HTML ALBUM DRUŽINE VIČAR, Kog v ruševinah vojnih viher

Kog v ruševinah vojnih viher - nekatere slike iz zgodovine kraja



Kog leta 1942 (stara šola, cerkev).

Kog takoj po II. vojni leta 1945.



Nazaj na začetno stran.
Zbirka fotografij gospoda Piskar Antona, Zorka Vičarja, ostali viri. Na fotografijah je od vojne vihre upostošen Kog (takoj po drugi vojni) in veliko ostalega fotografskega materiala - vojna za Slovenijo 1991, zračni posnetki, dragoceni stari družinski posnetki in skupinski posnetki, ki pripadajo različnim družinam na Kogu. Obdelal Zorko Vičar mlajši. Opis dogajanja temelji na ustnem izročilu sorodnikov in znancev - pogled je seveda subkjektiven in se že v naprej opravičujem za nedoslednosti in netočnosti, ki lahko izhajajo iz teksta - oziroma principa ustnega pričevanja. Jedro teksta je nastalo v letih 1999-2001, ko na internetu še ni bilo kaj dosti pričevanj o sv Sloveniji - leta 2007 je že nekaj bolje.

Vojna za Slovenijo, junij-julij 1991, Nace in Gregor na uničenem tanku srbske armade, Gomila (Bajzek) - KOG.

Vojna za Slovenijo, junij-julij 1991, Nace in Gregor na uničenem tanku srbske armade, Gomila (Bajzek) - KOG. Spodaj je še nekaj slikic, ki jih povečaš s klikom.


Zgodovina prve in druge svetovne vojne počasi umira z zadnjimi, ki še pomnijo ta čas. Kog je veliko pretrpel, v prvi vojni je padlo mnogo domačinov, v drugi vojni pa je, poleg ogromnih človeških žrtev, kraj doživel skoraj popolno uničenje zaradi fronte, ki je potekala prav čez naše vasi - Kog je tudi prvi hrib nad Panonsko nižino, saj leži na robu Slovenskih Goric.

Komentar k zgornji sliki. To je ena redkih slik, domačini, vojaki iz prve svetovne vojne na "orlabu". Prvi na sliki je moj stari oče Nacek (Ignac) Vičar, za njim na sredi sedi brat Matjaž - Matjašek Vičar (bil je operni pevec v Zagrebu), desno je sosed Rajh, levo pa, po videzu sodeč, eden izmed rodu Kolarič. Z etnografskega vidika je zanimiva tudi pletena ograja, ki je v mojih časih nismo nikjer več srečali. Matjašek Vičar je bil ranjen nekje na ruski fronti, zdravil se je na Poljskem, kjer je spoznal grofico in se pri njej do konca pozdravil. Obljubil ji je, da se bo po vojni vrnil nazaj k njej, a so ga starši prepričali, da je ostal v takrat nastali Jugoslaviji. Dedek Nacek, kot večina tiste generacije, je bil po prvi vojni Maistrov borec, kar pa mu oblast po drugi vojni ni hotela priznati (na Nacekovem pogrebu so sicer nesli prapor Maistrovih borcev, a je sin Zorko prosil, da ga umaknejo, ker mu za življenja niso priznali statusa - prapor so nato umaknili).

clanek o Vicar Matjaseku (Bozotu)
Članek, kjer se omenja operni pevec Vičar Matjaž (Božo) - izbrskala ga je teta Milena Vičar (1930 - 1997) - učiteljica - dobra duša.
Neutrudljiv in zmeraj pripravljen
za nastop je bil tenorist Božo
[Matjaž] Vičar, rojen v Jastrebcih l.
1894. Čeprav Slovenec, ni nikoli bil
angažiran v Sloveniji.
Izredno skromen in ustrežljiv je
večkrat rešil predstavo, ko je tuji gost
zaradi treme nenadoma "zbolel",
to se pravi odpovedal nastopu v Zagrebu.
Ljubitelji opere so ga imeli izredno
radi zlasti zaradi odkritosrčnega
podajanja osebnosti grofa Almavive v
Rossinijevem Seviljskem brivcu.
--------------------
Zgoraj je odlomek iz teksta "SLOVENSKI IGRALCI V ZAGREBU - 4, Tudi ugledni pevci, še zlasti tenoristi" (časopis Večer ? in leto - okrog leta 1995 - ?)

Da so se Slovenci po prvi vojni borili tudi za južno mejo, zgodovina namerno pozablja. Tragični vrhunec dosežejo boji po drugi vojni, ko Hrvati kruto pobijejo okrog 30 Slovencev v Štrigovi, vas je tako pripadla Hrvaški. Pravijo, da je sam general Maister veliko prihajal na Kog, kar bi lahko bilo verjetno, saj se spominjam dedkov (starih mož) svoje mladosti, ki so skoraj vsi bili njegovi borci. Pravijo tudi, ne vem koliko je v tem resnice (???), da je prav 2000 mož iz občine Ormož in Ljutomera, usodne jeseni 1918, ko so Maistra skoraj že zapustili vsi vojaki, rešilo Maribor pred nemškim uporom. Baje je Maister že mislil, da po mariborskih ulicah pojejo nemške enote, ko pa je spoznal, da so to prleški fantje, ki prihajajo z vlakom na pomoč, si je oddahnil.

Šele leta 2006 so Kogovčani postavili generalu Rudolfu Maistru znamenje, v kraju, v katerega se je zmeraj rad vračal. Minilo je več kot 70 let od njegove smrti. Bolje pozno kot nikoli. To je vsekakor dobro znamenje, saj prekinja dolgoletno nepotrebno razlikovanje domoljubov po tem, kateri domoljubni formaciji je kdo pripadal.

Napis v spomin generalu Rudolfu Maistru in njegovim prostovoljcem, domačinom, ki so se bojevali za Slovenijo - takrat Sv. Bolfenk na Kogu.


Zgoraj je pisana družba zanimivih ljudi, na Kogu (Sv. Bolfenk), levo je najbrž, takrat že upokojeni, general Rudolf Maister (mož z brki na levi, viden iz profila, sedi). Slika je bila najbrž posneta med leti 1925 - 1930. Maister je hodil na počitnice k družini nadučitelja Franca Cajnka (Cajnko ali Canjko - odvisno od vira, je najbrž gospod z brado na levi), v to družino se je poročil žandar Ivan Šešek, z nadučiteljevo hčerko Emo Cajnko, sedi desno od Maistra. Pod priimkom Šešek domačini tudi poznamo domačijo (Kog 22), kjer je najbrž nastala zgornja slika. Baje je Maistra prevzela narava našega kraja, petje ptic, itn in je celo napisal verze posvečene lepotam Koga.

Domačija Šešek, Kog 22. Slika je vzeta iz NVAtlasa.

*** - z
Na moje pisanje se je leta 2006 odzval gospod Tone Luskovič iz Koga (moj konfuzni tekst - jedro - je nastal leta 2001). Tonček pravi, da že skoraj 15 let zbira gradivo za kroniko Koga. Do leta 2006 je nabral kar za 500 strani zgodovinskih vsebin, v kar niso vštete fotografije in ostalo, kar zahteva tovrstna raziskava. Za tako početje, pisanje kronike, nisem vedel, to je zame, za Kog, zelo dobra novica. Vsekakor bo gospod Tonček bolj verodostojno opisal dogajanje na Kogu, z viri, jaz sem ta tekst napisal zelo na hitro in je plod ustnih pričevanj, doživetij, videnj, sosrodnikov in znancev. Moj tekst je nastal zaradi otrok in delono tudi, ker je ta del Slovenije, dogajanje med drugo vojno, predvsem pa fronta leta 1945, v zgodovinopisju, v zavesti Slovencev skoraj neznan, zamolčan. Tonček mi je poslal tudi nekaj dragocenih podatkov - z vsemi mojimi navedbami se ne strinja (kar je dobrodošlo) in te bom tudi navedel pod tremi zvezdicami (***) v zmanjšanem in poševnem tekstu.
O generalu Maistru in bojih za severno in južno mejo mi je Tonček med drugim zapisal:
"Strinjam se s tabo, da je krivično, da statusa Maistrovih borcev ne priznavajo tistim, ki so branili južno mejo. Tako je ta status priznan samo tistim kogovčanom (14 jih je), ki so neposredno sodelovali v bojih na severni meji. Na Kogu je poleg teh bila leta 1918 organizirana močna enota, ki bi naj odbijala napade Madžarov. Tisto o 2.000 prleških fantih je verjetno nekoliko pretirano, podatek pa drži, vendar točno število ni znano. Je pa res, da je Maister veliko prihajal na Kog, ker je bil osebni prijatelj generala Maistra [najbrž je bilo mišljeno - Roberta Košarja]."
[...]
O generalu Maistru - Na Kog je prihajal k Robertu Košarju, s katerim sta bila tesna prijatelja, nekateri celo pravijo, da se mu je zelo dopadla Košarjeva žena Ana. Košar je zato bil tudi med glavnimi organizatorji enote, ki je branila mejo na Kogu proti Madzarski. Poveljnik te enote je bil Jakob Zabavnik."

O Vičar Matjašeku je Tonček zapisal:
"Najprej o Bozotu (Matiji)Vicarju (1894 - 1972). Zanesljivo gre za dedekovega brata Matjaseka, saj sem v leksikonu nasel podatek, kjer se navaja ime Bozo, v oklepaju pa Matija. Zakaj tako ne vem... Tudi v cerkvenih knjigah je zabelezeno ime Matija in ne Bozo. Matjasek, naj bi po mojih podatkih obiskoval orglarsko solo v Celju in se ucil petja pri K. Bervarju, pozneje pa se je izpopolnjeval na Muzickoj akademiji. Pel je glavne vloge v operah in imel solistične koncerte v Zgrebu in po vseh vecjih hrvaskih mestih."
*** - k

Še nekaj besed o starem očetu, takratnih razmerah in prijateljih. Med drugo vojno je bil partizan na Hrvaškem, Kalnik - hrvaška partizanka bi ga skoraj ustrelila, ker so odkrili, da je Slovenec. Delal je z učiteljem Jožetom Kerenčičem (odporniško gibanje), katerega pa se je začel izogibati, saj je le ta naredili sestanek sredi belega dneva na Kerenčičevem dvorišču - in to takoj po napadu Nemčije na Rusijo (mislili so, da bo vojne takoj konec). Dedek je vedel, da to ni realno, ampak nevarno. Kerenčiča so že pred vojno vrgli iz komunistične partije, saj se je zavzemal za kmete, ki pa so bili v načrtu revolucije planirani za uničenje. Nekateri menijo, da so Kerenčiča ovadili Nemcem prav njegovi predvojni boljševistični "prijatelji". Ko človek prebere spomine Angele Vode (izšli 2004, uredila A. Puhar, dokumentarec TVS iz 13.4.2009, SOVJETSKA ZGODBA, LATVIJSKA DOKUMENTARNA ODDAJA - pa ti vzame sapo), take krute Jožetove usode ni moč izključiti. Ironija sveta je, da je Kerenčičevo hčerko (Nemci so ga leta 1941, skupaj z bratom, ustrelili v Mariboru, družino pa odpeljali v taborišče) vzela v rejo njegova sestra, ki je bila poročena z uslužbencem nemškega "gestapa" (policije). Dedek Nacek se je bal, da bodo tudi njega odpeljali, zato je nekega večera skočil s podstrešja (na vratih se je po nemško drl pijan domačin, žandar, dedek je mislil, da so prišli po njega), si poškodoval nogo in se prebil na Hrvaško k sestram in nato k partizanom. Stara mati Justina je ubogala nasvet dobrega občinskega uradnika Martina Kojca (parapsihologa, med vojno se je znašel na Kogu kot uradnik - tajnik), ki je stari materi svetoval, da Nemcem sporoči morebiti rešilno zgodbo, da se je za možem na poti v bolnico izgubila vsaka sled. Izgovor je na srečo deloval. Družine, za katere se je izvedelo, da je eden od domačih v partizanih, so Nemci takoj deportirali v taborišče. Kljub izgovoru je celo vojno v strahu čakala (možnost izdaje), kdaj jih odpeljejo v taborišče - pri vsakem korakanju nemških vojakov mimo hiše je mislila, da gredo po njih. Tudi mnogi sovaščani so jo grdo gledali. Jože Kerenčič je leta 1939 napisal odlično knjigo, Zemljiški odnosi v Jeruzalemskih goricah.

Še nekaj besed o že omenjenem Martinu Kojcu, ki je rešil našo družino taborišča, mojemu očetu pa je po enem letu (1942) prislilnega dela v gorah avstrijske Štajerske (pri družini Winter, Nechnitz 2, 8163 Fladnitz/T., do tja smo potovali leta 2003 skozi kraje: Maribor – Graz-Bruck [smer Salzburg] – Frohnleiten Sud – Nechnitz), omogočil delo v domačem kraju pri kmetu Tomažiču. Kojc je vprašal očeta po delovnih razmerah v Avstriji, in ker te niso bile ravno dobre (oče pravi, da ga vsaj poniževali niso, je pa delal zgolj za hrano in prevoz domov), mu je omogočil, da je ostal pri materi, pri družini.




Moj oče na obisku pri družini Winter (13.7.2003), kjer je bil leta 1942 na prisilnem delu. Avstrijske Štajerske Alpe, kraj Nechnitz 2, nadmorska višina 960 m. Vsi, ki jih je takrat poznal, so že pokojni, prepoznal jih je iz družinskega drevesa. Vse njegove navedbe je potrdila snaha (stoji pod hišno številko), ki je takrat še ni bilo na kmetiji.

Oče je imel vsaj lepe spomine na gorski svet (slika - Nechnitz, 13.7.2003, ZV). Pravi, da je življenje na kmetiji Winter potekalo, za tiste čase, dokaj običajno - spomni se gluhonemega hlapca Kondrata, ki je večkrat, skupaj s 16 letnim pastirjem Hansom, nasmejal sotrpine. Enkrat se je zgodilo, da je gluhonemi Kondrat "vodil" vole čez njivo, ne da bi opazil, da sta gospodar in vola ostali na začetku njive, šele na koncu njive se je ves začuden obrnil in stekel nazaj do volov.

Še nekaj slik iz spleta.






Gospod Kojc je v spominu mnogih dobronamernih Kogovčanov ostal kot človek, ki je znal v vojni vihri iz žalostnih časov in usod potegniti moralni in zgodovinski maksimum - s svojo avtoriteto in imenom je rešil mnoge družine gotove smrti. Nemci so ga degradirali v uradnika - občinskega tajnika majhnega kraja, a tudi tukaj je pokazal svojo človečnost in veličino. Res pa je tudi, da so ga hoteli nekateri "zavedni" domačini po vojni linčati kot sodelavca okupatorja, kar pa so, hvala Bogu, pametni dovolj zgodaj preprečili. Iskal sem podatke na Internetu, pisal celo nekaterim s priimkom Kojc, a odziva in podrobnejših podatkov o Martinu nisem dobil. Ko sem že obupal pa sem bil prijetno presenečen nad napovedjo RTVS, da bodo Martina Kojca predstavili v posebni oddaji - 30.4.2006. Kojc je očitno v tujini prava zvezda, le Slovenci smo nanj pozabili (politika ga je pozabila iz ideoloških razlogov, kot mnoge - od njega so vzeli le všečni del - kar je škoda za celotno slovensko občestvo). V slovensko zavest ga je vrnil, potegnil iz pozabe, neverjetno, predsednik države Dr. Janez Drnovšek. Samo zanimivost - nekaj časa je deloval v Berlinu, pri njem je iskala nasvete tudi znana igralka Marlen Dietrich. Po prihodu Hitlerja se je vrnil v Slovenijo.
Iz strani: http://www.martin-kojc.com/Martin_Kojc.html
Ob ponatisu Kojčeve uspešnice iz leta 1935 - Učbenik življenja

Človekove misli so zelo pomembne, zato naj bodo pozitivne; misli so ogromna ustvarjalna sila in njihova moč je neslutena.

"Pravzaprav lahko rečem, če že govorim o kakršnem koli vplivu, da mi je najbolj pomagal Učbenik življenja Slovenca Martina Kojca. Moraš biti prepričan vase, moraš biti popolnoma prepričan, da boš ozdravel. Iz knjige se mi je vtisnilo v zavest branje o prasili, višji zavesti, o tem, kar je v tebi, ki ve, kaj je prav - in Kojca zares priporočam v branje.
Če zdaj zares na kaj prisegam, je to, da sem razvil svoj notranji občutek; organizem mi sam sugerira, kaj je prav."

Dr. Janez Drnovšek, predsednik republike
v Slovenskih novicah

Iz vsebine:
Praktični nasveti, kako doseči notranje ravnovesje in notranji mir (ki sta potrebna za duhovni preporod).
Preproste življenjske resnice, ki vlivajo novih moči.
Če hočemo bolje živeti, moramo poiskati boljše poti in po njih hoditi.
Želje se nam lahko uresničijo, če vanje resnično verjamemo in če zaupamo v dogajanje okrog nas.
Vse v življenju ima svoj določen smisel in smoter.

8. izdaja znamenite knjige Martina Kojca (1901 1978), ki je prvič izšla leta 1935. Po vsem svetu je doslej izšlo kar 55 izdaj te znamenite knjige o moči pozitivnega odnosa do sveta, pred kratkim celo v japonščini. Avtor je bil ob 1. izdaji prepričan, da ga bodo zares brali in razumeli šele v novem tisočletju - to se je tudi zares zgodilo, 70 let po izidu je več kot dobrodošla Kojčeva optimistična drža. Mnogi pravijo, da je bil prerok, njegove ideje in misli o življenju so bile korak pred njegovim časom. Razvil je svojo terapevtsko metodo, s katero je v posvetovalnicah tako doma kot v tujini ter na mnogih predavanjih dosegel vsesplošne uspehe in priznanja. Martin Kojc je bil prepričan, da človeka doleti sreča šele tedaj, ko je ne pričakuje in ne zahteva - če je človek preprost in nezahteven, se mu mnogokrat uresniči tisto, česar ni pričakoval.

zg_os_pogled
zg_os_pogled
Podobi parapsihologa g. Martina Kojca - leta 1935 napiše svojo najbolj znano knjigo Učbenik življenja. Zelo ga upoštevajo na Nizozemskem in v Nemčiji. Rojen je bil leta 1901 v Središču ob Dravi, umrl je leta 1978. Med drugo vojno je bil uradnik na Kogu (občinski tajnik), kjer je mnogim pomagal, da so lažje ali sploh preživeli drugo vjono.


Tekst iz: http://www.vale-novak.si/vec.php?id=1590
Martin Kojc, rojen 1901 v Središču ob Dravi, je bil izjemen človek, ki je smisel in gibalo človekovega življenja spoznal veliko pred drugimi. Njegovo sporočilo je, da se moramo popolnoma prepustiti vsevedni in vsemogočni nadzavesti, ki naj nam vodi življenje. Ker doma ni mogel izdajati svojih knjig, so njegova dela izhajala v nemščini in holandščini. Zdaj jih končno beremo tudi v slovenščini. Martin kojc je umrl leta 1978.

Martin Kojc
Iz strani: http://www.mladina.si/tednik/200241/clanek/knjige-03/
Ponatis uspešnice izpred druge vojne, ki jo je slovenski avtor prvič izdal l. 1935 v nemškem izvirniku, potem pa so jo ponatiskovali še v holandščini in slovenščini.
Potem ko so nas devetdeseta zasula s psihološkimi priročniki o osebnem zorenju, spreminjanju samega sebe, optimističnih naravnanostih in tako v neskončnost, se je zdaj izkazalo, da imamo o istih temah že stari slovenski učbenik. Kojc je v njem gradil življenjsko strategijo spopada z obupom, nesrečo, boleznijo, revščino, stisko in neuspehom.
Pa vendar, zakaj bi danes brskali po prašnih nasvetih, ko imamo na voljo police del, napisanih v sodobnih in privlačnih govoricah?
Čeravno je njegov stil arhaično počasen, je njegov princip preprosteje dojemljiv. Temelji na enostavni tehniki sprostitve, pri kateri se za hip umaknemo iz zunanjega sveta, nekakšni avtohipnozi, in na načelu spokojnega ravnodušja. Bolj ko bomo živeli v strahu pred bacili, virusi, visokimi pritiski in drugimi boleznimi, prej bo to zlo prišlo nad nas. - Kje je sol v tej kavzalnosti?
Avtor jo razloži po dveh poteh. Prvič, po zakonu interakcije: če nas nekdo ignorira, mi pa želimo njegove pozornosti in skačemo okoli njega, bo rezultat katastrofalen; če pa postanemo brezbrižni, bo zdaj njega iztirilo in bo on iskal poti do nas, a tudi, če njega ne spremeni, to ni več problem, saj več ne hlepimo po njegovi naklonjenosti. Drugič, prek hvalnice samorealizacije: delo krepi, delo odganja slabe misli, delo osrečuje, zadovoljuje in razveseljuje človeka.
Kaj pa če izgubimo delo ali celo svobodo? Kojčev učbenik ni bil po naključju popularen v časih nacizma in komunizma. Na dlani prinese odgovor: veselimo se življenja, kakršno je tu pred nami, ne da boleče sanjarimo o izgubljeni preteklosti ali svetlejši prihodnosti. Skratka, kar koli že počneš, potegni iz tega največje zadovoljstvo. Kaj pa taborišča smrti? - Tudi tu nauk ne umolkne. Trpljenje je namreč nagrada, zakaj le trpljenje nas napravi razmišljujoče.
Učbenik z najširšim diapazonom uporabnosti.


Se zanimiva zgodba vezana na očeta, Kojca in sovaščana (Slovenca), ki se je že počutil kot zaveden Nemec. Kojc je moral, na posebnih tečajih, učiti mladino nemškega jezika. Na teh tečajih so si morali Kogovčani postavljati vprašanja v nemščini - didaktično dobra metoda, a "kolega", ki je bil za Nemce, je hotel mojega očeta prisiliti, da bi povedal, da je oče v partizanih. To je storil tako, da ga je vprašal: "Wo ist dein Vater? (Kje je tvoj oče?)". Moj oče ga je zavrnil, naj se vsede in pomiri ... (učitelj Kojc je preslišal provokacijo), gospod Kojc seveda ni bil pravi naslov za tako igranje z življenjem, za izdajstvo, saj je bil zaveden Slovenec - seveda v nemški službi, a tako je rešil veliko življenj.

Vrnimo se v leta vojne. Na Kogu ni nobenega seznama padlih domačinov, kaj šele zdaj anonimnih vojakov, ki počivajo na poljih smrti - pod hruškami, lipami, vinogradi, po gozdovih in travnikih. Moj oče, mama, strici in tete so mi pripovedovali o grozotah, ki jih komaj dojamem, čeprav vem, da so resnične. Na Kogu sta se leta 1945 udarili predvsem nemška in bolgarska vojska, z mešanico, mobiliziranci vseh mogočih narodov. Ljudje so morali reševati sami sebe in družine, hkrati so bili primorani - nekateri ranjeni, kot moj oče in teta - kopati strelske jarke, bunkerje, pancergrabe (tankovske jarke), zasilno pospravljati in pokopavati mrtve (včasih že razpadajoča trupla) in to v glavnem med ihto bojev. Bolgarska vojska je po preboju fronte (Nemci so se neke noči kar umaknili) domačine prisilila v izgnanstvo (Hrvaška - Medžimurje), ker so pričakovali nemški protinapad, hkrati pa so se vedli do domačinov kot do sovražnikov.

Že jeseni 1944 Nemci zaprejo šolo na Kogu. Fronta se je začela na cvetno nedeljo 1945 - ko so ljudje šli od maše, se je že slišalo grmenje topov iz hrvaškega Medžimurja. Izdelal sem si elektronski koledar in iz njega potegnil podatek, da je bila leta 1945 cvetna nedelja 25. marca. Prazniki zmeraj za kaj prav pridejo. Fronta je torej trajala dober mesec. Prvi maj pa so vaščani Koga z okolico dočakali že v Medžimurju – mama je bila v vasi Vukanovec, njeni sorodniki pa v Mihalovcih. Mama se spominja, da so jim Bolgari za 1. maj igrali bolgarske narodne in delavske, seveda na dude. Ena izmed Slovenk, učenk, je na prireditvi tudi deklamirala. Domov so se začeli vračati po 9. maju. V Medžimurju še takrat niso poznali wc-jev (stranišč), vas je premogla le en wc pri premožnejši kmetiji - tako so mnogi Slovenci zjutraj čakali v vrsti pred njim. Kakšni pa so si sposodili vrata kot zavetje v primeru nuje ... Domačini so jih kar prijazno sprejeli, le redke živine niso smeli pasti, saj so jih domačini odganjali iz zelenih površin. Nekateri so spali na posteljah, drugi na senikih. Kdor je imel s sabo kravo, je imel tudi lastno mleko – kaj človeku lahko pomeni ena krava. Stric Albin je uspel rešiti kravo iz črede za zakol (pred Bolgari) - krava ga je poznala in to je bila sreča za oba (krava je svojega pastirja kar v diru vlekla iz obroča vojakov, iz objema smrti). Dedek je tudi zelo modro, še pred fronto, zakopal tunko mesa, zaseke - to je bila praktično edina hrana, ki je ostala družini - otrokom (Bolgari je niso odkrili, zgornji del tunke je nekoliko zgorel, a vsebina je ostala uporabna).
Eno izmed krav je med boji zadela granata, dogodek je videl stric Ciril in je o tem poročal očetu in častniku. Častnik je kravo ustrelil za prehrano vojakov. Prosil je mojega dedka, da kravo razreže in pripravi za kuhanje. Dedek je potarnal, da so mu vojaki pobrali vse nože in sekire. Častnik je jezen zbral vojsko v nekaj 100 metrov dolgo vrsto in jim zagrozil, da če čez pet minut ne vrnejo nožev, bo krivce ustrelil. Dva sta se javila (vrnila orodje), enega je častnik kar iz konja tako brcnil, da je padel v nezavest.

Mama pripoveduje, da so med fronto okrog njihove hiše (Kog, takrat v nemščini Kaag 64) in po njihovi kleti hodili vojaki različnih narodnosti – na strani Nemcev so se borili tako Bošnjaki, Rusi, Kozaki, ena izmed vojska je imela modre uniforme z belimi obrobami na kapah. Mnoge tolpe so bile nasilne, prenekatera družina je preživela, če je dokazala, da so jim domači padli v nemški vojski, ali pa so nemški vojaki. Družine, ki so imele člane tako v partizanih, kot v nemški vojski, so z dobro taktiko lahko preživele tako fronto, kot povojno politično maščevanje. Po vojni si bil klican na udbo, že če si nosil nemško srajco, čeprav včasih druge nisi imel.
Mrtve so po vojni delno kurili, vsi ostali pa so bili, kot sem že povedal, samo rahlo pokriti z zemljo – mama se spomni teh strašnih gomil, iz nekaterih so živali vlačile razpadajoče vojake.

Da je Bolfenk - Kog - bil med fronto leta 1945 en sam ogenj in eksplozija, mi je 10. aprila 2013 med astronomskimi opazovanji povedala gospa prof. Vida Belšak rojena leta 1937 - rob Haloz. Živo se spominja, kako je kot 8 letna deklica iz roba Haloz leta 1945 zrla na oddaljeni goreči Kog. Vida pravi: "To je bilo aprila 1945, potem ko so Nemci razstrelili zvonik cerkve pri Sv. Marjeti niže Ptuja. Proti Kogu se je videlo s polja med vasjo Zagojiči in Gorišnica."

Gorisnica - Kog - 22km.

Posilstev, s strani Bolgarov, je bilo ogromno. Posiljevali so tako 14 letnice, kot starke. Eden od domačinov je celo ustrelil pohotnega bolgara v gozdu, na samem, tako da ga sploh niso našli in se je štel za pogrešanega. Takrat človeško življenje ni pomenilo kaj veliko. Zgodilo se je, da je neko dekle, da bi se rešilo zlorabe, skočilo v mlako, Bolgar pa seveda z veseljem za njo. Bolgarski častnik je celo, ko je šlo čez mero - posiljevanje ob vednosti otrok, celo posredoval s pištolo in celo enega Bolgara ubil.
Po vojni so bile mučne situacije, ko so nekatere nerodne ženske, recimo na trgatvah, javno razlagale katera je bila zlorabljena itn in so tako bile mladoletnice postavljene v zadrego. Dekle težko preboli, ko ji recimo sovaščanka v družbi reče. »'Joežefina' tebe tudi so!«.

Večina hiš je pogorela ali je bila poškodovana in izropana, cerkev in šola sta bili uničeni. Zanimivost. V kleteh šole so se, po pregonu Nemcev, naselili Bolgari, ki so risbice moje mame, takrat učenke, razobesili na velb in zidove preostalih nemških bunkarjev. V velbani kleti župnišča je bila zasilna vojaška bolnica. Starša sta mi pripovedovala o neskončno dolgih umikajočih kolonah umazanih, izmučenih, pohabljenih, lačnih in žejnih vojakov, o hišah, ki so gorele in so pogum pri gašenju med kroglami v glavnem kazale ženske, o živini, ki je umirala v ognju, o vojakih, ki so se iz prijaznih fantov med bojem prelevili v fanatične bojevnike (nekaterim je šla pena iz ust), samo da bi rešili lastno glavo, o kravah, ki so pobegnile prisilnemu zakolu bolgarske vojske in se vrnile k pastirjem ... Kmetje so živino spustili na prosto, saj bi drugače zgorela v ognjenih zubljih gorečih hlevov. Ko so boji začasno pnehali, se je živina pasla prosto po travnikih, med pokanjem granat pa so vse krave zbežale v gozd, v ozko dolinico blizu domačije moje mame, kjer so se stisnile druga k drugi in mirovale (v nevarnosti so bile složne). V nekem klancu ob vinski kleti so Nemci pobili celo bolgarsko četo, saj so Bolgari bili tako pijani (pili so seveda vino iz bližnje kleti), da se sploh niso mogli upirati. Zgodilo se je tudi obratno, da so Bolgari v klancu (Grüškovje) ujete Nemce z minometi potolkli skoraj do zadnjega. Kako so izvedeli, kje so? Eden od domačinov se je med ihto bojev vračal domov iz Nemčije (prisilno delo). Najprej so ga v klancu pred domačijo ustavili Nemci, ki so ga izprašali kako in kaj, zakaj in odkod prihaja, a so ga izpustili domov. Ko prime za kljuko, da bi vstopil v domačo hišo, mu že Bolgari molijo pištolo na čelo in ga sprašujejo, kje so Nemci. Vedel je, da ga Nemci opazujejo, zato je Bolgarom samo z glavo namignil lokacijo nemške enote. Bolgari so mu tudi prizanesli, a takoj ukrepali z minometi in pokončali večino nemške enote v klancu.
Bolgari niso poznali zaseke, zato so jo iz tunk metali po stenah kleti in shramb štajerskih domačij, jedli so samo tunkino meso.
Še zgodba o protitankovskih jarkih, pancergrabah. Pancergrabe so domačini in ujetniki kopali vzdolž celotne meje takratne Nemčije, torej tudi čez Kog. To je bil neški 'zid'. Vanje so nabijali tudi debla, a izkazalo se je, da je bila taka linija za ruske tanke neučinkovita, skoraj nevidna. Čez pancergrabo so zapeljali, kot da bi otrok skočil čez majhen potok. Najprej so s tankom z veliko hitrostjo zapeljali proti jarku, nakar so nekaj metrov pred robom sunkovito zvrli, s tem so zasuli jarek pred sabo, nato pa čezenj zapeljali kot čez navadno lužo.
Po vojni je ostalo zelo malo živine in hrane, ostalo pa je ogromno žalosti za padlimi, revščine in orožja, ki je zahtevalo predvsem žrtve med otroki.

Mama se spomni, kako je med pašo, vojne je bilo že konec, zaslišala strašno eksplozijo, nato jok. V hiši na hribu nad njihovo domačijo, je mlad fant žagal minometno granato (ali od "panzerfausta", - baje si je hotel iz minometne mine narediti lijak), mina je eksplodirala in fanta raztreščila na koščke po vejah bližnjih dreves. Nabrali so komaj za municijski zabojček ostankov ubogega fanta. Baje so kure urno pojedle drobce, ostanke fanta, kar samo priča o hudem pomanjkanju v prvih povojnih letih. Nek fant se je sprl s sovrstnikom in je od besa hotel proti njemu odvreči ročno bombo (imel jih je pripete okrog pasu) - bombo je sprožil, a je ni odpel iz pasu in tako sam končal zelo tragično. Dva fanta pa sta hotela razšrafati minometno granato, a sta to počela v napačno smer in tako sprožila eksplozijo ter oba umrla. Baje je po vojni v fari Sv. Bolfenka zaradi nesreč z minami in med otroško igro z orožjem, umrlo vsaj 20 nedolžnih otrok in odraslih. Moj stric Ciril (takrat 8 letni fantič) pravi, da ga je bolgarski častnik (v njihovi hiši je bilo poveljstvo) najbrž rešil pred nesrečo, ker ga je večkrat opozoril, da se z najdenimi bombami, granatimi, minami ne sme igrati - se jih ne dotika. Zelo žalostna je tudi zgodba punčke, ki je z babico pasla krave. Pobrala je ročno bombo ("hand" granato), jo sprožila in babici dejala, da kako lepo granata šumi - babica se je zgrozila in ji zakričala, naj jo takoj odvrže, a bilo je prepozno. Babica in krava sta ostali nepoškodovani, deklica pa je na žalost ob eksploziji umrla. V nesrečah so bili udeleženi večinoma fantje (raziskovalna in pustolovska narava) - redko punce. Tragedija se je zgodila tudi ob sušenju sena - kosci so pokosili travnik, nevedoč za vkopano mino, imeli so veliko sreče. Nesrečno pa je mino, z vilami med obračanjem sena, sprožila nič hudega sluteča punca - eksplozije ni preživela. Eksplozija je baje ubila še najmanj pet sovaščanov, ki so pomagali pri sušenju. Tudi voz z voznikom Tomažičem in s sosedovim (Haložanovim) fantičem je nevede zapeljal na mino. Zadnji del voza, kjer je sedel fant, je odtrgalo, fant je umrl.
Med fronto je umrlo ali bilo ranjenih veliko domačinov. Najbolj tragična je bila usoda mlade mamice, ki se je skupaj s hčerkama zadušila v kleti goreče domačije. Moja mama je obe punčki poznala. Punco očetovega strica Janeza pa je ubila granata na poti čez dvorišče, ko je šla hranit živino.
Kot ironija - zanimiva je tudi nemška prepoved privezovanja krav (na vzhodnem štajerskem so namreč kmetje kravam privezovali glave k prvim nogam, da so bile na paši bolj vodljive, navada je preživela nekje do leta 1990). Nemci so že takrat imeli razvito varovanje živali, ljudi pa ne.
Kakšen od otrok, ki je bil interniran v taborišče, kdaj tudi direktno iz šole, se spomni mama. Poleg izredne surovosti nemških oblasti pa je tudi kak nemški oficir potočil solze, ko je v naročju držal nekajletnega jokajočega otroka med prevozom v taborišče. Spomni se tudi, da ko so prišli po sošolko, se je nemški vojak postavil med vrati, učiteljica je poklicala ime učenke in učenka je zelo počasi z velikim strahom šla proti vojaku. Mama pravi, da je tudi učiteljica (čeprav nemška) bila zelo prizadeta - ni ji bilo vseeno. Odpeljali so eno boljših učenk. Po vojni sta se pogovarjali, sedaj že obe poročeni in mami, o tem, kako je sošolka preživela zloglasno taborišče Dachau. Dejala je, da je poleg žalosti - biti otrok in zapornik je nekaj kar ne gre skupaj - živela v stalnem strahu pred zavezniškimi bombandiranji. Letala so noč in dan tolkla München in okolico taborišča v neposredni bližini. Zavezniki so pazali, da taborišča niso zadeli, a otroci tega niso vedeli (v bližini so bile tovarne letal, itn). Ta groza vojna, zlovešča letala, so ji pustia globoko sled - tako da, ko je povojni zaslišala letalo, jo je ta hrup spet znova hudo prizadel, začela jo je boleti glava, hrup letala ji je spet priklical neznosen strah iz otroških let iz taborišča, da se je kar tresla.
Sicer pa so se kogovski otroci v šoli izjemno pogumno upirali nemškim učiteljem, ponemčevanju, nacionalsocializmu. Fantje so nadvse čustveno doživeto peli slovenske narodne pesmi, učiteljica Helga pa je besna skakala po razredu in se drla: "Verfluchte Windische Schweine ...!" Eden izmed fantov je celo na skrivaj popluval ("pohraklal") njeno široko krilo, ki je bilo razgrnjeno po katedru. Na steni s Hitlerjevo sliko in na sliki je bilo polno madežev, pack, saj so učenci v sliko metali jabolčne ogrizke (to je bila včasih edina šolska malica, seveda prinešena od doma). Šolo je posledično obiskala nemška šolska inšpekcija in rjovela nad učiteljskim zborom (inšpektor se je drl, da to ni šola, ampak svinjak - der Schweinestall, med vodilnimi pevci slovenskih pesmi in nasploh malimi uporniki sta bila Drago Rizman in Zvonko Drozg - "Mravlok" - učiteljica je večkrat nanj kričala: "Du verfluchte Zvonko!"). Na srečo so otroci ostali brez usodnejših kazni (zanimivo - po vojni se je enako dogajalo, če je recimo kdo izrazil nestrinjanje z maršalovo sliko - polnoletni so šli v zapor, takoj po vojni pa so bili celo usmrčeni). Po pripovedovanju nekaterih, so mnoge nemške učiteljice bile vsaj toliko razumne, da niso ovajale otrok. Mama se spomni imen Helge in Herte Renner, mamo so klicale Mimi. Mnoge punčke iz tistih časov, danes babice, se spominjajo strasti, ki so jih kazale njihove učiteljice do oficirjev - nekateri so bili tudi domačini - strastnih objemov pred šolo, skočile so jim v naročje - to je bilo za vaški svet nekaj novega. Najbolj vroča je bila Helga. Kdaj so se mlajše učiteljice tudi kar v kopalkah vozile z bicikli po vaseh in to je bil ćisto nov svet za naše "čehe" - Frančeke, Tuneke, Janeze, Petre, ... BBC nadaljevanka - situacijska komedija 'Allo 'Allo! se je torej delno dogajala tudi na Kogu v fari sv. Bolfenka. A kaj, ko je bila druga vojna predvsem velika tragedija ...
Kako je bilo v resnici z ovajanjem - mnogokrat so to počeli domačini, oziroma okupator brez njih ne bi bil tako "uspešen"!


Pred kratkim sem našel založeno nemško škatlo za plinsko masko ("gasmasko") iz druge vojne, s katero smo otroci na veliko streljali za Veliko noč ali 1. maj. Streljali smo tudi s tulci topovskih granat ("hilznami"). Kot eksploziv smo uporabljali karbid (spojina kalcija in ogljika, ki z vodo tvori acetilen - plin, strok. kalcijev karbid). Folklora, pokanje s karbidom, je na Štajerskem še danes zelo živa. Na žalost tudi nesreč ne manjka.

Tudi mi, ki smo rojeni po vojni, smo se igrali z orožjem II vojne in izzivali smrt na paši, na poti iz šole, kjer smo kurili ogenj in vanj metali naboje. Samo sreča nas je rešila, ko smo recimo brskali po žerjavici in je naboj ravno takrat eksplodiral, mi pa smo ostali nepoškodovani, le nekoliko ožgani, kot dimnikarji. Ali ko smo dali v ogenj, v štedilnik, kroglo, ne vedoč, da je dumdumka. Še danes je moč najti orožje.

Slika nagrobnika posvečenega punčki, ki jo je po vojni na paši ubila nemška ročna bomba. Mimica Zadravec 20.8.1934 - 20.8.1945, umrla je prav na svoj rojstni dan.

Še v 70-tih letih so prenekateri moški nosili k maši usnjene škornje nemških vojakov, celo hlače ("rajthozne"). Skoraj vsaka kmetija je imela doma nemško čelado, zvezano na drog, za zlivanje gnojnice.

Eden od mojih bližnjih sorodnikov, stric, je padel v Nemčiji, ostali pa so se pozno vrnili domov (Finska, Francija, Hrvaška), to je bil čas čakanja. Moja stara mati ni prepoznala sina, ki se je vrnil iz Francije suh kot trlica, oče, pasel je krave, pa ga je vprašal: "Keri si pa ti čäh?"

Komentar k zgornji sliki. Na sliki je nemški bunker iz druge svetovne vojne, Jastrebci 1, Kog. Kraj Kog leži na prvem hribčku nad Panonsko nižino, hkrati pa leži na meji, takrat "tretjega rajha". To sta glavna razloga, da je po naši vasi in zemlji potekala utrjena linija nemške obrambe. Kakšna je bila povojna zgodba bunkerja in okolice, predvsem za nas otroke? Otroci smo se radi podili po in v bunkerju, lovili žabe, se šli vojake, kmetje pa so ga občasno uporabljali za ozimnico (enako velja za ostala zaklonišča). Cesta v ozadju je bila zgrajena s strani ruskih ujetnikov med prvo svetovno vojno. Zraven bunkerja je še do nedavnega tekla stara pot, vrezana tudi do 10 m globoko v ilovnato zemljo (izdolbli so jo vozovi, vlečna živina in erozija skozi stoletja), mi smo ji rekli rupača ali klajec (klanec). Otroci smo se radi igrali v teh rupačah, se sankali, smučali in drčali po snegu. Sneg se je v teh grapah zadrževal dlje časa kot drugje in tudi rastlinstvo je bilo nekaj posebnega. Veliko je bilo zvončkov, trobentic in dišečih vijolic. Rupače so bile na nek način priljubljeno zavetje in skrivališče vaških otrok, le starši niso bili navdušeni nad njimi, saj so v njih nekoliko težje kosili in pospravljali travo. Pokojni atek mi je pripovedoval (zgodbe je povzel po strejših možeh, ki jih je poslušal v svojem otroštvu), da so zaradi ozkosti, strmosti in vijugavosti klancev, kmetje imeli posebno prometno sporazumevanje in sicer so pred odseki, kjer ni bilo možno srečanje dveh vozov, pokali z biči in tako sporočili svojo lego. Eden izmed voz je tako zmeraj počakal. Škoda, da vsa ta vedenja o ruski cesti, klancih, pokanju z biči, padlih domačinih, preizkušnjah teh krajev, ... počasi izginjajo. Morebiti pa se bo kaj ohranilo, mogoče tudi s pomočjo te strani.
Ne vem kaj počnejo zgodovinarji, zakaj ni diplom, doktoratov iz teh krajev in dogodkov, kaj počnejo jezikoslovci, ko jim med ruševinami hiš - od mladih zapuščenih, s tresočimi, v nebo zazrtimi materami in očeti naseljenih - uhajajo še zadnja prvobitna narečja, enkratne besede, misli, filozofija podeželja.
Velika zgodovinska škoda je bila recimo storjena po drugi vojni, ko so na bližnjem Jeruzalemu zadružniki zasuli znameniti “Babji klajec - rupačo”. Zgodba sega v čas turških vpadov. Turki so se po rupači pomikali v vas na roparski pohod - a domačinke se niso dale, “babe” so jih z vrha zalile s kropom in tako preprečile ropanje. Od tod ime “Babji klajec”. Štajerske, posebej pa še prleške ženske so res hude “babe”.
*** - z

Še drugi viri iz medmrežja ( http://www.td-ivanjkovci.info/index.php?option=com_content&task=blogcategory&id=16&Itemid=30&lang=sl
http://www.prlekija.com/lasprlekija/prlekija.htm )

Pravi Blumenauovi kostanji v Velikem Brebrovniku so trije mogočni kostanji ogromnih razsežnosti. Legenda pravi, da so bili posajeni na trupla pokopanih Turkov, ki so jih pobile ženske v Babjem klancu v Jeruzalemu leta 1664.
Kostanji ob cesti v ovinku pred Jeruzalemom oziroma Babjim klancem po mnenju strokovnjakov sicer niso toliko stari, kot pravi legenda. Resnično pa je dejstvo, da so v svoji dolgi življenjski dobi pomagali preživeti mnogim ljudem, da niso pomrli od gladu. Danes je kostanje že dobro načel zob časa, nekateri pa je ranila strela.

Boj s Turki na Babjem klancu
Pogumne Prlečke so pričakale nasilne Turke na vrhu strmega in ozkega klanca. Polile so jih s kropom in obmetavale s težkim kamenjem. Presenečeni osvajalci so se pognali v beg, ko so ženske v klanec zapodile še besnega bika. Ko pridete proti Babjem klancu, dajte že od daleč vedeti, da prihajate z dobrimi nameni.
*** - k

*** - z

Gospod Tonček ima bolj natančne informacije o Kogovski cesti, pravi takole: "Pri opisovanju dogajanja med prvo svetovno vojno pišeš, da so današnjo traso ceste gradili ruski ujetniki. Navedba se mi zdi netočna, ker je ta cesta in sicer od Vitana do Uršule Kerenčič bila zgrajena v letu 1902, po načrtih, ki jih je dal izdelati takratni okrajni zastopnik dr. Omulec. Drugi del te ceste, od Kerenčičevih pa do Sv. Bolfenka pa je bil zgrajen v letu 1903.
Te ceste torej niso mogli graditi ruski vojni ujetniki, za katere mimogrede ne vem, kaj bi počeli tu, daleč od frontnih dogodkov in kje naj bi kot ujetniki bili nameščeni. Možno pa je, da so na cesti (če so že bili tu) opravljali vzdrževalna dela ali pa so jo mogoče tudi utrjevali.
Globoki, blatni klanec, ki je bil pred novozgrajeno cesto in je pogosto "zalezel" takrat ni bil več v uporabi, uporabljala pa se je "nova cesta, na katero so vozniki vozov parv tako imeli pripombe, zaradi tega, ker so jima delali težave ovinki na Vitanu in pri odcepu za Vodranski vrh ter na vrhu Koga pri kužnem znamenju - pilu. Sedanja trasa ceste, kot pravilno ugotavljaš, ni bila zgrajena po starem klejncu, po katerem so z vozovi vozili do leta 1902.
*** - k


Bunker iz druge vojne, Jastrebci 1. V dolinici je Rajhova domačija - hiša, kjer se še vidijo strelske poškodbe iz druge svetovne vojne.


Na sliki je moja domačija, Jastrebci 3, bunker in rupača, ki je v fazi zasipavanja.

Nekaj tednov pred smrtjo mi je atek povedal še zgodbo o njegovem možatem bratrancu Dušanu Polancu (bil je pravi postaven velikan, štajerski Martin Krpan, stric slikarke Irene Polanec), ki je s konjsko vprego prevažal les, tudi po Hrvaškem Zagorju. Nekega večera je lačne konje nahranil kar s kopico sena, ki je ležala ob kolovozu. Za popotnico je vrgel še kup sena na voz, nakar je kot blisk iz voza skočil prestrašen zagorski kmet in izginil v noč. Zagorski kmet je najverjetneje, skrit v kopici, pazil seno (to so bili časi pomanjkanja), a ga je močan Dušana, nevede s senom vred, vrgel na voz. Dušan Polanec je padel v nemški vojski. Skupaj z nemškim kolegom sta dezertirala, wermacht ju je ujel in zadnje besede ujetih fantov pred ustrelitvijo (streljali so ju kolegi iz čete - prijatelji) so bile: "Kamerad, shieß gut!"  Njegov brat Franček (oče Irene Polanec) pa je ostal nedotaknjen tako na ruski fronti, kot pozneje v partizanih. Znana je zgodba, ko je z dobrim znanjem nemščine, oblečen v nemškega oficirja, ugrabil častnika sredi mesta v nemškem poveljstvu. Ta družina se, po domače, ne imenuje zaman Lisjak (Franček je leta 2005 praznoval 80 let, avgusta 2006 se je pogumni mož poslovil s tega sveta, proti bolezni se je dolgo časa uspešno boril z dobro voljo in optimizmom). 



Na sliki sta brata Stanko in Pepek Rotar, moja strica po mamini strani.

Desno na sliki je stric Stanko Rotar, že mobiliziran, preživel je drugo vojno, kot nemški prisilni mobiliziranec na Finskem. Po vojni je imel strašno revmo, pozdravil jo je s čebelarjenjem. Naredil je prvi radijski detektor na Kogu, najpreprostejši sprejemniki radijskih valov srednjega vala - antena_žica, slušalke, dioda, lahko še tuljava, vrtljivi kondenzator (potenciometer), otroci so takrat prvič poslušali radio. V vasi je popravljal radijske in TV sprejemnike, bil je samouk. Levo stoji mlajši brat Pepek, ki je padel v Nemčiji kot nemški prisilni mobiliziranec. Grozote vojne so mu vzele vso voljo do življenja, ves malodušen se ob bombnem napadu ni vrgel na tla, bil je še skoraj otrok. Njegov sošolec je pripovedoval, bil je zraven, da so mu klicali naj se vrže na tla, on pa je odgovoril: "Saj je tako vseeno." Bomba ga je vrgla v zrak, ko je padel na tla, je bil mrtev. Moja babica je, po tej tragični izgubi mladoletnega sina, tavala cele noči okrog hiše.

Klet (pivnica domačije Rotar), kjer so se med fronto skrivali pred točo granata in nabojev, tudi naša mama (obujanje spominov - 2009 - na tiste hude čase leta 1945).

Kot otroci, smo veliko poslušali starše, ki so se pogovarjali, da je ta in ta padel v nemški vojski. Čudili smo se, da kaj je to takega pasti na tla, kolikokrat pa smo že padli in nam ni bilo hudega. To je zadnja skupna slika in zadnje srečanje bratov. Pepek je bil kazensko premeščen v Nemčijo, ker se je norčeval iz organizacije Hitlerjugend. Pepekova mama je takrat šla po zvezo k partizanom k g. P., a je bila zavrnjena, češ da so klerikalna družina ... To je značilen kulturni vzorec slovenske zgodovine. Slovence je uničevala in uničuje ideološka razdeljenost in sovraštvo, to sovraštvo do samega sebe se zdi celo kot del naše narave ..., a za take delitve ni nobene potrebe! Tujci (tuje obveščevalne službe in njihove močne izpostave v naših vitalnih inštitucijah) nam tako zlahka vladajo in manjšajo življenjski in predvsem kulturni protor. Ko se bo našel človek, skupina modrih, ki bo presegla te delitve, nam bo bodočnost zagotovljena, drugače bomo ... V letih 1988-1991 smo bili na dobri poti do pomiritve strasti, a že leta 1992 so nas spet ujeli na starih delitvah. Nekaj podobnega se je zgodilo "Titovi" mladini v 80-ih letih 20. stoletja, ko je skoraj cela generacija fantov iz Koga bila kazensko poslana k vojakom na Kosovo - kjer je šlo na nož - ker se bili kritični do takratnega komunističnega sistema. Bila je tudi podana kazenska ovadba za enega izmed fantov moje generacije, zaradi nedolžne šale na račun slike "velikega" vodje. Pustimo to, zadeve so še preveč žive.

Shema detektorja radijskih valov, po kateri je stric naredil preprost radijo.

Vrnimo se v drugo svetovno vojno, k nekaj zgodbam nemških mobilizirancev. Stanko je pripovedoval, da so proti koncu vojne morali na finskem bežati pred ruskimi tanki, tudi 100 km po snegu, kdor je omahnil, so ga zmečkale tankovske gosenice. Povedal je tudi, kako sta se s kolegom "slučajno" umaknila vstran od bunkerja, za drevo na cigaret, nakar je na njihov bunker priletela sestavljena letalska bomba, ki je bunker dobesedno izdrla iz zemlje. "Cigaret" ju je rešil. Zanimiva je tudi zgodba mobiliziranca, ki ga je nemški oficir hotel prisiliti, da na koncu vojne iz bunkerja strelja na morje bližajočih se zavezniških tankov - grozil mu je s pištolo, a ga je naš sovaščan, ob trenutku nepazljivosti, poslal na oni svet in tako rešil sebe in vsaj eno zavezniško tankovsko posadko. Možje, ki so preživeli fronte druge vojne kot nemški mobiliziranci, so o tem govorili v glavnem po nekaj kozarčkih rujnega, redko trezni. Spomnim se sovaščana, ki je pripovedoval o neznosnem klanju na ruski fronti, kjer so rusi proti nemcem pošiljali takorekoč neoborožene fante, ki so kot snopi padali pred nemškimi položaji. Sami nemški vojaki pa so zgubljali živce, tla pod nogami, ob nenehnem, neznosnem mesarskem klanju neoboroženih mladeničev. Orožje se jim je pregrevalo in kvarilo. Eden izmed mladoletnih mobilizirancev je bil leta 1944 poslan na francosko fronto. Tam so jih v časovni stiski hoteli hitro naučiti streljanja z mitraljezom. Sam je bil tako šibek, da ga je mitraljez med vadbenim streljanjem zavrtel in je tako skoraj pobil kolege okrog sebe, ki pa so se vsi v strahu, dovolj zgodaj, vrgli na tla. Ker so vsi bili še skoraj otroci, so le nemočno čakali v bunkerjih, ki so se tresli od množice zavezniških bomb. Ko so Američani, postavni črnci, v osvojenih bunkerjih zagledali oborožene prestrašene otroke s solznimi očmi, so se začeli na glas smejati.

Nekateri preživeli nemški mobiliziranci so morali po vojni v jugoslovansko vojsko in to za tri leta. Tam so imeli tudi vojaško politično izobraževanje. Na enem izmed takih izobraževanj je oficir govoril tudi o sramotnem paktu med SHS in Hitlerjem leta 1941. Na to temo pa je eden izmed vojakov dal pripombo, da je tudi Stalin podpisal pakt s Hitlerjem. Ta resnica je bila za tedanjo oblast preveč. Vojak je izginil iz enote in nihče ga ni nikoli več videl. Bile so še druge težave, ko je moj oče v hudi zimi prosil, da mu vrnejo topel pulover, so mu s pištolo zagrozili, da tega pulovra pač ni prinesel s sabo v vojsko. Pulover pa je v resnici nosil nek jugoslovanski oficir. Oče je takrat zaradi mraza hudo zbolel. Mnogi mobiliziranci, ki so med vojno delali načrtna grozodejstva, tudi proti partizanom, so se po vojni znali vriniti v novo oblast in so za njo tudi ovajali, ali pa jih je nova oblast prisilila v sodelovanje. Eden izmed, sedaj že pokojni, mobilizirancev mi je pripovedoval, kako je na koroškem osvobodil prijeta partizana - ko je nemški poveljnik šel iskat preostale partizane, je ustrelil v zrak in partizanoma rekel naj zbežita, tako se je izgovoril, da sta pač zbežala. Nek drug pa je partizane z veseljem lovil in streljal, a je po vojni zvito vstopil v KP in postal pomemben član nove oblasti. Vojna pač nima logike, poruši mnoga ravnovesja še daleč v povojni čas.

Med vojno so zaradi različnih usodnih trenutkov lahko bili iz iste družine hkrati nekateri partizani in drugi nemški vojaki (prisilna mobilizacija, če se nisi odzval, so družino internirali v koncentracijsko taborišče, moja stara mama je celo vojno v strahu čakala, kdaj jih bodo odpeljali). Prav tako je med vojno umrlo nekaj sorodnikov v nacističnih taboriščih in po vojni celo eden izmed otrok sorodnikov (igranje z metalcem ognja). Bratranca starega očeta Marka Podgorelca so Nemci ustrelili v Mariboru (brat Vanček umre v Dachauvu) zaradi posedovanja pištole - baje ga je izdala sovaščanka, ena izmed mladostnih razočaranih ljubezni. Kako protisloven je čas vojne in kako so ideali relativni, čeprav se iz naslanjača udobne sedanjosti zdijo samoumevni, govori tudi pričevanje ene izmed sorodnic, ki je preživela Dachau (Mathauzen), kako je ena izmed soujetnic, mati enega izmed znanih upornikov, do kosti preklela svojega sina, ker je skoraj celotno družino popeljal v trpljenje in smrt - tudi mati je v taborišču kmalu umrla za tifusom. Pogled na svet je lahko že znotraj družine, sploh pa materin pogled, zelo nasprotujoč - kaj šele znotraj naroda. I. Cankar to dilemo nekako rešuje, rešuje za nazaj, saj pravi, da nobena solza ni bila pretočena zastonj. V Sloveniji se težko soočamo z realnostjo, takih resničnih pričevanj, stisk, družinskih tragedij, skoraj ne srečamo, ker nam je bila realnost dolga leta vzeta z ideološko ukazano resnico in enim javnim mišl(j)enjem, čustvovanjem v šolah (zloraba otrok v perverzne ideološke namene), medijih, "umetnosti" (zlorabi umetnosti). Pa vendar je to realnost, je resnica, ki v svoji surovosti in ravno zaradi nje, ljudi ne ponižuje - nasprotno - zaradi trpljenja in resničnih (ne ideoloških) odzivov na dilemo smrti in trpljenja (materino zavračanje sinovih dejanj), postavlja tisti čas, ljudi v zelo pozitivno luč, ki šele zanamcem lahko razkrije pasti nečloveških ideologij - da smisel njihovemu trpljenju. Pravzaprav je bila povojna jugo filmska laž o dobrih in zlih med drugo vojno in po njej (še danes jo vsiljujejo na nekaterih probeograjskih slo. komercialnih TV), zelo podobna hollywoodski laži o kavbojih in indijancih (vsi veliki diktatorji so oboževali kavbojske filme - Tito, Ceausescu, ...). Ta nerealna podoba današnje ljudi kar nagovarja k novemu trpljenju, vojni, saj ga ni lepšega kot pobijati čisto zlo - mi ki pobijamo pa smo absolutno dobro, zveličavna resnica - zlo pa je zmeraj v drugem, torej organiziranega nasilja ne sme, ne more biti konec ... V tej logiki ni prostora za velikega junka na eni strani in mamo na drugi, ki ga preklinja za vse trpljenje, ki ga je povzročil družini, prijateljem, ...

Po prihodu Hitlerja je kar nekaj ljudi iz ekonomskega roba (tudi nekaj "nemčurjev") sprejela novo oblast kot dobrodošlo, saj so jim nacisti zvito omogočili dostop do nekoliko višjega standarda (nekaj podobnega se je dogajalo tudi v Ukrajini, itn). Eden izmed razočarancev nad Jugoslavijo je izjavil, ko je prejel maslo, moko olje in sladkor: "Kaj bi mi reveži brez Hitlerja." Ta zgodba se kar naprej ponavlja, tudi v komunizmu so obljubili tistim z manj denarja raj na Zemlji - pa smo pstali vsi reveži, milijon ljudi iz Titovega raja pa je šlo s trebuhom za kruhom v parlamentarne demokracije na delo. Razlogi za sprejem okupacije pa so bili tudi drugačni. Bilo je namreč tudi kar nekaj razočaranja nad srbsko kraljevo diktaturo, ki je mnoge potisnila še v slabši položaj kot stara Avstrija. Srbska vladavina pa je bila za Slovence prav tako tuja. Nekaj tega je delno čutil, slutil, že Ivan Cankar - 1913, predavanje v Trstu "Slovenci in Jugoslovani". To se je izkazalo leta 1919 - poboj nekaterih Maistrovih vojakov v Mariboru, leta 1945, ko smo izgubili svojo partizansko vojsko (spet smo morali v vojski uporabljati tuj jezik, služiti izven domovine), leta 1991 z direktno agresijo na Slovenijo, skupna programska jedra, velike dajatve, enormno priseljevanje, hkrati pa izseljevanje Slovencev, težave v kulturi, športu, infrastrukturi, gospodarstvu, medijih, itn. To so bili razlogi, da smo, ali so Slovenci hrepeneli po lastni državi, oziroma to so bili razlogi, da je Jugoslavija 2x razpadla brez večjih težav (1941, 1991). Leta 1918 pa je nastala s prevaro nad slovenskimi politiki, ki so bili tiste dni celo odsotni, v tujini (Franciji ?). Danes je čudna neka nostalgija po starih dunajskobeograjskih imperijih, kot da ni normalno, da ima vsak narod svojo državo. Kurdi, Čečeni, Katalonci, Tibetanci itn, bi se kar zgrozili, ko bi videli, kako malo cenimo svojo domovino. Vrnimo se v leto 1941. Simpatiziranje določenega dela prebivalcev, ta čudna "ljubezen" do nemških okupacijskih sil, se je pri večini kmalu končala (domov so prihajali mladeniči v krstah, izgon izobražencev, učiteljev, župnika, pouk in maše so potekale v nemščini, deportacije, itn). Kakšnega političnega medsebojnega sovraštva in klanja, za razliko od Ljubljane z okolico, skoraj ni bilo. Po vojni je nova oblast pobila par ovaduhov, tudi kašnega domačina, ki se je vrnili iz nemške vojske, predvsem pripadnike SS. Tukaj potrebno poudariti, da večina ni stopila prostovoljno v SS, ampak so jih proti koncu vojne v to prisilili, da se ne bi predali zaveznikom, ki so SS enote v glavnem pobijali (na koncu vojne pa ne več). Marsikdo je preživel vojno, a svobode ni, čeprav ni storil vojnega hudodelstva. Bilo je odvisno, a te je kdo izmed povojne oblasti prepoznal kot recimo zanesljivega ali celo partizanskega sina (tudi to je bilo, oče v partizanih, sin mobiliziran v nemško vojsko in celo v SS) - če takega "angela" ni bilo, so te usmrtili. Mnogo je zgodb.


Srečanje generacij (slika zgoraj), sošolcev, 1925, 1926, 1927 na Vitanu (Kog), maj 1999. To so bile generacije, ki so najlepša leta mladosti preživele v strahu, na prisilnem delu, v taboriščih, mnogi fantje (skoraj otroci) pa kot nemški prisilni mobiliziranci na grozovitih frontah - veliko jih je padlo ali so se vrnili domov kot invalidi, s slikami grozot v spominu in podzavesti.

  Med vojno so, v okolici Koga, krute eksekucije izvajali v glavnem Kozaki, ki so služili Hitlerju (znan je krut poboj Šnajderjeve družine, Zasavci, posiljevanje, utopitev). V Slovenskih Goricah so bile manjše partizanske skupine. Na Kogu se je recimo zgodilo, da je pijan domačin pripeljal Nemce - graničarje v klet na pijačo, ne vedoč, da so v kleti skriti partizani. Vnel se je boj in cel kraj je čakal na maščevanje. Ker je boj bil posledica nesrečnih naključij so tudi Nemci opustili maščevanje.


Domačija krute gospodarjeve usode na pragu konca vojne (Šalovci 22).
Tik pred koncem vojne si je recimo moral nek gospodar (pintar, danes Šalovci 22) sam skopati grob, preden so ga Nemci ubili - ubili so ga, ker jim ni hotel postreči hrane, ki pa jo je potem postregel Bolgarom, kar pa so Nemci videli iz bližnje hoste. V bližini je tudi naša hosta, polna strelskih jarkov, ki so burili in še burijo otroško domišljijo. Stara drevesa so polna granatnih šrafnelov, domačini pravijo šrafnelu špliter, ki še danes poškodujejo žage. Veliko je zgodb o razpadlih truplih, oblekah in obuvalih, ostali opremi, orožju - mitraljezih, granatah, nožih, bajonetih, čeladah za gnojevko ... mnoge predmete in obleke so ljudje uporabljali po vojni in še danes je moč najti te rekvizite. Pri nas doma smo še desetletja po vojni pekli štrudl (pogače) v pokrovih nemških municijskih zabojev, kar dosti pove o standardu vzhodne Štajerske.

Da je bil ta čas res ekscentričen, pove zgodba o nemškem župniku. Nemci so domače izobražence, duhovnike in učitelje izgnali. Na Kogu se je tako pojavila nova nemška garnitura, da bi ponemčila kraj. Ker pa je bil nacizem (nacional-socializem) dvojček komunizma, so nacisti nameravali počasi vero iztrebiti in to po vojni. Tako so, nekatere Hitlerju vdane učiteljice, ves čas nagajale nemškemu duhovniku, da ja otroci ne bi šli k verouku (otrok niso pustile iz šole). Otroci so ga imeli radi, saj je bil z njimi zelo prijazen, igral je na harmoniko, se z njimi kepal, otrok ni pretepal ... Bil je prav tako žrtev vojne, saj je bil prisilno premeščen v Slovenijo. Po vojni ni vedel kod in kam (ostal bi kar v Sloveniji), na koncu ga je nova oblast pregnala. Tudi slovenski župnik Molan ni bil navdušen nad njim.


Prvo obhajilo 15. avgusta 1943. Teta Rotar Anica (takrat stara 10 let) stoji v drugi vrsti, druga za leve, blizu župnika (to je bil že prej omenjeni nemški župnik Schweighofer - nadomestil je izgnanega slovenskega). Prva punca z desne (sedi) prihaja iz družine Bučar - družino Bučar so iz kočevskega priselili v eno izmed izpraznjenih hiš na Kogu (morebiti v Kerenčičevo domačijo?). Levo stoji gospa Košar Ana.

Po vojni je bil kar problem, kako obnoviti cerkev, oblast je namreč hotela iz cerkva narediti športne dvorane. Ko je udba prišla na gradbišče (obnova cerkve), so v glavnem vsi domačini od strahu zbežali, ostal je le moj oče in mežnarjeva žena Lizika. Na Štajerskem praktično ni bilo nobenega bratomornega klanja. V cerkvi na Kogu je spominska plošča posvečena župniku Francu Orešniku, domačinu, ki je umrl v zloglasnem taborišču Jesenovec(1944 [kje se najde podatek 9. januar 1945] , na pragu konca druge vojne - bil je duhovni pomočnik v Ludini). Vse to priča, da so določene ideološke poteze nove oblasti po drugi vojni bile milo rečeno nerazumljive. Na žalost so mnogokrat žrtve, neumnih idej odraslih, otroci. Tudi po vojni ni bilo priporočljivo druženje otrok z župnikom. Tako je v mojem razredu nek fant doživel javni linč, ker je z župnikom popoldne igral nogomet. Seveda takrat nismo vedeli, čemu tak kraval in grožnje učencu, šele čez leta smo razumeli, da je bil to čas ene resnice in preganjanje drugačnih. Danes bi morali zamere iz preteklosti preseči, dejstev pa ne zamolčati - ljudje si namreč nismo sami izbrali različnih sistemov, ki so nas silili v taka in drugačna dejanja in poteze. Če človek ostane človek, kot je to bil recimo gospod Kojc, potem bo zmeraj brez težav prenesel težo svoje preteklosti.

Zanimivo, med vojno za Slovenijo junij, julij 1991 so spet prebivalci bežali in to v iste dolinice in kmetije kot med drugo vojno. Tudi v zadnji vojni so na Kogu gorele hiše, mnoge hiše pa so prerešetali srbski mitraljezi, tudi našo - Jastrebci 3.


Sliki sta iz: http://www.zvvs.si/Strani/Vojna_foto.htm


Vrnimo se k drugi vojni. Kot otrok sem videl kosti razpadlega Bolgara, kot najstnik pa sem s prijatelji naletel na trupla pokopana komaj kaj več kot pol metra, čisto blizu šole. Šele danes se zavedam, da smo kot otroci hodili v šolo takorekoč po truplih. Zraven so bile ploščice z identifikacijskimi številkami, očala, molitvenik (celo slovenski), svinčnik, ki je še pisal ... Ko je nekdo izmed sovrstnikov nesel sporočilo o najdbi na ušesa oblasti - policiji, je le ta vdrla v mladinsko sobo (razbili so vrata, ne da bi šli po ključe na krajevno skupnost) in vse izkopanine odpeljali. Bolgari so nekaj svojih mrtvih vojakov po vojni izkopali in jih odpeljali domov, a večina je ostala na Kogu. O številu padlih domačinov med drugo vojno je težko ugibati. Tako čez palec bi ocenil, da je pri skupaj 300 hišah, na Kogu z okolico, umrlo okrog 200 domačinov (prisilni mobiliziranci, interniranci, partizani, povojni poboji, nesreče otrok), koliko pa leži na Kogu vojakov tujih vojska, pa je težko oceniti, lahko da celo več kot 1000. Domačini tudi pripovedujejo, da je enega uzmed ruskih častnikov granata razpolovila, in da so po vojni našli kosti obeh polovic nekaj 10 m narazen, polovici sta bili samo rahlo zagrebeni blizu ruševin stare šole. Po vojni so med oranjem mnogi kmetje zorali kosti brezimnih vojakov. Kog je bil na koncu vojne prava mala štajerska "soška" fronta. Na sliki se vidi, da na drevesih v ihti bojev ni ostal niti en list.

Pa še ena zgodba (dobili smo lepšega ateka), ki iz tragike naredi saj malo heca. Po vojni so mnoge družine ostalo brez očetov - umrli so v bojih za ... Kakšna izmed mam si je izbrala novega ateka (če ga je le našla) in otroci ene izmed njih so navdušeno dejali, da bodo sedaj imeli novega in lepšega ateka kot prej (očitno s podobo pravega očeta niso bili ravno zadovoljni).

Povojni čas je bil tudi velika preizkušnja za preživele. Vojna je upostošila domačije, hrane je primanjkovalo, žalovanje za padlimi, nova oblast pa je delala novega človeka, novo religijo marksizma in svetovno revolucijo, prišla je kolektivizacija, nacionalizacija, obvezna oddaja živil in živali, ljudje so se skrivali po gozdovih, da so se izognili prisilnemu delu, kot v Rusiji ... Vsak ki se je hotel šolati, je moral v partijo, enako velja za štipendije, do katerih kmečki otroci v povojnem času večinoma niso bili upravičeni (čeprav so to bile skromne kmetije, a je bil argument, da imajo pač zemljo - so skoraj kulaki).

Še zgodbi iz otroških let mojega očeta. To je bil čas velikekga pomanjkanja. Otroci so iskali vse načine, da so si potešili lakoto. Na poti iz šole so tako recimo iz kleti ob cesti "kradli" jabolka. To pa ni bilo enostavno, line kleti so bile ozke in police z jabolki zelo daleč. A otroci so bili inovativni - v grm ob poti so si skrili dolgo lato, eden je prinesel dolg žebelj, s katerim so prebili lato na enem koncu. Z lato so sedaj, skozi kletne line, dosegli police in na žebelj napikovali jabolka. Veselje seveda ni trajalo dolgo, saj so jih kmalu zalotili in v šoli nabili.
Zanimiv je tudi očetov bratranec Stanko, ki je nadvse sovražil šolo - nič novega. Enkrat se je kot klešč prijel za stranico preše, samo da bi ostal doma. Starši so ga vlekli vstran, on pa se je jokal in v obupu opozarjal, rotil starše, da mu bodo ja odtrgali roke, če ga bodo še naprej vlekli od preše v šolo. Še danes, predvsem fantje, trpijo v naših 100x reformiranih šolah ...

Vsak, ki bi sestavil vsaj seznam padlih domačinov, bi naredil veliko za kraj, za zgodovino, za opozorilo. Če ima kdo že kaj zbranega, bi to rade volje objavil na internetu. E-MAIL: Zorko.Vicar@guest.arnes.si. Tudi vojna za Slovenijo leta 1991 (čeprav se zdi, da je v pritajeni obliki trajala vsaj od afere JBTZ 1988 do 1991), je na medmrežju izjemno površno in pomanjkljivo opisana. Glej zbrane linke.


Pogled na Kog iz jastrebške dolinice.

(Copyright © Zorko Vičar)
Ljubljana, 28. 10. 2001


  • Še slika, ki ni direktno povezana s Kogom, je pa zanimiva, ker so na njej izgnanci iz desnega brega Save in nemški sošolci iz tistih let. Moj tast Tone, rojen na Križu, je bil s celotno družino s strani okupatorjev med drugo vojno izgnan v Nemčijo, v mestece Bopfingen (vzhodni del dežele Baden-Württemberg). Tam so pokopali staro mamo. Otroci so hodili v nemško šolo skupaj z domačini. Tonetov dober prijatelj je bil tudi domačin Ernst Stahl (mož sredi slike z modro srajco, eno nogo ima pod kolenom leseno, nesreča pri povojnem čiščenju pehotnih min). Tone, z belo srajco, stoji zraven njega. Srečala sta se leta 2003 v Ljubljani, prvič po 58 letih. Ernst je večkrat klical Toneta, vendar so bili klici do osamosvojitve Slovenije blokirani.
    Tone se je v Nemčiji učil za električarja. Proti koncu vojne, ko je nacistom že močno primanjkovalo vojakov, bi moral še mladoleten Tone na fronto, a ga je rešil njegov mojster, ki je vojaški oblasti izjavil, da ga nujno potrebuje v delavnicah.
    Med obiskom sta se marsikaj pogovorila, med drugim tudi, da so jih v šoli obiskale SS enote s propagandnim gradivom in obrazci za vpis v SS - zanimivo, noben iz razreda si ni hotel prijaviti v te zloglasne enote. Tonetova družina je stanovala v judovski hiši, hišo je Tone zopet videl konec devetdeseti let - še zmeraj je bila prazna in vse je ostalo tako, kot so pustili pred odhodom domov, leta 1945. Takih hiš je v Nemčiji še veliko in to samo priča, kako grozovito in temeljito je bilo uničenje nemških Judov v času nacizma.
    Tone je pogumno, skupaj s sestro Pavlo, med vojno (sep. 1943) z vlakom obiskal rojstno vas križ in seveda domačijo, ki pa je bila s strani prebivalcev levega brega Save, popolnoma izropana, še okenske okvirje so izpulili. Zato sta šla za nekaj dni k družini Kukec. V času obiska je kapitulirala Italija in partizani so požgali veliko gradov - tudi Lepi Dob, večjo hišo v kraju Voznk - ubili kakega graničarja, itn. Ravno takrat so Nemci, skupaj z Kozaki, začeli čistiti teren (pred sodelavci partizanov) okrog Križa. Vojak Kozak ju je postavil ob zid, že je repetiral "šmajser", da bi ju ustrelil, nakar je priskočil nemški oficir, ki je Kozaka prepričal, da sta to vendarle še otroka. Nemci so, tako kot v naših krajih, Kozake in Čerkeze zlorabili, da so v njihovem imenu počenjali hude zločine - posiljevanje, nato utapljane, mučenje žrtev s paro, itn. Po tem srečnem koncu za Toneta in sestro Pavlo, so pa morali domači (družina Kukec, kjer sta s sestro prebivala - dom je bil izropan) vojake pogostiti s svežim kruhom, pijačo, itn. Gospodar je takrat ujetniku, ki so ga Nemci vodili s sabo, svetoval naj pobegne v bližnjo hosto, saj so vojaki počivali in pili. A ujetnik si je mislil, da ne bo nič hudega in se ni odločil za pobeg. Na kocu so ga ubili. Tone in sestra sta v dneh obiska domače vasi pomagala Kukčevim, kjer sta tudi na seniku spala. Udeležila sta se tudi trgatve. Na trgatvi je bila mlada luštna vaščanka, ki je bila všeč nemškemu oficirju, ki se je tako priključil obiranju grozdja. To je bil najbrž vzrok, da je le 10 m proč od njih eksplodirala partizanska minometna granata - vsi so ostali živi, a seveda zelo prestrašeni. Oficir je z daljnogledom opazoval na sosednji hrib, kjer je nek vaščan peljal voz. Punci je dal daljnogled in jo hkrati vprašal, če ga naj ubije. Punca je sovaščana prepoznala in dejala, da ne, ker ta možakar nobenemu ni storil nič hudega.
    Tone in sestra sta se hotela vrniti nazaj v Nemčijo k staršem, a takoj ni šlo. Tone je tako zaradi bojev zamudil cel teden dela v delavnici in za kazen en mesec ni dobival vajeniškega plačila (ki je na dan znašalo vrednost enega piva - malo, a za mladega fanta kar veliko). A to ni bilo pomembno - važno je bilo, da je prstrašena družina bila spet skupaj. Tone je končal 6 let osnovne šole, nakar je bil z družino izgnan v Nemčijo, kjer pa je kmalu bil sprejet kar v poklicno šolo. Manjkalo mu je znanje iz matematike, itn, a mu je pomagal sošolec Ernst Stahl - tako sta postala velika prijatelja. Okrog politike pa sta se seveda malo pričkala. Stahl mu je dejal, da je Tito baraba, Tone pa njemu nazaj, da je tudi Hitler baraba. Nakar ga je Stahl opozoril, da tega ne sme govoriti drugim, ker ga lahko zaprejo.

    Na kratko je svojo zgodbo iz druge vojne povedala tudi teta Milka Cerjak (roj. "Vintar"), ki je večino izgnanstva preživela blizu mesta Dresden. Živela je z mamo in bratoma v barakah. Spomni se hudega bombandiranja Dresdna. Ob zračnih napadih so se morali zateči v zavtje bližnjega gozda, kjer se tudi kaditi ni smelo ... Tam je obiskovala osnovno šolo, mama pa je delala pri majhnem kmetu - kjer so med drugim izdelovali tudi volno. Bila je večji del izgnanstva lačna - nekoč je videla, kako si dva starejša zakonca v baraki pod posteljo spravljata kruh. Občasno si ga je skrivaj postregla - nakar sta jo zakonca zalotila pri potešitvi lakote. To njeno dejanje sta naznanila mami in mama je spor nekako zgladila ... Lačnega otroka lahko vsak razume.
    Njen mlajši brat je obiskoval vrtec. Zvečer so morali otroci zgodaj spat, če ne, so bili kaznovani od hudega strica. Ta red je zelo prizadel njenega bratca, ki je hotel vsaj kako uro preživeti v družbi mame, ki se je zelo pozno vračala iz dela na kmetiji in se ji je dobesedno prilepil na kiklo. Tako je bil večkrat pred tem, da bi ga kaznovali, tepli.
    Pred odhodom v Nemčijo, so se zbrali na gradu Rajhenburg - po letu 1945 žal tudi ženskem političnem zaporu - kjer je bila zaprta tudi znana pokončna feministka Angela Vode (ki se je uprla tako Stalinu, Hitlerju, kot tudi Titu - vsi so takorekoč dolga leta paktirali, uradno od 1939 do 1941). O tej sramoti na tem gradu še zmeraj ni nobenega obeležja.

    Linki:
  • Prleško društvo Generala Maistra
    SLIKO POVEČAŠ TAKO, DA NANJO KLIKNEŠ.
    Slike se bodo nekaj časa nalagale, potrpite kakšno sekundo.

    1. Sveti Bolfenk (danes Kog) pred drugo svetovno vojno. Na sliki je tudi šola, ki so jo obiskovali moji starši, leta 1945 pa je bila med fronto (Nemci - Rusi, Bulgari), popolnoma uničena. Fronta je zahtevala tudi žrtve med domačini, tudi otroci so umirali ... Sliko (čudovito razglednico) nam je ohranil gospod Frnac Krnjak.

    7. - moja preslikava (Zorko)

      Nekaj ostalih posnetkov družine Piskar-Šešek.































































    Še tekst iz: http://www.ormoz.si/447.0.html

    Kog

    Jedro Koga tvori župnijska cerkev sv. Bolfenka na Kogu


    Kog (1430) se dviga nad dolino Trnave severno od Jastrebcev. Gre za razloženo vinogradniško naselje s širokim razgledom na hrvatsko Medžimurje. V njegovem naselbinskem jedru stoji župna cerkev sv. Bolfenka, zgrajena v letih 1683-1688 na mestu starejše kapele iz leta 1607. Imela je značilen zgodnjebaročen tloris, sestavljen iz velike pra-vokotne ladje in majhnega kvadratastega prezbiterija. Leta 1750 so ji prizidali kapeli sv. Lovrenca in Janeza Krstnika ter jo v naslednjih letih na novo opremili, nazadnje leta 1788 s krstilnikom, ker je posta-la župna. Ko so leta 1811 močno povečali prezbiterij, so kapeli podr-li. Taka je ostala cerkev do let 1908-09, ko so jo obnovili zunaj in zno-traj ter ji prizidali zakristijo. Ker je bila aprila in maja 1945 zaradi vzhodne fronte napol porušena, so jo do leta 1959 deloma na novo zgradili. Dobila je nov vrhnji del zvonika, nove strehe in večinoma novo opremo.

    Župnišče, v zasnovi iz leta 1789 in povečano leta 1909, je bilo po zadnji vojni v celoti obnovljeno. Isto velja za šolo, ki je v zasnovi iz leta 1847, prezidana in povečana pa je bila v letih 1893 in 1958. V avli hrani Anžičev doprsni marmornat kip prof. Jožeta Kerenčiča iz leta 1959.

    Bližnja trikotna kopija stare kapele hrani le še plastiko Zvezanega Zveličarja z opuščenega kužnega znamenja v Lačavesi iz leta 1662.

    ---------------------------------------------------
    * Kar nekaj zgodovine fare Sv. Bolfenka - Koga z okolico (v 20. stoletju) - se najde tudi v slikovitih opisih družine Rajka Topolovca, zbranih v knjigi "Pot do kruha". Knjiga "Pot do kruha" je bila izdana leta 1997.
    Rajko Topolovec je, kot sodelavec ZGODOVINSKEGA DRUŠTVA ORMOŽ, v Zgodovinskih zapisih, tudi podrobneje opisal potek neusmiljene fronte na Kogu leta 1945.


    Nazaj na začetek.
    (Copyright © Zorko Vičar)