LUKRECIJ KAR IN PADANJE TELES

Kar naprej slišimo, da je šele Galileo Galilei ovrgel Aristotelove teorije o tem, da težja telesa padajo hitreje kot lažja. V resnici je to spoznanje staro že več kot dva tisoč let. Prisluhnimo rimskemu mislecu Titu Lukreciju Karu. Ta sodobnik Julija Cezarja pravi v izredno obsežni pesnitvi O naravi sveta, originalno De rerum natura [l]:

Ako kdo misli nemara, da morejo težja telesa,
ker se hitreje neso, padaje navpično v praznini,
z viška zadeti na lažje in s tem povzročiti udarce,
...
daleč izgublja se mož od poti pravilne presoje.
Resda, karkoli že pada v vodi in redki zračini,
mora, čim težje pač je, tem urneje spešiti padec,
namreč zato, ker naravi vode in rahlemu zraku
ni moč sleherno stvar enako zavirati v padcu,
ne: premagana v tekmi popuščata težjim hitreje;
pač pa, nasprotno, praznina ne more nikjer in nikoli
stvari nobeni, ki pada, zaprek postavljati zoper,
zmeraj se vdajati mora, to terja že njena narava.
Z isto brzino tedaj, četudi različna po teži,
morajo semena vsa se nositi po mirni praznini.

(To so verzi 225-239 druge knjige fizikalnega dela te pesnitve v prevodu Antona Sovreta.)
Lucretius Carus je pripadal šoli helenističnega filozofa Epikurja. Lukrecij povsem pravilno pravi, da v vakuumu vsa telesa padajo enako hitro. V zraku ali vodi pa zaradi upora pride do razlik. Res je nenavadno, da so praktično vsi zgodovinarji znanosti spregledali ta odlomek iz sicer dobro znanega Lukrecijevega dela De rerum natura.
Lukrecij je bil glavni posrednik in popularizator Demokritove teorije atomov. Tako že takoj na začetku pesnitve O naravi sveta najdemo razdelek: DRUGI AKSIOM: NEVIDNI ATOMI.
Kot vidimo, je skušal uporabljati matematično terminologijo. Teorijo atomov so po njegovem posredovanju sprejeli tudi novodobni evropski znanstveniki, utemeljitelji kemije, ki so za obstoj atomov seveda imeli mnogo več dokazov.
Lucretius Carus je svoje ideje izrazil v dovršeni književni obliki, v pesnitvi. Nekateri odlomki imajo neminljivo literarno vrednost in lepoto.
Uvod se imenuje SLAVA VENERI in v njem preberemo:

kadar približaš se ti, boginja, zbežijo oblaki,
z njimi viharji zbeže, natrosi ti umetelna zemlja
cvetk vonjavih na pot, smehlja se ti morska gladina,
v luči spokojno razliti zasije pomirjeni nebes.


V razdelku DEŽ IN DRUGE PADAVINE razloži, kako oblaki nastanejo iz atomov vode, ki se dvigajo iz morij, rek ... In nato:

Ako tu sončni se žarki upro med temačno nevihto
ravno z nasprotne strani na dežja lijočo zaveso
mavrice pisani lok zariše se v črne oblake.

V pesnitvi je zapisal seveda tudi mnoge špekulacije, ki se ne skladajo z današnjim znanjem o naravoslovnih pojavih. Vendar je bil Lukrecij vseeno vrhunski intelektualec z velikim znanjem naravoslovja in kot tak žal med Rimljani osamljen pojav. Odnos Rimljanov do znanosti je bil namreč zelo vprašljiv. Pragmatični, kot so bili, so iz grške in helenistične znanosti in tehnologije vzeli tisto, kar jim je ustrezalo. Večinoma pa niso čutili potrebe, da bi sami napredovali na znanstvenem področju. Zanašali so se na svoj odlični upravni sistem, dobro organizirano vojsko in izkoriščanje suženjske delovne sile. Mnogo bolj kot znanost so jih zanimali retorika, administracija, pravo, ekonomija, gradbeništvo, arhitektura in literatura. Na teh področjih pa so bili Rimljani izredno ustvarjalni in so naredili marsikaj, kar se nam danes zdi samoumeven del naše civilizacije.

LITERATURA
[l] T. Lucretius Carus, De Rerum natura, O naravi sveta, prevedel Anton Sovre, Filozofska knjižnica 3. zv., Slovenska matica, Ljubljana 1959, 532 str.

Obzornik mat. fiz. 64 (2017) 2
81

Peter Legiša