Kazalo
Punčka lovi Sonce
Moja prababica Justina je bila rojena 1899 na Kogu v prelepem gričevnatem svetu Slovenskih
goric na Štajerskem. Iz teh krajev se zdi, da Sonce zmeraj zahaja za prvim sosednjim
gričem.
Justina je vsako popoldne pasla krave na travniku blizu domčije.
Ko je bila še čisto majhna punčka, se ji je zdelo, da Sonce zahaja za sosednjim gričkom z
imenom Vodranski vrh, in če bi ga tam počakala, bi ga morebiti lahko ujela med dlani.
A bilo jo je strah
potovati tako daleč. Ko je bila stara 9 let, je zbrala dovolj poguma in se je tik pred
zahodom Sonca bosa, polna strahu, z vznemirjenim srcem odpravila čez visoke trave na
sosednji hrib. Spotoma je prečkala potoček in šla mimo starih razbrazdanih vrb, katerih
podoba je spominjala na starce velikane z bujnimi lasmi. Bližje je bila sosednjemu hribu,
večje je bilo pričakovanje. Razmišljala je ali je Sonce dovolj lahko in kako ga bo sploh
nesla pokazat domačim. Ko je prispela na vrh grebena in že mislila, da je tik zraven Sonca,
je na svoje začudenje zagledala, da Sonce zahaja za naslednjim hribom, kamor pa seveda ni
več upala. Bila je razočarana. Doma je vprašala mamo, če bi šla lahko naslednji dan z njo
lovit Sonce na drugi hrib, na Vitan. Mama se je nasmehnila in jo vprašala, od kot ve, da
je Sonce doma na Vitanu. Mala Justina ji je povedala, da je bila danes na Vodranskem vrhu
in je spoznala, da Sonce v resnici zahaja za Vitanom. Njena mama ji je začela razlagati,
da je Sonce daleč v vesolju, in da se nam samo zdi, da gre Sonce spat za sosednji hrib,
ker se Zemlja vrti se zdi, da se Sonce premika..
Seveda ji mala Justina ni hotela čisto verjeti, da se Zemlja vrti, hm. Kdo je imel prav,
se prepričajte sami, če še niste lovili Sonca, pa to storite ob prvi priložnosti.
Še nekaj jezikovnih posebnosti dežele mojega očeta.
V krajih okrog Koga je veliko sledi
Rimljanov, kot so: rimska cesta, latinska imena, itn.
Justina je recimo tako latinsko ime.
Jaz se zmeraj smejim, ko poslušam svoje
sorodnike na Kogu, ko govorijo po domače, „gučijo po prleško“.
To narečje je mešanica mnogih
vplivov, je res edinstveno v Sloveniji.
Kogovčani in okoliški prebivalci rečejo pokopališču “cintor” (madžarski vpliv),
Razbojniki so tam tolovaji ali lintvori, če se je prababica
razjezila je rekla “bacama-negda”, kosti rečejo “čunta”, ušesom “vuha”,
kolesu pa “kotoč”
itn. Prleščina mnogokrat namesto samoglasnika "a" uporablja samoglasnik "o",
recimo: vrata –
vrota, trava – trova, glava -glova, dva - dvo, solata - šalota ...
Na Kogu recimo ne berejo knjig ampak jih štejejo, kar pomensko za njih pomeni branje.
Ko je babica Justina bila nekoč na počitnicah pri svojem sinu na Gorenjskem in je tam
spoznala nove prijateljice, je imela kar nekaj težav s sporazumevanjem.
Zelo rada jim je pripovedovala, kaj vse je prepbrala
(preštela po prleško). Čez nekaj časa pa so domačinke le vprašale sina,
da kaj je to
z njegovo mamo, ki stalno nekaj šteje in kaj sploh šteje?
Mislili so, da je Justina že malo čez les. Ko pa so prevedli besedo
štetje v branje,
pa je bilo spet vse na svojem mestu in ta nesporazum je bil kar dobra šala.
Izkazalo se je tudi, da naša
mati veliko več 'preštejejo' kot 'pametne' in ponosne Gorenjke.
Še ena zanimivost.
V teh krajih imajo za pleteno vrv kar nekaj izrazov, recimo vojka ali tudi
vože. Nekateri slovenski vidni jezikoslovci pripovedujejo, da ta beseda (vože)
ni več živa, in da jo ohranjajo zgolj Brižinski spomeniki,
najstarejše zapisano slovensko besedilo *. To seveda ne drži.
Na Kogu in v okolici je to še kako živa beseda.
* Brižinski spomeniki
obdobje: 972 - 1039
Če bi ded naš ne grešil, bi mu na veke bilo živeti, starosti
ne prejeti, nikoli skrbi imeti, ne solznega telesa, temveč na
veke bi mu bilo živeti ...
Spomenik Brižinskim "spomenikom" smo Slovenci postavili komaj leta 2005
- Ljubljana, na Železni cesti v Zupančičevi jami, Bežigrad.
Res smo rabili veliko časa.
Kazalo
Stric s “hroščem”
Skoraj vsak dan, ko sem šel v vrtec, sem srečal strica s hroščem, še danes je tako.
Ta “hrošč”
ni žuželka, ampak avto. Zakaj je ta stric zanimiv? Stric vsak dan marljivo čisti avto,
ga opazuje od daleč, ga malo vžge in zapelje po ulici gor in dol ali pa na mestu pritiska
na gas. Stric je zelo ponosen na svoj stari avto in večkrat s starejšimi uličnimi
prijatelji in prijateljicami stoji ob avtu in debata skoraj vsak dan teče tudi o
veteranu hrošču. Stric in hrošč sta pravi ulični znamenitosti in še dolgo naj bo tako.
Ali imate tudi vi svojega “hrošča”, jaz ga imam, to je moj papagaj.
Kazalo
Fant v kotu
Ko sta moja starša obiskovala osnovno šolo v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja, so
v šolah še zelo grdo in nasilno ravnali z učenci, sploh na vasi. Kazni so bile naslednje:
pretepanje po vseh delih telesa, cukanje za lase, otroci so morali drug drugega pretepati
(recimo z ravnilom) pred učiteljicami (takrat so jih morali klicati tovarišice) in razredom,
učenci so zaprti ostajali v šoli, po cele ure so morali stati v kotu... Posledice so bile za
mnoge zelo strašljive. Nekateri so zgubili prijatelje, veselje do šole in celo voljo do življenja.
Predvsem so bili tepeni otroci iz revnejših družin. Razlogi za hude kazni so bili zelo različni:
neznanje, pozabljene domače naloge, prevelika živahnost, pomankljiva higiena, neprimerna obleka
(recimo različni nogavici) ... Enkrat je učiteljica pretepla revno punčko samo zato, ker se je ta
punčka tovarišici dobronamerno in dobrohotno nasmejala. Še hujšo zgodbo je doživel reven fant, ki
je bil nekoliko umazan in brez domače naloge. Najprej je bil tepen, nato ga je učiteljica tovarišica
poslala za cel dan stat v kot. Med odmorom smo se učenci sprehajali po razredu, in ko smo zagledali
pri fantu na tleh veliko lužo, smo v glavnem vsi otrpnili. Ubogi Fant se je od strahu, in ker ni
upal prositi za stranišče, polulal v hlače. Takega ponižanja in trpljenja si ne zasluži
noben otrok
na svetu. Upajmo, da se ti časi nikoli več ne vrnejo. Na žalost te mnoge bivše
tovarišice in tovariši
še danes učijo ljudi o prijazni šoli. Volk dlako menja, nravi pa ne.
Mnoge od njih pa danes namesto
fizično, psihično in z ocenami, maltretirajo drugačne učence.
Kazalo
Izgubil sem se
Ko sem bil še zelo majhen, star dobro leto, smo šli v Italijo nakupovat. To so bili
časi, ko je bilo pri nas še zelo drago,
nizke plače in majhna izbira življenjskih dobrin. Atek me je skoraj ves čas nosil, a
ko je moral iz žepa potegniti denarnico, me je postavil na tla. Jaz pa sem brž, kot
da bi bil na baterije ali navita igračka, tekel po svoje, šel sem na pustolovski
sprehod med pulti z oblačili. Mama, Nace in Ana so pa prav v tem trenutku gledali
neke igračke. Ko so ugotovili, da sem se izgubil, se je pojavila panika, vsega je
seveda bil kriv atek, vsaj za mamo, kot je to ponavadi med staršema. A na koncu so
me le našli in to s pomočjo prijaznih trgovcev, ki so kmalu sprevideli, da ena
preplašena družina zbegano išče prav mene. Po tem dogodku sem še dvakrat ušpičil
podoben nenapovedan pohod po širnem Svetu. Še dobro, da so me starši s pomočjo dobrih
ljudi našli, drugače bi danes morebiti bil kak janičar v tuji deželi ali ulični berač kje v
velikem italijanskem mestu, mogoče klovn v cirkusu ali celo mrtev. Še danes rad grem kdaj po
svoje, upam da mi tega ljudje ne zamerijo preveč, čeprav vem, da grem nekaterim prav na živce.
Atek me kdaj poheca, da se jaz nikoli ne zmotim, in da so seveda vsega krivi drugi in ne jaz.
Malo sem jezen nanj, a zdaj že marsikaj bolje razumem.
Kazalo
Za smehom pride jok
Po atekovi strani imam 2 teti, Zorko in Minko in strica Janka. Ko je bil Janko star 15 let,
je pasel krave z Anico s sosednje kmetije. Teta Minka je bila stara takrat 9 let in je bila
zelo jezikava, kadar koli je imela priložnost, je zafrkavala strica Jankota, da se bo poročil
s pastirico Anico. Janka je tako jezilo, da sta se neprestano mikastila. Nekega lepega sončnega
poletnega dne pa je teta Minka splezala na kupico slame in se z nje kot kokoška norčevala iz Jankota.
Janko je ni mogel potegniti s kupa, ker ga je zmeraj odrinila. Spomnil se je na daljinsko kmečko
orožje. Vzel je fračo in celo popoldne ciljal sestro, sestra pa je cel čas skakala po kupu
in govorila:“Anica in Janko sta zaljubljen par.“ A proti koncu dneva se je zgodilo. S kupa
se zasliši grozen jok, Janko je zadel Minko v stalen zob in ji ga zlomil. Zaradi joka je
pritekla iz hiše zaskrbljena mama, šla je na kup po Minko, in ko je zagledala krvava usta
z zlomljenim zobom, je tudi sama začela jokati, zraven pa je še po riti „našeškala“ Janka.
Kako se je zgodba končala? Zobozdravnik je Minki naredil umetni zob, Minka ni več zafrkavala
Janka, mama pa je spoznala, da tudi Janko ni bil kriv vsega.
Tudi šola odraščanja nekaj stane. Zgodba se je končala tako kot pravi pregovor:
„Iz heca so deca.“
Kazalo
Kaj to piše?
Ko je bila moja mama še majhna, je čečkala na papir in je mislila, da že zna pisati.
Nekega dne je spet nekaj načečkala na papir, v katerem je bil zavit kruh. Vprašala je
babico Jožico, kaj to piše. Babica je rekla, da nič ne piše. Moja mama Marjetka pa je
bila jezena in je rekla, da to vendar mora kaj pomeniti. Babica je rekla, da so na
papirju samo čičkeračke. Marjetka je jezno odvrnila, da to sigurno nekaj piše, saj
odrasli tudi pišejo kricekrace po papirju in nato preberejo napisano. Tako
sta se moja mama in moja babica še dolgo prerekali o tem kaj piše na papirju.
Mama nikakor ni sprejela babičine trditve, da na papirju ni nobenega pomena. Mama se
še danes rada spominja tega dogodka in mi večkrat pripoveduje o njem. Meni se zdi
zgodba prikupno zabavna.
Kazalo
Lepljiv zvezek
Zgodba iz očetovih šolskih dni.
Kot vsak dan, je tudi danes učitelj za slovenščino
pregledoval domače naloge. Na vrsti
je bil učenec Franček, učitelj čaka, Franček pa noče
vzeti zvezka iz torbe. Učitelj se
huduje, zakaj Franček ne pokaže naloge. Franček
pravi, da ima nalogo, ampak da je ne upa
pokazati. Tako sta se prepirala kar nekaj minut.
Na koncu Franček, rdeč kot rak, le potegne
zvezek iz torbe. Učitelj ga začne listati,
na kar ugotovi, da je zvezek lepljiv
in da ima nenavaden vonj. Spet se začne
zasliševanje Frančka, tokrat o razlogih za
lepljiv zvezek.
Na koncu je Franček postal še bolj rdeč,
kot vino izabela in je jecljaje izustil,
da ga je oče nagnal
na pašo, in da je zato tudi na paši pisal domačo nalogo.
Med pisanjem naloge pa mu je krava Liska ušla
v sosedovo koruzo. Moral je urno skočiti za njo, da jo
je nagnal nazaj na domač travnik.
Med tem časom pa je prišla do njegove torbe druga krava in jo
polulala. Cel večer je doma sušil
zvezke in knjige, a več kot to ni mogel storiti. Vsi učenci v razredu
so kot zajci poslušali
napeto zgodbo in so kar obnemeli, na to pa so se vsi začeli hihitati.
Učitelj je razumel
Frančkovo stisko in je rekel, da to ni nič hudega, in da se to lahko
zgodi vsakemu.
Na koncu je še dodal, da iz tega sledi, da se krave očitno polulajo na
znanje in je nato
Frančku podaril še nov zvezek.
Kazalo
Resnična zgodba o Lisici
Lisica je ena najbolj zvitih in pretkanih zveri. O lisičji zvitosti
pojejo ljudske pesmi
in basni - recimo Lisica je prav zvita zver in Zverinice iz Rezije.
Lisica se rada hrani
s kurami, petelini, racami, zajci in miškami. Spi in skriva se v brlogu.
Enkrat ponoči je lisica prišla k babici Mimiki in dedku Zorku pobijat
domače živali.
Pobila jima je zelo veliko kur in zajcev. Babico Mimiko je jokanje
umirajočih živalih
zbudilo, šla je pogledat v kaščo. Videla je kup pobitih živalih in lisico,
ki je sita mirno
ležala pod posodo za pšenico. Lisica se je obnašala kot da se ni nič zgodilo,
in da ona ni
nič kriva. Dedek Zorko je potem lisico s težkim srcem ubil.
Meni se to sicer ne zdi čisto prav, a če je zveri preveč, imajo kmetje preveč
škode.
Kazalo
Listje v gatah
Moja prababica je bila rojena leta 1899 na Kogu. Hodila je v šolo še v Avstro-Ogrski.
To so bili časi, ko so v šolah učitelji še pretepali otroke. Tako so poredne postavili
pred mizo, jih nanjo naslonili in s palico po vrsti mlatili po ta zadnji. Tako kaznovanje
se je ohranilo na Kogu in drugje na severovzhodu Štajerske do leta 1990, še leta 2004 poteka
tožba zaradi pretepa v šoli.
Zanimiva je zgodba moje prababice o preveč živahnem otroku, ki si je naredil poseben ščit
proti tepežu. Bil skoraj vsak dan tepen in je imel zadnjo plat že čisto razbolelo,
doma si je zato v “gate” nabasal suhega listja. Seveda, še isti dan ga je v šoli polomil,
na kar
ga je učiteljica po ustaljenem postopku povabila pred tablo
in ga začela tepsti po ta zadnji. Po nekaj udarcih se
je začelo iz hlač zelo kaditi in iz hlačnic padati listje. Učiteljica je ustavila pretepanje,
razred je planil v smeh, na kar se je tudi učiteljica zasmejala. Listje je torej na nek način
le delovalo. Pretepanje v šoli je bilo sicer po tem dogodku nekaj časa manj intenzivno,
a po določenem času je bilo spet vse po starem, šviga švaga.
Še danes nismo razrešili problema neprimernega obnašanja otrok in tudi učiteljev v šoli.
Če so učitelji premili, so otroci nevzdržni, če pa je obratno, pa otroci preveč trpijo.
Rešitev je mogoče v povečanju splošne kulture, katera je pri nas zelo slaba in se celo
slabša. Nekaj primerov iz naše šole.
Recimo, ko smo prijatelji celo uro, vsi prezebli, kotalili velike kupe snega za
iglu, so prišli poredni otroci, nam vse porušili, mi pa jim tega nismo smeli preprečiti,
saj so bile zraven nekatere učiteljice, ki se jim tako početje, njihovih učencev, ni zdelo nič
slabega. Še več primerov. Za pusta so mi nekateri sošolci polomili skoraj vse rekvizite:
Krpanovo mesarico, kij, raztrgali vrečko za sol. Večkrat so mi tudi kaj polomili, me tepli,
me zasmehovali, ker si od doma nosim sendviče. Za to neumno početje nekaterih otrok
učiteljem ponavadi ni bilo mar. Tako tudi sam ne upam več o tem pripovedovati učiteljem,
ker me imajo za tožibabo, ali pa rečejo, da to ni nič hudega.
Kaj pa odrasli med sabo
in kaj vidimo otroci? Ljudje so nestrpni na cestah, veliko se krade in noben ne ukrepa,
kradejo se avtomobili, izsiljuje se pridne delavce, otroke na ulici,
mamila so že na vsaki šoli, televizija pa samo ščiti lopove, nič pa žrtev.
Kje naj mi učenci najdemo vzor, če zmeraj bolje uspe tisti, ki je bolj nesramen.
Proti takemu nasilju tudi listje v gatah ne pomaga.
Kazalo
Moj ata joka pri maši
Ko je bil moj atek majhen, se je zelo bal zdravnikov, predvsem plešastega starega debelega
zdravnika Jureka Čarfa. Čarf je namreč skozi očala hudo gledal in injekcijo je zapičil v
otrokovo zadnjico kot živinozdravnik v vola. Ko so otroci zagledali pojavo v beli halji,
so že mislili, da jih bo Čarf pičil.
Ko so mojega ateka prvič peljali k maši, je že kmalu po začetku ves objokan skupaj s
sestrama zapustil cerkev. Na začetku maše je bilo še vse v redu, atek je gledal stare
ženice kako molijo in pojejo in razne slike in kipe, predvsem kip strica Jezusa pribitega
na križu. Ko pa stopi v cerkev gospod župnik v beli obleki, pa ateka na enkrat zalijejo
solze strahu. Atek je bil prepričan, da je v cerkev stopil dr. Čarf v beli halji z
injekcijo na oltarju. Zagrabila ga je panika in zdelo se mu je, da je po njem. Nekaj
časa so ga mirili, a ker je bil strah zmeraj večji in žalost obupna, sta ga sestri
kmalu peljali domov in mu komaj dopovedali, da stric v beli halji ni zmeraj dr. Čarf,
ampak je lahko tudi župnik, trgovec, pek itn. Zanimivo, jaz pa se zdravnikov ne bojim,
kaj pa vi?
Kazalo
Kuža Piki cirkusant
Ko je pri babici umrl, 16 let star, prikupen kuža Tiger, je moja teta Zorka
iz Kopra na kmetijo pripeljala novega,
izjemno simpatičnega, drobnega dolgodlakega kužka. Ker je bil majhen in je iz dlak štrlel le
smrček, smo mu dali ime Piki. Piki je že od mladosti kazal svojo dobrohotnost, inteligenco,
igrivost in družabnost. Takrat je še živela moja prababica Justina, ki je
imela Pikija izjemno rada.
Nikoli ni pozabila, kako je Piki po dvorišču v gobčku nosil male račke sem ter tja.
Nobena račka ni od strahu
čivkala in nobena ni bila nikoli poškodovana. Še malo pred smrtjo je babica
spraševala po Pikiju,
saj jo je skrbelo, če je Piki že okreval po tem, ko ga je rahlo poškodoval avto.
Piki se je odlično
naučil vodenja žoge s smrčkom in je lahko žogo vodil po celotnem dvorišču ali travniku.
Če mu je bil dolgčas, je
v gobčku prinesel žogo in te z njo drgnil ob noge, dokler nisi z njim začel igrati nogometa.
Z dedkom Zorkotom sta se vsak dan, po opravljenem delu v hlevu, igrala z žogo.
Če je otrokom žoga ušla pod avtomobil ali pod kak drug predmet, zgradbo, jo je Piki rade volje šel iskat.
Piki je bil tudi zelo pogumen in zvest hišni čuvaj. Med vojno za Slovenijo se ni bal srbskih
tankov in je večkrat lajal nanje, ko so drugi psi od strahu trepetali v svojih brlogih.
Piki je bil izjemno priljubljen v celi vasi. Na žalost pa je Pikija prav pogum kmalu pogubil.
Po „kolinah“ spomladi 1993 so ga našli razmesarjenega v snegu pod staro hruško. Okrog Pikija je
bilo polno odtisov šap velikih potepuških psov, ki so Pikija ubili, razmesarili. Piki je namreč do
konca branil
svinjsko kožo, ki so jo klateški psi hoteli raztrgati. Žalost za Pikijem je bila neizmerna,
poleg otrok, je tudi babica
zelo jokala za pgumnim čuvajem. Sosedov kužek Čuvek pa kar nekaj dni
ni hotel jesti in je cele ure ležal
na Pikijevem
grobu. Pikija imamo posnetega na filmu, tako da ga lahko tudi jaz občudujem, čeprav je umrl 2
leti
pred mojim rojstvom.
Pikijev prijatelj Čuvek še živi, posneto 23.5.2004.
Kazalo
Vrečka polulanih hrušk
Z mojim atekom je nekaj časa hodil v šolo nenavaden fant D., ki je kot sirota služil
pri tujih ljudeh. Bil je večkrat tepen, saj nikakor ni hotel upoštevati navad in zahtev
okolice, sošolcev, učiteljev, čeprav do najbližjih prijateljev ni bil nesramen. Ko so šli
iz šole, je velikokrat vrgel torbo kar v koprive ob cesti in jo drug dan spet pobral,
če so ga seveda v to doma, ali v šoli, s palico prisilili. Nekega dne je prinesel v
šolo polno vrečko slastnih krhljev suhih hrušk. Ravno ta dan so brali Cankarjevo
črtico Pehar suhih hrušk. Že med uro so sošolci opazili, da je ta nenavaden fant
pod klopjo nemirno mečkal vrečko. Po koncu ure pa jim je vesel pokazal vrečko suhih
hrušk, ki so plavale v rumeni tekočini. Na vprašanje, kaj je v vrečki, je odgovoril,
da se je vanjo polulal, in sicer zato, ker ga je bilo strah prositi učiteljico za
dovoljenje za wc. Učiteljice so učence res pretepale skoraj vsak dan, posebej še
revne, zanemarjene in vedenjsko motene otroke. Ta učenec je dobro vedel, da se je
bolje polulati na svojo malico, kot pa prositi učiteljico za dovoljenje na wc.
Fanta naenkrat več ni bilo v šolo, nikoli več ga niso videli, baje so ga prestavili
v šolo za vedenjsko motene otroke. Težko je razumeti, zakaj se nekaterim že v
otroštvu svet obrne na glavo.
Kazalo
Šola na Marsu
Kakšna je šola na Marsu? Za razliko od Zemljanov Marsovci zelo radi obiskujejo šolo.
Imajo podobne predmete kot mi, le da je njihov način učenja drugačen. Veliko imajo
telovadbe, veliko se pogovarjajo z učitelji, ki prav vsakega učenca pohvalijo, ko se
nauči določeno snov. Nikoli nobenga ne kregajo, če še kake snovi ne razume dovolj dobro,
ampak mu pomagajo, da jo dojame. Zato vsi več vedo, so bolj zadovoljni in zato bolj razviti
kot Zemljani. Tudi tam ne dovolijo, da se učenci med sabo pretepajo, in da bi drug drugemu
govorili grde besede. Recimo, če se otroci igrajo na snegu, si gradijo igluje, snežake, jim
drugi otroci tega ne podrejo. Če se slučajno kaj takega zgodi, mora nepridiprav nazaj postaviti
kar je uničil in se opravičiti. Tam se učijo marsopis tako, da veliko potujejo in se
pogovarjajo z domačini Marsovci. Učenci sami delajo v sadovnjakih, na njivah, ponavljajo
mnoge poskuse, da lažje razumejo snov. Na Marsu se ne učijo snovi na pamet, ampak se učijo
razumevanja in razmišljanja, uživajo v razmišljanju. Na Marsu ni „frajer“ tisti, ki se
pretepa (teh skoraj ni) ampak tisti, ki razmišlja, zato imajo tekmovanja v razmišljanu,
iz logike, iz narave, iz praktičnih ved. Učitelj je tam cenjen in dobro nagrajen poklic.
Bolj ko si izobražen in misliš s svojo glavo, bolj je življenje urejeno in pravično, manj
je zlorab. Veljaš kolikor znaš in ne koliko nakradeš na račun drugih ali si s silo in lažjo
neupravičeno nagrabiš. Enkrat bo mogoče tudi v sloveniji taka šola.
Kazalo
Gudek
Pri moji babici je živela nenavadna svinja, bila je breja. Ko je prišel čas,
je neke noči začela kotiti.
Babica Mimika je šla
pomagat, a na veliko začudenje, se je skotil samo eden gudek. Prvič se je na kmetiji pri moji
babici in dedku zgodilo, da je svinja skotila le enega mladička, ponavadi jih je skotila
okrog 10. Ta gudek je imel zato posebne ugodnosti, bil je hišni ljubljenček, saj v svojem
otroštvu ni bil nikoli zaprt v hlevu.
Gudek se je svobodno sprehajal po dvorišču, travnikih in kdaj po njivah. Bil je prijazen,
in če si ga poklical, je prišel k tebi na praskanje. Hodil je skupaj z ljudmi,
kot kuža. Ko se je moj ata
umival z vodo iz lavorja, je gudek prišel k njemu in ga z nosom zgečkal, »štemplal« in
zadovoljno krulil - moh,moh,moh. Bil je vaška znamenitost, odrasli, predvsem pa otroci so
začudeno spraševali, kako je babici in dedku uspelo vzgojiti tako prijaznega in zanimivega
gudeka. Ko je gudek odrasel, pa si je privoščil kar preveč, izril in pojedel je rože,
pridelke z njiv, oviral je
promet itn in zato ga je babica s težkim srcem morala zapreti v hlev. Gudek ji najverjetneje
tega nikoli ni odpustil, če seveda priznamo gudeku, da ima podobna čustva kot ljudje. Gudek
je postal zelo jezne narave in nikoli več ni bil igriv in prijazen z ljudmi.
Res smo ljudje čudni, ene živali imamo za hišne ljubljence in jih ne jemo, druge pa zapremo
in redimo in jih na koncu pojemo.
Kazalo
Kuža Tiger
Ko je bil moj ata še majhen, je veliko hodil k svoji teti Kumici. Pri Kumici je nekega
dne psička povrgla mladičke kužke. Moj ata se je najraje igral z mladičkom Tigrom. Ni
mu pa bilo všeč, ker stara mati ni dovolila igranja v hiši in je zmeraj kužka nagnala ven.
Razmišljal je, kako bi ga zvabil k sebi domov, saj doma ni imel psa, stari Tiger je namreč
že zdavnaj umrl. Nekega dne, ko se je ata odpravil domov, mu je Tiger sledil. Sledil mu
je do doma, vendar je močno pogrešal svojo mamo in je šel nazaj domov.
Ata je razmišljal,
kako bi kužka zadržal pri sebi doma. Po dolgem tuhtanju se je spomnil, da bo Tiger
najverjetneje ostal na kmetiji, ko bodo koline in bo veliko mesa, tudi za Tigra in muce.
In res, ko so bile koline, se je ata zgodaj zjutraj odpravil h Kumici, povedal je po kaj
je prišel in kuža Tiger je veselo lomastil z atekom domov na koline. Nihče ni verjel,
da bo kuža ostal pri ateku, a atek ga je obilno hranil in kužku je bilo pri ateku nadvse
všeč. Pravijo, da gre ljubezen skozi želodec in res je tako.
Bila pa sta dva problema.
Tiger se je še nekaj časa bal "nove" stare mame (matere), a ko je spoznal, da ta stara mama,
za razliko od Kumičine matere, dovoli prebivanje v hiši, je postal velik prijatelj
vseh novih družinskih članov. Je pa Tiger zaradi slabih mladostnih izkušenj celo
življenje napadal stare ženice, saj je v njih videl hudo staro mamo iz otroštva. Drug problem
pa je bil v tem, da je Tiger neizmerno zaupal le mojemu ateku in zato je nekaj časa
hodil z njim celo v šolo, zato ga je ata, na žalost, moral večkrat nagnati iz šole domov.
Tiger je ostal celo življenje zvest mojemu ateku, in ko je bil v družbi večih ljudi,
je ponavadi zmeraj to pokazal tako, da je dal tačko le njemu. Tudi, ko je atek že
odrastel in je šel študirat v Ljubljano, ga je Tiger zmeraj čakal v petek zvečer
za hišo v bližini avtobusne postaje. Moj brat Nace se je še igral s Tigrom,
kužkom atekove mladosti, jaz pa rad poslušam zgodbe o njem.
Kazalo
"Neumni" naj ostanejo doma
Moj atek je imel imenito teto z imenom Milena. Milena je bila učiteljica v Podgorcih.
Zelo rada je pripovedovala hudomušne dogodivščine iz šole. Jaz se je komaj
spomnim, a ti redki spomini so lepi.
Zmeraj, ko smo jo obiskali, na poti iz Jastrebcev v Ljubljano, mi
je dala liziko ali kako drugo dobroto.
Čeprav je bila že hudo bolna, je bila zmeraj prijazna, imela
je prijeten glas.
Zelo mi je všeč njena zgodba o obisku inšpektorja na šoli.
V zbornici je nastala panika, na šolo se je namreč najavil šolski inšpektor. Ker bi šola
rada izpadla kot vzorna, in da kraj ne bi bil zaznamovan kot butast, se je vodstvo
šole odločilo, da tiste najbolj butaste - učence s slabimi ocenami, zadrži doma,
naj torej na dan inšpekcije ne hodijo v šolo. Naslednji dan se inšpektor z mopedom
(motornim kolesom) počasi, po prašnem makedamu, bliža šoli. Nekaj kilometrov pred
šolo pa se mu, ob pašniku, moped kar naenkrat kašljajoče ustavi. Gospod tovariš
inšpektor nejevoljno kurbla (vžiga) motor, drugega tako ni znal, ves je bil že obupan
in preznojen, klobuk si je potisnil čisto nazaj.
Vso to nesrečo opazuje fant, ki na bližnjem pašniku pase krave.
Ker je videl, da je stric v velikih težavah, mu pristopi in ga povpraša, če lahko
sam pogleda, kaj je narobe z mopedom. Inšpektur mu sicer ni zelo zaupal, a velike izbire
ni imel. Fant se loti popravila lepo po kmečki pameti, najprej pogleda, če je v tanku
bencin, nato preveri dotok goriva, nakar preveri, če svečka daje iskro, nato pa še
dizo, vijak z luknjico, ki prepušča gorivo v uplinjač in naprej v cilinder.
Opazil je, da je diza zamašena. Dizo je s travico očistil, jo privil nazaj v uplinjač
in moped je vžgal kot raketa. Nejeverni inšpektor je kar zažarel od veselja,
sram ga je namreč bilo, da bi moral obtičati sredi pašnikov, ker ne zna popraviti
mopeda. Kaj bodo pa porekle vrle mlade učiteljice. Inšpektor se vsede na moped
in se pastirju zelo iskreno zahvali, hkrati pa ga pohvali, kako je pameten. Hotel je
že oddrveti, nakar se spomni, da bi ja fant moral biti v šoli. Povprašal ga je,
zakaj ni v šoli in mladi kmečki genij mu, ne vedoč s kom ima opravka, odvrne,
da so jim učiteljice naročile, da na dan prihoda inšpektorja, morajo
vsi butasti učenci ostati doma. Inšpektor debelo pogleda, hotel je
še nekaj izreči, nakar se raje, z mešanimi občutki v glavi, z mopedom
odpelje proti beli šoli, kjer so bile ta dan vse učiteljice neverjetno urejene in
prijazne z učenci.
Lahko si misimo, koliko zadreg in šal je tisti dan zajelo šolo in kraj.
Šola in resnično znanje za življenje mnogokrat ne gresta skupaj, a premnogokrat
ljudi sodimo zgolj po šolskem učnem uspehu, živimo pa od "butastih" fantov,
ki nam popravijo naša vozila in stroje, ko le ti, na naše veliko ogorčenje,
odpovejo.
Kazalo
Kavka
Družina moje babice Marije (Mimika po domače) je bila posebej navezana na živali,
tako domače kot divje. Zelo mi je všeč njena zgodba o prebrisani udomačeni kavki.
Kavko so vzeli fantje iz gnezda (spelali), iz drevesnega dupla, še preden je le ta
začela letati. Tako se je mlada kavka lažje navadila na ljudi. Tako kot ljudje,
tudi kavke niso vse enake, ene so bolj, druge manj družabne, zabavne, nagajive
in spretne. Poglejmo si usodo izjemno simpatične kavke, ki jo je njena nagajivost
stala življenja.
To so bili časi, ko je bilo v naših krajih še veliko nadležnih bolh. Čeprav staršem ni
bilo prav, so se otroci igrali s kavko tudi v postelji pred spanjem. Tukaj se je kavka
izkazala kot izjemno hvalevredna članica družine. Zelo je oboževala bolhe in jih je s
spretnim kljunom obirala tako rekoč iz vseh mogočih skritih šivov posteljnine. Bolha
je na žalost kar počila pod pritiskom kljuna in to je kavko nadvse zabavalo. Tako so
se otroci skoraj rešili sitnih bolh. Kavka je tudi čistila zobe. Samo, da so otroci
odprli usta, že je s kljunom brskala med zobmi. Kavka urar. Takrat so bile še vse
budilke mehanične (vekar). Kavka se je kmalu naučila, kako sprožiti urni mehanizem
za bujenje - zvonec. Brž ko je prišla do ure, že je s kljunom povlekla za ročico in
čakala, če bo ura zazvonila. Bila je tudi ljubiteljica koles, katerim je zelo rada
vrtela pedala. Zraven norčij je zmeraj spuščala prijetne glasove, skoraj človeške.
Pokazala je tudi znanstveni talent, z vžigalicami je namreč delala podobne poskuse
prostega pada, kot Galileo Galilei na poševnem stolpu v Pisi.
Stopila je na škatlo
vžigalic, s kljunom je zarila med rob in predalček škatle, odprla kljun in škatla
je bila odprta. Vžigalico za vžigalico je jemala iz predalčka, jih spuščala čez
rob mize in postrani opazovala prosti pad vžigalic. Izjemno veselje je imela
s "krajo" cigaret. Brž, ko je ugotovila, v katerem žepu imajo strici cigarete,
se je splazila v žep, vzela škatlo in nato iz nje vlekla cigarete. Spet je
opazovala prosti pad. Če je kdo bral, takrat redke knjige, je priletela do
knjige in s kljunom pametno obračala liste. Bila je prava učenjakinja.
Velikokrat je tudi, iz gnezd bližnjih dreves, ptičkom kradla jajca in jih
nosila kuram v gnezda. Nikakor pa ni marala petelina. Takoj, ko se je ta pernat
gospodar dvorišča pojavil v bližini, mu je sledila in mu začela iz repa cukati
perje. Ko se je petelin obrnil, je že odletela. Tega hudega petelina so moja
prababica poimenovali kar Stalin - to je bil ruski diktator, ki je pobil na
milijone Rusov. Tudi "dame" je niso preveč marale, saj je brž kljunila v
tisti del noge, kjer so bile nogavice strgane, kar pa je bilo v tistih časih
skoraj normalno. Kljub vsemu je bila ljubljenka cele vasi. Bila je del družine.
Danes si redki otroci lahko privoščijo tako družbo in zabavo.
Ves pogum, znanje, prikupnost pa ji niso pomagali usodnega dne.
Takrat so še čevljarji prihajali na dom, da so popravili ali izdelali
nove čevlje. Kavka je, kot zmeraj, šla raziskovat, kaj dela mojster in kakšne
pripomočke uporablja. Po svoji stari navadi mu je začela
jemati igle za šivanje. Čevljar se je čez
nekaj časa tako razjezil, da je vanjo vrgel kladivo in krhka ptica ni preživela
usodnega udarca. V hiši je zavladala prava žalost, sploh med otroki.
Kavka iz onovnošolskih dni.
Kazalo
24.
Moje zgodnje dojemanje sveta
Ko odraščamo in poslušamo govorico odraslih, marsikdaj razumemo njihovo
simbolno govorjenje kar dobesedno. Tako otroško razumevanje pa odrasle, ponavadi, nadvse
zabava. Opisal bom nekaj lastnih otroških dojemanj pojmov odraslih
in deloma tudi moje takratno razumevanje sveta.
Panika
Decembra 1998, slaba dva meseca pred četrtim rojstnim dnevom, sem dobil sestrico.
Mama je želela, da tudi to leto preživimo vsaj dva do tri dni na snegu. Tako smo počakali
do pomladi, da se je mama nekoliko opomogla in setrica učvrstila in se odpravili na Areh.
Tudi cene so bile za nas v tem času sprejemljive. Ker se je sezona že počasi zaključevala, smo
bili skoraj edini smučarji na Arehu. To je bilo odlično za učenje in trening, tudi pomladna
toplota otrokom dobro dene.
Gospod na otroški progi mi je zmeraj prijazno pomagal
na krogce in že drug dan sem se sam peljal do vrha. Mama je bila, ko me je zagledala,
kar presenečena nad mojim pogumom. Zadnji dan, pa sem že šel z atekom, bratom Nacetom in sestro Ano
na progo za odrasle. Na začetku je bila proga še kar položna in nam je odlično šlo,
nakar smo prismučali do strmega dela. Atek je takrat Nacetu rekel, da se boji, da bo mene na strmini
zagrabila panika. Jaz pa sem slišal njun pogovor in sem urno divjal kar naprej in kričal: "Atek, kakšna je panika,
ali jo lahko premgam, kje pa stoji panika ...?" Skratka, paniko sem si predstavljal kot
staro teto z imenom "Panika", ki nekje na progi preži name in bil sem prepričan, da se bom,
ko me zagrabi, z njo spopadel. Zanimalo me je le, če jo lahko premagam. Zaslišal sem atekov smeh
in postal sem zelo jezen, da se smeji, ko pa vendar name preži "Panika", zato sem še bolj odločno
zahteval odgovor na moje vprašanje, če lahko paniko premagam. Panika me ni premagala,
srečno sem prismučal celotno strmino in nekako poskušal razumeti atekovo razlago, kaj je to panika.
Mama, ki je ta čas pridno skrbela za setrico, se je ob mojem premagovanju panike odlično zabavala.
Tako sem s pomočjo stare tete "Panike" premagal paniko na smučarskih progah za odrasle.
Še danes me kdaj pohecajo, če sem že premgal "Paniko".
Ali je bil moj pra-dedek pra-človek?
Bilo je na dan otvoritve prvega spomenika generalu Rudolfu Maistru v Ljubljani.
To se je zgodilo šele konec 20-ega stoletja in atek je želel, da se udeležimo otvoritve.
Nekako ni mogel razumeti, zakaj so velikega bojevnika za Štajersko in Koroško, 50 let potiskali v pozabo.
Sploh,
ker je atekov stari oče (moj pradedek) bil tudi Maistrov borec in je vedel, kako veliko in pogumno
dejanje (kljub nasprotovanju takratne vlade v Ljubljani, leto 1918) so opravili borci za severno mejo
za ohranitev slovenstva na Štajerskem
in južnem koščku Koroške. Po ceremonijah itn, smo končno lahko šli nekoliko bližje k spomeniku. Takrat
mi je atek omenil, da je tudi moj pradedek Nacek bil njegov borec. To mi je bilo sicer všeč, a po glavi mi je
tavala neka druga misel, kdo je pravzaprav pradedek. Takrat sem bil navdušen nad dinozavri, prazgodovino, praljudmi, vitezi
itn. Čez nekaj časa sem le vprašal ateka: "Ali je moj pradedek bil pračlovek?" Z mamo sta se mi od srca nasmejala, saj sta
razumela mojo dilemo. Jaz sem nareč predpono "pra" v besedi pračlovek povezoval s "pra" v besedi pradedek.
V mislih sem imel pradedka kot divjega kosmatega starca, pračloveka, ki s kostjo v rokah, skupaj z Maistrom,
preganja horde Germanov in Hrvatov iz Slovenskih goric. Zanimalo me je tudi, če so takrat še živeli dinozavri.
Skratka, zame je bil takrat svet star komaj kaj več kot jaz. Na nek način so junaka generala Maistra res
dolga desetletja obravnavali kot "pračloveka", so ga zamolčali v pradavnino. Meni pa je bilo tudi
fino, da sem za hipec pomisli, da je bil moj pradedek pračlovek. Življenje praljudi si danes, predvsem
mestni ljudje, predstavljajo kot neko idilo in harmonijo nareve in človeka, a resnica je bila najbrž v tistih časih
veliko bolj surova, kot smo pripravljeni to danes priznati.
V resnici pa smo mi vsi tudi potomci praljudi, tako da sem takrat tudi jaz imel deloma prav.
Mama, zakaj meni rastejo črni nohti, tebi pa beli?
Že od kar se spomnim, sem rad ril po zemlji. Ko sta
atek in mama sadila drevje, sem tudi jaz kopal in sadil suhe
veje. Tudi v prvem razredu oš sem ob prostem času takoj tekel na dvorišče,
kjer sem kopal jame, morebiti tudi zato, da se šola podre. Šolski red in hkrati nered,
mi nikoli ni bil pri srcu. Kdo pa sploh rad hodi v šolo?
Mama se je zmeraj čudila, da kako sem se lahko tako umazal.
Voda in jaz sva bila močno skregana, čeprav me je umazanija pri drugem zmeraj
motila. Enkrat tako sedim z mamo in gledam njene
nohte, nato pa svoje. Ni mi šlo v račun, zakaj
ima mama lepe bele nohte, jaz pa črne in jo vprašam:
"Mama, zakaj meni rastejo črni nohti, tebi pa beli?"
Mama se je naglas nasmejala in mi razložila, da če si bom tudi jaz
redno umival roke in negoval nohte, bodo tudi moji nohti beli,
brez žalnih trakov.
No danes pravijo, da tudi nekaj nesnage otrokom ne škodi, saj se jim tako
odpornost na bolezni in alergije zelo poveča.
Oče naš, ki si v nebesih - ali je to oče iz Koga?
V Prlekiji, od koder je doma moj atek, ponavadi starega očeta kličejo kar oče (oča).
Moj dedek - oče iz Koga, me je imel zelo rad. Pri dobrem letu me je že naučil drajsat s pestjo
in palcem po mizi, to mi je bilo zelo všeč. Sam sebi sem se zdel imeniten.
Velikokrat me je tudi peljal na traktorju -
ob hrupu in smradu dizelskega motorja sem od navdušenja kar obnemel. Meni je
smrad po bencinu in nafti nadvse prijal, dišal. Hrup motorja pa je bila zame
najlepša glasba. Oče je bil zame pravi junak, saj je
obvladal tako mrcino kot je traktor. Enkrat sem dedku ("očetu"), ob nakladanju
gnoja, izdal skrivnost, da bom astronavt. Bil je zelo vesel in takrat me je pohecal,
da ga moram ja pridet z raketo obiskat v nebesa.
Sedaj je oče že v nebesih, a jaz še nisem
astronavt.
Nekoč me je mama učila molitev Oče naš. To molitev skoraj vsi poznamo
(Oče naš, ki si vnebesih,
posvečeno bodi tvoje ime itn). Nekaj časa sem poslušal,
takrat je oče bil še živ in ni mi šlo
v glavo, kako da je oče že v nebesih.
Nakar sem mamo prekinil in jo vprašal: "Ali misliš na očeta
iz Koga?" Spet sem dal odraslim priložnost, da so se zabavali na račun otroškega
razumevanja.
Šele čez leta sem približno dojel, kaj je oče iz molitve in kaj moj dedek oče.
Čeprav so vsi naši stari očetje in stare mame, na nek način, tudi prisotni
v molitvi Oče naš.
Bogi atek se mora pogovarjati po črnsko?
Sem zelo nemirne narave in ta moja lastnost spravi mnoge v sveto jezo
- recimo kakšnega strica, teto, učiteljico, celo župnika.
Župnik in jaz sva bila kot pes in mačka. Bilo mi je prav hudo, ko se je pater
F. neprestano hudoval name. A mama mi je obljubila, če zdržim z njim dve leti,
bomo šli v Legoland. Obljubo sta starša držala in že na poti sem bil čisto
v deliriju.
Ko pridemo na blagajno sem družino kar preganjal, da čim prej
kupimo karte. Nakar pride mimo črnski par in tam ateka nekaj sprašujeta,
najbrž o kartah, itn - v bistvu nisem ničesar razumel. Mlajša sestra Veronika pa
doda: "Ubogi atek, sedaj se mora še po črnsko pogovarjati."
Vsi so se začeli hihitati, a po kratkem odmoru za hece smo le zavzeli
deželo legic.
Še naprej sem celo družino priganjal, da bi čim prej preizkusili
vse mogoče topogane, vlakce, avtočke ... Nekaj ur smo
res divjali z igrali, dvigali, itn.
Nakar pa pride drug udarec. Družina je postala lačna in so šli kar jest,
nakar sem ves besen izjavil: "Ali smo prišli sem jest, ali se zabavat ...?"
Spet so se smejali in tako so mojo jezo še poglobili - nakar so videli, da se bom
od razburjenja razpočil
in smo na hitro snedli nekaj kruhkov in že smo drveli naprej z vlakci "smrti",
topogani, itn. Zame je bil to nepozaben
dogodek. Še dolgo sem podoživljal vse te akrobacije, zavoje, pospeške,
pojemke, padce, divjanja in kar nekaj časa po odhodu
domov nisem vedel ali sem v divjem vlakcu, v avtu ali sanjam ...
Možgani in organ za ravnotežje so rabili kar nekaj časa,
da so se privadili na nenavadne položaje, pospeške, akrobacije in nato
na vsakdanje življenje.
Še danes me kdaj spomnijo na moje izjemno vživljanje v igrala pravljične
dežele legic, na moje navdušenje, ko nisem čutil ne lakote, ne žeje,
čutil sem le navdušenje in hkrati strah, da bi ne uspel testirati vseh igral.
Pa sem le imel nekaj od svoje nemirne narave. A sedaj vem, da bi danes tudi sam
kaj pojedel - hkrati pa razumem starše in ostale, katere je moje obnašanja
hkrati spravljalo v smeh, nekatere pa v sveto jezo, bes ...
Kazalo
Kuža Smoki se odpravi na pot
Pri babici in dedku na KOGU smo imeli same zanimive kužke.
Spodaj so slike zadnjih štirih.
Po vrsti si sledijo Tiger 1 z mojim stricem Jankom okrog leta 1960
(moj atek se ga še spominja) - Tiger 2, ki ga je k hiši pripeljal moj atek -
Piki, ki je bil pravi akrobat in zvesti čuvaj bojevnik - zadnji pa je Smoki,
o katerem govori spodnja zgodba.
Zgodbo o Tigru in Pikiju smo že prebrali, sedaj pa sledi še zgodba
o zadnjem čuvaju, Smokiju. Spodaj so slike iz njegove skoraj usodne
pustolovščine.
Po junaškem koncu Pikija (ubili so ga psi pri varovanju kože, leto 1993),
je teta Zorka leta 1994 iz Kopra k babici pripeljala majhnega mešančka.
Moje starejše sestrične in bratranci so ga še pred mojim rojstvom
krstili za Smokija.
Že v prvem letu je Smoki doživel neprijetno srečanje z osami.
Ne da bi poznal nevarnost, je začel brskati po odprtini v zemlji, kjer
so domovale ose. Ose so ga v obliki oblaka obkrožile in dodobra opikale.
Okopali smo ga v kopeli iz vode in kisa. A je kopel kaj pomagala ne vemo,
a Smoki se je izvlekel.
Po nekaj letih miru, pa ga je, ob spremljanju otrok v trgovino, zbil avtomobil.
Smoki je, Hvala Bogu, preživel, a zadnja desna noga je ostala trajno
poškodovana. Od takrat v glavnem hodi po treh, le občasno stopi na vse
štiri. Smoki se zelo razveseli, ko obiščemo babico Mimiko. Ponavadi kar skače
na otroke, ki izstopajo iz avta. Tako si v naše obleke dodbra očisti prvi tački
in smrček.
Smoki je tak žepni pes, zelo majhen in že malo večji mački ali petelin
ga brez težav ustrahujejo. Brž, ko kdo vzame v naročje mačka ali kako drugo žival,
je ves iz sebe, poln ljubosumja in takoj začne nestrpno prestopati in slivkati,
da bi še njega vzeli v objem. Če mu dolečena hrane preveč ne diši, pa jo vseeno brž poje,
samo da pokličeš muc, muc - da je le ne dobi njegov konkurent, predkani maček.
Ko gremo v
gozd, v trgovino, na polje, na travnik gre zmeraj z nami - tudi na traktor,
čeprav vožnje ne mara preveč. Kot vsi majhni psi, veliko laja, a ko se mu približa
velika mrcina, brž da rep med noge in sklonjen utihne. Ko je nevarnost mimo
pa začne z dvignjenimi ušesi na ves glas lajati in skakati, kot pravi zmagovalec.
Smoki najbolj trpi v zimskem času, saj ga zaradi majhnosti hitro zazebe.
Velika avantura.
Jeseni 2005 sva z atekom sama ostala pri babici od sobote do nedelje.
V nedeljo sva cel dan nakladala gnoj
in ga vozila na njivo. Takrat me je atek tudi naučil voziti traktor, res vznemirljivo.
Tako je atek lahko zgolj izkopaval gnoj, jaz pa sem šofiral staro mrcino, s katero me
je nekoč prevažal dedek (oče) Zorislav. Škoda, da ga ni več med nami.
Prvič sem tud nakladal gnoj, atek me je hecal, da bom dobil močne mišice.
To je zelo težaško delo, pa tudi vonj ni najboljši.
Še zmeraj pa je na vaškem gnoju bolj zdravo kot
v mestnem smogu. Težo nakladanja gnoja, smradu in bolečin v dlaneh premaguješ s
pogovorom, s šalami, z obujanjem spominov.
Zelo zanimivo je bilo opazovati kure, ki so z veseljem skakle
po gnoju in uživale ob pobiranju deževnikov, ki sva jih z atekom
razkrila. Po gnoju je tudi skakala napol naga kura, perje ji je skoraj
odpadlo in atek me je hecal, da je to "čiken-mek-nagec" iz
McDonalda. Na Kogu govorijo (gučijo) po prleško, kar je meni
zelo smešno. Tako me je atek nahecal, da sem sklanjal
nekaj prleških besed: gudek, čah, vuha, fačok, kupica, kotoč.
Atek pravi, da sem bil najbrž prvi, ki je kadarkoli
po šolsko sklanjal te hecne prleške samostalnike.
Ker se tudi kraji v Slovenskih goricah počasi
praznijo, večina preostalih družin pa že premore avtomobile,
so leta 2003 ukinili še
zadnji avtobus, ki je v nedeljo povezoval Kog z ostalimi večjimi kraji.
Do Ljubljane je najbližja povezava z vlakom iz Središča ob Dravi.
Vsa zmatrana sva se tako v časovni stiski odpravila peš iz Jastrebcev, čez
Vodrance mimo kapele, Godenince (kjer sva prečkala potok Trnavo), čez Prodnice
do železniške postaje v Središču ob Dravi.
Skupaj okrog 8 km. Sam sem se tudi veselil
pohajanja po atekovih rojstnih krajih. Dan je bil lep in zdelo se je, da
na poti ne bo večjih težav.
Brž, ko sva prišla do atekove mlakice
(skopal jo je pri štirih letih, ko je videl kako kopljejo domač vodnjak),
je za nama pridrvel kuža Smoki, ves vesel je samoumevno skakal okrog naju.
Babici sva rekla, da ga zapre, a ona je izjavila, da se bo že obrnil.
Ker ni hotel domov, sva stekla nazaj do hiše in ga zaprla.
Čas naju je preganjal in vsa trda od dela sva jo s težkimi nogami,
z "rukzakoma" mahala
proti Vodrancem - a glej ga zlodja, ko sva že bila skoraj pri kapeli, za nama
ves
navdušen spet pridirja kužek Smoki. Očitno ga je babica prezgodaj izpustila.
Nekaj časa sva ga podila nazaj, jaz sem bil že malo jezen na ateka, ki ga je
grobo odganjal, a on je slutil, da lahko nastanejo še večje težave. A Smoki jo
hotel z nama, zdaj ali nikoli.
Tako sva s Smokijem marširala po cestah, njivah, čez gozdove, čez trg Središče
do želežniške postaje. Vmes sva ga morala ob vsakem srečanju z avtomobilom
poklicati k sebi, večkrat so se vanj zaganjali psi, enkrat sva morala celo
nagnati volčjaka, ki bi Smokija lahko ubil, jaz sem se kar skril za ateka.
Ker se nama je mudilo, sva na glavni cesti tudi neuspešno štopala. Brž, ko
sva dvignila palec, je Smoki skakal proti roki, saj je mislil, da mu
dajeva babičine "buhtle". Končno sva prispela do železniške postaje, Smokija
sva pustila pred vrati čakalnice. Ko sva plačevala karte,
pa sva debelo pogledala, ko se je kar naenkrat za načelnikom postaje pojavil
Smoki in naju veselo opazoval skozi šipo. Vrata načelnikove pisarne
so bile samo priprte in Smoki je že bil pri načelniku.
Še dobro, da je želežničar razumel najino stisko in je Smokija zadržal v pisarni,
da sva lahko stopila na vlak. Ko sva že bila na vlaku je Smoki že vohal
okrog vlaka in po želežniški postaji za najinimi sledmi, na vlak si ni upal.
Čez nekaj časa se je le odpravil po poti po kateri smo prišli in
zdelo se je, da se bo vrnil domov na Kog.
Drug dan sva cel dan po telefonu klicala babico, da bi povprašala po Smokiju,
a babica je bila večinoma zunaj. Pozno popoldan sva jo končno dobila, in
ko sva jo vprašala ali je Smoki doma, je izjavila, da seveda je.
Zelo sva si oddahnila,
a kaj kmalu je babica opazila, da ga res ni. Cel dan prej tega ni opazila,
babice pač kdaj tudi zatajijo.
Neka trgovka je dejala, da je še drug dan okrog trgovine, sredi Središča,
taval majhen kužek, in da mu je dala štrudil, ki ga je z velikim užitkom
pohrustal.
Babica je šla še dvakrat pogledat do Središča,
a Smokija več ni bilo. Tuhtali smo vse sorte, ali ga je povozil avto, ali
ubil kak večji pes, mogoče so ga našli prijazni otroci, itn.
Teta Zorka je, kot zadnje upanje, poklicala še na radio Ormož, kjer
so rade volje dali oglas o izgubljenim kužku. Minilo je že več kot 10 dni
in zdelo se je, da ni več upanja. A trinajsti dan je prijazna gospa
iz Ormoža telefonirala babici, da je Smoki pri njej.
Pravi čudež.
Prijazna gospa je bila žena bivšega direktorja
tovarne v kateri je delal moj dedek. Na žalost ni več ne
dedeka in ne tovarne.
Slišala je obvestilo na radiu in hkrati tudi po sreči naletela na "trinogega"
Smokija, ki je, skupaj z večjim klateškim psom, po mestu stikal za hrano.
V Ormožu je med drugim sledil otrokom iz vrtca, ki so šli na sprehod. Prijazna
gospa ga je tudi peljala na pregled k veterinarju, ki je ugotovil,
da je Smoki zdrav, le nekoliko dehidriran.
Smoki se je tako iz Ormoža pripeljal k babici v imenitni škatli
z brisačo in povštrom, kot pravi meščanski pes.
Kužek se je očitno odpravil za nama v Ljubljano in to
kar ob železniški progi. Prispel je do Ormoža. Kaj vse je doživel
na poti, nikoli ne bomo izvedeli. Očitno je tudi dober diplomat, saj je na svojo
stran pridobil večjega potepuškega "brata".
Ko sva naslednjič prišla k babici
in sva se za test odpravila peš v isto smer, je spet
ves vesel pritekel za nama - ko sva se obrnila nazaj do
avta, je začuden z dvignjenimi ušesi čakal pri studencu,
zakaj vendar ne nadaljujeva poti.
Zdi se tudi, kot da bi
za vsako ceno hotel ostati z nama, priti do naju - zakaj,
lahko samo slutimo. Tudi psi imajo svobodno voljo. Moč preživetja
je večja kot se zdi in človek nikoli ne sme obupati,
saj tako nas uči naš kužek Smoki.
A pustolovščin in tegob kužka Smokija še ni konec.
Aprila 2007 je skupaj z babico po treh nogah dobrovoljno capljal na obisk k sosedi. To ni bilo prvič
in ne babica in ne Smoki nista slutila, kaj se jima lahko zgodi ob
nedolžnem klepetu s prijazno sosedo. Ta nesrečni dan je bil namreč pri sosedi spuščen
tudi domač pes. Ogromna mrcina, ki pa ni imela ravno posluha za manjše primerke svoje vrste,
sploh pa, če so le ti tacali po domačem dvorišču. Smokija sta sicer imeli ob sebi v zaprti utici,
a zaradi še enega obiska, je soseda stopila iz utice in v tem trenutku se je v utico, skozi priprta vrata,
zmuznil domač pes. V trenutku je bilo tričetrt Smokija v njegovih ogromih ustih.
Babici Mimiki se je Smoki zasmilil, v njej se je prebudil nesebični materinski čut in instiktivno je
šla v odprt boj za neubogljenega Smokija in to z zverjo, ki bi jo brez težav pokončala. Vse se je dogajalo,
odvijalo, s strašno hitrostjo - kot v morečih sanjah, potekal je boj za življenje.
Babica je smokija vlekla iz ust ponorelega
psa, ki pa ga seveda ni izpustil. Pravi, da je mislila, da ga bosta pretrgala.
Ko ga je izpulila iz ust, je krvoločni napadalec skočil po Smokija v babičine roke in še tako njo močno
oklal in vrgel na kolena. 77 letna babica je bila že čisto na koncu, komaj je prihajala do sape, a je še odrivala psa,
nakar se je fant, ki je prišel na obisk, le opogumil in je uspel divjega napadalca napoditi vstran od babice.
Smoki 15 dni bo bitki, rane se pospešeno celijo.
Rana na stegnu, ki je očitna, se je zmanjšala za 5x.
| 
Največja poškodba po
dobrih dveh tednih. |
Smoki je z veliko notranjih podpludb in odprtih ran (zatrgano stegno) zelo počasi
okreval in ni bilo gotovo, ali se bo izvlekel. Vztrajno si je lizal rane, odganjal muhe. Instiktivno je vedel,
da si ne sme privoščiti okužbe, in da slina dezinficira. Izogibal se je vsem
ostalim domačim živalim, v hiši (prikletu) je iskal primerne kotičke in mehke podlage
za okrevanje. Mehko cunjo je vsako uro s smrčkom premaknil za pol metra, nato
se je seveda nanjo previdno vlegel. Najbrž je podlago s tem še dodatno
razrahljal, kot ljudje vzglavnik (vankiš), da je zmanjšal bolečine.
Po dveh tednih bolečin in stresa so se mu rane, skoraj čudežno, začele pospešeno celiti.
Dodatno hlajenje rane na travi mu je zelo prijalo.
Najprej je v senci dodobra prevohal svežo hladno pomladansko travo,
nakar se je nanjo vlegel direktno z rano. Nam otrokom se rana ni zdela ravno
estetska, a ko sem opazil, kako se Smoki z lizanjem uspešno zdravi, me je imelo,
da bi se je tudi sam dotaknil (njegove rane) - tega seveda nisem storil.
Dogodek je Smokija tako pretresel,
da je nekaj časa celo zvračal babico, ker je mislil, da ga je ona poškodovala,
a kmalu sta spet navezala zaupanje.
Ob tem dogodku sem se spomnil na babičino živo pripoved o pogumu
moje prababice (njene mame), ki je sredi vojne vihre leta 1945, med žarečimi kroglami in šrafneli
gasila gorečo domačijo. Preživela je večina živine, bivanjski del hiše je ostal cel,
pogorolo pa je gospodarsko poslopje in nekaj nesrečne živine.
Takih in še grozljivejših zgodb je bilo na Kogu,
med fronto leta 1945, na desetine.
Tudi kužka Smokija je rešil pogum neustrašne babice. Ne vem, če bi jaz bil tako pogumen.
Kuža Smoki januarja 2006 - na stara leta se je naučil preskakovati nizke ovire.
Slika prikazuje trenutek, ko je Smoki preskočil snežno oviro, temelje igluja.
Kuža Smoki 22. decembra 2007 - uživa ob lopatanju.
Kmalu ga je zazeblo pod dlako do kosti, zato je urno odcepetal v hišo.
"Vidi z nogami"
Naš kužek je leta 2009 začel hitro pešati. Sredi poletja,
sedel sem na travi,
se je Smoki zacel zvijati, jezik mu je visel iz ust, izgledalo je grozno,
zagnal sem paniko.
Babica ga je prijela za zadnje noge in ga dvignila z glavo navzdol,
da bi mu več krvi steklo v glavo ...
Po tej akrobaciji je res prišel nekoliko k sebi.
A izgubil je orientacijo,
premo je šel do prve ovire in na vsak način hotel "z glavo skozi zid".
Z nogami je kopal pred zidom, grmovjem, drevesom, ko si ga obrnil,
se je spet premikal, kot robot na baterije, brez daljinca ...
Čez nekaj ur se je začel gibati v krogu (iz premice v krog),
celo uro se je vrtel - piti in jesti ni znal - vse smo mu pomolili pred gobček.
Kaj sedaj - skopali smo ga in stanje se mu je nekoliko zboljšalo.
A se je že drugi dan izgubil - bili smo prepricani,
da se je za zmeraj preselil na ...
A glej - drug dan se je privlekel izpod krme in bil je kar
nekaj mesecev skoraj čisto
normalen stari kužek Smoki.
A oči so postajale zmeraj bolj motne, neprozorne, bele in
še zadnji zob mu je izpadel,
sluh mu je naglo pešal, tudi voh - lajal je poredko, tako - bolj kot da bi
kašljal prehlajeni maček.
Ko smo prišli k babici in prinesli kaj pasjih dobrot, je bil nemočen.
Edino kar mu je preostalo je, da je stopil do koga izmed nas in se ga
z nosom
rahlo dotikal. S tem je povedal, brž mi daj pasjih dobrot.
Ker ni nič videl, je po dvorišču hodil premo, šel je
recimo direktno do petelina, a petelin je mislil, da ga Smoki napada
in je prišlo do dvoriščnega spopada - piščančki
so ob srečanju "premočrtnega" smokija kar zbežali -
z mački pa je bil hude boje.
Ko se je odpravil na pot, sta edini čutuli ostali noge in ravnotežje
("vidi z nogami"). Šel je do cesete, ko je prišel do asvalta,
se je obrnil levo
in šel ob robu ceste - po bankini. Ko je zašel proti strmini, jarku,
je korigiral nazaj proti cesti, ko je zašel na gladek asvalt,
je smer korigiral na bankino ali travo (te gibe je ponavljal).
Svoj svet je imel v spominu, ki ga je sedaj živel v temi, "gledal"
- tipal pa z nogami. Res izjemno.
Ko je bil star tri leta, ga je povozil avto
(od takrat je v glavnem hodil po treh)
- a ta grozna izkušnja ga je naučila, da se je od nesreče naprej,
tudi slep, kar previdno obnašal na cesti,
čeprav so ga pred novo nesrečo večinoma rešili obzirni vozniki.
Bil pa je vesel vsake glasne pohvale, prijema tačke, božanja.
Spomladi 2010 pa je spet doživel huda vrtinčenja, izgubo orientacije, ...
Tako se je neke noči, v dolinici potočka Trnave, vrtel do jutra.
Babica ga je zaskrbljeno iskala,
a ni vedela, kje ... (za ubogega plesalca ji je povedla prijazna
sovaščanka). Nekaj dni je imel kar bolečine v mišicah,
kot maratonec.
Po tej izkušnji je večinoma z nožicami in telesom,
kot slepec s palčko, tipal le
dvorišče, steno hiše, stopnice, ki so ga peljale do varnega ležišča.
27. junija 2010 pa je spet zgubil orientacijo (babica mu je
zaupala, a ćez pol ure ga ni bilo nikjer več) in kot že mnogokrat, smo
mislili, sedaj pa je za večno odšel. Iskali smo ga
po grabi, pšenici, a nič.
Ko smo že obupali - minilo je več kot 24 ur,
pa je sosed, hiša na drugi strani "našega" potočka,
sporočil, da je padel v potoček.
Blatnega in zmedenega smo ga otroci odnesli domov
in zdelo se je, da je popil več vode kot je njegova prostornina,
jedel pa je tudi za dva.
Ob takih trenutkih (že kakšno leto) so mnogi omenjali evtanazijo.
Na prvi pogled se zdi, da je najlažje, če ubogemu bitju pomagamo
na oni svet s tableto, iglo, ... A kužek je vseeno kazal znake veselja
in neizmerno moč preživetja.
Mnogi ljudje kdaj pridemo v težave, kot naš kužek in
toliko kot dajemo, lahko pričakujemo, da bomo prejeli.
Tudi če bomo usojeni na evtanazijo (danes je lahkotnost
evtanazije skoraj na dlani), pa bomo vendarle
nazaj prejeli hvaležnost, ki smo jo namenili drugim,
če tudi staremu neobogljenemu, malemu, neuglednemu,
invalidnemu kosmatincu.
Ni pa vsak ubog, ki se dela ubogega,
naš kuža se vsekakor ni pretvarjal.
Nas kuzek 1. julija 2010 po še eni avanturi tavanja
in iskanja poti domov. Noben macek ga vec ne moti,
veliko spi in sanja - v sanjah spet vidi, sliši in voha ...
17. septembra 2010, se je kuža Smoki odpravil na zadnjo pot
po cesti proti Bolfenku.
A nekaj metrov od hiše ga je zadel avto in kužek je mrtev
omahnil na rob ceste.
Konec ga je srečal na poti - kljub nezavidljivemu
zdravju bi še rad živel, a mu ni bilo dano.
Babica ga je pokopala
na vzpetinici ob hiši (označeno s palico), od koder sedaj
nadzira dogajanje na dvorišču.
Kazalo
Kuža, ki ga ne smemo pozabiti
Veliko smo že povedali o pogumnih psih. Nekateri celo trdijo,
da človek ni ukrotil - udomačil - psa,
ampak je pes naredil - učlovečil - človeka.
Naslednja kratka zgodba je iz druge vojne, ki tudi očetovim krajem ni prizanesla.
Zgodbo mi je povedala babica Mimika.
Tudi Prleki so kmalu spoznali, da jih Nemci hočejo ponemčiti, jim vzeti
3000-letno kulturo. Vse župnike in učitelje so izgnali in
jih nadomestili z nemškimi.
Mnogi domačini so se zečeli pogumno upirati tuji oblasti, nekateri pa so jo vzeli za svojo
(v Sloveniji ima ta tragična razdvojensot že dolgo tradicijo, še danes mnogi žalujejo
za bivšimi zavojevalci - Beogradom, Dunajem, ...).
Kar nekaj družin je bilo deportiranih v zapore, delovna taborišča smrti ali pa
so se eksekucije izvajale kar na domačem dvorišču (Nemci, Kozaki, ..., so
izvajali obešanja, ustrelitve, utopitve, ...).
Na eni izmed bližnjih kmetij so ubili
pogumnega gospodarja. Še en zločin, a tisto kar loči to tragedijo od ostalih,
je kuža - gospodarjev zvesti prijatelj. Ko so gospodarja pokopali, se kuža nikakor
ni hotel sprijazniti z njegovim pokopom. Vztrajno je dan za dnem
s svojimi tačkami odkopaval zemljo, grob, hotel je nazaj prijatelja, gospodarja.
Najbrž je hotel z gospodarjem spet v hlev, v gozd na lov, na njive,
na tarvnike, hotel je, da mu spet vrže
palico, da mu da tačko, da ga nahrani, da ga skrega, da ga potreplja in pohvali.
Mogoče pa je hotel ljudem povedati, kako smo včasih nespametni - v vsakem primeru
pa nam je nehote pokazal zrcalo, kako nizko smo padli.
Ljudje so ga sicer preganjali iz groba, a kuža se ni dal, vsak dan se je vračal na grob.
To so bili pobesneli časi, ko se je z ljudmi ravnalo slabše kot z živino
(mimogrede, Nemci so celo prepovedali pašo krav s privezanimi glavami k eni izmed nog,
zaradi trpinčenja živali, a taborišča smrti se jim niso zdela sporna ...).
Domačini tako v bedi vojne, okupacije, smrti domačih, niso našli ustreznejše rešitve
za zvestega psa, ko da so ga ubili. Kaj reči?
Teh časov mi ne poznamo, tako da ne smemo
nekritično obsojati ...
Tako sta se stara prijatelja, kuža in gospodar,
vendarle na nek način spet srečala v onostranstvu.
To je kuža, ki ga ne smemo pozabiti.
Zgodba pove več, kot vsi filmi in knjige, ki obravnavajo
razmerje med človekom in psom, volkom, človekom in živaljo.
Kazalo
YX, pozabljen fant
V izdelavi!!!
- oblačil se je kavboja - volan si je montiral na kolo - večkrat zaostal - oče mu ubije mamo
- cel kraj je priča prepiru, ko Radek očita očetu zločin.
Moja prababica so hoteli pogledati pokojno - dvigniti mrtvaški prt,
a niso smeli (morilec se je nanjo
strašno zadrl) - doktor je
spregledal zločin. XY mi pripoveduje na poti v šolo (jaz majhen, on že velik fant), kako
spoštuje moje setre, ker so v šoli znale vse povedati o tragediji pohorskega bataljona,
in da se je on od njiju naučil več kot od učiteljice -
umre za cirozo jeter v skednju - za delo ga je izkoriščala takratna
elita - v normalnih svobodnih družbah ni zlo v sistemu, ampak v glavnem v človeku ...
Kazalo
Sloni in papir
Bilo je v prvem razrerdu. Z atekom sva šla na predavanje o Sončevem mrku,
ki je bil viden iz Afrike.
Udeleženci so pokazali nekaj lepih slik mrka in prizorov iz vsakdanjega
življenja Afričanov. Med drugim so tudi povedali, da domačini
operejo slonove iztrebke ("drek"), v katerem je veliko celuloze
(prebava s slabim izkoristkom) in iz nje izdelajo papir. To mi je bilo zelo smešno
- papir iz dreka.
Čez nekaj dni smo se v šoli pogovarjali o izdelavi papirja.
Učiteljica vpraša, iz česa delamo papir. Jaz pa hitro dvignem
roko in ves vesel odgovorim, da papir izdelujejo iz slonjega dreka.
Nato nastane kratka tišina in učiteljica vsa zgrožena
odvrne, da je to neumnost in ... Po pouku me je še posebej skregala,
da če sem neumen - skoraj bi me poslali k psihologinji.
Šele čez nekaj dni so starši razrešili problem mojega zdravega
razuma, saj je bil afriški postopek pridobivanja papirja
za učiteljico popoldanskega varstva popolna neznanka.
Kljub vsemu me je njen odziv zelo prizadel
- takih nepotrebnih reakcij je v šoli res preveč.
V šolah se dopušča nasilje in lažna zgodovina, nikakor pa
šola ne premore širine tega sveta ...
Kazalo
Zbral: ZV
Ljubljana, pomlad 2004
Nazaj na začek.
