil to drugi tehtni dokaz, da se Zemlja ne giblje.

Tako sta se že ob prvem globljem razmišljanju o možnosti gibanja Zemlje pojaviia dva tehtna razloga proti tej možnosti. Eden izmed njih o katerem bomo pozneje še govorili, je temeljil na tem, da se medsebojna lega zvezd, kakor jo vidimo z Zemlje, ne spreminja in da se v dolgih stoletjih, od kaldejskih časov, nikakor ni spremenila. Znanstveno bi to povedali tako, da zvezde stalnice nimajo letne paralakse. Takšne paralakse kljub vsem, naporom astronamov vse do devetnajstega stoletja nasega štetja niso mogli ugotoviti. Drugi dokaz proti gibanju Zemlje je lahho ovrglo šele načelo o vztrajnosti, kar se je zgodilo šele v sedemnajstem stoletju. Zato je ustrezalo Aristotelovo mnenje ne le takratmetnu stanju znanosti, marveč tudi njenemu stanju še dolgo potem. Njegova zasluga je, da je problem gibanja Zemlje vsaj jasno formuliral, kar je hil prvi pogoj za poznejšo rešitev tega problema.

Aristotel je imel za razvoj astronomije še dtuge zasluge. Njegov učitelj Platon je bil pretiran racionalist; živel je v svetu idej in zaničeval vse, kar je materialnega; zato je imel o poslanstvu astronomije čudne pojme. O tem je med drugim rekel: »Za prave astronome ne štejem tistih, ki kakor Heziod in drugi šušmarski astronomi opazujejo vzhode in zahode zvezd in temu podobne nebesne pojave, marveč tiste, ki so odkrili nebesne sfere in njihovo harmonijo. Edino to je namreč vredno človeka, razsvetljenega z duhom bogov.«

Izkušnje, naterialna stvarnost in njeno proučevanje po Platonovem mnenju niso bile vredne pravega filozofa. Njegovo mnenje so sprejeli tudi mnogi drugi in veljalo je dolgo. Plutarh je, na primer, moral nekako opravičevati Arhimeda, da se je kot inženir ukvarjal z materialnimi stvarmi, češ da je delal to samo tako mimogrede. Platonovo stališče bi bilo za razvoj znanosti še vse bolj usodno, ko bi njegov učenec ne bil zavrgel tega enostranskega gledanja svojega učitelja in se namesto za čistega filozofa izobrazil tudi za naravoslovca. Aristotel je spoznal pomembnost opazovanja in proučevanja naravnih pojavov tudi na področju astronomije. Svojemu vnuku Kalistenu, ki se je z Aleksandrom Velikim napotil v Azijo, je naročil, naj v Babilonu zbere zapiske o astronomskih opazovanjih Kaldejcev. Pripovedujejo, da so te zapiske izročili Aleksandru, ko je slavnostno vkorakal v Babilon, od tam pa so prišli v aleksandrijsko knjižnico. Ti zapiski so bili eden izmed temeljev slavne aleksandrijske knjižnice, o kateri bomo zdaj govorili.

Konec citatov iz knjige Milutina Milankoviča, Zgodovine astronomije, 1. del.

Do sedaj je to stran obiskalo ljudi.

BACK.