Soncni mrki v zgodovini
Aristotel (384 do 322 pr. n. št.) je dokazal, da je Zemlja okrogla z opazovanjem Luninih mrkov. Pravilno je namreč sklepal, da Luna ob mrku vstopi v Zemljino senco. Le-ta pa je videti vedno okrogla, Če bi bila Zemlja okrogla plošča, bi to bilo možno le izjemoma ob zelo natančni poravnavi Sonca, Zemlje in Lune.
Kako je Aristarh s Samosa določil razmerje med oddaljenostjo Sonca in Lune
Sonce, Zemlja in Luna se nahajajo v ogliščih trikotnika, ki se mu tekom meseca menja oblika.
Natančne podatke v zvezi s trikotnikom dobimo, če opazujemo osvetljenost Lune, t.j. njene faze.
Ko je viden prvi oz. zadnji krajec, je trikotnik pravokoten. Z merjenjem kotne razdalje
med soncem in Luno, se lahko izračuna razmerje stranic v tem trikotniku.
dL/dS=tgj
Aristarh je za ta kot dobil vrednost 87°. Tako je dobil, da je sonce 19-krat bolj
oddaljeno od nas, kot Luna. V resnici je ta kot 89°51', kar pa da za razmerje 400.
Kljub relativno majhni napaki v kotu, pa je napaka v razmerju velika zaradi lastnosti
funkcije tangens. Iz desjtva, da imata Sonce in Luna približno enak navidezen polmer, je
Aristarh lahko izračunal še razmerje premerov Sonca in Lune:
dS/dL=RS/RL
Aristarh je torej dobil, da je Sonce 19-krat vecje od Lune.
Kako je Hiparh določil razmerje med oddaljenostjo Lune in zemljinim polmerom
Aristarh je ugotovil, kako se lahko z opazovanjem Luninega mrka oz. izračuna razmerje med oddaljenostjo
Lune in polmerom Zemlje. Za to potrebujemo več podatkov: kot b;, pod katerim
vidimo polmer Zemljine sence na lunini odsdaljenosti. Ta kot dobimo tako, da ozmerimo čas potovanja
Lune skozi senco (Luna se med zvezdami giblje s kotno hitrostjo 0,5°/min). Hiparh je ugotovil, da
je Zemljina senca široka 8/3 Luninih premerov (toliko ur je trajalo, da je Luna prepotovala senco), kar da
za b 40'.
Zunanji kot v trikotniku STM, a+b je enak seštevku
nasprotnih notranjih kotov pS+pM. Iskani podatek je kot pM. To je Lunina
paralaksa (pod tek kotom bi z Lune videli Zemljin polmer). Če poznamo ta kot, poznamo tudi razmerja
stranic v trikotniku TMC, potem pa tudi razmerje dM/RZ. Podobno pa je pS kot,
pod katerim bi videli Zemljin polmer s Sonca. Čeprav Hiparh ni vedel, koliko znaša ta kot (izmerili so ga šele v 17. stol.),
pa je vedel, da je mnogo manjši od vsote a + b, s tem pa tudi
od Lunine paralakse. Tako je ta kot zanemaril in postavil enačbo:
pM = a + b = 55' = 0,016 rad
Ker je kot zelo majhen, je tangens kota priblizno enak kotu izrazenem v radianih. Tako se dobi:
dM = 62 RZ.
To pa še ni vse. Določiti se da še razmerje med polmeroma Zemlje in Lune. Tako dobimo:
RZ/(4/3*(2RM)) = pM/b.
Tako dobimo:
RZ/RM = 11/3.
Zemlja je 3,7-krat vecja od Lune.
"Lunini mrki, ki so spreminjali svet"
Obleganje Sirakuz
V 5. stol. pr. n. št. so bile mestne državice v Grčiji razdeljene na dve veliki
koaliciji. Eno so vodile Atene, demokratična in pomorska velesila (atiška država),
drugo pa Šparta – nasprotje Aten, predvsem pomorska velesila (peloponeška zveza).
Leta 431 pr. je izbruhnila vojna. Prvo desetletje skoraj brez bitk, eni drugim
so predvsem uničevali polja, zato sta bili obe državi zelo izčrpani. L. 421 pr
sta vladarja Nikias in Pleistoanakas skleneta Nikijev mir, ki je trajal 6 let.
Potem Atene so pripravile ekspedicijo, da bi zavzele Sirakuze, kolonijo peloponeške
zveze na Siciliji. Atenci so izgubili nekaj bitk in postalo je jasno, da ne
morejo zmagati. Torej so se morali umakniti. Tisto noč, ko naj bi se atiška vojska
umaknila se je zgodil Lunin mrk, v čemer so Atenci videli slabo znamenje.
Z umikom so zavlačevali še cel mesec, Sirakuška mornarica je to izkoristila in uničila
ateško ladjevje. Ateška vojska se je začne umikati po kopnem, vendar so jih na koncu Špartanci vse
pobili ali zasužnjili (izgubljenih je bilo 29.000 vojakov, 200 ladij in morala).
Leta 406 pr. so se Atene dokončno vdale. Grški biograf Plutarh je zapisal,
da so do Peloponeške vojne dobro razumeli vzrok za Sončev mrk, Lunin mrk pa
je bil za večino Grkov še vedno skrivnosten (Anaksagore je sicer imel ze pravilno
razlago, ki pa še ni bila znana).
Padec Konstantinopla
Leta 324 n. št. je rimski cesar Konstantin prenesel glavno mesto rimske države v
Bizanc in ga preimenoval Konstantinopel. Do 15. stol. je to cesartstvo slabelo
zaradi dinastičnih težav, državljanskih vojn, križarskih napadov, hromečih davkov in kuge.
V letih 1402 in 1422 so Turki neuspešno oblegali Konstantinopel, saj je leta ime mogočno
obzidje. Leta 1451 pa se je na prestol povzpel sultan Mehmed II. Turška vojska je imela
nov top, za katerega jim je načrte prodal madžarski inženir (načrt je ponudil tudi bizantincem, ki
pa so ga zaradi pomanjkanja denarja zavrnili). Top je bil dolg preko 8 m in je lahko streljal
do 600 kg težke kamnite krogle. Z njim bi lahko z dolgotrajnim obstreljevanjem porušili vsako obzidje.
Mehmed II. je takoj pripravil napad na Bizanc - zbral je vojsko 250.000 mož, medtem, ko jih je
v mestu bilo 7000. Aprila 1453 je turška vojska začela z obleganjem mesta. Branilci pa so vsako
noč popravili poškodbe na obzidju in odbili tri večje napade. Sčasoma pa so bili vedno bolj izčrpani.
Morala branilcev je bila odločilnega pomena. Stara prerokba je govorila, da Konstantinopel
ne bo mogel pasti, ko Luna narašča. To jim je pomagalo pri prvem napadu. Potem je 22. Maja 1453
Luna vzšla v mrku in povzročila paniko v mestu. Poročila pripovedujejo o treh urah teme, čeprav je mrk
trajal le 75 minut. To le kaže na to, kakšen strah je prevzel krščanske branitelje. Mehmed II je zadnji
napad začel 6 dni po mrku, ko je Luna upadala. Na višku bitke so napadalci ugotovili, da so
zadnja vrata v obzidju odprta in Turki so vstopili v mesto. Mestna obramba se je sesula
skoraj v hipu, pustošenje po mestu pa je trajalo 3 dni. Tako kot v Sirakuzah je izgubila tista
stran, ki je v mrku videla slabo znamenje.
Kolumbova zvijača
Ko je Kolumb na svojem četrtem potovanju raziskoval srednjeameriško obalo, se je znašel v stiski.
Njegovo ladjevje je bilo v obupnem stanju zaradi ladijskih črvov, tako da je na Jamajki moral
svoje ladje spraviti na suho. Po več kot pol leta brodolomstva se mu je pol posadke uprlo,
ukradlo zaloge streliva in hrane, ropalo in pobijalo domačine, ter se bojevalo proti ostalemu
delu posadke. Indijanci so Kolumba oskrbovali z živežem, dokler je imel s čim trgovati. Potem
se je to nehalo. Tri dni pred Luninim mrkom pa je Kolumb domačim poglavarjem povedal, da je
kršcanski bog jezen, ker ga Indijanci več ne oskrbujejo s hrano in da bo na nebu dal jasen znak.
Medtem ko so Kolumbovi mornarji dobro vedeli, kaj je Lunin mrk, pa je pri domačinih vladalo
praznoverje. V noči mrka (29. 2. 1504) se je na jasnem nebu pokazala »jezna« Luna in prestrašeni
Indijanci so Kolumbu takoj prinesli hrano in vodo. Tako so Kolumba oskrbovali vse do prihoda
reševalne ladje.
Gordon Kitajski
Star kitajski pregovor pravi, da se vsaka dinastija začne kot krepostna zamenjava starega,
sprevrženega režima, vendar novi vladarji sčasoma zaidejo v korupcijo in »mandat iz nebes«
preide dalje. Vsak vladar vlada svetu z božansko podporo le toliko časa, dokler ostane krposten.
Ko zaide v pokvarjenost ali tiranijo, se srd iz nebes razkrije z znakom na nebu, tako da ga
vsi lahko vidijo. V družbi, kjer vlada tako verovanje, imajo nenavadni astronomski pojavi, npr.
mrki resen politični prizvok.
Dinastija Cing (Mandžujska dinastija) je začela vladati leta 1644, do srede 19. stol. pa je
bila neučinkovita in pokvarjena. Leta 1851 so privrženci kitajskega mistika, ki je pridigal
nekakšno verzijo protestantizma, sprožili taipiško vstajo. Gibanje se je hitro razširilo, evropske
sile pa so se pridružile silam stare vlade. V največjo pomoč je bila Mandžujem vojska plačanih vojakov
(Kitajci + nekaj Angležev in Francozov), ki so bili moderno oboroženi, poveljevali pa so jim angleški
in ameriški oficirji. Zadnji vodja te »vedno zmagujoče vojske« je bil Charles Gordon. Izbojeval je
vrsto zmag proti upornikom pri mestu Soochow.
Zadnja obramba upornikov so bile palisade pri vzhodnih vratih mesta. Gordon je ukazal nočni naskok
in se pri tem delno zanašal na svetlobo polne Lune. Tik pred napadom pa je Luno zakril delni mrk.
Čeprav na vidljivost ni vplival skoraj nič, pa so vraževerni kitajski vojaki v njem videli zlo znamenje
za svojega cesarja. Naskok psihično uničene Gordonove vojske se je končal z velikimi izgubami. To je bil
edini neuspeh vojske pod Gordonovim poveljstvom, pozneje pa so te palisade zavzeli. Z uporniki so se
začeli pogajati o vdaji samega mesta, kmalu pa so zavzeli še glavno mesto upornikov, Nanking. Taipiška
vstaja je zahtevala več življenj kot katerakoli druga vojna v zgodovini, razen II. sv. vojne.
Charles Gordon pa je imel v svojem življenju smolo s še enim mrkom. V letih 1884 in 1885 je vodil obrambo
sudanskega glavnega mesta Khartuma proti verskemu voditelju Mahdiju. Tokrat je Gordonovo vojsko demoraliziral
Sončev mrk in mesto je padlo, še preden je prispla pomoč. Gordona so ubili v pokolu, ki je sledil padcu mesta.
Lawrence Arabski
Otomasaki imperij je bil med I. sv. vojno nemški zaveznik in je torej pomenil groznjo britanskim
in francoskim kolonijam na Vzhodu. Britanci so napadli Turke blizu Carigrada in sočasno s kopensko
invazijo skozi Sinajsko puščavo. Pri teh dogodkih pa so manjšo vlogo odigrali tudi Arabci,
ko so se plemena današnje Saudske Arabije uprla Turkom. Britanci in Francozi so jim poslali pomoč
v obliki denarja in svetovalcev.
Eden teh svetovalcev je bil Thomas Edward Lawrence, bolj znan kot Lawrence Arabski.
Zagovarjal je mnenje, da bi lahko maloštevilne in z vseh vetrov nabrane arabske sile najlažje porazile
številno in izurjeno turško vojsko z gverilskim bojevanjem. Njegovo največje junaštvo je bil napad
na Akabo, majhno pristanišce na vzhodn strani Sinajskega polotoka. Drzen nacrt je predvideval,
da bi s kopenske smeri na močno turško utrdbo povedel le 50 beduinskih vojakov. Ko so
se izognili številnim turškim patruljam, so se napadalci približali Akabi in mimogrede
rekrutirali še nekaj lokalnih arabskih borcev.
Končni pristop do pristanišca sta branili dve dobro utrjeni postojanki. Vdajo so vztrajno zavračali,
imeli so utrjen položaj. Za vodjo napada je Lawrence dolocil ibn Jada in njegove može ter
mu svetoval, naj napade ponoči. Iibn Jad se je izgovarjal na polno Luno, toda obljubili
so mu, da ponoči nekaj časa ne bo Lune. Mrk je res nastopil, arabci so postojanko zavzeli
brez izgub, saj so vrazeverni turški vojaki streljali v Luno in žvenketali z bakrenimi
posodami, da bi rešili izgubljeni satelit.
Drugo postojanko je Lawrence zavzel po nekaj dneh in Askaba je padla brez boja. Turki pa so
imeli še en vzrok za skrb. Islamska tradicija pravi, da bosta sodni dan naznanila lunin in
Soncev mrk v mesecu ramadanu, v katerem se je zgodil tudi Lawrencev mrk. Lunin in Sončev mrk
bosta naslednjič hkrati v ramandanu novembra 2003, čeprav Sončev mrk iz Meke ne bo viden.
Primož Kajdič
Vir: Spika, Sky&Telescope