Deset kažipotov iz preteklosti v slovensko sedanjost

I V A N    T O M A Ž I Č
Dunaj

V zadnjih dveh stoletjih je zgodovinopisje razširilo pravljico o prihodu Slovencev ob koncu 6. stoletja iz zakrpatskih močvirij, da bi jih prikazalo kot vrinjeno zagozdo nekulturnega ljudstva, ki se je pritihotapilo do Alp. Prevaro je začel nemški nacionalizem, ki je sanjal o poti do Jadrana po slovenskem ozemlju. Temu se je pridružil italijanski nacionalizem s svojo pohlepnostjo po naši zemlji. Pa še jugoslovanski unitarizem, kateremu je bila samobitnost slovenskega naroda trn v peti. Vsem tem Slovencem sovražnim silam so klavrno podlegli slovenski zgodovinarji s slepim ponavljanjem ponujene "znanosti". Res je, da se je proti takemu ponarejanju zgodovine kdaj pa kdaj dvignil kakšen glas rodoljubov, vendar brez uspeha, dokler se tej sramoti niso odločno uprli Bor, Šavli in Tomažič z neovrgljivim dokazovanjem, da smo Slovenci avtohton narod kot najbolj pristni nasledniki nekdanjih Venetov, ker smo ohranili tudi njihov jezik, ki je začetek vseh slovanskih jezikov.

Kje so dokazi za eno ali drugo trditev, bo vprašal vsak. Za zakrpatsko teorijo ali za kakršnikoli prihod Slovencev v 6. stoletju ni nobenih dokazov. Nasprotno pa imamo številne dokaze, da smo Slovenci kot potomci Venetov eden najstarejših narodov v Evropi. Na kratko bom navedel deset dokazov, ki so pravi kažipot iz davnine v sedanjost.

1. V daljno Indijo so Indoevropejci (kakor kaže, pretežno Veneti) v drugem tisočletju pr. Kr. prinesli svoj jezik (sanskrt), ki je presenetljivo podoben slovenskemu jeziku, kakor priča sam naslov prve knjige na svetu VEDA, ki je še čisto slovenska beseda. Pa ne samo ta. Skoraj vse temeljne besede te knjige so enake ali podobne slovenskim. Vzemimo kot primer nekatere od sto in sto takih sanskrtskih besed: patha (pot), ihita (ihta), karpata (krpa), knuy (gnoj), laghuta (lahkota), sapha (sapa), vaja (veja). In še nekaj glagolov v sanskrtski 3. osebi ednine: besati (bežati), hodati (hoditi), pesati (peš iti), ratati (rotiti), varati (varati), dravati (drveti), lagati (lagati), mahati (mahati) itd.. Enakost je očitna tudi v dvojini in drugih morfoloških oblikah. Slovenski in indijski jezikoslovci potrjujejo izredno podobnost med sanskrtom in slovenščino, ki si je ne moremo razlagati drugače, kakor z dejstvom, da je slovenski jezik še najbolj povezan z nosilci kulture žarnih grobišč, ki jih poznamo pod imenom Veneti.

2. V Sloveniji so dokazana številna naselja nosilcev kulture žarnih grobišč (Veneti) iz časa okoli 1200 pr. Kr., medtem ko jih arheologija ugotavlja v severni Italiji šele nekoliko kasneje. To dokazuje prihod Venetov iz lužiške kulture po jantarski poti z najvažnejšo postojanko prav v Sloveniji. Njihova kultura je obstajala na naših tleh nepretrgano vsaj do prihoda Rimljanov. Po tej kulturi prepoznamo naše prednike, ki so si v kulturi Este ustvarili veličasten in trajen spomin.

3. Venetski jezik, ki se še vedno zrcali v slovenskem jeziku, je pustil svoje sledi ne samo v današnjih slovanskih jezikih po raznih selitvenih poteh Venetov, temveč tudi v marsikaterih krajih, kjer so se sčasoma izoblikovali drugi jeziki, posebno ob atlantski obali. Letonski jezik, ki pripada skandinavskim jezikom, ima v svojem knjižnem jeziku še številne besede, ki so popolnoma enake slovenskim narečnim oblikam. Nekaj primerov: zgrabt (zgrabiti), sasalit (zasolit), samainit (zamenjati), posadet (posedeti), vartit (vrteti), pazvanit (pozvoniti), jemt (jemati), maisit (mesiti), paiest (pojesti), pozabt (pozabiti), parnest (prinesti) itd. To pomeni, da nas prav slovenska narečja še najbolj povezujejo s starodavnim venetskim jezikom.

Na nemškem ozemlju so do nedavnega živeli razni Vendi, ki so jih tudi nemški zgodovinarji priznavali za avtohtono prebivalstvo. Tako pravi Nikolaus Haas (Geschichte des Slawenlandes an der Aisch und den Ebrach, 1819, stran 10): "Po mnenju znanstvenikov so ti Vendi eno od prvotnih ljudstev Nemčije."

Še najbolj dokazana sled Venetov na atlantski obali je bretonski polotok, nekdanja Armorika, ki ga prebivalci imenujejo Breizh in zgornji del dežele Gorre-Breizh (Gornje Brežje), prebivalca pa Breizhiz (izg. Brejžic). Nam je beseda popolnoma razumljiva za narod, ki živi na obrežju morja. Brežice in Breže imamo tudi v Sloveniji. Tudi v bretonskem jeziku je ostalo mnogo venetskih besed, ki ustrezajo slovenskim. Tako npr. mennout (meniti), tech (beg, tek), hiraat (podaljšat, vleči se), palich (palica), sech (suh), derv (hrastje, drevje) itd. V delno spremenjenih oblikah teh in drugih besed v primerjavi s slovenščino vidimo razdaljo dva tisoč let od nekdanjega skupnega jezika, ki se nadaljuje v slovenščini.

4. Glavno središče Venetov je nastalo že v prvem tisočletju pr. Kr. na ozemlju Slovenije, severne Italije, Švice in Avstrije. Pomembno je, da najdemo v teh krajih številna imena iz rimskega in predrimskega časa, ki so nedvomno slovenska. Naj omenim le nekatera: Tergeste in Oderzo prej Obtergn (iz besede trg), Isarcus in Isarci (iz besede izaro), Gurina na Koroškem, Saloca (Zaloka) na Kranjskem, Drava iz besede drveti itd. Pa še sto in sto drugih imen iz neznanega časa, ki pričajo o nekdanjem ljudstvu s slovenskim jezikom, ki je istovetno z venetskim. Toliko je takih imen po severni Italiji, Švici in Avstriji, da bi napolnila celo knjigo. Omenimo vsaj nekatera: Redipuglija, nekdaj Rodopoglum (rodno polje), Predore (predor pri Lago d'Iseo), Preseglie (beri Preselje) nad mestom Brescia, Roja (potok, kraj in dolina na meji s Švico), v Švici štirje vrhovi z imenom Schijen (Šija, kakor se imenujejo tudi nekateri slovenski hribi) in reka Derotchia (beri Deroča), v Liechtensteinu Gora in Gritch (beri Grič) itd. Ali niso vsa ta imena zadosti zgovorne priče, da je bil tukajšnji nekdanji venetski jezik enak slovenskemu?

5. Kaj pa zgodovinska pričevanja? Tudi teh ne manjka. Ni jih dosti, ker se je zgodovinopisje navadno bavilo z vojskovanjem in velikimi kraljestvi. Veneti pa niso nikoli osvajali drugih ljudstev. Vseeno jih najdemo v zgodovinskih virih od Homerja naprej. Gotski zgodovinar Jordanis identificira Venete s Slovani, ko v letu 551 piše med drugim: "Kot smo že prej ugotovili pri navajanju imen posameznih ljudstev, vsa pripadajo enemu in istemu plemenu, imajo pa različna imena: Venedi, Anti in Sclaveni." V pomembnem dokumentu Vita S. Columbani iz leta 615 pa so Slovenci omenjeni z glavnim imenom Veneti, ki se dodatno imenujejo tudi "Sclavi" (Slovani ali Slovenci). Tudi Fredegarii Chronicon jih nekoliko pozneje nekajkrat imenuje Veneti (Vinedi). Slovence so torej že nekajkrat istovetili z Veneti.

6. Lahko rečemo, da je eno glavnih zgodovinskih pričevanj za avtohtonost Slovencev Zgodovina Langobardov Pavla Dikona, ki jo imajo zagovorniki zakarpatske teorije za svoje edino dokazovanje, da so se Slovenci naselili v naših krajih šele ob koncu 6. stoletja ali še pozneje. Če bi Slovenci res prišli šele takrat , bi moral to vedeti Pavel Diakon bolj kakor kdorkoli, saj opisuje vse mogoče dogodke iz tega časa v teh krajih. Zato ni mogoče, da ne bi opisal prihoda Slovencev in posledic tega, saj ni bil ravno prijatelj Slovencev, čeprav je domačinka Slovenka rešila njegovega pradeda Lopihisa, ki se je izgubil na potovanju. Dejstvo pa je, da Pavel Diakon nikjer niti z besedo ne omenja kake naselitve Slovencev, ne na Primorskem, še manj v Noriku. Nasprotno, prav pri njem najdemo izredno pomemben podatek o slovenski državi že v letu 595. Nekatere omembe in pripovedovanja o Slovencih v Zgodovini Langobardov, ki jih naši zgodovinarji navajajo kot potrditev njihovih teorij, pomenijo v resnici prav nasprotno, kar lahko vedno dokažem. Poleg tega je prav smešno, da zgodovinarji jemljejo očitne pravljice kot zgodovinske podatke.

7. Potek zgodovine jasno govori o avtohtonosti Slovencev. Prepričljiv dokaz je preoblikovanje Norika v slovensko državo Karantanijo. Norik je ohranil delno notranjo samoupravo tudi v času rimske zasedbe. Ko se je ta zrušila, so Obrežni Norik zasedli Germani. Notranji Norik pa so po vrsti zasedli Odoakerjevi Skiri, Ostrogoti, Franki in nazadnje leta 555 Bizantinci. Potem ko so ti leta 568 zaradi vdora Langobardov v Italijo na hitro odšli, ni več nobenega poročila, da bi kdo zasedel Norik. Samo 27 let pozneje pa je v njem omenjena slovenska država s tako blaginjo, da so jo Bavarci dvakrat napadli z roparskim namenom. Vse kaže, da so se prebivalci po odhodu Bizantincev osamosvojili. Isto so poskusili že prej Reti, vendar z manj sreče, ker so jih Ostrogoti, ki so takrat vladali v Italiji, hudo porazili, da bi si ohranili prehod do Rena. Karantanija, ki je nastala iz Norika, je ena prvih držav v Evropi po zlomu rimskega imperija in je bila vzor demokracije pri ustanavljanju Združenih držav Amerike. Na to smo Slovenci lahko ponosni, čeprav je nemška premoč po vključitvi Karantanije v frankovsko kraljestvo sčasoma vsrkala slovenski živelj in na slovenski državnosti zgradila habsburško monarhijo.

8. Tudi pokristjanjevanje Slovencev priča o njihovi avtohtonosti. Pokristjanjevanje se je začelo pri zahodnih Slovencih na Primorskem pod vplivom Ogleja enako kakor pri sosedih v Furlaniji. Nobenega znaka ni, da bi bilo tukaj krščanstvo v 7. stoletju ukinjeno z dozdevnim prihodom poganskih Slovencev. Nobenega dokaza ni za kako novo misijonsko delovanje za pokristjanjevanje novega prebivalstva, ki ga v resnici ni bilo.

Drugače je potekalo pokristjanjevanje v Noriku. V času rimske zasedbe se je tam krščanstvo uveljavilo med pripadniki rimskih kolonij. Nobenega znaka pa ni, da bi se Rimljani kaj brigali za spreobrnjenje "barbarov". Po odhodu Rimljanov so njihove majhne škofije propadle, ker je bilo domače prebivalstvo še pogansko. Med njimi se je pokristjanjevanje začelo šele po letu 750 pod knezom Hotimirom. Še bolj pozno pa so prišli do krščanske vere panonski Slovenci, in sicer po letu 795, potem ko so bili Avari dokončno premagani. Pokristjanjevanje Slovencev se je torej začelo na Primorskem in ne v Karantaniji.

9. Pomemben dokaz je smer premikanja jezikov do slovensko-furlanske meje. Če bi Slovenci res prihajali od vzhoda proti Italiji, bi moralo biti na njihovi poti mnogo sledi prejšnjega jezika, ki ne bi mogel biti drug kot latinski. Teh sledi pa absolutno ni, razen redkih toponimov, ki jih je zapustila rimska zasedba. Kaj pa v nasprotni smeri? Tukaj nas čaka pravo presenečenje. Potem ko je latinski jezik v stoletjih postopoma napredoval proti Alpam na škodo venetskega, ugotavlja cesar Julijan sredi 4. stoletja, da so Rimljani v notranjosti Furlanije zasedli komaj mesta, medtem ko je na podeželju veljal še venetski jezik. Prav to dejstvo pride potem do izraza tudi pri nekaterih furlanskih zgodovinarjih. Tako pravi npr. Francesco de gli Olivi (Historia della provincia di Friuli, Udine 1660): "Po vaseh so prebivalci navadno uporabljali slovensko govorico, medtem ko je bil v mestih v navadi furlanski jezik."

So pa tudi drugi dokazi, ki govorijo, da je bil v Furlaniji slovenski jezik v rabi še mnogo časa po zlomu rimskega imperija, tudi v času Langobardov. Npr. kje naj bi se naučil slovenščine langobardski vojvoda Rodoald, če ne doma kot otrok okoli leta 600? In kaj je napis kralja Rathisa z besedami brez presledkov (venetska navada) pod latinskim napisom, s katerim se poslavlja pred svojim odhodom v samostan in pravi, da "ide Bogu služit", verjetno v takratnem slovenskem narečju. Besedilo je (rathis) "hide boho hrit" (hrit harit garat?). Temu lahko dodamo veliko število toponimov v Furlaniji in ne malo slovenskih besed v furlanskem jeziku in celo izgovorjava je za e (npr. entra - jentra) enaka, kakor v primorskem narečju in v venetščini. Jezik se je torej premikal iz Furlanije proti Soči, kjer pa je puščal za sabo mnogo slovenskih sledi.

10. Najvažnejši dokaz za istovetnost nekdanje venetščine s slovenskim jezikom so venetski napisi, dragoceni biseri slovenskega jezika, ki segajo v 6. stol. pr. Kr.. Kje je narod v Evropi, razen Grkov, ki bi imel toliko stare pisne spominke? Latinci gotovo ne in še manj drugi naši sosedje. Če bi Slovenci znali ceniti te svoje dragocenosti, bi bili bolj ponosni na svojo narodnost in svoj jezik. Predolgo bi bilo, če bi hotel razlagati te napise. Lahko pa to nadomestim vedno.

Do kdaj bomo morali še čakati, da se bo slovenska znanost jasno opredelila za narodne vrednote, ki jih vsebuje naša najstarejša zgodovina? Narod, ki izgubi svoj zgodovinski spomin, tava slepo v bodočnost. Zato predlagam namesto sprenevedanja resno razpravo, ki nas bo pripeljala do spoznanja prave identitete slovenskega naroda in dragocenosti njegovega jezika. Šele s tako zavestjo bomo lahko vstopili v Evropsko zvezo brez nevarnosti, da bi se v njej utopili in izginili.