Razvoj astronomije na Gimnaziji Šentvid
Messierjev maraton 4./5. april 1997
Zdaj že tradicionalni, tretji po vrsti, mednarodni Messier-jev maraton v organizaciji
,
Hrvaška, se je odvijal v noči s 4. na 5. april 1997 na hribu Rušnjak v Istri. Rušnjak se je izkazal kot izjemno primerno in lahko dostopno astronomsko opazovališče, leži na nadmorski višini 300 m in je od morja oddaljen 17 km.
Astronomi Gimnazije Šentvid smo se že dve leti odpravljali na maraton, vendar nikoli nismo zbrali dovolj poguma. Letos se je astronomskemu krožku priključil 15-letni mladenič Gregor Vertačnik iz Vodic. Da je Gregor iz pravega astronomskega testa, smo opazili takoj, ko je pristopil k šolskemu teleskopu in brez težav prepoznaval M in NGC objekte. Gregor si je tudi sam naredil teleskop tipa Newton (11 cm, f/4,6), a za razliko od drugih podobnih poskusov, si je tudi sam zbrusil zrcalo. Niti za trenutek nisem pomišljal, da ga ne bi prijavil na Messier-jev maraton. Nekaj večerov pred maratonom sva imela trening, kjer sva glede na pridobljene izkušnje določila taktiko in se dogovorila za primerne zvezdne karte in osvetlitev le teh.
Iz Vodic sva se odpravila v nič kaj obetavnem deževnem vremenu 4. aprila ob 15. uri. Na meji sva bila prijetno presenečena, saj najine opreme sploh niso hoteli pogledati, kaj šele da bi jo prijavila. Tudi dež je ponehal in skozi oblake so pokukali sončni žarki. Maraton naj bi se odvijal na hribu Rušnjak, in ker sta v Istri vsaj dva Rušnjaka, sva se seveda najprej zapeljala po znanih "naravnih" zakonih na napačnega. Na "napačnem" hribčku se skriva simpatična, na žalost že skoraj zapuščena istrska vas in prijazni starec, ki je hodil kar po sredini ceste, nama je po kratkem klepetu dal misliti, da sva v napačnem kraju. Po prikupni turistično-geografski-etnografski dogodivščini sva jo raje mahnila kar naravnost v Višnjan. V Višnjanu so naju bili organizatorji zelo veseli in skupaj smo se odpravili na, zdaj pravi hrib, Rušnjak.
Pred tekmovanjem so gledalce in tekmovalce v spominskem domu nagovorili organizatorji in lokalni politiki. Kot gosta sva se počutila zelo prijetno, saj so med drugim tudi izjavili:"Dragi prijatelji iz Slovenije..." Kakor koli obračamo te besede-bile so prijetne. Po čaju in dokončni prijavi smo se odpravili na prizorišče, kjer sva preštela petnajst zelo različnih teleskopov od premera objektiva 6 cm do 22 cm. Gregor je imel določene pomisleke, saj je bil njegov teleskop zaradi domače izdelave nekoliko manj estetski, a se je izkazalo, da ima za svoje dimenzije odlično svetlobno moč, in da je mobilnejši od drugih, kar se je izkazalo kot velika prednost. Ura je bila 20.30 in tekmovalci so že imeli v vidnih poljih prve M objekte, po logiki tiste, ki so zahajali.
1) Gregor Vertačnik pripravlja svoj doma izdelani teleskop za tekmovanje.
Pojavila se je prva težava, saj je primanjkovalo sodnikov, tako da se je tekmovanje začelo šele ob 20.45 in to s samo dvema sodnikoma in trinajstimi ekipami. Vse je skrbel močan veter, ki je po nebu divje raznašal oblake, tako da je bil zdaj en zdaj drug del neba razkrit, oziroma zakrit. Ozvezdji Velikega psa in Oriona sta bili na začetku odkriti in zato je Gregor prve minute izkoristil za iskanje v Andromedi, Trikotniku in Kasiopeji, ker so se na tem delu neba spet začeli zbirati oblaki. Kot se je izkazalo, je bila to na žalost odločilna nepopravljiva napačna odločitev. Prvih nekaj minut je bilo prizorišče zelo živahno, saj ni minila sekunda, da ne bi slišal klicev:"Sudija, sodnik, Valter, Jože!" Kot sodnik je sodeloval tudi Jože Slak iz Mirne peči, ki je leta 1995 na maratonu dosegel do sedaj naboljšo slovensko uvrstitev, tretje mesto. Kot zanimivost, Jože je po poklicu slikar, v svoje slikarstvo vključuje tudi motive iz vesolja. Po desetih minutah se je število klicev "sudija" precej zmanjšalo, veter je postajal še močnejši, z njim pa tudi gostejša oblačnost. Pogledala sva proti jugozahodu in razočarano ugotovila, da so ozvezdja Velikega psa, Bika in Oriona tako rekoč izgubljena. Komaj sva ujela objekte M1, M43 in M42 (najsvetlejšega sploh), izgubila pa sva M41, M78, M50, M46, M47, M93, M41, objekte, ki jih je Gregor ob pripravah nekaj dni prej brez težav našel. Ker sva vedela, da so nekateri iskali v začetku prav v teh ozvezdjih, sva bila kar malo jezna nase. A takrat še nisva slutila, kaj pomeni izguba sedmih objektov. Veter je raznašal zvezdne karte po okolici, tekmovalci so na sebe navlekli "sibirsko" opremo in trepetaje iskali redka okna med oblaki. Gregor je zelo hitro iskal, in ko se je pojavila majhna jasnina v Berenikinih kodrih, je kot prvi našel vseh 16 M objektov. Ob eni uri zjutraj so razglasili prve delne rezultate. Prvi polčas je na najino veliko presenečenje in navdušenje pripadel Gregorju, saj je našel 43 objektov, 6 več kot najbližji zasledovalec. Takoj se je pojavilo veliko zanimanje za do takrat še anonimnega mladeniča z nenavadnim, doma izdelanim teleskopom. Tudi lokalni radio je z njim naredil kratek intervju. Tisto kar naju je skrbelo, je bila izguba Velikega psa, vedela sva namreč, da so zasledovalci sicer počasnejši, vendar so imeli dovolj časa, da so razliko zmanjševali. Na koncu se je izkazalo, da je bila najina skrb utemeljena, saj je bilo vodstvo ob polčasu res plod hitrosti. Veter je ponehal, nebo se je kristalno zjasnilo, Rimska cesta je veličastno svetila kot luči velemesta. Gregor je s svojim prenosnim teleskopom v jutranjih urah med neposrečenimi vejami bližnjega gozda zmeraj prvi našel komaj vzhajajoče objekte v Škorpijonu, Kačenoscu in Strelcu, a na žalost mu tudi razsuta kopica M7, ki jo je našel kot zadnji objekt (mislim, da edini med tekmovalci) ni pomagala nadomestiti izgubljenega Velikega psa. Na koncu je slavil tekmovalec Zdravko Miočič iz Reke s 97-imi objekti in novim rekordom maratona (tekmoval je s Celestronom 8), drugi je bil Gregor s 95-imi objekti (po nepreverjenih podatkih je to nov slovenski rekord, sigurno pa rekord na maratonu za slovenske tekmovalce), tretji je bil Mario Matašič iz Velega Lošinja z 91-imi objekti, četrti Damir Hržina iz Zagreba s 87-imi objekti. Izredno tesni in visoki rezultati prvih štirih so se nevarno približali stotici, kar je skrita želja vsakega tekmovalca. Ker je maraton tudi zabava, se nisva preveč obremenjevala, vendarle je zamuda petnajstih minut na začetku naredila svoje v končni bilanci. Ker sva vedela, da je sedem izgubljenih objektov bila objektivna smola, je bilo drugo mesto za naju vredno več kot prvo (95+7=102). Po svoje je bil Gregor z drugim mestom tudi zadovoljen, saj bo lahko drugo leto spet tekmoval, drugače pa bi moral biti, po zdaj že ustaljeni navadi, že pri šestnajstih letih glavni sodnik maratona leta 1998. Maratonu je dajal poseben čar komet Hale-Bopp, ki nas je zvečer in spet zjutraj pozdravil in razveselil s svojim košatim repom. Po koncu tekmovanja, ob šesti uri zjutraj, smo se odpravili proti Višnjanu.
Prespali in zaspali smo kot Zvezdice zaspanke v osnovni šoli v Višnjanu. Zbudili smo se šele malo pred 14. uro, ko smo si ogledali observatorij in se seznanili z delom Astronomskega društva Višnjan. S CCD kamero in 40 centimeterskim teleskopom lastne izdelave (postavljajo tudi meterskega) zelo natančno spremljajo komet Hale-Bopp. Določili so hitrost vrtenja jedra kometa in hitrost oddaljevanja prašnih delcev, vse skupaj so s pomočjo animacije predstavili na Internetu. Udeležence so povabili tudi k aktivnemu sodelovanju pri nadaljnih projektih. Na koncu so bili razglašeni uradni rezultati, izmenjani naslovi in zadnje dejanje je bilo obvezno skupinsko fotografiranje. Iz Slovenije je tekmovala še ekipa iz Gimnazije Ledina, tekmovalec Vodopivec Martin in pomočnik Erik von Zupanič. Tekmovanje tudi ne bi bilo mogoče brez že omenjenega sodnika Jožeta Slaka, ki bi sicer raje tekmoval, a je na koncu le sprejel sodniško vlogo.
Srečanje je sicer še potekalo v nedeljo, a kljub brezplačnemu bivanju sva se z Gregorjem odpravila domov po, vsaj na zemljevidu, najbližji poti. Če nama ob prvem prestopu meje sploh niso hoteli pregledati opreme, sva na poti domov prešla državno mejo, ne da bi za to sploh vedela. Nikjer ni bilo nobene oznake, kaj šele carine, naenkrat sva zagledala rumene krajevne table, bila sva že v slovenski Istri. Očitno v Istri že (še) živi tista prava Evropa, vsaj na mejah in med ljubitelji astronomije.
Človek bi mogoče na koncu imel kakšne organizacijske pripombe na račun Messier-jevega maratona, a če pomislim na prijaznost organizatorjev, družabnost srečanja in na to, kaj počnemo v Sloveniji, je maraton nadvse prijeten dogodek. Z Gregorjem sva na poti domov občudovala pravljičnost neznane Istre in se šalila, da ga vsekakor v Ljubljani čaka navdušena množica ljubiteljev astronomije, in da ga bo najbrž sprejel sam predsednik države in mu izročil ..., ne avto, zadovoljen bi bil z novim teleskopom. Mogoče se bo to tudi kdaj ob podobni priložnosti komu zgodilo, ko se bo, bo ...? A to ni pomembno, pomembno je, da bi se še našli pogumni astronomi, ki bi posnemali šele 15-letnega Gregorja.
Mentor Zorko Vičar
Ljubljana, 6. april 1997
2) Skupinska slika udeležencev Messier-jevega maratona, Višnjan 1997, pred
višnjanskim observatorijem.
3) Na sliki so v višnjanskem observatoriju z leve proti desni Gregor Vertačnik
(drugo mesto M. maratona , 95 objektov), gostitelj Petar Padovan in sodnik Jože Slak.
Mentor Zorko Vičar
Ljubljana, 6. april 1997
Do sedaj je to stran obiskalo
ljudi.
Nazaj na Messierja.
Nazaj na domačo stran.