Čas na blejskem otoku

Čas na Blejskem otoku

V stolpu Blejskega otoka se nahaja nadvse imenitna ura, ki se tako zelo nazorno predstavi, razodene človeški radovednosti, kot nobena podobna na svetu.

Z otoka poje stari zvon
Bim bam bim bam bim bom
Klasična urna kotvica
(deadbeat escapement).
Je čas rojevanja in čas umiranja,
čas sejanja in čas obiranja.

Bled Island has opened the Bell Tower for visitors (2013)
In the tower of the Bled island there is a very great clock which presents itself so clearly, reveals to the human curiosity like none similar in the world.

Space - Human Being - Time: these are the concepts which compose the features of the same face, the face of being, which reflects in the miracle of self-awareness always again and again emerged, appear life.

Climb the 90 steps to the self standing bell tower under the bronze bells. Admire the views on the alpine panorama and look at the the restored mechanism of the pendlum clock.
Separate from the church itself, the Bell Tower is 52m high and contains one large and two small bells. Every 15 minutes the bells chime to bring in the quarter, meaning there are plenty of opportunities to see the clock in action. Two opposite winding staircases lead the way up and down. The way up is punctuated with information boards following the history of apparatus used to tell time, from using the position of the sun all the way through to the atomic clock. On the journey down however, these signs contain biblical verses made to encourage appreciation of how little time we have on this planet, and the importance of using it wisely. Some of them may be a little bleak, but the message is undeniably positive and clear (See pictures and verses below).
THERE IS A TIME
FOR BIRTH AND
DEATH, PLANTING
AND REAPING.
Ec 3,3

Vesolje - človek - čas: to so pojmi, ki sestavljajo poteze istega obraza, obraza bivanja, ki se zrcali v čudežu samozavedanja zmeraj znova se porajajočega življenja.

Uvodna, dokaj zapletena misel, se bo jasneje in globlje razprla v nadaljevanju. Naštejmo nekaj dejstev in vprašanj. Vemo, da ni enotnega mnenja o naravi časa - ali smo si čas izmislili ljudje ali obstaja sam zase. In vendar ga merimo in to preko v glavnem periodičnih sprememb v naravi, v vesolju - in danes tudi več ne znamo živeti brez časa, načrtovanja - postavlja se vprašanje ali amo kdaj znali? Smo ... Omenimo še morebiti nekaterim manj znano dejstvo, da v deževnem gozdu Amazonke še obstaja ljudstvo, ki ne pozna glagolskih časov (ima skromen jezik, žvižganje, itn, nimajo zgodovine, junakov, religije, ...). To aktualno civilizacijsko protislovje nas pripelje do neke nove-stare uganke, kaj je človek, kje smo, od kod prihajamo ali smo otroci zvezd, kako smo umeščeni v prostor - čas, v verigo dogodkov od začetkov vesolja do danes. In če pozabimo na vsa ta zanimiva vprašanja, je vendar potrebno sprejeti golo dejstvo - da je razvoj človeka hkrati pomenil razvoj naprav, ki merijo čas, to je ur.
Najbolj kulturno-zgodovinsko zgoščeni kraji so večinoma trgi, kjer se že stoletja meri čas. V Evropi je to zagotovo Praška astronomska ura iz 1410 na Staromestnem trgu. A tudi v Sloveniji imamo kraje, trge, zgradbe s podobnimi znamenji in sporočili časa.
Eden bolj izstopajočih krajev je tudi Bled in še posebej izjemen biser - otoček sredi jezera s Cerkvijo Marijinega vnebovzetja. Zraven stoji mogočen zvonik, visok 54 m, zgrajen v 15. stoletju, ki je bil večkrat prenovljen, saj sta ga prizadela najmanj dva potresa, leta 1688 pa je vanj udarila še strela. Kot cerkev, so tudi druge stavbe, obzidje in monumentalno stopnišče (99 stopnic) ohranile svojo podobo iz 17. stoletja. Poleg cerkve, je na otoku še nekaj drugih stavb. Preurejene so za obisk romarjev in turistov.

Vir slikic zgoraj: http://www.explainthatstuff.com/how-pendulum-clocks-work.html

Leta 2013 so zelo lično prenovili notranjost zvonika in hkrati restavrirali enkratno stolpno uro iz srede 19. stoletja. Takt ji daje nihalo, energijo pa uteži preko navora, ki jih vsak dan ročno dvignejo (navijejo) v najvišjo lego. Ura je sedaj na ogled obiskovalcem iz celega sveta. Je izjemno rokodelsko delo kovačev iz Krope in je hkrati tudi imenitno učilo, ki obiskovalcem razkrije princip delovanja ur na nihalo - že stoletja star princip merjenja časa.
Leta 2017 so dodali še dve izjemni vsebini. Ko se vzpenjamo na vrh veličastnega, prijetno hladnega stolpa, proti mehanizmu ure, proti izjemnim razgledom na otok, jezero, okolico z gradom, tja do visokih alpskih vršacev, nas na poti spremljajo poučne slike in kratki opisi mejenja časa skozi zgodovino - od Luninih men, kamnitih observatorijev, sončnih, peščenih, vodnih ur, ur na nihalo, quartznih ur, do atomske ure. Opisi so kratki, nazorni, opremljeni s skicami. Na vrhu so podane slike obnove ure, opisi njene zgodovine ...
Ob spustu pa nas spremljajo starodavne, a še zmeraj aktualne, poglobljene misli o času, doživljanju časa iz Biblije. Verzi v nas budijo spoštovanje do spoznanja, kako malo časa nam je dodeljenega na tem svetu in pomen njegove pametne uporabe. Nekateri od njih morda zvenijo žalostno ..., vendar je sporočilo nedvoumno pozitivno in jasno - to je Veselje do Življenja. Teksti so tudi prevedeni v angleški jezik. Vsi opisi so podani tudi na tej strani.
Obiskal sem že kar nekaj podobnih ur po svetu, a ta v stolpu Blejskega otoka se tako zelo nazorno predstavi, razodene človeški radovednosti, kot nobena druga na svetu. Praška ura je po svoje imenitnejša, kompleksnejša , starejša ..., a tam obiskovalec ne more videti mehanizma - razen izjemoma, kar nam je šentviškim astronomom uspelo leta 2013. Blejska otoška ura je zaradi svoje postavitve in zasnove ter domiselne prenove stolpa, hkrati tudi odlično učilo za dojemanje delovanja mehaničnih ur - za postavljanje spraševanj - kaj je čas.

Prvi citat se glasi.
JE ČAS
ROJEVANJA IN ČAS
UMIRANJA, ČAS
SEJANJA IN ČAS
OBIRANJA.
Prd 3,3

THERE IS A TIME
FOR BIRTH AND
DEATH, PLANTING
AND REAPING.
Ec 3,3

Zvonik je tako postal pravi mali muzej časa na slovenskem - primeren tako za mlade, kot odrasle obiskovalce. Zelo, zelo priporočam obisk tega koščka raja, zaradi ure, zaradi narave, zaradi kulturne dediščine, zaradi zdravja, zaradi dobrih odnosov med ljudmi.

Sploh pa je otok bil naseljen že pred tisočletji, tako da je že sama arheološka in arhitekturna zapuščina merilo in zgodba pretečenega časa - ustvarjalnosti in hrepenenj naših prednikov.

Sledi Prešernov verz posvečen Bledu in še izjemno besedilo Avsenikove pesmi. Nato pa sledijo slike iz stolpa, iz otočka in še nekaj imenitne zgodovine Bleda. Bled je med drugimi obiskal izjemen mislec, astronom - začetnik renesanse - Nikolaj Kuzanski (v mašno knjigo je zapisal, da je prispel na Bled zadnjega aprila leta 1458, in da je 4. maja obiskal tudi bohinjsko dolino).
Nikolaj Kuzanski je bil najbrž zadnji veliki filozof srednjega veka in prvi filozof, mislec in znanstvenik prihajajoče renesanse. V svoji knjigi iz leta 1440 (»O učeni nevednosti« - De docta ignorantia) je zatrjeval, da se Zemlja obrača okrog osi in kroži okrog Sonca, da v vesolju ni nobenega »zgoraj« ali »spodaj«, da je svetovje brezmejno, da so zvezde druga sonca in vežejo nase druge naseljene svetove. Na drugih področjih je Nikolaj pokazal enako intuicijo. Za kratkovidne je naredil očala z vboklimi lečami, medtem ko so prej za očala uporabljali le laže brusljive izbokle leče, ki so rabile samo daljnovidnim. Še poučna povezava z Galilejem. Galilei je prav za teleskop lastne izdelave uporabil okular z vbočeno lečo Kuzanskega – zorno polje takega teleskopa je nekoliko manjše, a slika je pokončna.
Kepler je Kuzanskega v prvem poglavju svojega prvega objavljenega dela označil kot 'božansko navdahnjenega'. Podobno kot Kepler za njim, je Kuzanski menil, da v Vesolju ni popolnega kroga, kar je v nasprotju z aristotelskim modelom. Kuzanski je rešil ogromno ljudi, beguncev in večino grških antičnih spisov iz Bizanca, Konstantinopla, ki je leta 1453 padel v roke Islama (Turkov - Seldžukov). Pred Turki je bilo rešenih okrog 3000 knjig, spisov, recimo znamenita Diofantova knjiga Aritmetika - večino teh knjig so prevedli v latinščino. Večino matematičnih zamisli Kuzanskega je moč najti v delih: O učeni nevednosti, O domnevah (De coniecturis) (1440) in O videnju boga (De visione Dei) (1453). Razvil je pojem neskončno malih in velikih količin, ter pojem relativnega gibanja. Njegovi spisi so vplivali na Leibnizovo odkritje diferencialnega računa in tudi na Cantorjevo poznejše delo o neskončnosti.
Sedaj pa se prepustimo slikam, citatom, ... iz časovnega stolpa Blejskega otoka.

"Dežela Kranjska nima lepš´ga kraja, ko je z okol´šč´no ta podoba raja!"
S tem verzom je véliki slovenski pesnik dr. France Prešeren (1800-1849) opisal Bled.

Avseniki pa pravijo - Otoček sredi jezera

Otoček sredi jezera
Gori pa cerkvica
Na sivi skali grad stoji
Bled v soncu ves žari

Z otoka poje stari zvon
Bim bam bim bam bim bom
Na Kranjskem lepš’ga kraja ni
Hej, Bled prekrasen si

Povem ti staro pravljico
Morda ne veš za njo
Če fanta si želi dekle
Naj tja na otok gre

Ko zvon ji stari zadoni
Želja se izpolni ji
Mogoče pravljica drži
Poskusi kdaj še ti

Upodobitev Janeza Vajkarda Valvasorja v knjigi Slava vojvodine Kranjske.

Slovenija, lega Bleda.

slovenija_lega_bleda Blejski otok je majhen apnenčast otok na zahodni strani Blejskega jezera. Na vrhu otoka, na urejeni terasi, stoji srednjeveška, v baroku prezidana cerkev Marijinega vnebovzetja. Ob cerkvi stoji samostojen zvonik z baročno čebulasto kapo. Nedaleč stran, nad mogočnim stopniščem, sta dve hiši, proštija in mežnarija. Površina otoka je 0.82 ha. Otok med Mlinom in Zako se dviga do 18 m nad jezersko gladino.

Nastanek otoka
Otok je rezultat tektonskega delovanja in predpleistocenske rečne erozije. V času poledenitve je ledeniško delovanje grič iz triasnega apnenca močno preoblikovalo, znižalo in zaoblilo ter končno oblilo z jezersko vodo.

Zgodovina
Prvi znaki poselitve otoka segajo v mlajšo kameno dobo - neolitik, vendar strokovnjaki domnevajo, da je bil otok takrat le začasna ribiška postojanka. Na otoku je arheološko potrjenih tudi več ostankov stavb, med katerimi sta dve zgodnjega srednjega veka.[2][3] Arheološka izkopavanja pod temelji najstarejše zgodnjesrednjeveške cerkve so odkrila obrise lesene pravokotne stavbe, ki bi po izsledkih izkopavanj lahko segala še v čas zgodnjega srednjega veka [4]. Zaradi kronološke umestitve stavbe arheološka znanost odpira možnost, da bi na otoku lahko pred tem nekoč stalo starejše predkrščansko svetišče. Ob materialnih najdbah so arheologi na otoku našli tudi zgodnjesrednjeveško grobišče, ki sega v 9 stoletje, s 124 skeletnimi pokopi.

Cerkev Marijinega vnebovzetja (Cerkev naše ljube Gospe, »Marija na jezeru«, »Marija na Otoku«, Cerkev Marije Kraljice na Blejskem otoku) je v znanih virih pisno prvič omenjena leta 1185. Cerkev je v času svojega nastanka nasledila predhodno leseno stavbo, ki je verjetno bila predkrščansko svetišče. Cerkev so prvič razširili briksenški škofi, ki so leta 1004 blejsko posest dobili v dar od cesarja Henrika II. Cerkev so kasneje še nekajkrat prenovili, leta 1511 zaradi potresa, ki jo je močno poškodoval. Največjo prenovo je cerkev doživela leta 1698, ko je dobila današnjo baročno podobo. Tudi sicer je otok doživel največ sprememb prav v 17. stoletju, ko sta bila med drugim (leta 1655) zgrajena tudi znano vzhodno veliko stopnišče in kapelica Matere božje, ki ju je dal zgraditi tedanji oskrbnik cerkve Maks Petschacher.

Med obema vojnama je načrtoval večjo pozidavo otoka arhitekt Ivan Vurnik. Ohranjena je maketa projekta, ki bi povsem spremenil sedanje stavbe. Med drugo svetovno vojno so na okupiranem ozemlju hoteli Nemci baje postaviti na Blejskem otoku Votanov hram. Načrt je vseboval rušitev obstoječe cerkve in postavitev nemškega neopoganskega svetišča. Podobno so se hoteli polastiti Jeruzalema v Slovenskih goricaha na Štajerskem.

Sedanja oblika je pretežno iz 17. stoletja, ko je bila cerkev prenovljena po potresu. Glavni oltar z bogato pozlačeno rezbarijo je iz leta 1747. Osrednja oltarna plastika predstavlja sedečo Mater božjo, ob kateri sta donator blejske posesti Henrik II. in njegova žena Kunigunda. Stranski oltarji – posvečeni sv. Sebastijanu, sv. Magdaleni in sv. Ani, so nastali ob koncu 17. stoletja.

Zvonik, zgrajen v 15. stoletju, je bil večkrat prenovljen, saj sta ga prizadela najmanj dva potresa, leta 1688 pa je vanj udarila še strela. Sedanji zvonik je visok 54 m, v njem pa so trije zvonovi, ki sta jih izdelala ljubljanska zvonarja Samassa in Franchi. Kot cerkev so tudi druge stavbe, obzidje in monumentalno stopnišče (99 stopnic) ohranile svojo podobo iz 17. stoletja.

Cerkev je bila po drugi svetovni vojni večkrat prenovljena. Ob cerkvi je ohranjen samostojen zvonik z baročno čebulasto kapo. Poleg cerkve je na otoku še nekaj drugih stavb. Preurejene so za obisk romarjev in turistov. V eni je urejena restavracija, v drugi prodaja spominkov. V eni od sob je več dokumentov o razvoju slovenstva. Na severni obali otoka je v kamnito brežino vkopana kapelica Lurške Matere božje. Za cerkvijo stoji stavba, namenjena oskrbnikom cerkve, na obali tudi manjši svetilnik. Za vse stavbe na otoku skrbi blejska župnija.

Odlok o razglasitvi Blejskega otoka za kulturni spomenik državnega pomena (Ur.l. RS, št. 81/1999, 22/2002) je otok zavaroval in ga umestil na seznam kulturnih spomenikov Slovenije.

Topografska umestitev otoka v prostor
Arheolog A. Pleterski, ki raziskuje t. i. »sveto pokrajino«, je otok povezal še z dvema prostorskima točkama, Dobro goro in Gradiško. Skupaj naj bi te točke sestavljale »sveti trikotnik« z obrednim kotom 23°. To je kot med Zemljino osjo in ravnino Zemljine orbite okoli sonca, kar je navidezna razlika v višini Sonca v času enakonočja in obeh sončnih obratov. S smiselno urejeno pokrajino naj bi si Slovenci uredili kultni prostor. Podobno kot to prikazuje Orionova pot v dolini Gračnice.

Ljudsko izročilo
France Prešeren je v pesmi Krst pri Savici na Blejski otok postavil Živin hram, kar pa je plod romantične dobe. Za romantično umetniško idejo staroslovenske boginje Žive se je zgledoval po antični Veneri. Upošteval pa je še Valvasorjeve in Linhartove zapise o starih bogovih. Po Linhartovi literarni konstrukciji, ki jo je idejno povzel po Brezkerfeldu, naj bi po njegovi navedbi na otoku stal Radegastov tempelj do katerega je bil speljan lesen most, kar najverjetneje izvira iz učene literature, saj gre verjetno za prevzem Helmoldovega opisa Radegastovega svetišča v Retri (do katerega je prav tako potekal leseni most), katerega je pred tem v svojem delu omenil tudi Valvasor. Materialnih ostankov mostu ni našel še nihče, zato je njegov obstoj malo verjeten.

Ljudsko izročilo o nastanku Blejskega otoka

Tamkaj, kjer danes leži Blejsko jezero nekoč ni bilo vode, ampak cvetoča, travnata dolina, sredi katere je stal hribček na katerem je bila velikanska skala. V mesečnih nočeh so ob tej skali plesale gorske vile. V zeleni dolini pa so pastirji pasli svoje ovce. Vile so pastirje prosile, naj ogradijo prostor okoli skale, da njihovo plesišče ne bo brez mehke trave.Pastirji niso upoštevali prošnje gorskih vil in so še naprej dovolili svojim ovcam, da so mulile travo v okolici vilinske skale. Vile so pastirjem zagrozile, da če ne bodo skale ogradili oni jo bodo pa one same.Tudi tem grožnjam so se pastirji smejali, in kmalu tam okrog ni bilo več trave ampak gola trda zemlja.Najmlajša in najlepša vila si je zato med plesom zlomila nogo. Jezne vile so tedaj iz gore priklicale studence in potoke, ki so pridrveli v dolino in zalili dolino. Samo hribček s skalo je kot otok ostal sredi jezera. Na njem so poslej vile lahko nemoteno plesale v svetlih mesečnih nočeh. Čeprav so vile že davno odšle iz naših krajev, a ostalo nam je lepo vilinsko jezero z otočkom pod gorami.To je danes Blejsko jezero.

Videnje pobožnega pastirčka - druga variacija izročila o nastanku jezera

Živel je pastirček po imenu Janek, ki je pasel ovce bogatim blejcem. Blejci do njega niso poznali usmiljenja, velikokrat je bil tepen, pa tudi zaspal je večkrat lačen. Nihče ni videl dobrih reči, ki jih je storil. Na paši pa je Janek večkrat prepeval, pa tudi molil je veliko. Hodil je k Marijini kapelici, nosil ji je rože in se ji zaupal. Nekega dne pa je na paši izgubil ovco. Na robu obupa in ves trd od strahu pred kaznijo se je obrnil na Marijo. Naenkrat pa se mu je prikazala, ga pobožala in mu v naročje dala ovco, ki jo je izgubil. Rekla mu je, naj blejce opozori na njihov napuh in grešno življenje. Ko je Janek Marijine besede posredoval blejcem mu niso vrjeli, celo norčevali so se iz njega in ga napodili od hiše. Marijo pa je njihova trdosrčnost tako razjezila, da je stopila na skalo in priklicala nevihto, kakor sodni dan strašno. Vas se je pogreznila. Ostal je le otoček na sredi, na katerega je zlezel pastirček in ostal živ .

Zvon želja
Posebna znamenitost je »zvon želja« iz leta 1534 v zgornjem strešnem jezdecu nad cerkveno ladjo, delo F. Patavina iz Padove. Po legendi naj bi bila na blejskem gradu živela mlada vdova Poliksena, ki je v žalosti za svojim možem dala uliti zvonček za otoško kapelico. Zaradi silnega viharja je čoln s posadko in z zvonom potonil in še danes se njegovo zvonjenje sliši iz globin jezera. Po njeni smrti je papež poslal za cerkev na otoku drug zvonček. Kdor z njim pozvoni in tako počasti Marijo, se mu izpolni želja.

Turizem, romarji, poroke
Danes je otoček priljubljena turistična točka, nanj pa so organizirani vsakodnevni izleti s pletnami, tradicionalnimi blejskimi čolni. Posebej znano je zvonjenje na zvon, ki naj bi po ljudskem izročilu tistemu, ki zvoni nanj, izpolnil vse želje. Zvon je obešen v cerkvi in ne v samostojnem zvoniku. Poleg cerkve in znamenitega kamnitega stopnišča, ki vodi do nje, je na otoku zanimivo videti tudi kip Marije Magdalene ter gotski svetilnik v bližini južnega vhoda v cerkev.
Bled je bil do druge vojne eden njbolj obljudenih romarskih karjev v Sloveniji. Politika je romanja na otok po drugi vojni praktično izničila - sedaj se razmere počasi umirjajo in romarji se spet vračajo. Na Blejskem otoku potekajo poreke za pare praktično iz celotnega sveta - res lepo. Še zmeraj se najde ženin, ki nevesto ponese čez 99 stopnic.

Poroka na Blejskem otoku - 99 stopnic do ... Še zmeraj se najde ženin, ki nevesto ponese čez 99 stopnic.

Nikolaj Kuzanski ali Nikolaj iz Kuze (latinsko Nicolaus Cusanus), pravo ime Nikolaus Chrifftz (Krebs, Chrypffs), nemški teolog, škof, kardinal, filozof, matematik, astronom in cerkvenopravni strokovnjak, * 1401, Kues (slovensko Kuza, [Kuös, Küs]) ob Mozeli blizu Trevesa, Porenje, Nemčija, † 11. avgust, 1464, Todi, Umbrija, Italija.
Astronom, optik, filozof in škof Nikolaj Kuzanski obišče Bled – je “soustanovitelj” ljubljanske škofije

Posted on May 26, 2017

Tine Germ

Mitte michi virum eruditum qui noverit operari in auro et argento.[1]

Ime Nikolaja Kuzanskega je moč zadnja leta pogosteje zaslediti tudi v slovenskem kulturnem prostoru, saj je zanimanje za življenje in delo tega vélikega humanista, filozofa, teologa in cerkvenega reformatorja končno premagalo različne predsodke in zadržke, zaradi katerih je bil kardinal iz Kuesa do nedavnega znan le ozkemu krogu filozofov, teologov in cerkvenih zgodovinarjev. Prve prevode v slovenščino je pospremilo tudi nekaj izvirnih študij, ki odpirajo nove poglede na njegovo delo, s čimer se Slovenci pridružujemo raziskavam strokovnjakov, katerih odkritja vse jasneje razkrivajo izjemno pomembno vlogo, ki jo je v razvoju evropske kulture odigral Nikolaj Kuzanski. Prebujeni interes slovenske strokovne javnosti pa bi lahko razumeli tudi kot nekoliko zapoznel hommage “filozofu s kardinalskim klobukom”, ki je z našo zgodovino povezan tesneje, kot se zdi na prvi pogled.

Nikolaj Kuzanski ali Nicolaus tituli sancti Petri ad Vincula et Brixinensis, kot stoji zapisano v svečani cesarski listini, je namreč prva priča in častni podpisnik bule, s katero je cesar Friderik III. 6. decembra leta 1461 ustanovil ljubljansko škofijo.[2] Ljubljanski Nadškofijski arhiv, žal, hrani samo prepis ustanovne listine, ki jo je 16. aprila leta 1496 v Augsburgu izdal cesar Maksimilijan I. Insertum, ki je danes v Nadškofijskem arhivu, je Maksimilijan I. izstavil na prošnjo ljubljanske škofije, potem ko je original zgorel v požaru.[3]

Ustanovitev ljubljanske škofije je za zgodovino Slovencev izjemnega pomena in se nikakor ne omejuje na cerkvenopolitično in pastoralno vlogo Cerkve, temveč je v najširšem kulturnozgodovinskem smislu zaznamovala nadaljnji razvoj slovenskih dežel. S tega vidika je povezanost Nikolaja Kuzanskega z ustanovnim aktom prve škofije na Kranjskem zanimiv podatek, ki sproža cel niz vprašanj in ugibanj o različnih možnostih njegovega vpliva na sočasno zgodovinsko dogajanje na našem ozemlju. Okoliščine, ki so botrovale ustanovitvi ljubljanskega škofovskega sedeža, so seveda kompleksne in jih na tem mestu ni mogoče podrobneje predstaviti.[4] A to tudi ni naš namen, saj nas zanima predvsem vprašanje, kakšno vlogo je pri ustanavljanju ljubljanske škofije odigral Nikolaj Kuzanski. Zakaj seje med pričami znašel prav naslovni kardinal rimske bazilike sv. Petra v vezeh? Kako to, da mu je pripadlo odlično mesto prvega podpisnika? In predvsem: ali je Nikolaj Kuzanski samo podpisnik ustanovne listine ali je mogoče z ustanovitvijo ljubljanske škofije dejavneje povezan? To je samo nekaj neizogibnih vprašanj, ki se zastavljajo ob pogledu na podpis visokega cerkvenega kneza, kateremu je zgodovina priznala sloves enega največjih duhov evropske filozofske in teološke misli.

Raziskave zadnjih desetletij so pokazale, da sta delo in misel Nikolaja Kuzanskega pomembno zaznamovala zgodovino katoliške Cerkve. Njegov prispevek je razviden na različnih področjih, ki jih je nemogoče zmeraj ostro ločiti med seboj, vendar se bomo na kratko pomudili le ob orisu njegovega delovanja na cerkvenopolitičnem in reformatorskem področju, na katerega je treba opozoriti, če hočemo poiskati odgovore na zgoraj postavljena vprašanja.

Nikolaj Kuzanski je stopil na prizorišče cerkvene zgodovine razmeroma mlad, saj je imel komaj enaintrideset let, ko je leta 1432 na baselskem koncilu kot “orator in prokurator” zastopal trierskega nadškofa Ulricha von Manderschieda. Z jasno mislijo, prepričljivo argumentacijo in pretehtano elokvenco je pritegnil pozornost številnih kardinalov in bil še istega leta imenovan v posebno komisijo za verska vprašanja.[5] K temu je nemalo pripomogla tudi izrazita strpnost v prizadevanju za spravo znotraj razcepljene katoliške Cerkve. Sprva kot zagovornik konciliarizma, kasneje kot papežev pristaš je Kuzanski nenehno iskal možnosti za poravnavo med sprtima stranema. Svoje (takrat še konciliarno) stališče je predstavil v programskem spisu De concordantia catholica (1432), v katerem se zavzema za temeljito reformo Cerkve in cesarstva. Hkrati je aktivno posredoval v različnih sporih med cerkvenimi in posvetnimi oblastmi. Lahko bi rekli, da je dejavno zavzemanje za dosego sporazumnih rešitev tako znotraj Cerkve kot v odnosu med Cerkvijo in cesarstvom vse od začetka nezgrešljiva stalnica njegovega javnega delovanja. Iskrena zavzetost in predanost, velik govorniški in diplomatski dar, predvsem pa ugled, ki si ga je pridobil s svojim delom, so bili zgodaj opaženi in nagrajeni. Tako ga je leta 1437 papež Evgen IV. poslal v Carigrad, kjer naj bi bizantinskega cesarja in vodstvo pravoslavne Cerkve prepričal, da v vprašanju baselskega razkola prizna papeško avtoriteto ter se pod predsedovanjem Evgena IV. udeleži pogajanj o združitvi vzhodne in zahodne Cerkve. Kuzanski je svojo nalogo uspešno opravil in na koncil, ki ga je papež po prelomu s konciliaristi iz Basla preselil v Ferraro, pripeljal bizantinskega cesarja z najvišjimi cerkvenimi dostojanstveniki Vzhoda.

Po uradni združitvi vzhodne iz zahodne Cerkve, ki je bila leta 1439 potrjena na koncilu v Ferrari in Firencah, je papež Kuzancu zaupal nalogo, ki je bila v danih zgodovinskih razmerah bistveno težja od carigrajskega poslanstva. S svojo diplomatsko sposobnostjo naj bi nemške volilne kneze in cesarja prepričal, da podprejo Evgena IV., ga priznajo kot edinega legitimnega poglavarja katoliške Cerkve in tako končajo cerkveno shizmo, do katere je prišlo z izvolitvijo protipapeža Feliksa V.[6] Skoraj deset let si je Kuzanski kot papeški poverjenec na različnih forumih prizadeval doseči podporo cesarstva v boju za enotnost Cerkve. V letih nenehnih potovanj, pridiganja, pogajanj in prepričevanj si je celo pri svojih nasprotnikih pridobil nemajhen ugled.[7] Veliki italijanski humanist Enej Silvij Piccolomini, ki je bil takrat še v službi Friderika III., mu je celo vzdel spoštljivi vzdevek “Herkul evgenijancev”. Nadčloveški napori moža, ki ob cerkveno-političnem delu ni pozabljal na svoje pastoralne obveznosti in se je ves čas intenzivno ukvarjal tudi s filozofskimi vprašanji (leta 1440 izide njegovo najpomembnejše filozofsko delo De docta ignorantia, štiri leta pozneje obsežna razprava De coniecturis in cela vrsta manjših spisov),[8] niso ostali brez uspeha. Leta 1446 je papež Kuzanca imenoval za apostolskega legata in ga povzdignil v kardinala “in petto”. Se istega leta je Friderik III. odstopil od stališča nevtralnosti in podprl papeško stran. Evgenov naslednik, vplivni humanistični izobraženec Tomaž Parentucelli, ki je leta 1447 kot Nikolaj V. zasedel papeški prestol, je nadvse cenil Kuzančevo delo, še zlasti pomembni diplomatski uspeh pridobitve cesarske podpore in podpis dunajskega konkordata leta 1448. Kuzanca je konec istega leta dokončno povzdignil v kardinala in mu dodelil naslovno rimsko baziliko sv. Petra v vezeh. Slabo leto in pol pozneje, spomladi leta 1450, je Kuzancu zaupal še skrb za briksenško škofijo. Diplomatsko in reformatorsko delo Nikolaja Kuzanskega pa s tem ni bilo končano. Na božični večer jubilejnega leta ga je papež Nikolaj V. imenoval za posebnega papeškega legata in vrhovnega vizitatorja za Nemčijo, Češko in sosednje (tudi slovenske!) dežele, mu podelil vsa pooblastila ter mu zaupal prenovo Cerkve na tem področju.

Že v prvih dneh januarja 1451 je Kuzanski odrinil na pot, svoje delo pa je opravljal tako vestno, da so mu nekaj desetletij pozneje izrekli priznanje celo nemški protestanti. Luteranski teolog Johannes Kymeus je leta 1538 v navdušenju zapisal: “Tudi Kuzanec je luteranec”.[9] Kuzanskemu so na njegovem potovanju po cesarskih deželah marsikje priredili knežji sprejem; cerkveni in posvetni veljaki so ga vabili v goste in ga prosili za nasvet, ljudje pa so drli na njegove pridige.[10] Cesar Friderik, ki je bil že dolgo pozoren na delo Nikolaja Kuzanskega, je v okviru svojih deželnoknežjih posesti izrecno podprl njegova reformna prizadevanja in izdal ustrezna navodila najvišjim cerkvenim dostojanstvenikom.[11] (Friderik III. in Kuzanski sta bila tudi osebno v zelo dobrih odnosih. Tako, denimo, cesar Kuzanca ob investituri v briksenškega škofa imenuje “amicus noster carissimus” in posreduje v Kuzančevem sporu z vojvodo Sigmundom Tirolskim, Kuzanski pa cesarju leta 1457 posveti matematični spis De caesarea circuli quadrata.) Ko je leta 1458 Enej Silvij Piccolomini, dobri prijatelj Nikolaja Kuzanskega, kot Pij II. sedel na prestol sv. Petra, se je Kuzančeva usoda približala zenitu: papež ga je leta 1459 imenoval za generalnega vikarja in svojega polnomočnega namestnika (legatus urbis) v Rimu. Žal so zapleti v briksenški škofiji in nepomirljivi spori znotraj rimske kurije vrgli temno senco na zadnja leta Kuzančevih prizadevanj za prenovoCerkve.[12] Kljub vsemu je, kot dokazujejo ohranjeni arhivski viri, Kuzanski veljal za najvišjo avtoriteto na področju cerkvene reforme in za najboljšega poznavalca razmer v deželah nemškega cesarstva.[13] Nič čudnega torej ni, da se je cesar Friderik III. pri ustanavljanju ljubljanske škofije obrnil na visokega cerkvenega kneza, ki je bil obenem najtesnejši papežev sodelavec in prijatelj.

Čeprav je res, da pobude za ustanovitev ljubljanske škofije še zmeraj niso v celoti zadostno osvetljene, pa nedvomno drži, da je bila ustanovitev novega škofijskega sedeža na Kranjskem tako v cesarjevem kot v papeževem interesu. Že Valvasor je bil prepričan, da je bila odločilnega pomena spodbuda Eneja Silvija Piccolominija, ki naj bi bil cesarja nagovarjal k ustanovitvi škofije, celo še preden je postal papež.[14] Nikolaja Kuzanskega Valvasor sicer ne omenja, z našega vidika pa ni zanemarljivo opozorilo na Piccolominijevo zavzetost za ustanovitev ljubljanske škofije. Upoštevajoč vlogo, ki jo je Piccolomini ob nastopu papeževanja dodelil kardinalu iz Kuesa, se zdi več kot verjetno, da je papež dogovarjanje za ustanovitev nove škofije prepustil svojemu pooblaščencu za nemške dežele. Po drugi strani cesar Friderik v svoji želji po ustanovitvi škofije ne bi mogel izbrati boljšega sogovornika, saj je bil Kuzanski, “vir incredibili prudentia eruditioneque doctrina”,[15] tako zaradi uveljavljenega slovesa kakor tudi po uradni dolžnosti najbolj poklican k sodelovanju.

Ne zgolj po naključju torej, temveč zaradi odličnega poznanja cerkvenopolitičnih razmer v nemškem cesarstvu in zaradi položaja polnomočnega papeškega legata, se je Nikolaj Kuzanski, kardinal rimske bazilike sv. Petra v vezeh in briksenški škof, znašel med pričami, ki so s svojim podpisom potrdile ustanovitev ljubljanske škofije. S precejšnjo gotovostjo lahko zapišemo, da odlično mesto, ki med ustanovnimi pričami pripada Kuzancu, do neke mere zrcali tudi njegovo vlogo v dogajanju, ki je tako pomembno zaznamovalo nadaljnji razvoj Cerkve na Slovenskem. Pri vprašanju Kuzančeve povezanosti z ustanavljanjem ljubljanske škofije in poznanja lokalnih razmer na Kranjskem namreč ne kaže prezreti dejstva, da je bil Nikolaj Kuzanski tudi kot briksenški škof v neposrednem stiku s slovenskimi deželami, saj so bili briksenški škofje zemljiški gospodje na Bledu in v Bohinju, to ozemlje pa je večji del pripadlo cerkveni jurisdikciji novoustanovljenega škofijskega sedeža v Ljubljani! Kuzanski se je spomladi leta 1458 nekaj tednov celo osebno mudil na Bledu,[16] kjer je v mašno knjigo zapisal, da je prispel na Bled zadnjega aprila leta 1458 in da je 4. maja obiskal tudi bohinjsko dolino. Kuzanski je v svojem zapisu posebej izpostavil dejstvo, da je v Bohinju bral mašo in sklical svoje podložnike ter jih znova spomnil na zgodovinske okoliščine dodelitve blejsko-bohinjskih posesti briksenškim škofom. V nagovoru je natančno opisal obseg posesti in poudaril, da so skladno z darovnico cesarja Henrika II. iz leta 1004 briksenški škofje zemljiški gospodje nad vsemi gradovi in cerkvami na tem ozemlju.[17] Kuzanski je hkrati odločno zavrnil sklicevanje oglejskih patriarhov do pravice cerkvene jurisdikcije nad cerkvijo Matere Božje na blejskem otoku. S tem se je znova razplamtel stari spor med Oglejem in Briksnom, ki ga je Kuzanski pripeljal celo pred papeško razsodišče in dosegel, da je papež leta 1459 Marijino cerkev na otoku in blejsko proštijo dokončno in brezprizivno izvzel iz cerkvene nadoblasti Ogleja ter jo tako in temporalibus kot in spiritualibus podredil škofiji v Briksnu.[18]

Omenimo še, da se je Kuzanski nedvomno zelo dobro zavedal tako pastoralnega kot cerkvenopolitičnega pomena novoustanovljene škofije. Iz dolgoletnih izkušenj mu je bilo znano, da je upravljanje mlajših (in manjših) škofij lažje in opravljanje dušebrižništva v njih praviloma skrbnejše. Njegovo reformatorsko delo je v mlajših cerkvenih upravnih enotah naletelo na bistveno manj odpora kot na ozemlju velikih privilegiranih škofij. Upravičeno je smel tudi računati, da bi bili škofje novoustanovljenih episkopatov tesneje vezani na oblast v Rimu in zatorej zanesljivejša opora papeške stolice v napetih razmerah, ki so pogosto vladale v nemškem cesarstvu. Kardinalu je bil dobro znan tudi pereči problem oglejskega patriarhata, ki je po beneški zasedbi Furlanije leta 1420 postal prizorišče političnih trenj med Benečani in Habsburžani. V primeru avstrijskega dela oglejskega patriarhata je bila potreba po preoblikovanju še posebej očitna, saj je zaradi nasprotovanja Habsburžanov vplivnost oglejskega patriarha kot naj višjega cerkvenega oblastnika in metropolita v 15. stoletju tu opazno slabela in je bila zahteva po novem, učinkovitejšem cerkvenoupravnem središču v vseh pogledih legitimna. Seveda je treba dodati, da ustanovitev nove škofije ni bila samo v interesu Rima. Z njo je pomembno pridobil tudi cesar, ki si je z ustanovnimi pravicami zagotovil boljši nadzor nad škofijskim ozemljem. Kot že tolikokrat poprej je torej Nikolaj Kuzanski tudi pri ustanavljanju ljubljanske škofije deloval v duhu zbližanja in sporazumne izpolnitve različnih interesov. Ob poznanju njegove skrbi za reformo Cerkve in prenovo njene primarne, to je pastoralne vloge, pa lahko z veliko zanesljivostjo trdimo, da pri tem ni imel pred očmi samo strateških ciljev Friderika III. in Pija II., temveč tudi dobrobit Cerkve in cerkvenega občestva na nekdanjem Kranjskem.

Ob zanimivem dejstvu, da je kardinal iz Kuesa s svojo udeležbo pri ustanovitvi ljubljanske škofije neposredno vključen v zgodovino slovenskih dežel, za katere je v letih vizitacijskega dela na ozemlju nemškega cesarstva in škofovanja v ne tako oddaljenem Briksnu pokazal precejšnje zanimanje, se seveda postavlja mikavno vprašanje o možnosti širšega, predvsem humanističnega in teološko-filozofskega vpliva v našem kulturnem prostoru. Zgodovinski dokazi za tovrstne vplive, kolikor mi je znano, še niso prišli na plano. Ob upoštevanju kulturno-zgodovinskih okoliščin, ki so sredi 15. stoletja vladale na Kranjskem (Piccolomini, ki se je vsaj dvakrat mudil v Ljubljani, je slovenske dežele v svojem pismu označil kot zakotne in barbarske),[19] je verjetnost plodnih odmevov Kuzančevih misli zelo majhna. Kljub temu pa je ne moremo v celoti izključiti in raziskovanje razvoja humanistične miselnosti na Slovenskem nedvomno ostaja eden od izzivov strokovnjakom zgodovinskih in drugih družboslovnih znanosti.

“Pošlji mi veščega moža, izurjenega za dela v zlatu in srebru” (2 Krn 2, 6), s temi biblijskimi besedami je Bernhard von Kraiburg, kancler salzburškega nadškofa, leta 1451 nagovoril Kuzanca, ki je kot papeški legat prispel v Salzburg. V svojem pozdravnem govoru, polnem spoštovanja do visokega gosta, je Bernhard von Kraiburg velikopotezno posegel po svetopisemskih prispodobah: Kuzanca primerja z mojstrom, izvedenim v umetnosti obdelovanja zlata in srebra, za katerega je kralj Salomon prosil kralja Hirama iz Tira. Ob navezavi na odlomke iz Pregovorov Bernhard prispodobo takole razloži: “moža, izurjenega v umetnosti oblikovanja zlata in srebra, to je v modrosti in razumevanju. ‘Zlato’ je namreč ‘dragocenost razumnih ustnic’ in ‘srebro’ je ‘izbrani jezik pravičnega’”. S tem je tajnik salzburškega nadškofa slikovito izpostavil ključne lastnosti, zaradi katerih si je Nikolaj Kuzanski med sodobniki pridobil sloves najzaslužnejšega cerkvenega diplomata, ki je odločilno pripomogel k izboljšanju odnosov med papeško stolico in nemškim cesarstvom. Bernhard Kuzanca nadalje primerja z mogočnim orlom, “aquila grandis, magnarum alarum, longo membrorum duetu, plena plumis”, iz alegorije o dveh orlih (Ez 17, 3-4) in zapiše: “Reverende pater! Ecce, ‘cum sitis ipse sapiens, suffertis’ tamen ‘libenter insipientes’, queso: Quis prohibebit me, quin vos sub tropo et metaphora ‘grandem’ hanc ‘aquilam’ Ezechielis appellem? Nichil enim aquile grandi proprium est, quod vestri reverendi paternitati deesse, sed omnia adesse videntur. Aquila enim secundum Plinium callida est, sicca est, animosa est et plumosa, alti volatus et fortissimi odoratus.” Avtor pozdravnega nagovora v svojem zanosu celo pravi, da je zmagoslavni uspeh Kuzančevega poslanstva simbolično nakazan že v njegovem imenu:“Iustissime ergo tamquam a divino fato ‘Nicolaus’ dicimini, quasi victoriosa laus a greco vocabulo ‘nicos’ quod est victoria, sumpto alteroque latino termino, videlicet ‘laus’ in nomine reservato”. Rokopis z lastnoročnimi korekturami Bernharda von Kraiburga hranijo v Univerzitetni knjižnici v Salzburgu (Hs. M I 398, f. 209r-212v).

[2] Ustanovitev ljubljanske škofije je 6. septembra 1462 s posebno papeško bulo (Romanus Pontifex, Nadškofijski arhiv Ljubljana, Zbirka listin, 1462, IX 6. Pienza) potrdil tudi Pij II., s čimer je bil novi škofovski sedež de iure dokončno vzpostavljen in je z imenovanjem prvega škofa Žige Lamberga leta 1463 tudi de facto zaživel.

[3] NŠAL, Zbirka listin, 1496 IV 16. Augsburg. Na listino me je prijazno opozorila dr. Lilijana Žnidaršič Golec, ki ji dolgujem iskreno zahvalo za pomoč pri pripravi pričujoče razprave.

[4] Za podrobnejšo analizo okoliščin ustanovitve ljubljanske škofije glej Josip Gruden, Cerkvene razmere med Slovenci v XV. stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije, Ljubljana 1908, in zlasti najnovejšo študijo Lilijane Žnidaršič Golec, Ustanovitev in obseg ljubljanske škofije v: L. Žnidaršič Golec Duhovniki kranjskega dela ljubljanske škofije do tridentinskega koncila, Acta Ecclesiastica Sloveniae 22, Ljubljana 2000, str. 23-59.

[5] Za Kuzančevo uveljavitev na baselskem koncilu glej Acta Cusana,I,1, št. 102-144. Zbirka Acta Cusana, ki jo pod vodstvom Ericha Meuthena in Hermanna Hallauerja izdaja Akademija znanosti v Heidelbergu, predstavlja temeljni vir za proučevanje življenja, delovanja in zgodovinske vloge Nikolaja Kuzanskega. Do sedaj je izšel prvi zvezek v štirih delih z dodanim registrom. (Acta Cusana: Quellen zur Lebensgeschichte des Nikolaus von Kues. Im Auftrag der Heidelberger Akademie der Wissenschaften hg. von E. Meuthen und H. Hallauer [ured.] I, Lfg. 1, 2, 3a, 3b, 4, Hamburg 1977/2000.)

[6] Potem ko je leta 1439 Evgen IV. razpustil koncil v Baslu, so ga konciliaristi odstavili in 5. novembra istega leta izvolili protipapeža Feliksa V.

[7] Omenimo samo sloviti govor, s katerim je na kongresu v Mainzu leta 1441 nastopil v podporo papežu Evgenu IV., in znameniti predlog za priznanje papeža “in foro conscientiae” leta 1444 v Nürnbergu. Glej Acta Cusana, I, 2, št. 449, 453, 473, 475-482 in 598-601.

[8] Leta 1445 izideta spisa De deo absconditoin De filiatione dei, leta 1446 De dato patris luminum in prvi matematični spisi, leta 1447 spis De genesiin leta 1449 znamenitaApologia doctae ignorantiae.

[9] Glej O. Menzel:Johannes Kymeus, Des Babsts Hercules wider die Deudschen,CSt VI/6, Heidelberg 1941.

[10] Slikovito podobo o Kuzančevem ugledu ponuja že omenjeni pozdravni nagovor kanclerja Bernharda von Kraiburga, ki je 31. januarja leta 1451 sprejel Kuzanca v Salzburgu. (Glej op. št. 1.) V njem ne skopari s hvalo in poveličevanjem, posebno pomembno pa je, da Kuzanca izpostavi kot najbolj učenega in razgledanega moža, izvedenega v vseh cerkvenih zadevah, moža, ki odlično pozna nemške razmere in ima ves čas pred očmi dobrobit matere Cerkve in svoje nemške domovine. S podobnim spoštovanjem so Kuzanca sprejemali tudi drugod po Nemčiji.

[11] Glej za primer pismo salzburškemu nadškofu. Acta Cusana, I, 33, št. 1444.

[12] Gre predvsem za neuspešen poskus reformiranja rimske kurije, h kateremu je Kuzanski pristopil bolj načelno in vestno, kot je pričakoval sam papež, ki ga je prijateljsko pokaral, da je visoke cilje cerkvene reforme treba prilagoditi dejanskim razmeram v Rimu. Še veliko slabše se je zasukalo Kuzančevo škofovanje v Briksnu, kjer je zaradi svoje načelnosti kmalu zašel v oster spor z deželnim gospodom vojvodo Sigmundom Tirolskim. Spor, ki se je razplamtel v odkrit spopad, v katerem je tirolski vojvoda proti osovraženemu škofu uporabil celo vojaško silo, je po številnih zapletih dosegel vrhunec s Kuzančevim odpoklicem v Rim in papeškim interdiktom nad Tirolsko.

[13] Ustrezno predstavo o Kuzančevem ugledu si lahko ustvarimo zlasti na osnovi bogate korespondence, ki je deloma že objavljena v zbirki Acta Cusana.

[14] Glej Valvasor, Die Ehre dess Herzogtums Krain, VIII. knjiga, 653. Valvasorjevo mnenje sprejemajo tudi pisci najnovejših raziskav. Prim. mdr. L. Žnidaršič Golec, Duhovniki kranjskega dela ljubljanske škofije do tridentinskega koncila, AES 22, Ljubljana 2000, str. 34-36.

[15] Tako ga označi nemški kronist Johannes Legatius v svojem delu Chronicon coenobii S. Godehardi. (Glej Acta Cusana, I, 3a, št. 1515.)

[16] Koliko časa natančno je Kuzanski prebil na Bledu, ni znano, Franz Sinnacher pa poroča, da je kardinal stolni kapitelj v Briksnu je obvestil o predvideni šesttedenski odsotnosti in predhodno (še pred 15. aprilom 1458) poslal na Bled Gebharda de Bulacha, generalnega vikarja in blejskega prošta, z nalogo, da pripravi vse potrebno za njegovo (očitno nekoliko daljše) bivanje. Glej F. Sinnacher, Beyträge zur Geschichte der bischoflichen Kirche Siben und Brixen in Tyrol, Band VI., 1828 Briksen, str. 461. France Pokorn, sklicujoč se na Sinnacherja, piše, da je bil Gebhard de Bulach na Bledu, “kjer je pripravil prostor za škofovo bivanje, ki ima priti tja”, v aprilu leta 1451. Najverjetneje gre pri Pokornu za pomoto, saj je bil Kuzanski spomladi leta 1451 na vizitacijskem potovanju po Nemčiji. Res je sicer, da je januarja leta 1451 iz Trevisa prek Spitala in Beljaka na Koroškem potoval v Salzburg in ga je torej pot vodila nedaleč od njegovih blejskih posesti, vendar tega leta zanesljivo ni prišel na Bled. Glej NAŠL, Zgodovinski zapiski, F. Pokorn: Zapiski za župnijo Bled, in Acta Cusana, I, 3a, št. 989, 992, 993.

[17]Zaradi zgodovinske vrednosti in razmeroma težke dostopnosti vira navajamo Kuzančev blejski zapis v celoti: “Im Namen des Herren Amen. Zum künftigen Andenken. Alle sollen wissen, dass wir Nikolaus aus Göttlicher Erbarmung der hochheiligen römischen Kirche Kardinal-Priester unter dem Titel S. Petri ad vincula, Bischof zu Brixen am lezten Tag des Aprils im J. 1458 zum Schlosse Vels (Veldes) gekommen sind, und am 4. May das Thal Wochin (Wochiener-Thal) besuchet, und uns dort bis auf den fünften Sonntag nach Ostern (7. May) aufgehalten, und in der Kirche der heiligen Maria in dem Weiler Witt (Werth?) Mess gelesen haben. Wir beriefen alle Thalbewohner zusammen, und erneuerten die Geschichte der Schenkung der Herrschafi Vels: wie nämlich Herr Heinrich Römischer König, Sohn (vielmehr Nachfolger) des Kaisers Otto III. im Jahre des Herren 1004 auf die Fürbitte der Königinn Kunigunde seiner Gemählinn Albuin dem Bischojf zu Siben die Herrschafi und das Schloss Vels mit Leuten beyderley Geschlechtes, mit Kirchen, Schlössern,Äckern, Zehenten, Wässern und allen Zugehörden geschenket hat; und wie nach dem Tod sowohl dieser Heinrich, als auch seine Gemahlinn Kunegund und Albuin kanonisirt und heilig gesprochen worden sind. Wir haben auch gesagt, wie Heinrich III. des Kaisers Konrad Sohn vieles noch dazu gesezt hat; desgleichen auch Heinrich IV. Die Herrschaft Vels, sagten wir, fange an auf der Höhe des Berges Kronberg, und erstrecke sich der Länge nach gegen Morgen, und die zwey Wässer die grossere und kleinere Sau entspringen in dieser Herrschafi, und gehören zu derselben von ihrem Ursprung bis zu ihrem Zusammenfluss und noch weiter bis an die zwei Wässer Freustriz und Gutenbach. Dieses sind jene Bemarkungen und Forstbezircke von Vels, welche in dem Brief des Kaisers Heinrich IV. als dem Banne unterworfen erklärt werden.”Besedilo je objavljeno v: F. Sinnacher, Bytrige zur Geschichte der bischoflichen Kirche Siben und Brixen in Tyrol, VI. zv., 1828, Briksen, str. 463-464.

[18] Za razrešitev spora okrog cerkvene jurisdikcije nad Marijino cerkvijo na blejskem otoku glej: Franc Gornik, Zgodovina blejske župnije,Celje 1990.

[19] Piccolomini se je v Ljubljani izpričano mudil leta 1444 in 1449, mogoče pa tudi leta 1451. Glej mdr. J. Gruden,Cerkvene razmere, str. 37,inP. Simoniti,Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja,Ljubljana 1979, str. 16. Vir: http://kud-logos.si/2017/nikolaj-kuzanski-soustanovitelj-ljubljanske-skofije/

Bled Island has opened the Bell Tower with the restored mechanism of the pendlum clock for visitors (2013)

Climb the 90 steps to the self standing bell tower under the bronze bells. Admire the views on the alpine panorama and look at the the restored mechanism of the pendlum clock.

An old bell sings from the island
Bim bam bim bam bim bom.

Deadbeat escapement.

There is a time for birth and
death, planting and reaping.

Separate from the church itself, the Bell Tower is 52m high and contains one large and two small bells. Every 15 minutes the bells chime to bring in the quarter, meaning there are plenty of opportunities to see the clock in action. Two opposite winding staircases lead the way up and down. The way up is punctuated with information boards following the history of apparatus used to tell time, from using the position of the sun all the way through to the atomic clock. On the journey down however, these signs contain biblical verses made to encourage appreciation of how little time we have on this planet, and the importance of using it wisely. Some of them may be a little bleak, but the message is undeniably positive and clear (See pictures and verses above).
THERE IS A TIME
FOR BIRTH AND
DEATH, PLANTING
AND REAPING.
Ec 3,3

Bled

Location of Bled in Slovenia.

Bled (pronounced [blet] (About this sound listen); German: Veldes, in older sources also Feldes) is a town on Lake Bled in the Upper Carniolan region of northwestern Slovenia. It is the administrative seat of the Municipality of Bled. It is most notable as a popular tourist destination in the Upper Carniola region and in Slovenia as whole, attracting visitors from abroad too.

Lake Bled

Lake Bled (Slovene: Blejsko jezero; German: Bleder See, Veldeser See) is a lake in the Julian Alps of the Upper Carniolan region of northwestern Slovenia, where it adjoins the town of Bled. The area is a tourist destination. The lake is 35 km (22 mi) from Ljubljana International Airport and 55 km (34 mi) from the capital city, Ljubljana.

Geography and history
The lake is of mixed glacial and tectonic origin. It is 2,120 m (6,960 ft) long and 1,380 m (4,530 ft) wide, with a maximum depth of 29.5 m (97 ft), and it has a small island. The lake lies in a picturesque environment, surrounded by mountains and forests. Medieval Bled Castle stands above the lake on the north shore. The Zaka Valley lies at the west end of the lake.
The World Rowing Championships in 1966, 1979, 1989, and 2011 were held at Lake Bled.

Bled Island
The lake surrounds Bled Island (Blejski otok). The island has several buildings, the main one being the pilgrimage church dedicated to the Assumption of Mary (Cerkev Marijinega vnebovzetja), built in its current form near the end of the 17th century, and decorated with remains of Gothic frescos from around 1470 in the presbyterium and rich Baroque equipment. The church has a 52 m (171 ft) tower and there is a Baroque stairway from 1655 with 99 stone steps leading up to the building. The church is frequently visited and weddings are held there regularly. Traditionally it is considered good luck for the groom to carry his bride up the steps on the day of their wedding before ringing the bell and making a wish inside the church.

History
Bled was the site of a Hallstatt settlement in the early Iron Age. Bled was also part of Noricum. Noricum is the Latin name for a Venetic (Veneti are one of the Ancestors of the Slovenes) - Celtic kingdom, or federation of tribes, that included most of modern Austria and Slovenia. In the first century AD, it became a province of the Roman Empire. Its borders were the Danube to the north, Raetia and Vindelicia to the west, Pannonia to the east and southeast, and Italia (Venetia et Histria) to the south. The kingdom was founded around 400 BC, and had its capital at the royal residence at Virunum on the Magdalensberg.

Feudal estate
Bled itself, then part of the March of Carniola, was first mentioned as Ueldes (Veldes) in a document from 1004, in which German King Henry II ceded ownership of the area to Albuin, Bishop of Brixen as a sign of gratitude for the assistance the Church was giving to the king in his attempt to strengthen imperial rule in that part of northern Italy. In 1011, Henry II signed another deed of donation that added the castle and an area of land the size of thirty king’s farms. That area, between the Sava Bohinjka and the Sava Dolinka, became known as the Lordship of Veldes (German: Herrschaft Veldes). These donations marked a turning point in the history of Bled and, for the following 800 years, the area remained under the sovereignty of the prince-bishops of Brixen.

The bishops very seldom visited their remote possession 300 km away. Initially, the lordship was administered by ministeriales (bonded knights), castellans, and castle staff in accordance with feudal practices, but in the middle of the 14th century the prince-bishops decided instead to lease the estate. Under one of the 16th-century lessees, Bled Castle became a Protestant stronghold for a time. When the leasehold era came to an end, the prince-bishops began to appoint governors to manage their distant lordship. Until the middle of the 18th century, those administrators were exclusively aristocratic, but later they included non-nobles.

In 1803, Brixen’s rule came to an end when the prince-bishopric was secularized in the course of the German Mediatization. Bled then came under Austrian sovereignty but in 1808, along with Carniola, it was included in the Napoleonic Illyrian Provinces. It returned under Austrian sovereignty in 1813, and in 1838 the Austrian Emperor returned Bled to the bishops of Brixen as a private estate. With the abolition of the feudal system in 1848, Bled ceased to have the characteristics of a feudal economy and from then on it experienced several changes in ownership, including industrialists and a bank.

Geography
Bled is located on the southern foot of the Karawanks mountain range near the border with Austria, about 50 km (31 mi) northwest of the state capital Ljubljana. South of Lake Bled are the densely forested Pokljuka and Jelovica plateaus, the easternmost parts of the Julian Alps. Here the Sava Bohinjka and the parallel Bohinj Railway lead up to the Bohinj basin, Lake Bohinj, and the Triglav massif.

A number of rises (Grad 599 m, Straža 646 m, Kozarca 558 m, Osojnica 756 m, and Ravnica 729 m) separate the localities of Bled around the lake, the former villages of Grad, Mlino, Rečica, Zagorice, and Želeče.

The lake is 2.12 kilometres (1.32 mi) long and 0.5 to 1 kilometre (0.31 to 0.62 mi) wide. In summer, the surface water reaches 25 °C (77 °F) and retains a temperature up to 18 °C (64 °F) until autumn. As such, it is suitable for swimming. In colder winters it freezes and is used for ice skating.

There is a thermal spring (23 °C or 73 °F) near the lake, next to the Bled Fault. Its water is used in indoor pools in two hotels.

In 1458 Nicholas of Cusa visited Bled

Connection between the settlement Bled and Nicholas of Cusa.

Bled itself, then part of the March of Carniola, was first mentioned as Ueldes (Veldes) in a document from 1004, in which German King Henry II ceded ownership of the area to Albuin, Bishop of Brixen as a sign of gratitude for the assistance the Church was giving to the king in his attempt to strengthen imperial rule in that part of northern Italy. In 1011, Henry II signed another deed of donation that added the castle and an area of land the size of thirty king’s farms. That area, between the Sava Bohinjka and the Sava Dolinka, became known as the Lordship of Veldes (German: Herrschaft Veldes). These donations marked a turning point in the history of Bled and, for the following 800 years, the area remained under the sovereignty of the prince-bishops of Brixen and Nicholas of Cusa was also a Prince–Bishop of Brixen.

Nicholas of Cusa (philosopher, theologian, jurist, and astronomer)

Nicholas of Cusa (1401 – 11 August 1464), also referred to as Nicholas of Kues and Nicolaus Cusanus, was a German philosopher, theologian, jurist, and astronomer. One of the first German proponents of Renaissance humanism, he made spiritual and political contributions in European history. A notable example of this is his mystical or spiritual writings on "learned ignorance," as well as his participation in power struggles between Rome and the German states of the Holy Roman Empire.

Papal legate to Germany from 1446, he was appointed cardinal for his merits by Pope Nicholas V in 1448 and Prince–Bishop of Brixen two years later. In 1459 he became vicar general in the Papal States.

Nicholas of Cusa has remained an influential figure. In 2001, the sixth centennial of his birth was celebrated on four continents and commemorated by publications on his life and work.[

Life

Nicholas was born in Kues (Latinized as "Cusa") in southwestern Germany. He was the second of four children of Johan Krebs (or Cryfftz) and Katherina Roemer. His father was "a prosperous boat owner and ferryman." He entered the Faculty of Arts of the Heidelberg University in 1416 as "a cleric of the Diocese of Trier", studying the liberal arts. He seemed to have left Heidelberg soon afterwards, as he received his doctorate in canon law from the University of Padua in 1423. In Padua, he met with the later cardinals Julian Cesarini and Domenico Capranica and became friends with the mathematician Paolo dal Pozzo Toscanelli. Afterwards, he entered the University of Cologne in 1425 as "a doctor of canon law," which he appears to have both taught and practiced there. In Cologne, he made friends with the scholastic theologian Heymeric de Campo.

Following a brief period in Cologne, Nicholas returned to his hometown and became secretary to Otto of Ziegenhain, the Prince–Archbishop of Trier. Otto appointed him canon and dean at the stift of Saint Florinus in Koblenz affiliated with numerous prebends. In 1427 he was sent to Rome as an episcopal delegate. The next year he travelled to Paris to study the writings of Ramon Llull. At the same time he rejected a calling by the newly established University of Leuven. He acquired great knowledge in the research of ancient and mediaval manuscripts as well as in textual criticism and the examination of primary sources. In 1433 he identified the Donation of Constantine as a fake, confirmed by Lorenzo Valla a few years later, and revealed the forgery of the Pseudo-Isidorian Decretals. He made friends with the Austrian astronomer Georg von Peuerbach and advocated a reform of the Julian calendar and the Easter computus, which, however, was not realized until the introduction of the Gregorian calendar in 1582.

After the Archbishop Otto of Trier had died in 1430, Pope Martin V appointed the Speyer bishop Raban of Helmstatt his successor. Nevertheless, the Electorate was contested by opposing parties, and in 1432 Nicholas attended the Council of Basel representing the Cologne dean Ulrich von Manderscheid, one of the claimants, who hoped to prevail against the new Pope Eugene IV. Nicholas stressed the determining influence of the cathedral chapter and its given right to participate in the succession policy, which even places the pope under an obligation to seek a consent. His efforts were to no avail in regard to Ulrich's ambitions; however, Nicholas' pleadings earned him a great reputation as an intermediary and diplomat. While present at the council, he wrote his first work, De concordantia catholica (The Catholic Concordance), a synthesis of ideas on church and empire balancing hierarchy with consent. This work remained useful to critics of the papacy long after Nicholas left Basel.

Initially as conciliarist, Nicholas approached to his university friend Cardinal Julian Cesarini, who had tried to reconcile pope and council, combining reform and hierarchic order. Nicholas supported transfer of the council to Italy to meet with the Greeks, who needed aid against the Ottoman Turks. He arbitrated in the conflict with the Hussites. Between the summer of 1437 and early 1438 he was a member of the delegation sent to Constantinople with the pope's approval to bring back the Byzantine emperor and his representatives to the papally summoned Council of Florence of 1439, which was attempting to bring the Eastern Orthodox Church into union with the Western Catholic Church. The reunion achieved at this conference turned out to be very brief. Nicholas would later claim (in the postfaced dedicatory letter of On Learned Ignorance, which Nicholas finished writing on 12 February 1440) that he had chosen to write on this metaphysical topic because of a shipboard experience of divine illumination while on the ship returning from this mission to Constantinople.

After a successful career as a papal envoy, he was made a cardinal by Pope Nicholas V in 1448 or 1449. In 1450 he was both named Bishop of Brixen, in Tyrol, and commissioned as a papal legate to the German lands to spread the message of reform. This latter role, his 'Great Legation' of 1450-2, involved travel of almost 3000 miles, preaching, teaching and reforming. He became known as the Hercules of the Eugenian cause. His local councils enacted reforms, many of which were not successful. Pope Nicholas canceled some of Nicholas' decrees, and the effort to discourage pilgrimages to venerate the bleeding hosts of Wilsnack (the so-called Holy Blood of Wilsnack) was unsuccessful. His work as bishop between 1452 and 1458 – trying to impose reforms and reclaim lost diocesan revenues – was opposed by Duke Sigismund of Austria. The duke imprisoned Nicholas in 1460, for which Pope Pius II excommunicated Sigismund and laid an interdict on his lands. Nicholas of Cusa returned to Rome, but was never able to return to his bishopric.

He died at Todi in Umbria on 11 August 1464. Sigmund's capitulation came a few days after Nicholas's death.

Upon his death, Cusanus's body was interred in the church of San Pietro in Vincoli in Rome, probably near the relic of Peter's chains; but it was later lost. His monument, with a sculpted image of the cardinal, remains. Two other tombstones, one medieval and one modern, also are found in the church. In accordance with his wishes, his heart rests within the chapel altar at the Cusanusstift in Kues. To this charitable institution that he had founded he bequeathed his entire inheritance: it still stands, and serves the purpose Nicholas intended for it, as a home for the aged. The Cusanusstift houses also many of his manuscripts.

Philosophy

Nicholas of Cusa was noted for his deeply mystical writings about Christianity, particularly on the possibility of knowing God with the divine human mind — not possible through mere human means — via "learned ignorance". Cusanus wrote of the enfolding of creation in God and their unfolding in creation. He was suspected by some of holding pantheistic beliefs, but his writings were never accused of being heretical. Physicist and philosopher Max Bernhard Weinstein wrote that Nicholas was, to a certain extent, a Pandeist. Nicholas also wrote in De coniecturis about using conjectures or surmises to rise to better understanding of the truth. The individual might rise above mere reason to the vision of the intellect, but the same person might fall back from such vision.

Theologically, Nicholas anticipated the profound implications of Reformed teaching on the harrowing of Hell (Sermon on Psalm 30:11), followed by Pico della Mirandola, who similarly explained the descensus in terms of Christ’s agony.

Science and mathematics

Most of Nicholas of Cusa's mathematical ideas can be found in his essays, De Docta Ignorantia (Of Learned Ignorance), De Visione Dei (On the Vision of God) and On Conjectures. He also wrote on squaring the circle in his mathematical treatises.

From the Catholic Encyclopedia (1913 edition):

The astronomical views of the cardinal are scattered through his philosophical treatises. They evince complete independence of traditional doctrines, though they are based on symbolism of numbers, on combinations of letters, and on abstract speculations rather than observation. The earth is a star like other stars, is not the centre of the universe, is not at rest, nor are its poles fixed. The celestial bodies are not strictly spherical, nor are their orbits circular. The difference between theory and appearance is explained by relative motion. Had Copernicus been aware of these assertions he would probably have been encouraged by them to publish his own monumental work. Like Nicole Oresme, Nicholas of Cusa also wrote about the possibility of the plurality of worlds.

Norman Moore, M.D., tells us in The Fitz-Patrick Lectures of 1905:

In medicine he introduced an improvement which in an altered form has continued in use to this day. This improvement was the counting of the pulse which up to his time had been felt and discussed in many ways but never counted. ...Nicholas of Cusa proposed to compare the rate of pulses by weighing the quantity of water run out of a water clock while the pulse beat one hundred times. ...The manufacture of watches with second-hands has since given us a simpler method of counting, but the merit of introducing this useful kind of observation into clinical medicine belongs to Nicholas of Cusa.

Politics

In 1433, Nicholas proposed reform of the Holy Roman Empire and a method to elect Holy Roman Emperors. Although it was not adopted by the Church, his method was essentially the same one known today as the Borda count, which is used in many academic institutions, competitions, and even some political jurisdictions, in original form and a number of variations. His proposal preceded Borda's work by over three centuries.

Nicholas' opinions on the Empire, which he hoped to reform and strengthen, were cited against papal claims of temporal power in the sixteenth and seventeenth centuries. Protestant writers were happy to cite a cardinal against Rome's pretensions. Protestants, however, found his writings against the Hussites wrong. Nicholas seemed to Protestants to give the church too much power to interpret Scripture, instead of treating it as self interpreting and self-sufficient for salvation, the principle of sola scriptura.

Nicholas' own thought on the church changed with his departure from Basel. He tried arguing that the Basel assembly lacked the consent of the church throughout the world, especially the princes. Then he tried arguing that the church was unfolded from Peter (explicatio Petri). This allowed him to support the pope without abandoning ideas of reform. Thus he was able to propose to Pius II reform of the church, beginning with the pope himself. Then it was to spread through the Roman curia and outward throughout Christendom.

Nicolas of Cusa noted that government was founded on the consent of the governed:

Accordingly, since by nature all men are free, any authority by which subjects are prevented from doing evil and their freedom is restrained to doing good through fear from penalties, comes solely from harmony and from the consent of the subjects, whether the authority reside in written law or in the living law which is in the ruler. For if by nature men are equally strong and equally free, the true and settled power of one over the others, the ruler having equal natural power, could be set up only by the choice and consent of the others, just as a law also is set up by consent.

Nicholas and other religions

Shortly after the Fall of Constantinople in 1453, Nicholas wrote De pace fidei, On the Peace of Faith. This visionary work imagined a summit meeting in Heaven of representatives of all nations and religions. Islam and the Hussite movement in Bohemia are represented. The conference agrees that there can be una religio in varietate rituum, a single faith manifested in different rites, as manifested in the eastern and western rites of the Catholic Church. The dialog presupposes the greater accuracy of Christianity but gives respect to other religions. Less irenic but not virulent, is Cusanus' Cribratio Alchorani, Sifting the Koran, a detailed review of the Koran in Latin translation. While the arguments for the superiority of Christianity are still shown in this book, it also credits Judaism and Islam with sharing in the truth at least partially.

Cusanus' attitude toward the Jews was not always mild; on 21 September 1451 he ordered that Jews of Arnhem were to wear badges identifying them as such. The De pace fidei mentions the possibility that the Jews might not embrace the larger union of una religio in varietate rituum, but it dismisses them as politically insignificant. This matches the decrees from Cusanus' legation restricting Jewish activities, restrictions later canceled by Pope Nicholas V

Influence

Nicholas was widely read, and his works were published in the sixteenth century in both Paris and Basel. Sixteenth-century French scholars, including Jacques Lefevre d'Étaples and Charles de Bovelles, cited him. Lefevre even edited the Paris 1514 Opera. Nonetheless, there was no Cusan school, and his works were largely unknown until the nineteenth century, though Giordano Bruno quoted him, while some thinkers, like Gottfried Leibniz, were thought to have been influenced by him. Neo-Kantian scholars began studying Nicholas in the nineteenth century, and new editions were begun by the Heidelberger Akademie der Wissenschaften in the 1930s and published by Felix Meiner Verlag. In the early twentieth century, he was hailed as the 'first modern thinker', and much debate since then has centered around the question whether he should be seen as essentially a medieval or Renaissance figure. Societies and centers dedicated to Cusanus can be found in Argentina, Japan, Germany, Italy and the United States.

Works

Nicholas of Cusa wrote a large number of works, which include:

De auctoritate praesidendi in concilio generali (1434), a proposal for resolving the question of presidency over the deliberations of the Council of Basil.
De concordantia catholica (The Catholic Concordance) (1434), a synthesis of ideas on church and empire balancing hierarchy with consent.
Reparatio kalendarii (1434/5), a plan for reforming the church's calendar.
De Docta ignorantia (On Learned Ignorance) (1440).
De coniecturis (On Conjectures) (1441-2)
Dialogus concludens Amedistarum errorem (1441), an ecclesiological explanation of his papal advocacy.
De Deo abscondito (On the Hidden God) (1444/5)
De quaerendo Deum (On Seeking God) (1445)
De date patris luminum (On the Gift of the Father of Lights (1445/6)
De transmutationibus geometricis
De arithmetricis complementis (1445)
De filiatione Dei (On Divine Sonship)
De genesi (On Genesis)
Apologia doctae ignorantiae (The Defense of Learned Ignorance) (1449), a response to charges of heresy and pantheism by the Heidelberg scholastic theologian John Wenck in a work entitled De ignota litteratura (On Unknown Learning).
Idiota de mente (The Layman on Mind) (1450). This is formed of four dialogues: De Sapientia I-II, De Mente III, and De staticis experimentis IV.
De visione Dei (On the Vision of God) (1453), completed at the request of the monks of the Benedictine abbey at Tegernsee.
De pace fidei (1453), written in response to the news of the fall of Constantinople to the Turks.
De theologicis complementis, in which he pursued his continuing fascination with theological applications of mathematical models.
De mathematicis complementis (1453)
Caesarea circuli quadratura (1457)
De beryllo (On the Beryl) (1458), a brief epistemological treatise using a beryl or transparent stone as the crucial analogy.
De aequalitate (1459)
De principio (1459)
Reformatio generalis, (1459) a treatise on the general reform of the church, written at the request of Pope Pius II, but generally ignored by the Pope and cardinals.
De possest (1460)
Cribratio Alkorani, a Christocentric evaluation of the Koran written at the request of Pope Pius II, based on the twelfth-century translation of Robert of Ketton.
De non aliud (On the Not-Other) (1462)
De venatione sapientiae (1462)
De ludo globi (1463)
Conpendium (1463)
De apice theoriae (On the Summit of Contemplation) (1464), his last work.

Modern editions

Opera omnia, ed. E Hoffmann et al., (Hamburg: Felix Meiner, 1932-2006) [The modern critical edition, begun under the editorship of Ernst Hoffmann and Raymond Klibansky]
Acta Cusana, ed Erich Muethen and Hermann Hallauer, (1976-) [A series designed to publish all extant documents, letters, deeds and other materials in which Cusanus and his activities are mentioned]
On Learned Ignorance, tr. J Hopkins, (Minneapolis, MN: Banning, 1985)
Jasper Hopkins, Nicholas of Cusa's Dialectical Mysticism: Text, Translation, and Interpretive Study of De Visione Dei , (Minneapolis, MN: Banning, 1985)

Dialectical Mysticism, tr. J Hopkins, (Minneapolis, MN: Banning, 1988)

De auctoritate praesidendi in concilio generali, tr. HL Bond et al., Church History 59, (1990), 19-34
De concordantia catholica (The Catholic Concordance), tr. P Sigmund, Cambridge Texts in the History of Political Thought, (Cambridge: CUP, 1991)
A Miscellany on Nicholas of Cusa, tr. J Hopkins, (Minneapolis, MN: Banning, 1994)

On Wisdom and Knowledge, tr. J Hopkins, (Minneapolis, MN: Banning, 1996)
Metaphysical Speculations, tr. J Hopkins, 2 vols, (Minneapolis, MN: Banning, 1997-2000) [Contains translations of: Vol 1: De apice theoria; Vol 2: De Coniecturis and De Ludo Globi]
Bond, H. Lawrence (ed.), Nicholas of Cusa: Selected Spiritual Writings, Classics of Western Spirituality, (New York: Paulist Press, 1997). ISBN 0-8091-3698-8 [Contains translations of On Learned Ignorance, Dialogue on the Hidden God, On Seeking God, On the Vision of God, and On the Summit of Contemplation.]
Hopkins, Jasper (ed.), Complete philosophical and theological treatises of Nicholas of Cusa, 2 vols., (Minneapolis: AJ Banning Press, 2001)
Izbicki, Thomas M., ed., Nicholas of Cusa, Writings on Church and Reform, (Cambridge, MA: Harvard University Press, 2008).

URL: https://en.wikipedia.org/wiki/Nicholas_of_Cusa

Povzel in zbral: ZORKO Vičar
Avgust 2017

Nazaj na domačo stran.