Nekaj utrinkov iz zgodovine matematike

V izdelavi!

UVOD
Ta stran vam bo morebiti pomagala razrešiti traume iz mladosti - v stilu, a sem samo jaz tako butast, da mi pri matematiki marsikaj ni logično ali pa imajo podobne dvome tudi ostali sotrpini iz šolskih klopi, ki pa samo dobro zblefirajo, da jim je že kar na prvi pogled vse logično, kristalno jasno.
Potem - kako je mogoče, da je kdaj nemogoče, iracionalno, imaginarno tudi koristno? Za ponazoritev povedanega navedimo zgovoren citat iz knjige 'Matematika skozi stoletja' (William P.Berlinghoff, Fernando Q. Gouvea, stran 96) o težavah pri dojemanju negativnih števil:
"V resnici celo tisti matematiki v 17. stoletju, ki so pojem negativnih števil sprejeli, niso bili povsem prepričani, kakšno naj bo razmerje teh števil do pozitivnih. Antoine Arnauld (1612 - 1694) je naprimer sklepal takole: če je -1 manjše kot 1, potem je sorazmerje (-1):1 = 1:(-1) nesmiselno, saj pravi, da je manjše število proti večjemu v istem razmerju kot večje proti manjšemu. Johan Wallis je trdil, da so negativna števila večja od neskončnosti. V svoji knjigi 'Arithmetica infinitorum' (Aritmetika v neskončnosti, 1655) pravi, da je vrednost ulomka 3/0 neskončna, torej če zmanjšamo imenovalec, tako da ga spremenimo v negativno število (npr. -1), vrednost ulomka še povečamo. Tako da bi moralo biti 3/(-1), kar je sicer enako -3, večje od neskončnosti.
Nihče od teh učenjakov seveda ni imel težav pri računanju z negativnimi števili. [...] Težave so imeli le s samim pojmom "

Še leta 1831 je veliki britanski logik Augustus de Morgan izrazil pomisleke glede imaginarnega izraza (-a)1/2 in izraza -a. Oba sta se mu zdela nerazumljiva v smislu realne predstave ...
Negativna števila danes poučujemo kot osnovni del elementarne šolske aritmetike. Imamo jih za samoumevne in včasih težko razumemo težave, ki jih imajo učenci pri računanju z njimi. A kot smo pokazali, podobne pomisleke in težave so imeli z negativnimi števili tudi mnogi eminentni matematiki.
Toliko za uvod.

Matematika skozi prostor in čas, a prostor-čas je tudi matematika

Kjer se je v zgodovini pojvljajla pisava (recimo Bližnji vzhod 5000 pred Kr.), je bilo povsod moč zaslediti vsaj nekaj matematičnih spretnosti.

Obstajajo pa risbe, ki izvirajo iz časa veliko pred pismenimi zapisi z nakazanim znanjem o matematiki in merjenju časa na podlagi navideznih leg zvezd na nočnem nebu.

Tudi, ko smo ljudje bili predvsem lovci smo pri razločevanju števila čred, živali poznali pojme ena, dve in več (naravna števila predstavljajo štetje živali, ljudi, ...), kakor smo imeli tudi neko predstavo o ničli. Ko smo recimo prišli iz lova brez plena, hrane - je to bila ničla, lakota, ..., ne samo za lovca, ampak za celotno družino, skupnost.

Še danes nekateri lovci-nabiralci osamljenih plemen v Amazoniji poznajo zgolj besede za "ena", "dva" in "veliko", nekatere druge skupnosti pa spet poznajo zgolj števila do pet. A družba brez kopleksne organiziranosti tudi ne čuti potrebe po razvoju matematike v modernem smislu.
Zgodnji človek vodi evidence o rednih dogodkih, kot so recimo Lunine mene in letni časi. Nekaj najzgodnejših dokazov o številkah, štetju, je moč razbrati iz zarez na kosteh v Afriki - starih med 35 000 do 20 000 let. Podobne najdbe so tudi v Evropi - Češka, zareze na kosti volka. Ampak take metode so namenjene res zgolj štetju in preštevanju delov in niso matematika kot taka. Je pa bila to seveda nujna osnova za razvoj moderne matematike.


Kost iz Ishanga, zgornji tok Nila, Kongo - iz centralne Afrike - stara 20 000 let. Na njej se vidijo zareze, ki bi naj pomenile neke vrste štetje, evidenco.

  1. Stari Egipt in matematika

  2. Piramide - Egipt.

    Matematika v Egiptu je bila 2000 let pret Kr. že dobro razvita veda. Na nivoju, kot se ga danes učimo v osnovni šoli in deloma v srednji. Egipčni so matematiko zapisovali in učili s pomočjo problemov - kot primere, ki jih je potrebno posnemati. Matematika je bila predvsem uporabna veda.
    Egipčani so uporabljali dva številska sistema - enega za pisanje na kamen, drugega za pisanje na papir. Oba sta bila zasnovana na številu deset. Prvi je uporabljal različne simbole za potence števila deset. Mnogokratnike posamezne potence so nato prikazovali s ponavljanjem ustreznega simbola tolikrat, kot je bilo treba.
    Osnovni aritmetični operaciji sta bili seštevanje in podvajanje. Za množenje in deljenje so uporabljali domiselno metodo, ki je temeljila na podvajanju. Uporabljali so pojem "n-tega dela". Govorili so o tretjini, četrtini (1/4). Našemu ulomku 3/5 bi rekli "polovica in desetina" (1/2 + 1/10 = 3/5). Na Rhindovem papirusu je podvojitev petine (2/5) prikazana kot vsota tretjine in petnajstine (1/3 + 1/15 = 2/5). A stroka še zmeraj ni čisto enotna glede egipčanske matematike.
    Znali so reševati preproste linearne enačbe.
    Znali so določiti približek ploščine, površine in prostornine nekaterih geometrijskih likov, teles (krogov, polobel, valjev, prisekane kvadratne piramide, ...). Ploščino kroga s premerom 'd = 2r' so računali s približkom (8d/9)2 = (16r/9)2, kar je v resnici precej dober približek. Kvadrat razmerja (16/9) je zelo blizu številu PI = 3,141592654..., saj velja ( (16/9)2 = 256/81 = 3,160493827 ).
    Seveda pa je končna ocena o pomenu in metodah egipčanske matematike zavita v skrivnost minulih tisočletij.


    Egipčanske številke - hireoglifi in primer zapisa števila 4622. Tak zapis so uporabljali kar okrog 2000 let - pozneje so zapis poenostavili.


    Nekaj primerov egipčanskih ulomkov.


    Ahmesovi zapisi matematike ali Rhindov papirus, spada med najstarejše ohranjene matematične zapise (Egipat, okrog 1600 pred Kr.). Na njem je napisanih 54 problemov. Podani so izračuni ulomkov, volumnov nekaterih teles, ... Recimo volumen valja, ki so ga dokaj uspešno ocenili z izrazom: V = h[(1 - 1/9)d]2. Matematična vsebina papirusa je prepis vsaj 200 let starejšega teksta - neznanega avtorja. Svečeniki starega Egipta so hranili take zapise kot posebno skrivnost - v znanju je moč. Leta 1858 ga je v Luksorju našel Alexander Henry Rhind, škotski starinar in preprodajalec egiptovskih relikvij.

  3. Babilonci

  4. "Veliki babilonski zigurat" - stolp (okrog 600 pred Kr.). Slika je umetniška podoba Pietra Bruegela iz leta 1563. Babilonski stolp je skoraj zagotovo bil višji od piramid v Gizi. Komaj leta 1889 je Eifflov stolp v Parizu presegel dimenzije - višino ZIGGURATA babilonskega. Takih zgradb (piramid, 200 m visokih stolpov, itn) se zagotovo ni dalo graditi brez osnov geometrije - matematike, statike. Ime Babilon izhaja iz besede babilli, ki pa pomeni božja vrata.

    Sumerci so po letu 3000 pr. Kr. razvili zapleten sistem merskih enot. Po letu 2600 pr. Kr. so na glinaste tablice že zapisovali tabele za množenje in se ukvarjali z geometrijskimi nalogami in problemi z deljenjem. Iz tega obdobja so tudi najstarejši sledovi babilonskih številk.


    Mezopotamske, babilonske številke so se razvile nekje 2000 pred Kr. Žgali so jih v glinene tablice.

    Babilonci, znani po svojih astronomskih opazovanjih in izračunih, h katerim je pripomogel tudi abakus, ki so ga izumili sami, so za mnoge namene uporabljali šestdesetiški številski sistem z osnovo 60, katerega so nasledili od Sumercev ali Akadcev. Dediščina šestdesetiškega sistema se je ohranila do danes pri merjenju kotov in časa: krog ima 360°, 60° merijo notranji koti v enakostraničnem trikotniku, ura ima 60 minut in minuta 60 sekund. Število 60 je po teoriji superiorno zelo sestavljeno število (prejšnje in nasledje število sta 12 in 120), ki je bilo izbrano zaradi njegove prvorazredne faktorizacije 2x2x3x5, zaradi katere je deljivo s števili 1, 2, 3, 4, 5, 6, 10, 12, 15, 20 in 30. Cela števila in ulomki so se zapisovali enako. Decimalna vejica se ni pisala, ampak jo je bilo treba razbrati iz konteksta.
    Takratna ocena leta je bila zelo blizu vrednosti 360 dni (6X60). Zdi se, da je to število, poleg že naštetih prednosti osnove 60, močno vplivalo na bodoči razvoj geometrije, matematike. Recimo, da smo krog razdelili na 360 ločnih stopinj.
    Babilonci niso imeli niti znaka niti koncepta za število nič. Četudi so razumeli idejo ničnosti, nanjo niso gledali kot na število, ampak na manjkajoče število. Namesto ničle so sprva uporabljali presledek, katerega so kasneje zamenjali s simbolom



    Babilonski zapis števil.

    Poleg tega so, za razliko od Egipčanov in Rimljanov, uvedli sistem mestnih vrednosti, v katerem vrednost številke ni odvisna samo od nje same, ampak tudi od njene lege v zapisu števila. Sistem je bil precej podoben sodobnemu desetiškemu sistemu. Vrednosti mest so padale od leve proti desni, tako da se je na primer število 734 zapisalo s 7·100 + 3·10 + 4.


    Babilonska glinasta tablica YBC 7289: na diagonali je zapisana približna vrednost kvadratnega korena števila 2, točna na štiri šestdesetiške digite 1 24 51 10 (1 + 24/60 + 51/602 + 10/603 = 1,41421296... ) oziroma sedem desetiških digitov. Na tablici je izračun dolžine diagonale kvadrata s stranico 30. Rezultat je 42 25 35 oziroma 1,41421296x30 = 42,4263888...

    Babilonci so poleg aritmetičnih izračunov razvili tudi algebrske metode za reševanje enačb. Tudi pri njih so si pomagali s tabelami že izračunanih vrednosti. Za reševanje kvadratnih enačb so uporabljali standardno kvadratno obliko enačbe.
    Za število PI so uporabljali soliden približek 25/8 = 3,125, napaka 0,5 percentov. Pitagorov in Talesov izrek (obodni kot trikotnika nad premerom krožnice je pravi, premer je hipotenuza) so poznali 1000 let pred starimi Grki.


    Talesov izrek - obodni kot trikotnika nad premerom krožnice je pravi, premer je hipotenuza.

  5. Civilizacija Majev

  6. Chichen Itza - severno majevsko mesto.


    Zapis števil pri Majih. Zapis števil se je v srednji Ameriki razvil že 1000 pred Kr., Maji so ga dopolnili in dodali ničlo - zagotovo že leta 357 po Kr.


    Majevski zapis števil iz "Dresdenskega Codexa".

    Predkolumbovska civilizacija Majev je uporabljala sistem številčenja z osnovo do 20 (uporabljali so dvajsetiški sistem). Poznali so tudi ničlo, ki so jo Babilonci vpeljali zelo pozno.



    Majevski zapis števil večjih od 19.


    Princip računanja Majev.

  7. Številke antične Grčije
  8. Najstarejši sistem, ki je uporabljal črke, je bil akrofonski Atični sistem števil (t. i. Herodijanove številke iz 7. stoletja pred kr. iz področja Atike), ki je imel enako logiko kot kasnejše rimske številke.


    Stare številke antične Grčije in primer zapisa števila 4672.


    V 4. stoletju pred Kr. pa so pomen števil dali kar črkam abecede (alfabetski sistem). Izbrali so spet znake samo za nekatera števila . Znake za ostala pa so sestavili iz njih. Da so ločili črke in pisane besede od številk, so številkam dodali črtico. Število tri tisoč sedemstooseminosemdeset je sestavljeno iz števil: tri tisoč, sedemsto, osemdeset in osem. Tako so Grki zmanjšali število potrebnih znakov. Vsa števila do sto so lahko označili s številkami, ki so jih sestavili iz osemnajstih osnovnih znakov. Za oznako števil do tisoč so potrebovali sedemindvajset znakov.
    Ptolemaj je v drugem stoletju uporabljal vrednost za PI = 377/120 = 3,141667, kar je prva vrednost natančna na tri decimalke.

    Matematiki so stari Grki dali novo dimenzijo, saj se takrat začne razvoj abstraktne matematike, ki nima zgolj neposredne praktične uporabe. Zasnovali so aksiomatski pristop k matematiki. Grki so najbolj razvijali geometrijo in algebro. Matematika je za Grke osnova vsega, tako da so na vhodu v Platonovo Akademijo napisali: "Naj ne vstopa, kdor ne zna geometrije". Evklid iz Aleksandrije (325–265 pr. Kr.) je napisal enega najbolj znamenitih matematičnih učbenikov v zgodovini človeštva - izdal ga je pod naslovom "Elementi". To je matematična knjiga, ki je bila najboljši učbenik na področju geometrije do 19. stoletja, do Carla Friedricha Gaußa, Hilberta, ..., ko se pojavijo prvi resnejši neevklidski opisi geometrije.

    Kaj trdi Evklid.
    Evklidovi Elementi se začenjajo z naslednjimi petimi postulati, aksiomi (zapisano v sodobnem matematičnem jeziku):
    a) Skozi poljubni dve točki poteka točno ena premica.
    b) Premica je neomejena - lahko jo podaljšamo v neskončnost.
    c) Za katerokoli daljico obstaja krožnica, ki ima to daljico za polmer in eno od krajišč za središče.
    d) Vsi pravi koti so med sabo skladni.
    f) Če poljubni premici sekamo s tretjo premico (prečnico) in je vsota notranjih kotov na eni strani prečnice manjša od dveh pravih kotov, potem se dani premici sekata na tej strani prečnice.

    Peti postulat: če je alfa + beta < 180°, se premici h in k sekata v točki S.
    Peti postulat je nekoliko nerodno formuliran. Poznejši matematiki so ga nadomestili z aksiomom o vzporednici, ki je razumljivejši, po matematičnem pomenu pa je enakovreden:
    Skozi poljubno točko T, ki ne leži na premici p, poteka točno ena vzporednica k premici p.

    Ti aksiomi se še danes učijo v srednji šoli. Evklidovi Elementi ne vsebujejo le geometrije, ampak tudi kar precej teorije števil in elementarno geometrijsko algebro. V glavnem gre za sistematične predstavitve dosežkov različnih starejših grških matematikov in seveda izročila Babiloncev in ostalih ljudstev. Svoja spoznanja je dodal tudi sam Evklid.
    Elementi so izjemna knjiga, študirana in občudovana od vsega začetka in poleg biblije na Zahodu najbolj citirana knjiga. Nobena druga ni imela takega znanstvenega vpliva, saj je celih dva tisoč let prevladovala pri pouku geometrije. Od leta 1482, ko je bila prvič natisnjena, je izšlo preko 1000 modernih izdaj, vendar temelječih na kasnejših predelavah. Nobenega originala Evklidovih Elementov namreč niso našli - samo prepise.


    Ohranjen kos Evklidovih Elementov, najden v Oksirhinku v Egiptu, izvira iz okoli leta 100.

    Uganke iz antične zgodovine
    -----------------------------------
    Vedež iz apolonovega svetišča na otoku Delosu je prerokoval ljudstvu v Atenah, da se bo rešilo kuge, če bodo njegov oltar v obliki kocke povečali tako, da bo njegova prostornina dvakrat večja od prvotne. Najbrž so delski problem zaupali Platonu, ki ga je predložil geometrom v svoji Akademiji. Dejansko so se s podvojitvijo kocke ukvarjali številni grški matematiki (Menhmus, Arhitras, Evdoks, Eratosten, Papus, Diokles, Hipokrat) - in tudi prišli do rešitve. Vendar pa noben od njih ni rešil naloge z evklidskim orodjem, ker to ni mogoče. Jedro problema je namreč v konstrukciji števila 21/3, ki ni mogoča z evklidskim orodjem. Trden dokaz, da to ni mogoče, so matematiki našli šele v 19. stoletju. Origami (pregibanje s papirjem) pa omogoča konstruirati naravna števila, racionalna števila, njihove kvadratne korene in števila oblike a + a1/2 in tudi števila oblike 21/3.
    Znana je tudi zgodba matematično neukega grškega pesnika. Pisal je o kralju Minosu, ki ni bil zadovoljen z grobnico svojega sina Glavka. Zahteval je dvakrat večjo grobnico in napačno sklepal, da je to mogoče doseči s podvojitvijo vseh njenih dimenzij. To napako so nato reševali matematiki ...
    Kako so s prepogibanjem papirja rešili starogrške uganke komaj pred nedavnim, si preberite v članku: "Origami - osnove".

  9. Stari Rim
  10. Prednosti in slabosti sistema rimskih števil (antični Rim).
    Odlika tega sistema je enostavna vizualna predstavitev števil, ki se jih hitro naučimo (vsaj majhne številke).
    Ima pa sistem zapisa rimskih stevil svoje omejitve, je brez decimalnih številk, večje število znakov za veliko številko (ali pa bi morali najti nove znake), sistem rimskih števil ne pozna ničle.


    Pretvorba med rimskimi in hindujsko-arabskimi številkami.


    Primer zapisa večjih vrednosti in seštevanja z rimskimi številkami.

  11. Kitajska
  12. Prav tako kot v Mezopotamiji in v Egiptu se je tudi na Kitajskem razvita civilizacija in s tem matematika, razvila ob rekah zaradi istih razlogov (vir vode, namakanje ...). Prve civilizacije v Indiji so se začele pojavljati med 3000 in 1000 let pr. Kr. Prvi viri o matematiki na Kitajskem pa pričajo, da se je matematika razvila med letoma 1000 in 750 pr. Kr. Ti prvi viri naj bi bili astronomski izračuni in lastnosti pravokotnega trikotnika (Pitagorov izrek), ki naj bi jih odkril Ču Pej Suan Čing (Chou Pei Suan Ching). V ta čas sodi tudi Čui-čang suan šu (Chui-chang suan shu), ki je napisal devet poglavij iz matematičnih ved in 246 problemov iz vsakodnevnih opravil v pravokotnem trikotniku. Tako so podobno kot Egipčani in Babilonci odkrili zbirke problemov. Spočetka so približek za PI vzeli 3, kasneje 3,1415927. Vendar je na njihovo žalost leta 213 pr. Kr. cesar dal zažgati vse knjige. Kitajci so uporabljali tudi palična števila, zapis s palicami: enice, desetice, prazno mesto pa je pomenilo ničlo. Poznali so negativna števila. Za negativna števila so uporabljali rdeče palčke, za pozitivna pa modre. Poznali so Gaussov postopek za reševanje linearnih enačb. Poznali so ulomke. Števec so imenovali sin, imenovalec pa mati. Znali so reševati kvadratne in kubične korene. Izumili so papir in tisk in sicer okoli 8. stoletja našega štetja. Kot zanimivost lahko omenimo, da so kot prvi odkrili smodnik in kompas.


    Yang Hui je že v 13. stoletju zapisal trikotnik števil (Pascalov trikotnik). Iz trikotnika se razbere tudi zapis kitajskih števil. V resnici bi bilo bolj pošteno ta trikotnik imenovati Yangov (Jangov) ali Kitajski trikotnik.


    Animacija "Yangovega - Pascalovega" trikotnika števil. Trikotnik nastane, če se v vsaki vrstici od zunaj začne z enicami in se sešteva sosednji števili, vsoto pa se napiše pod njima. Na ta način se lahko hitro izračuna binomske koeficiente brez uporabe ulomkov ali množenj.

  13. Hindujsko-arabske številke

  14. Hindujsko-arabske številke - danes v nekoliko modificirani obliki splošno sprejet matematični zapis števil. V bistvu so te številke nastale v Indiji med leti 300 do 700 po Kr., v Evropo pa so prišle preko arabskih knjig.




Viri:
- http://www.storyofmathematics.com/
- https://en.wikipedia.org/wiki/History_of_mathematics
- Matematika skozi stoletja (William P.Berlinghoff, Fernando Q. Gouvea)
- splet, wiki, ...

Povzel - leta 2017:
RFC-822: Zorko.Vicar@guest.arnes.si
Nazaj na domačo stran.