Opazovanje Sončevega mrka na Gimnaziji Šentvid

V torek, 10. maja 1994, smo člani astronomskega krožka Gimnazije Šentvid opazovali in fotografirali delni Sončev mrk. Preizkusiti smo hoteli novi teleskop Meade 10" LX200 in z njim tudi fotografirati ta zanimiv dogodek. Na žalost so se vremenske in druge okoliščine neugodno zasukale, tako da smo skoraj obupali. Ravno v torek je bilo slabo vreme in ob 17. uri, ko smo bili dogovorjeni, da se zberemo na strehi šole, je začelo deževati. Zato nas je večina prišla na dogovorjeni kraj ob 18. uri, razen dijaka, ki je bil zadolžen, da prinese fotoaparat. Ta je prišel pravočasno, a je mislil, da zaradi dežja mrka ne bo moč fotografirati in je odšel domov. (Nauk: astronom ne sme biti pretirano točen.) Ko smo se ob 18. uri zbrali, smo ugotovili, da smo ostali brez fotoaparata, kar nas tisti trenutek zaradi neugodnih vremenskih razmer ni pretirano skrbelo. Kljub temu pa smo nekateri še vedno upali na Sonce in res ni minila ura, ko so prvi Sončevi žarki pokukali skozi oblake. Ta dogodek bi lahko opisali le z besedami pesnika:

Ko je sonce vstalo,
dajal sem mu hvalo,
da na oknu rože
mi je obsijalo.


Simon Jenko

Joj in prejoj, kaj zdaj? Poskušali smo poklicati nesrečnega točneža po telefonu, a smo naslednji dan ugotovili, da smo vrteli napačno številko (ha, ha, ha). Čas nas je preganjal in zadnji trenutek se je naš mentor odločil, da poprosi kolego fizika za izredni prevoz do doma (našemu mentoroju je namreč žena večkrat vzame avto), medtem pa smo dijaki poskušali usposobiti stari teleskop. Zaradi neugodnih razmer smo opustili misel, da bi preizkusili novega. Na strehi se je zbralo kar nekaj učiteljev (Nemogoče je mogoče!), kar je dokaz, da je mrk nadvse zanimiv pojav. Eden izmed njih je celo prinesel svoj teleskop. Pojavila so se tudi dekleta (cool!!!), ki so pokazala nenavadno zanimanje za astronomijo in mlade astronome (no ja). Nekaj sekund po začetku mrka pa je zasopihano privihral na streho naš mentor s svo jim (pra)zgodovinskim fotoaparatom (kar mega stvarca).

Dogodki so se odvijali s svetlobno hitrostjo. Ideje so se kar vrstile, menjali smo objektive, projicirali smo mrk na papir in na dlan, na koncu pa smo odstrani li objektiv in uporabili stari teleskop kot teleobjektiv.

Zanimivo pri vsem tem je dejstvo, da fotoaparata sploh nismo mogli pritrditi na teleskop, zato smo mrk posneli kar iz roke. Čas osvetlitve je bil tisočinka sekunde. Po vseh teh naporih in improvizacijah smo vsi blaženi opazovali prelep zahod Sonca.

Občutek je bil kot pri Lucky Luke-u, ki vedno na koncu risanke odkoraka proti Sončevemu zahodu in si zapoje: I'm poor lonesome cowboy I'm long way to home.... Takoj naslednje jutro smo dali razviti film. Najbolj nas je presenetilo, da so kljub vsem vremenskim težavam in improvizacijam nastali čudoviti posnetki. (Nauk: astronom nikoli ne obupa.) Za razburljivo opazovanje in prelepe posnetke pa je gotovo najzaslužnejši naš mentor profesor Vičar.

Za astronomski krožek Gimnazije Šentvid
Andraž Petrovič & Gašper Šušteršič.

Sledi prispevek o astronomskem taboru na Jančah, ki sicer ni povezan z našim krožkom, je pa bil objavljen ob prispevku Andraža in Gašperja in je zanimiv, ker priča o rasti astronomije v prvi polovici devetdesetih let.

Astronomski tabor na Jančah

Od 12. do 15. maja smo v okviru astronomskega krožka na Osnovni šoli Maksa Pečarja v Črnučah, in v sodelovanju z Ustvarjalnim stronomskim društvom, organizirali Izobraževalni astronomski tabor za osnovnošolce vseh ljubljanskih šol. Prijavilo se je okrog dvajset otrok, večinoma, z naše šole, nekaj pa tudi iz Osnovne šole Šentvid in Osnovne šole Miška Kranjca. Prevladovali so sedmošolci. Osmošolci so bili za tabor prikrajšani zaradi drugih šolskih obveznosti. Ti se bodo lahko v prihodnjem šolskem letu udeležili srednješolskega IAT-ja. Prepričana sem, da je bil program dovolj pester - tako poučno kot tudi ob preživljanju prostega časa - čeprav smo se iz izkušenj na taboru še marsikaj naučili. Astronomski program je potekal v treh skupinah, kjer so glavno vlogo prevzeli demonstratorji UAD-ja. Učili smo se uporabljati zvezdne karte - tako vrtljive kot Presekove. Spoznavali smo, katera ozvezdja in planeti se ob določenem času vidijo na nebu. Nočnega neba pa nismo opazovali le s prostimi očmi in z daljnogledi, temveč tudi z zmogljivimi teleskopi. Jupiter so krasile štiri lepe spremljevalke. Tudi Venera ni ušla na šemu pogledu. Pogledali pa smo si tudi nekaj meglic, ki jih je marsikdo videl prvič. Prostovoljci so že pred taborom pripravili referate s plakati, ki so jih na taboru predstavili. Čeprav se nam je Sonce čez dan pogosto izmikalo, smo vendarle zadnji dan merili njegovo višino nad obzorjem. Nočno nebo pa je bilo skoraj ves čas tabora resnično primerno za opazovanja. Poleg same astronomije smo se naučili tudi nekaj fizike. Ogled zanimive videokasete je udeležence navdušil nad čudeži narave. Zadnji večer po zaključnem opazovanju smo zakurili taborni ogenj in skupaj preživeli še nekaj prijetnih uric ob petju in kitari. Bilo je lepo. Stkala so se drobna prijateljstva. Marsikdo se je za astronomijo še bolj navdušil. Tabor pa nam bo vsem - tudi demonstratorjem in organizatorjem - ostal v prisrčnem spominu.
Zdenka Serušnik
POPRAVEK V članku Gravitacijske leče v Spiki II/5 na strani 203 manjka navedba vira za izpeljave v Pogostnosti gravitacijskih leč. Vir so skripta Relativnostna teorija prof. dr. Andreja Čadeža z Oddelka za fiziko FNT. Drugi viri so: The Astronomical Journal, Astronomy and Astrophysics, Sterne und Weltraum in Sky & Telescope. 294 julij 1994 ®

V HTML priredil Vičar Zorko

Do sedaj je to stran obiskalo ljudi.

E-MAIL: zorko.vicar@guest.arnes.si

Nazaj na domačo stran.