S 27. na 28. marec se je v organizaciji Astronomskega društva Višnjan odvijal na Rušnjaku v hrvaški Istri tradicionalni Messierjev maraton. Že lani sva se z dijakom, članom astronomskega krožka Gimnazije Šentvid-Ljubljana, Gregorjem Vertačnikom udeležila maratona. Zaradi spleta okoliščin je letos Gregor ostal brez primarnega zrcala svojega teleskopa, s katerim je lani na maratonu vse presenetil. Sprijaznil se je že , da se letos pač ne bo udeležil tekme v iskanju nebesnih skrivnosti, a dober dan pred odhodom sem le povprašal starše, če bi kljub temu poskusili s sposojenim teleskopom. Po pogovoru sodeč sem dobil občutek, da si fant želi na maraton, le boji se iskanja z neznanim teleskopom in tudi treninga mu je manjkalo.

Kje dobiti primeren teleskop? Povprašal sem članico Univerze za tretje življenjsko obdobje Tino Jež, če bi nam posodila svojega Meadovega Newtona (D=114mm, f/7,9). Ko je Tina slišala, da bi ga rabili za Messierjev maraton, nam ga je rade volje posodila in se ji ob tej priložnosti res lepo zahvaljujemo. Večer pred odhodom sva ga še testirala in se glede na presenetljivo dobre optične zmogljivosti odločila, da odpotujeva v Višnjan. Nanj sva montirala še okular goriščne razdalje 35mm, kar je pomenilo veliko vidno polje, izjemno svetlo sliko in le 26-kratno povečavo. Ostrina oziroma ločljivost slike je bila neverjetno dobra za tako napravo. Enkratno za iskanje M objektov.

Ker lani nisva imela nobenih težav na carini, smo se letos odpravili na pot po 15. uri. A glej ga zlomka, letos so Hrvati hoteli popisati vse podrobnosti o teleskopu. Dali so mi žig v potni list in potrdilo o začasnem uvozu. To nam je vzelo kar nekaj časa. Na prizorišče smo prišli tik pred zdajci, tako da smo še utegnili postaviti teleskop in pritrditi lučko z rdečim filtrom na stol, na katerega smo položili mapo s kartami iz revije Spika. Korado, predsednik višnjanskega društva in tudi ostali so nas bili zelo veseli. Začuda, bili smo edini iz Slovenije.

Po uvodnem pozdravu Korada in kratki predstavitvi pravil smo letos začeli dovolj zgodaj. Sodnikov ni primanjkovalo, bilo je popolno brezvetrje in skoraj popolnoma jasno nebo. Le nekaj pred polnočjo se je velik del neba zavil v tanke oblake, a ne za dolgo. Pravo nasprotje od lani, ko so divja burja, istrski mraz in oblaki marsikoga spravili v maratonski obup. Nam in večji skupini dijakov iz Splita so dodelili nadvse prijetnega sodnika Marina Dobriloviča, ki je tudi že objavljal v Spiki. Tudi Marino je bil nadvse presenečen nad kvaliteto kombinacije 114-centimetrskega Newtona in 35-milimetrskega okularja. Dejal je, da take slike nima nihče na maratonu. Letos so, zaradi slabih izkušenj od lani, najprej "padli" M objekti v ozvezdju Velikega psa. Le kroglasta kopica M79 v Zajcu se ni hotela pojaviti med vejami. Vzdušje na maratonu je bilo odlično, veliko duhovitih pripomb, recimo, če se je kdo komu postavil pred teleskop, je ponavadi slišal pripombo, da še ni uvrščen med M objekte ali pa, da bi rabili filter za drevesa in veje ... Ker Gregor ni bil navajen nemške nastavitve in teleskopa, letos ni pričakoval večjega uspeha ali celo ponovitve lanskega drugega mesta s 95 najdenimi objekti. A kmalu se je navadil na Tininega Newtona in glej, po prvih delnih rezultatih je nepričakovano vodil, kot lani. Bili smo veseli, apetiti so se povečali, a kaj, ko je po naslednjem štetju premočno vodil kasnejši zmagovalec, ni nam bilo jasno, od kod taka prednost. Sedaj nam je ostal samo še en cilj, to, da se najde vsaj sto objektov. Ugotovili smo tudi, da smo spregledali galaksijo M88 v Berenikinih kodrih, a je bilo že prepozno, saj so bili kodri že precej nizko in nebo rahlo motno.

Med maratonom smo se hodili gret v društvene prostore, kjer so nam postregli s toplim čajem in hrano, katero je pripravljal priljubljen kuhar Mario Dobrilovič, brez katerega se nič pomembnega ne dogaja v društvu. Pravijo mu tudi neuničljivi astronom gastronom. Ob "odtaljevanju" premraženih nog in rok pri prijetnem odprtem kaminskem ognju, smo debatirali o tem in onem in drug drugega spoznavali. Taki nočni pogovori so zmeraj prijetni, saj možgani že na pol počivajo in so misli ponavadi zelo umirjene.

Do četrte ure smo našteli že okrog devetdeset objektov in ozvezdja Škorpijona, Strelca in Kozoroga so nudila še zadnjo možnost, da se doseže stotica. Zdaj nismo več šteli objektov in opazovanje se je ustavilo pri kopicah M72 in M73, ki se v jutranji zarji več nista razločili od preosvetljene okolice, kljub temu, da smo slišali, da so jih nekateri baje našli. Gregorjev končni izkupiček je bil 99 objektov, čeprav so jih sodniki našteli 97. Mislim, da je napaka na njihovi strani, saj so se sodniki občasno nadomeščali in je prišlo do zapisniške napake. Uradnih rezultatov še ni bilo, a vedeli smo, da to ni zmaga. Gregorju je bilo žal le, da ni dosegel stotice, a našel je štiri objekte več kot lani in do letos na tem maratonu še nihče ni dosegel takega rezultata. Res pa je, da je bil letos maraton dober teden dni prej kot lani, kar pomeni, da so objekti zjutraj zamujali pol ure, a noč je bila daljša le 15 minut. Vedeli pa smo, da je zmagovalec presegel stotico, saj je baje videl kopici M72 in M73. Iskanja so se končala in na nebu je zvezdice zamenjala svetloba zarje. Na vzhodu se je pojavila Venera, ki smo si jo kljub utrujenosti naših otečenih oči, za slovo še ogledali.

Odpeljali smo se v Višnjan, kjer smo ne glede na mraz v klubskih prostorih brez težav zaspali. Ob poldnevu smo vstali in se kot kuščarji ogreli na prijetnem istrskem soncu. Ogledali smo si višnjanski observatorij in načrte za novega, ki bo le 3 km vstran od Višnjana in v katerem bo stal metrski teleskop. Zelo zanimivo je bilo tudi srečanje s skupino srednješolcev iz Splita, ki so skupaj šele nekaj mesecev. Pred dvema mesecema so slučajno odkrili, da na šoli že leta obstaja odlična Meadeova oprema, 20-centimetrski teleskop s komplet adapterji in filtri za fotografiranje. Ker navodil niso našli, so izkoristili priliko, da so prisotne mentorje povprašali, čemu kakšen kos opreme služi. Bili so jezni, ker bi na tekmovanju lahko marsikaj od tega uporabili. Gre jim čestitati za pogum in voljo. To, da na šolskem podstrešju odkriješ "izgubljeno" opremo, se sliši zelo domače.

Sledilo je kosilo in podelitev nagrad in diplom. Šele zdaj smo uradno izvedeli, da je zmagal Valter Martinolič s 105 najdenimi objekti, zmagal je že leta 1996 in lani je bil glavni Sodnik maratona. Tekmoval je z Meadeovim 9 centimetrskim refraktorjem. Drugi je bil Mario Matašič s 102 najdenimi objekti, tekmoval je z refraktorjem 30X80. Tretje mesto je dosegel naš Gregor Vertačnik z 99 najdenimi objekti, tekmoval je s 114-milimetrskim Newtonom. Po izmenjavi naslovov smo se odpravili v prelep stari del Višnjana, kjer smo naredili še nekaj gasilskih slik.

Še nekaj besed in komentarjev o (ob) Messierjevem maratonu. Slišali smo neverjetno veliko lepih besed na račun slovenske astronomske revije Spika, pravijo da tako lepe revije nima nihče v srednji Evropi. Prav začudilo me je, da smo Slovenijo zastopali samo mi. Res da tak maraton ne prinaša denarja in slave, a na primeru že omenjene skupine iz Splita, lahko tudi začetniki in ostali osvojijo obilo novih astronomskih znanj, izkušenj, informacij, volje in znanstev. Navsezadnje je zanimivo spremljati razvoj enega uspešnejših astronomskih društev v Evropi, kar Astronomsko društvo Višnjan vsekakor je. Ni nepomemben podatek, da imajo enega člana profesionalno zaposlenega. Če so bili pred leti veseli CCD kamere, CCD opazovanj in prvih odkritij asteroidov, so danes na tem področju že priznani mednarodni eksperti. Organizatorji so bili zelo prijazni z nami in so nas med drugim povabili k sodelovanju in nam celo ponudili observatorij z opremo v uporabo. Upam le, da ne bodo opustili Messierjevega maratona, saj je le ta super motivacija za mlade in tudi ostale astronome amaterje. Kako bi tak ali podoben maraton izpadel v Sloveniji? Poskusimo.

Opravičila in zahvale. Na koncu bi se opravičil ustanovitelju Astronomskega društva Višnjan, Petru Radovanu, ki sem ga lani pomotoma v Spiki poimenoval "Padovan". Še Gregorjeva zahvala. Gregor se zahvaljuje odličnemu optiku Božu Fajfariču, ki ga je naučil brušenja zrcal in mu pomagal pri brušenju 11 cm-skega zrcala, s katerim je lani dosegel na maratonu imeniten uspeh. Enaka zahvala gre Tini Jež, ki je posodila teleskop za letošnje tekmovanje.

Domov smo se vračali zadovoljni, dan je bil lep, rezultat super, vsakih toliko časa smo komentirali rezultate in se hecali na račun nam še neznane optike, ki čez dan odkriva M objekte. Nam je bilo žal le, da je Gregorju zmanjkal en objekt do stotice. Zaključil bom z enakima stavkoma kot lani, saj se nobena od najinih lanskih želja niti približno ni uresničila. Ko se bo, bo ...? Pomembno je, da bi se še našli pogumni astronomi, ki bi posnemali šele 16-letnega Gregorja.

Zorko Vičar

Slike: 

1) Dobra volja med pripravami na Messierjev maraton.

2) Z leve proti desni so: duhoviti gostitelj Korado Korlevič 
   (predsednik Astronomskega društva Višnjan), sodnik Marino 
   Dobrilovič (občasno objavlja v Spiki), Gregor Vertačnik 
   (tretje mesto Messierjevega maratona, 99 objektov), mladi 
   Gregorjev pomočnik Nace.

3) Skupinska slika udeležencev Messierjevega maratona na starem 
   trgu pred cerkvijo v Višnjanu.

4) V ospredju višnjanska avtomatska all-sky kamera za beleženje utrinkov, 
   ki je vključena v evropsko mrežo all-sky kamer. V izbočenem zrcalu se 
   lepo vidi postavitev CCD detektorja.(v pripravi)

Do sedaj je to stran obiskalo ljudi.

Nazaj na Messierja.
Nazaj na domačo stran.