Sonce, kolumna - 3. feb. 2025
Marta Zabret

Sonce

Toliko pesmi o soncu, meni pa se najprej zapodi po glavi Domiceljeva Brez sonca cvetja ni. In nato Predinova Sonček je in ti si skuštrana, ob kateri se v zaprašenem kotu spomina utrne grafit na bregu Ljubljanice. Sklene Ivo Mojzer na prasketajočem posnetku, »obstala svaa brez besed, ti si reekla sonce«. Torej iz sedemdesetih let dvajsetega stoletja v zgodnja devetdeseta in nazaj. Prav v tem dvajsetletju se je naš odnos do Zemljanom najbližje zvezde, Sonca, drastično spremenil. V osemdesetih smo namreč prvič doživljali sončno pogojeno okoljevarstveno histerijo, saj se je nad nami razprla ozonska luknja. Ogrožala nas je z neba in prežala iz vseh takratnih medijev. Ti so nam vcepili v možgane, da je skoraj za vse podnebne preglavice odgovoren človek. Ne človeštvo kar na počez in še manj velike korporacije, ampak človek kot posameznik. Ker uporablja zastarel hladilnik in ker se šprica z napačnim dezodorantom. Zato je bilo treba nabaviti nove hladilnike in drugačne dezodorante. Povzročiti ogromen kup zavržene robe in ga z vsakim nadaljnjim znanstvenim ali »znanstvenim« spoznanjem eksponentno povečati.

Marsikomu je ob ozonski pretnji celo odleglo. Denimo vsem, ki nam je bila tuja obsedenost s sončenjem. V mladosti sem veljala za čudaško, ker sem v poletnih obmorskih počitnicah prihajala izpod borovcev le zaplavat in sem se zato po dveh tednih vrnila domov sramotno brez barve. Z leti sem svoj pristop nadgradila v delno zagorelost, a le zaradi pešačenja do plaže. Zapisano velja za poletje, ko je sonca preveč. Povsem drugače je v ostalih letnih časih, sploh, če so bolj skopo osončeni. Najbrž smo ljudje takrat brez izjeme martinčkasti in želimo čim več mežikati v sonce. Od kod učiteljici matematike sredi zime zagorelost obraza in rok, je jasno: od ocenjevanja kontrolk na balkonu. In od pešačenja v šolo in domov.

Da je šola lahko zdravo sončna, opazimo bolj malokrat. Večini najstnikov preveč sončne svetlobe ne prija, zato je povsem mogoče, da se med odmorom na naliv sončnih žarkov skozi okna učilnice odzovejo tako, da spustijo žaluzije in zagrnejo zatemnitvene zavese. Ter nadaljujejo z drsanjem po pametnih telefonih. Ali »furajo safr«, torej premlevajo otožne misli. Naše generacije so to v mladosti raje počele ob zahajajočem soncu, kot Mali princ, ki si je zaradi pritlikavosti svojega planeta omogočal zaporedno žalobno zahajanje sonca že s prestavljanjem stola. Maloprinčevske melanholije pa ni čutiti ob popoldanski zimski vožnji z vlakom po Skandinaviji, ko zaradi nizke in položne sončne poti zahajanje traja več ur. Ali na poletnem potovanju nad polarnim krogom, ko sončnemu zahodu za goro sledi sončni vzhod z njene druge strani.

Za večjo spoštljivost do naše matične zvezde je priporočljivo, da kdaj pa kdaj zamenjamo zemljepisno širino. Kratkotrajno bivanje na južni polobli lahko siceršnje evropejske zaznave sončnega dne popolnoma zmede. Sonce tam navidezno potuje po severni strani opazovalca, ki zato »zamenjane« smeri neba še ob zemljevidu težko doume, kot tudi nenavadno postavitev ozvezdij, ko pade noč.

Znočitev je del našega ritma, nepričakovano izginotje sončne svetlobe pa je primarni šok za večino živih bitij, ne le za človeka. To se zgodi ob nenadnem neurju; v naši soseski smo ga doživeli predlani, ko se je sredi dneva najprej stemnilo, kmalu zatem pa nam je orkanski veter potisnil na litre dežja v hiše in odkrival strehe. Od tedaj bolje razumemo opis »temá opoldne krog in krog« iz stare postne pesmi. Ta sicer govori o temačnosti, ki se je ob svetopisemskem križanju zgrnila nad Golgoto, in je sorodnejša zatemnitvi ob popolnem sončnem mrku. Kdor v živo prisostvuje minutam, v katerih je naše eno in edino Sonce natanko do roba prekrito z našo eno in edino Luno, ob tem ne ostane znanstveno nepristranski. Tak mrk sem do zdaj »ujela« trikrat in ga vedno preživljala ob prisotnosti fizikov, astronomov. Seveda so fotografirali, snemali, merili, a so hkrati z nami, romantičnimi mrkovčki, zavzdihnili ali vzkliknili, ko so po trenutku popolne teme okrog male črne ploskvice zažareli migotajoči sončni laski. Če že vse drugo ni vredno zavzdiha ali vzklika, je dovolj pomisliti na komaj verjetno medsebojno ujemanje velikosti in oddaljenosti treh nebesnih teles, ki na nekem planetu vesolja v nekem obdobju omogočajo tak spektakel.

Tako za opazovanje astronomskih pojavov kot za sončenje je kajpak potrebno jasno nebo brez oblakov, čemur v naših krajih pravimo »lepo vreme«. Po tednih ali mesecih suše se tudi pri nas okrepijo zahteve, da bi vremenarji izraz zamenjali z bolj ustreznim. A večina nas vztraja pri sožitju lepega in sončnega. Sonce je pač neobhodno za vse bivajoče, ne le za cvetje iz Domiceljeve pesmi. Je zagotovilo, da je pred Zemljo še kak milijonček približno znosnih let. Ali vsaj nekaj let za naše otroke in še nekaj nadaljnjih rodov. Prav otroci so v naš družinski besednjak prispevali sopomenko za sonce, »sonec«. Sonec je poosebljeno sonce; sonec je vedno ljubezniv, težko pričakovan in vreden, da ga greš iskat ure in kilometre daleč, če se skrije. In kakor koli se raztepemo po svetu, nas dobrohotno čuva isti sonec.

Dogma ogrožajočega sonca in strupenega ozračja je temeljni politični alibi za množično proizvodnjo in porabo tehnoloških novotarij, še preden se same izkažejo za ogrožajoče ali strupene. Mogoče bodo prihodnje generacije našo dobo zelenega prehoda preimenovale v dobo zelenega natega. V kakšnem meteorološkem in družbenem ozračju bodo živeli ljudje prihodnosti, je težko napovedati. A nedvomno se bo tudi tedaj v vsaki druščini, ko bo pogovor zamrl, našel kdo, ki bo tišino presekal podobno, kot to napravimo dandanes na Gorenjskem: »Ureme se j' pa kr naredu!!!«

Ponedeljek, 3. februar 2025

https://www.delo.si/mnenja/kolumne/kolumna-sonce

Marta Zabret
- o Soncu malo drugače