Astronomska opazovanja 9. maja 2013 na Šentvidu,
AUNI3



To noč je na nebu kraljeval Saturn - slika: Stellarium

V četrtek 9.5.2013 smo se nekateri člani UNI3 po predavanjih odpravili na opazovanja na Šentvid (21h) in končali smo jih naslednji dan 10.5.2013 (malo čez polnoč) in to je zagotovo rekord v trajanju opazovanj naše skupine in splačalo se je. Zakaj?

Četrtkovo opazovanje je potekalo v izjemnih pogojih.
Ni bilo Lune in ozračje je bilo precej mirno - po 23h pa odlično. Verjamem, da smo se to noč veliko naučili:
- da so dobri pogoji za astronomska opazovanja redki, in ko se pojavijo, se splača ostati kakšno uro dlje pod zvezdnim nebom,
- da so telesa nizko nad obzorjem zaradi motenj (debelina ozračja [ekstinkcija], turbulence, ...) videti izjemno popačena, slabe ločljivosti, itn,
- Saturna še nismo opazovali v tako dobrih pogojih in s tako kvalitetno optiko,
- spoznali smo moč optike - všeč mi je bila opazka, da Staurn s prostim očesom izgleda kot zvezda,
ko pa ga pogledamo skozi teleskop, ki izjemno poveča locljivost in zorni kot pod katerim gledamo objekte, pa se nam v okularju prikaže izjemna podoba planeta velikana z obročki, lunami, atmosfero z oblaki,itn,
- v teh dneh je Saturn v najugodnejši legi za opazovanja, sa je bil pred dvema tednoma v opoziciji (je najbližje Zemlji [zato je sedaj največji], je celo noč nad obzorjem, saj Zemlja leži med Soncem in Saturnom),
- naučili smo se, da se za astronomska opazovanja zmeraj preskromno oblećemo (na Šentvidu imamo tudi nekaj rezervnih oblačil ...),
kot že mnogokrat, je skoraj vse udeležence po dveh urah zazeblo, čeprav nam je na začetku bilo vroče - spoznali smo tudi, da jasno nebo pomeni hitro ohlajanje površine tal in s tem zraka - seveda - Zemlja seva po Stefanovem zakonu in ob jasnem vremnu se zato hitro ohlaja, ker večina dolgovalovnega sevanja skozi jasno atmosfero izgine v vesolje,
- zelo sem bil vesel, da je na koncu že vsak znal premakniti cev teleskopa in tako slediti planetom in ostalim objektom,
- pa še kaj smo se naučili ...
- brez opazovanj, oz. ponavljanja "starih" opazovanj ni napredka v opazovalni astronomiji in tudi ne v razumevanju teoretične astronomije.

Splošno o opazovanjih:

- opazovali smo košček zimskega neba, največ pomladnega in že kar zajeten del poletnega neba - res lepo,
- ob 21:20 je Jupiter kraljeval na zahodnem nebu, Saturn pa na jugovzhodnem delu neba,
- ogledali smo si pomladna ozvezdja (Dvojčka, Rak, Lev, Devica, Tehtnica, Volar, Veliki medved, Lovska psa, Berenikini kodri), pa tudi Liro in delno Laboda, Voznika,
- od Messierjevih objektov pa: M44, M3, M81, M82, M57,
- od dvojnih zvezd epsilon Lire (dublet) in zmeraj navdušujoč par Albireo.

Pri Jupitru smo iz Spikinega diagrama določili poimensko lune.
- kroglasta kopica M3 se je videla brez težav tudi z daljnogledom 15x70,
- zaznali smo tudi blišč satelita mreže Iridium.

Saturn je bil, za povečave 300 ali več, do 23h zelo povprečen, saj se je nahajal v lokalnem turbulentnem pasu atmosfere - lep a nič posebnega, nato pa je naenkrat postal čist, oster in miren kot "otrok s sladoledom" (dvignil se je nad pas turbulnce).
Ko smo to zagledali (proge na planetu, evidentna Cassinijeva ločnica, lune - Titan, Rea, Diona, Enkelad, Tetija - morebiti jih je kdo videl še več... ), smo kar potegnili opazovanja čez polnoc.

Glejte sliko Saturna - je iz Stellariuma in tako lego lun ter Saturna smo dejansko občudovali. V enem letu je samo nekaj dni s tako dobrimi opazovalnimi pogoji.

Sledi nekaj zvezdnih kart in podob opazovanih objektov.


Ozvezdji: Labod, Lira - s perkrasnimi nebesnimi objekti (dvojna zvezda Albireo, planetrana meglica M57, ...).

Planetarna meglica M57, [M56] - Lira.


Dvojna zvezda Albireo, beta Laboda.
Beta Laboda ali Albireo je eno najlepših dvozvezdij na nebu, za mnoge opazovalce pa kar najlepše. Svetlejša zvezda je izrazite zlato-rumene barve, z navidezno svetlostjo 3,1 magnitude in spektralnega tipa K3. Šibkejša zvezda para je modrikasto-zelena, sije pa z navidezno svetlostjo 5m1 [tipa Be 10,000–33,000 K - modre barve]. Zvezdi sta razmaknjeni za 34,4 ločne sekunde, tako da ju ločimo že z manjšimi teleskopi pri nižjih povečavah. Albireo je slaven ravno zaradi izrednega barvnega kontrasta obeh zvezd, ki ga še poudarimo, če slike v okularju ne izostrimo povsem. Barvni kontrast ni tako izrazit v manjših in zelo velilah teleskopih ali pri preveliki povečavi. Izkušeni opazovalci priporočajo 30-kratno povečavo in 15-centimetrski teleskop, pa bo par raznobarvnih draguljev najlepše viden.


Planetarna meglica M57 (Obroček v Liri, velikost 1.4x1.0 loč. min., mag. 8.8), kot je vidna skozi teleskop premera približno 400 mm, povečave 200x pri povprečnem okularju - zorno polje okrog 15 loč. minut (navidezno pol Lune). Zvezda v centru ima magnitudo 14.7 - z očesom je dosegljiva le skozi teleskope premera bliz 400 in več mm. Sam plinasti obroček opazimo že s teleskopi premera okrog 100 mm (povečava vsaj okrog 50x), v manjših vidimo samo difuzno piko.

EPSILON LIRE (e LYRAE)
Opazovali smo tudi slavni dvojno-dvojni zvezdi Epsilon. Enostavno jo najdemo, saj leži le 1,5 stopinje severovzhodno od svetle Vege.
S prostimi očmi vidimo to zvezdo kot enojno, že v manjšem daljnogledu pa se pokažeta dve. Zvezdi sta 5. magnitude in kar 3.5 ločne minute narazen [teoretično bi ju lahko ločili tudi s prostim očesom, nekateri trdijo, da to zmorejo].


Pri odličnih opazovalnih pogojih bomo v dobrem 8-centimetrskem refraktorju opzili, da je vsaka od obeh zvezd še sama dvojna. Prvi je oba tesna para ločil William Herschel, ki je leta 1779 v svoj dnevnik opazovanj zapisal: "Epsilon Lire je zelo posebna dvojno-dvojna zvezda. Na prvi pogled je videti le kot dvojna, če pa se nekoliko potrudim, opazim, da je vsaka od zvezd še dvojna...,". Prva natančna merjenja tega štirizvezdja je leta 1831 opravil F. G. Struve. Od takrat dalje astronomi ta sistem zvezd neprenehno spremljajo.
Severni par je dobil oznako Epsilon 1. SestavIjata ga zvezdi z navidezno svetlostjo 5m0 in 6m1, ki sta 2,6 ločne sekunde narazen. Spektralna tipa zvezd sta AZ in A4, torej je njuna barva bela. Zanimivo je, da je svetlejša zvezda para še spektroskopsko dvojna


Kje ležijo Jasli - M 44?


M44 (Praesepe - Jasli) - imenitna razsuta kopica v Raku.


M44 (Praesepe - Jasli) - skozi velik teleskop - enkratno morje biserov ...
Vir: http://www.zamandayolculuk.com/cetinbal/htmldosya1/BeehiveClusterM44.htm


Galaksija M51, kroglasta kopica M3, [M63, M94, M106] - Lovska psa.


Kroglasta kopica M3 skozi daljnogled.


Kroglasta kopica M3 skozi teleskop - povačava okrog 150.

Največ časa smo porabili (poleg Saturna in Jupitra) za M44 (Praesepe - Jasli) in M3, povedali smo tudi, kje v galaksiji ležita objekta in razliko med njima. M3 (ozvezdju Lovska psa) je ena izmed najbolj spektakularnih kroglastih kopic. Sestavlja skoraj pol milijona zvezd, od katerih je 212 spremenljivk. Navidezni sij kopice je + 6,2, kotni premer 18", leži na razdalji 33900 svetlobnih let. Premer kopice je 180 svetlobnih let. Ocenjujejo, da je masa 450000-krat večja od Sonca. Starost ocenjuje na 11,4 milijarde let (kolikšna je že ocena starosti vesolja?). Ker je kopica loćena od ravnine galaksije, jo lastna gravitacija drži skupaj - kot relativno zelo stabilen sistem.

Razsuta kopica M44 (ozvzdje Rak) pa leži blizu ravnine galaksije - 577 svetlobnih let daleč, kar pomeni, da pospešeno razpada zaradi gravitacijskih sil samega diska. Navidezni sij kopice je + 3,7, kotni premer 95', masa je okrog 500 do 600 Sončevih mas. Starost ocenjujejo na 600 do 700 milijon let.
Lego obeh kopic glede na ravnino Rimske ceste si oglejte na:
http://www2.arnes.si/~gljsentvid10/2000px-MessierStarChartsvg.gif

Zimsko nebo zvečer prekriva v večji meri ravnina galaksije, zato vidimo več razsutih kopic. Poletno nebo pa v večernih urah pokriva podroćje precej izven ravnine galaksije, zato vidimo več kroglastih kopic, ki ležijo v haloju galaksije. Spet glejte:
http://www2.arnes.si/~gljsentvid10/2000px-MessierStarChartsvg.gif


Veliki medved - galaksije M82, M81, M101, ...


Galaksiji M81 in M82 v Velikem medvedu. Ta sijajen pogled prikazuje dve velikanski galaksiji, ki sta zadnjo milijardo let priklenjeni v gravitacijski dvoboj. Ob srečanju galaksij, ki se ponovi vsakih 100 milijonov let gravitacija vsake galaksije dramatično vpliva na drugo galaksijo. Ob zadnjem obhodu je gravitacija M82 najverjetneje povzročila povečano gostoto snovi, ki valovi okoli M81 in napaja njene spiralne rokave. Na drugi strani pa je M81 pustila M82 s področji silovitih procesov nastajanja zvezd in trkajočimi oblaki plina, ki so tako energetski, da galaksija sveti v rentgenski svetlobi. V nekaj milijardah let bo ostala ena sama galaksija. M81 je oddaljena približno 11.8 milijonov svetlobnih let, M82 pa 11.5 milijonov svetlobnih let.