Orion v dolini Gračnice

Zavod Odon Jurklošter je oktobra izdal zanimivo knjigo z naslovom V znamenju Oriona, v kateri Karel Gržan, avtor številnih knjig, ponudi Slovencem drzno tezo o prazgodovinskih gradiščih v trikotu med Savinjo, Savo in Sotlo.
Karel Gržan se v knjigi sprašuje, ali lahko na skrivnem ozemlju reke Gračnice govorimo o tisočletja starem megalitskem svetišču, ki odkriva izjemno povezanost staroselcev na območju naše dežele s kozmičnimi razsežnostmi. Številna, večinoma doslej neznana gradišča, med njimi več sto metrov dolgi zidovi in ruševine, ki z izjemno natančnostjo sledijo zvezdni razporeditvi, to tezo razvidno potrjujejo, je prepričan avtor knjige. V skrivni dolini Gračnice so postavljena stara gradišča v shemi nebesnih zvezdnih pozicij Oriona, Dvojčka, Bika ter Velikega in Malega psa.
Astro-arheologija
Karla Gržana globoko vznemirja stiska sodobnega človeka, zato povsod, kjer je deloval in deluje, išče pota njene odrešitve. Na stiske bližnjih odgovarja na različne načine: s pogovori, predavanji, rednimi radijskimi oddajami, pisanjem knjig ... Poleg časopisnih člankov, ljudskih iger, intervjujev, TV-scenarijev obsega njegov knjižni opus petindvajset knjižnih del. V najnovejši knjigi V znamenju Oriona, ki je bogato ilustrirana, opisuje svoje najpomenljivejše odkritje v dolini Gračnice, kjer so številna doslej neznana gradišča, ki so umeščena v prostor po zvezdnih koordinatah. S tem pridobiva kultura davnih prebivalcev našega prostora nove spoznavne razsežnosti. Sprehodimo se po kazalu in le za pokušino preberimo nekaj avtorjevih besed. V uvodnem opisu nas uvede v odkrivanje Oriona – megalitskega svetišča v dolini Gračnice: »Ljudje smo se od nekdaj ozirali v nebo in v trajnosti zvezdnih sistemov razbirali zakonitosti za zemeljsko varnost in gotovost. Na svojih poteh so nam (bile) zvezde pomenljive sopotnice. Astro-arheologija odkriva zanimive povezave, ki so jih naši predniki pletli z zakonitostmi neba. Te zgodbe niso oddaljene. Živimo v njihovem območju, le prepoznati jih moramo. Ena izmed njih je gotovo odkritje ostankov gradišč na območju Jurkloštra in njegove okolice v povezavi z zvezdno sliko Oriona in drugih bližnjih ozvezdij.«
Orionov pas
V knjigi začne avtor raziskovalno pot v osrednjem delu Orionovega ozvezdja – na območju Orionovega pasu. Orion je namreč ozvezdje, ki sredi zime zavzema velik del južnega nebesnega svoda in priteguje pogled s kar osmimi svetlimi zvezdami med sto petdeset najsvetlejšimi na nebu. Tudi zato je že v davnini vnemal prav posebno zanimanje. V njegovi konstelaciji poudarjeno izstopata dva trikotnika. »Prvi, nebeški, je obrnjen navzgor in kraljuje na nebu. Drugi, ki ga imenujem zemeljskega in je obrnjen navzdol, proti Zemlji, pa se nebeškega dotika na območju treh zvezd Orionovega pasu,« pojasnjuje p. Gržan.
Trije griči
V prvem poglavju natančneje opiše in poveže Orionov pas s tremi griči, ki je stičišče in svetišče: »Stal sem sredi trojstva kamnitih gmot in uvidel, da se kaminiti zid nadaljuje, potuje in se pomenljivo konča potem, ko poveže vrhove vseh treh gričev. /.../ Vznesenost se je prepletala z iskanji možnih vzporednic: morda s tremi med seboj povezanimi griči v Ščečinu ob poljski baltski obali? Ti naj bi simbolizirali tri med seboj povezane svetove, ki jih predstavljajo tudi tri zvezde v Orionovem pasu. /.../ Ali je možno, da sem v Orionovem nebesno-zemeljskem svetišču?« Odkrito in opisano območje v svojem izhodišču opredeli za neolitsko oziroma bakrenodobno megalitsko svetišče, ki ga je zaradi povezave nebesne slike z območji gradišč skoraj nemogoče zanikati, temveč kliče k nadaljnji raziskavi zanimivega območja, kasneje poimenovanega polis Norikon.
Gradišča Norika
Norik je bil namreč od okrog leta 45 rimska provinca, pomembna zaradi velikih nahajališč železa. Pomembni avstrijski arheolog in zgodovinar Rudolf Egger, zaslužen tudi za prva odkritja poznoantičnih utrdb na avstrijskem Koroškem, je leta 1929 utemeljeno pokazal (Civitas Noricum), da je treba pod to oznako razumeti ostanke prebivalstva na celotnem območju južne Štajerske. Intenzivna preučevanja zadnjih dvajsetih let omogočajo zanesljivo omejitev tega ozemlja, saj so bile postojanke iz srede 6. stoletja odkrite le med Celjem in Brežicami, na območju med Savinjo, Savo in Sotlo. Dr. Slavko Ciglenečki (Polis Norikon – poznoantične višinske utrdbe med Celjem in Brežicami, 1992) ugotavlja, da so takrat staroselci uporabili stara prazgodovinska gradišča, na katera so Rimljani v mirnih obdobjih povsem pozabili.
Voluški hrib
Avtor nas v drugem poglavju seznani s podrobnim načrtom Oriona in območja Voluša (severno od Jurkloštra), ki ga pred nami razgrne v štirih podnaslovih. V prvem Nebeško sprehajališče zapiše: »Vse glavne zvezdne pozicije se zrcalijo v zemeljskih lokacijah na območju Voluške gore, ki je eno samo nebeško sprehajališče, kot pravijo nekateri domačini.« Sledijo: V znamenju Orionovega ščita, Orionov meč in Kaj pomenita skalna osamelca? V tretjem poglavju natančneje opiše zvezdne pozicije sozvezdij Oriona: Dvojčka, Bika, Velikega psa, Malega psa in Eridana ter v petem poglavju določi še druga pomembnejša ozvezdja ob Orionu.
Na nebu – na zemlji
V četrtem poglavju opiše nekaj ur enega izmed terenskih raziskovalnih dni. Če je v začetku iskanja še zaman obredel kakšen hrib, je bilo kasneje to čedalje bolj poredko. Takole zapiše: »V sebi sem zaznal povezavo neba z zemljo in utrdil prepričanje: Kakor na zemlji, tako na nebu. Na osnovi te formule, ki jo uporabljam v knjigi, in že ob znanih lokacijah sem na specialki lahko presenetljivo natančno določal odkritja na terenu.« V šestem poglavju usmeri (v)pogled v pretekli čas in nam spregovori o keltski civilazaciji. Avtor tezo Oriona v dolini Gračnice predstavlja kot neolitski oziroma bakrenodobni (torej že predkeltski) pomnik, navzočnost keltske kulture pa priča o kontinuiteti nekaterih osrednjih religijskih idej od prazgodovine do srednjega veka. Kelti so namreč v marsičem sprejeli in poosebili staro dediščino tega prostora in jo vsaj delno ohranjali v svojem duhovno-kulturnem izrazju.
--------------------------------------------------------------------------------

Tako kot na nebu tudi na zemlji

Dr. Karel Gržan, pater, duhovnik, pisatelj, ustanovitelj prve dekliške skupnosti za odvajanje odvisnosti od drog na Slovenskem in še marsikaj je v okolici Jurkloštra odkril ostanke gradišč, najverjetneje iz neolitskega obdobja, ki so nastala kot odslikava Oriona in drugih ozvezdij na zemljo.
Z mahom obrasli zid je že tisočletja čakal, da nekdo odkrije njegov pomen.
Ostanki kartuzije Jurklošter, stisnjeni v ozki dolini Gračnice na robu laške občine, so bili vse do prihoda patra dr. Karla Gržana, duhovnika, ki je leta 2004 dobil v soupravljanje župnijo Jurklošter, bolj ali manj prepuščeni pozabi. S prihodom doktorja znanosti literarnih ved pa se je tam marsikaj spremenilo. Med njegovimi pomembnimi odkritji je gotovo skrivna kartuzijanska knjižnica pa tudi podstavek grobnice, kjer naj bi bila pokopana Veronika Deseniška. Ljubezen Friderika Celjskega in Veronike Deseniške in vlogi patrov iz jurkloštrske kartuzije je Karel Gržan opisal tudi v knjigi, po njej pa je nacionalna televizije to poletje posnela tudi dokumentarno-igrani film.
A to ni edina knjiga, ki jo je posvetil Jurkloštru. In še zdaleč ne tista, ki bi lahko povsem spremenila to področje. Čeprav je prav odkritje Veronikinega groba eden od razlogov, da so se v laški občini resno lotili obnove Jurkloštra s pomočjo mednarodnih sredstev in da razmišljajo o razvoju verskega in siceršnjega turizma na tem območju. Če so Italijani lahko s Shakespearovima Romeo in Julijo naredili tak bum v Veroni, da prihajajo tja turisti z vsega sveta, kaj bi se dalo narediti šele v Jurkloštru, kjer so dejanski dokazi neke prave velike ljubezni.
Vendar to še zdaleč ni vse, kar lahko ponudi Jurklošter. "Vse se je začelo zgolj slučajno," razlaga pater Karel Gržan, "ko smo hoteli nabrati skalni mah za naše jaslice. Ko smo prišli do skalovja, kjer raste najlepši mah, so se mi zdele sklane gmote nekako čudno razmetane in na nenavaden način obdelane. In s to svojo razporeditvijo so v meni prebudile določeno zanimanje. Tudi domačini so mi pripovedovali o nekih zidovih, ki tečejo tod in naj bi v preteklosti varovali živino. Več pa o tem niso hoteli govoriti. Kot naredimo zmeraj, ko česa ne razumemo ali ne poznamo dovolj. Ker so me te kamnine nenavadno pritegnile, sem se naslednji dan vrnil. In ko sem si ogledal še tri nenavadne griče, ki jih povezuje dvojni pas, me je prešinilo, da je to neverjetno podobno Ščečinu na severu Poljske, kjer so odkrili sveti prostor staroselcev, povezan z Orionom in drugimi ozvezdji.
Orionov pas v dolini Gračnice
In ko sem videl to trojno gričevje, povezano z dvojnim zidom v dolini Gračnice, se je sama po sebi prebudila misel, če morda tudi tu ne gre za Orionov pas. Trije griči, tri zvezde Orionovega pasu. Ali ne gre morda za staro svetišče tudi tukaj? Ta misel je prebudila nadaljnjo raziskovalno mrzlico in dejansko so odkrili, da stara gradišča, to so ostanki ruševin starih stavb in več deset metrov dolgi zidovi, potekajo po koordinatah zimskega zvezdnega nočnega neba. Tako so bile odkrite pozicije samega Oriona, pa tudi naselbina pod tem pasom z mečem, ki je prav tako razviden. Ob Orionu je bilo odkrito ozvezdje Bika, ki je prav tako fascinantno. Po dveh grebenih teče več sto metrov zidovja, ki se združi v bikovem očesu in od tam naprej teče vidno zidovje točno po koordinatah, ki ga določi ozvezdje Bika. Izjemni so tudi ozvezdje Dvojčka in druga ozvezdja, ki smo jih našli na tem območju. Da to ni zgolj slučaj, se je pokazalo, ko sem s sodelavci s pomočjo zvezdne karte zimskega nočnega neba dokaj natančno določil gradišča, ki do sedaj še niso bila najdena. Nov dokaz, da na tem območju v daljni preteklosti niso živeli neki divjaki, kot sem prebral v eni od knjig, pač pa da je bila razvita neka kultura, neka visoka civilizacija. Da ta visoko razvita civilizacija ni bila samo v Siriji ali Egiptu, ampak je bila tu, kjer mi danes domujemo."
Raziskave so trajale kar nekaj mesecev in Karl Gržan je s svojimi sodelavci vsak dan odkrival kaj novega, kar je potrjevalo njegovo tezo o povezavi neba in zemlje oziroma o tem, da so že davni predniki, šlo naj bi za obdobje neolita ali bakrene dobe, tu gradili svoja svetišča. In da so bila ta svetišča pravzaprav preslikava zvezdnega neba na zemljo. Tega, kaj je pod zemljo, pod vsemi temi kamni in skladnimi gmotami, Gržan in njegovi prijatelji niso raziskovali. To prepuščajo stroki. Verjamejo pa, da bodo arheologi našli veliko zanimivega. Tudi zato, ker so bila prav na tem območju že pred časom odkrita tri gradišča, Vranja in Karničja Peč in Veliko Gradec, ki pa so, kot pravi Karel Gržan, veliko manj zanimiva glede na zvezdne pozicije, ki so jih odkrili tokrat. Žal se stroka, vsaj tiste službe, ki so za to plačane, na njihovo odkritje niso odzvale. Morda se bodo zdaj, pravijo v Jurkloštru, ko je pri Zavodu Odon Jurklošter izšla prva Gržanova knjiga V znamenju Oriona. Tej bosta sledili še dve.
"Območje, ki je prikazano v prvi knjigi, je veliko sedem krat deset kilometrov in povezuje občine Sevnico, Laško in Dobje," pravi Karel Gržan. "A to še zdaleč ni vse. Tudi za drugo knjigo je območje empirično v glavnem že raziskano, za tretjo knjigo pa manjka še kar nekaj raziskovanja. Zanimivo pa je, da se vsa skupaj razširi v širši prostor. Po kakšnih zakonitostih, bo prikazala tretja knjiga. Prav zato, ker gre za novosti, za nove uvide na področju astroarheologije, je potrebna postopnost prikazovanja," pripoveduje Gržan.
Tudi Jurklošter leži na zvezdni poziciji
Ko je raziskoval povezavo neba in zemlje, pa je pater Gržan ugotovil, da tudi kartuzija Jurklošter leži na poziciji Sirija. V tem je mogoče najti tudi razlago, pravi, zakaj se kartuzijani, ki so se recimo upirali priti v samostan Žiče in so prišli tja šele po posredovanju papeža, vabilo krškega škofa Henrika, da pridejo v Jurklošter, odzvali takoj. In se z zadovoljstvom naselili v tej dolini Gračnice. "Vemo, da so bili kartuzijani Francozi, Galci, in prepričan sem, da so se na tem območju lažje udomačili tudi zato, ker so našli mnoge predkeltske in keltske strukture."
Ker pa je to senzacionalno odkritje, patra seveda skrbi, da se ne bi pojavili kakšni "strokovnjaki", ki bi želeli razkopavati na lastno pest in morda ob tem tudi kaj odnesli. Zato so se z domačini dogovorili, da bodo ti budno pazili, kdo postopa po njihovih gozdovih, in če bodo opazili kaj sumljivega, bodo poklicali varuhe reda. Poleg tega pa, pravi Gržan, imajo te tisočletne kamnine tudi svoje naravne varuhe - kače strupenjače, ki so si tu našle dom. Pa mah, ki je vse skupaj obrasel, in če nisi pozoren opazovalec, veliko tega na srečo, ali pa tudi ne, ne opaziš.
"Zagotovo se bo o tem še veliko govorilo," pravi dr. Karel Gržan, ki je tudi zato, da bi se lahko posvetil pisanju in svojemu raziskovalnemu delu, konec letošnjega poletja svojo faro v Razborju pod Lisco, kjer je služboval enajst let, zamenjal za majhno župnijo Prevorje.

Megalitska odkritja patra Karla se širijo na Prevorje
2. november 2009, avtor: Aleksandra Maček, foto: sentjur.info

"V srednji šoli sem si želel postati pater ali kmet. Zdaj sem oboje: pater in kmet. Sodobna družba preveč ustvarja odlične ponavljače, zaduši pa unikate. Vedno so me zanimale stare civilizacije, predvsem njihove miselne poti."
Vaščani Prevorja so avgusta lani z veliko radovednostjo in neprikritim navdušenjem pričakali prihod novega dušnega pastirja patra Karla Gržana, ki se je naselil v prevorskem, dolga leta nenaseljenem župnišču, s sabo pa je pripeljal tudi svoja ljubljenčka, konja Kapro in Batosta, ki sta “oživela” zapuščen župnijski hlev. Pater Karel s svojim izkušenjsko bogatimi pridigami in s svojo milino pa ni obogatil le cerkveno-duhovno življenje v kraju, temveč tudi posvetno, saj je bil iniciator Aninih večerov, ki jih v tamkajšnji šoli prirejajo že od oktobra enkrat mesečno. Skozi raziskovanje starih civilizacij, simbolne astronomije in s spremljanjem človeka v njegovi stvarnosti je zbral številna spoznanja in jih zlil na papir. Pod njegovim peresom je nastalo že več kot 25 knjižnih naslovov, zadnje mesece pa v strokovnih krogih astro-arheologije burijo duhove predvsem njegova osupljiva odkritja na območju Jurkloštra, ki jih je razkril v knjigi V znamenju Oriona. Njegovo raziskovanje pa se nadaljuje … Tudi na območju Prevorja je že odkril kamnita gradišča in cerkev sv. Ane zavzema eno ključnih pozicij v njegovem mozaiku novih domnevnih preslikav ozvezdij na zemeljska tla.
Rojeni ste bili v Celju, po zaključeni srednji gradbeni tehnični šoli pa ste presenetili z odločitvijo za duhovniški poklic. Pot vas je potem vodila v več krajev po Sloveniji. Kje vse ste službovali? V srednji šoli sem želel postati pater ali kmet. Zdaj sem oboje: pater in kmet. Najprej sem služboval na Ptuju, potem v Kančevcih v Prekmurju, najdlje in nazadnje pa sem bil župnik na Razborju pod Lisco in zadnja leta skrbel tudi za faro v Jurkloštru. Pred pol leta pa sem prišel na Prevorje.
Kot mestnega otroka vas je že od nekdaj privlačilo idilično podeželsko življenje. Zakaj? Medsebojna odtujenost in osamljenost ljudi v mestu me je vedno motila. V času stresa mora vsak najti razelektritev napetosti, da ne zboli. Ta napetost se najlažje sprosti v stiku z naravo.
Na Prevorje ste prišli z Razborja pod Lisco, kjer ste pred osmimi leti ustanovili skupnost Srečanja - šola življenja. Komu je tovrstna »šola« namenjena? Šola življenja s svojim 3-letnim programom pomaga ljudem, da rehabilitirajo svoje miselne vzorce in navade, da utrdijo samega sebe v realnosti življenja. Sprejeta realnost sveta je območje, kjer lahko gradimo zadovoljno življenje. V tej šoli udeleženci spoznavajo lastne osebne kvalitete, se soočijo s svojimi manjki, nemočmi, v katerih iščejo dopolnitev v povezanosti z drugimi, utrjujejo voljo in sposobnost odpovedovanja, odvajanja od razvad, ki ti onemogočajo osebno in duhovno rast. Skratka, pripravljajo se za življenje v realnem svetu. To je koncept za soočanje z življenjem kot s priložnostjo - za rast in razvoj, za ponovno odkritje svojega izvora in izvirnosti, ki je bila zadušena v stroju sodobnega časa, ki prepogosto pregleduje edinstvenost in proizvaja splošnost. Sodobna družba preveč proizvaja odlične ponavljače, zaduši pa unikate.
Kakšna je temeljna filozofija Šole življenja? Zahteva starih mislecev je bila “spoznaj samega sebe”, kajti ozaveščeni Jaz ti omogoča konstruktivni dialog z bližnjimi. Dialog, ki pomeni preraščanje, evolucijo misli, spoznanj. Ko se človek ne boji sebe, izgubi strah do sveta in pred drugimi, ker vse svoje strahove zrcalimo v drugih kot del sebe. Ko se odpiraš v smeri duhovne rasti, se odpiraš v smeri človeka.
Kaj vas je kljub intenzivni vpetosti v razborsko-jurkloštersko dogajanje, tamkajšnja odkritja in ukvarjanje z odvisniki prineslo na Prevorje? Zaradi zanimanja za več področij in intenzivnega raziskovanja - v zadnjem letu sem imel več kot 200 predavanj - sem začel izgorevati. Na Prevorje sem se prišel umiriti in razmisliti, zakaj je vredno trošiti energijo. Tukaj bi rad v miru nadaljeval raziskovanje zemeljskih pozicij, ki so odsev zvezdnih, in ozavestil koncept šole življenja, kjer bi bile vsebine podane v obliki delavnic, tj. doživljajsko prenašanje sporočil.
Z raziskovanjem starih civilizacij in simbolne astronomije ste prišli do dragocenih spoznanj in uvidov odsevov nebesnih zakonitosti na zemeljski površini. Kaj nam ta sporočajo? Stara ljudstva so v marsikaterem pogledu zelo napredna; primarno še zdaleč ni primitivno! Dosti bliže so osebni in medosebni harmoniji, kot je sobni zahodni človek v tej odtujenosti od sebe in sveta. Stare civilizacije s svojo simboliko odpirajo dragocene poti razumevanja povezanosti med nebom in zemljo. Harmonijo zemeljske stvarnosti so povezovali s harmonijo zvezdnih koordinat in v njih odkrivali mite, ki odgovarjajo na vprašanja iz stvarnega življenja.
Na območju Jurkloštra ste zaznali velike kamnite gmote, ki so bile sicer nepovezane, a so nakazovale mogočni zid, ki je spominjal na Orionov pas. Kdaj se je to zgodilo in kako ste ukrepali? Pred letom dni sem naletel na tri enako visoke griče, povezane s kamnitim zidom, ki so me spominjali na tri zvezde v Orionovem pasu, ki simbolizirajo medsebojno povezanost treh svetov: nebeškega, zemeljskega in podzemeljskega. Najprej sem se vprašal, ali stojim v Orionovem nebesno-zemeljskem svetišču, kasneje pa sem spoznal, da so najdbe ostanki več tisoč let starega megalitskega svetišča. Raziskovanje se je začelo in izsledke sem zapisal v knjigi V znamenju Oriona.
Glede na uspehe izsledkov raziskovanj zemeljskih pozicij kot odsevov zvezdnih v Jurkloštru najbrž nadaljujete z podobnim raziskovanjem tudi na območju Prevorja. Ste že odkrili kaj zanimivega? Nikakor ni naključje, da me je škof poslal ravno na Prevorje. Cerkev sv. Ane je eno ključnih mest, prazgodovinsko gledano se nahaja na poziciji “pramatere”. Na tem območju sem odkril že preslikave Ozvezdja Ščita in še drugih. Pripravljam že naslednjo knjigo, v kateri bom razkril nove izsledke.
Jeseni so se na Prevorju “rodili” Anini večeri, ki so zelo dobro sprejeti med domačini in obiskovalci. Se ti kakor koli navezujejo na zgodovinsko preteklost kraja? Seveda. Namenjeni so druženju in povezovanju ljudi, obujanju starih običajev, popestrijo pa jih zanimivi gosti. V preteklosti so se ljudje pozno jeseni, pozimi in zgodaj spomladi družili ob ognju in si pripovedovali zgodbe. Ana je tista mati, ki povezuje in vzbuja prijetno vzdušje, v pogovoru pa se obravnavajo življenjsko pomenljive vsebine. Če si na kraju, ki je bil zaznamovan že v preteklosti, sprejmeš del te zgodovinske zgodbe na nezavedni ravni.
Aktivno se vključujete v življenje kraja, tudi v kulturno dogajanje. Ali vas zanima tudi politično udejstvovanje oziroma kakšno je vaše mnenje o sodobnem političnem dogajanju? Koncept nekonstruktivnega konflikta dvojnosti je tako preživeta oblika, da se vedno znova čudim, kako še vedno ohranjamo ta, v srži bolni, koncept, ki je rodil že toliko vojn, prebudil že toliko globokih žalosti, mi pa ga še vedno ohranjamo kot legitimnega. Prepričan sem, da se nam bodo naši zanamci silno čudili, in skrajni čas je, da ga končno prerastemo. Tudi zato sem prepričan, na podlagi dosedanjih odkritij, da so bili naši predniki na marsikaterem področju mnogo bolj konstruktivni, kot smo mi danes.
Veliko je govora o zatonu katoliške cerkve v tretjem tisočletju, če se ne bo prilagodila spremembam časa in približala potrebam sodobnega človeka. Vidite kakšne nevarnosti in kakšno je poslanstvo Cerkve? Vsaka institucija je sama sebi največja nevarnost. Cerkev kot institucija lahko pade v koncept posvetnih modelov, kar je lahko silno nevarno. V bistvu je sama sebi največja nevarnost. Za dolgoročni obstoj Cerkve je nujno zavzetje modela Svete Trojice, kajti če bo zašla v model konfliktne dvojnosti, bo v svojem poslanstvu zatajila tisto odrešenjsko vlogo, ki jo ima, da stabilizira in uravnava napetostim, ki so v dvojnosti nujne. Frančišek Asiški je ravno zato molil: »naj bom orodje Tvojega miru …«. Cerkev se ne sme poosebiti ne z »levimi«, ne z »desnimi«, ona je v poslanstvu Svetega Duha, ki je Duh ljubezni. Zato mora ostati element Svetega in ne sme poglabljati konflikte sveta.
Kako bi z nekaj besedami opisali vaše izkušnje polletnega bivanja na Prevorju? Meni je na Prevorju dobro. Rad imam realnost tukajšnjih ljudi in blizu so mi njihove življenjske zgodbe. Na nek način postajam del njihovega življenja in oni mojega - skupaj si pomagamo živeti, preživeti.











Članek natisnjen s spletne strani www.demokracija.si

http://www.ednevnik.si/entry.php?w=Werner&e_id=106638
http://www.vecer.com/clanek2008110305375523