Do sen se rodija,
je pre tak šlignola toča, ka smo v momênti ostali brez vsega. Biló je to,
ka je mela pšenica že nastovleno debelo klasje, kunci majnika. Za tri tjedne pa
sen meja jos godovno. Oča so zmetali
na sredino dvora vse kropjače keko jih je bilo pri hromi, da bi jo stavili. Pa
nič! Te so mati, ke so bili fkimpeti zakričali: še presmec, ge je za tromom
požêni vün! Samo ne štela hejati.
Materi je biló tega zadosti.
Zdignoli so se s štampeta. Zgrabili bürkle pa lopor, postavili jih fkriž na
srdino dvora, gor pa še djali razpêlo
z lipovin bogecon. Vi ne blo kaj vredno, da je bija bogec ves črviv. Pomogalo
pa je, pomogalo. Tak so mi potlan pravili oča, gdo sen zrosa.
Vrak ali, kak sen
se zaguča. Niti van nesen poveda kdo sen. Pa odkod sen duma. Na svet sen priša
na Stanovčoki. Na tisten bregi, ge ga je pol na Vejkonedelski, drüga polovica pa na Svetinski
fari. Mi smo bili na prvi. Ime so mi dali Lujz. Dekline pa so me potlan zvale Lujzek. Pišen se Ščop. Brž poten, ka
je moj negdašji prednik bija dugi kak ščop za trositi jabuke pa grüške. Jo pa
sen boj mali, pa mi keri reče tüdi
ščapek. To pa neman rad. Zoto sen kaj keremi rastuka gobec.
Toto mojo štorijo van bon poveda v domočen jeziki, kaj praf, kak bi reka, knižno slovênsko ne ven. Nebi
pa šteja gučati na pol, kak tisti ke gre ksoldoton al pa na slüž v Lublano, al
pa Nêmčijo, te pa več ne ve
kak se kupici reče po domočen.
Najpred bon van ali poveda kak je bilo, do sen k diklini hoda. Do smo
tepli. Da či bi gnes to moga obnoviti, te sen bit kak Kristuš.
Skoča sen v en mladoles. Tak
me je trje zaplelo, kak povok gdo dobi müho fpavočino.
Boja sen se, da bi me
zaklali. To doj totoga Srapeka, kak bi van reka,
žene tetica je bila. Duma je bila,
kak bi van reka od Vejkonedle, gor tisti breg. Ja, pa sma lepo,
lepo šla. Do pa sma domu prišla mi je puseka dola, te pa sen je več vida ne.
Bentibogara kurva prekprokleta. Tota pa je bila. Pa še me je trücala po poti, ka bi jo pomrda, pa sen reka ne, ka bi še potlan kakšne posledice mela. Ka bi se
prehladila. V jesen, je to bilo, po broji. A, pa lepa baba je bila. Od
Šafarovega Vaneka oča je vida gdo sma šla ênkrat,
no pejdašila, k mêši. Te pa je začeja: Lujzek (tistokrot blo deset dinarof
teko vredno, keko gnes težok). Si ti
misli, pa mi je reka: dvajsti
dinarof joj jos rad don, ka bi jo ednok
porošja. To bi biló dobra dvo težoka. Bila pa je lepa, bentimater.
To pa je bilo v Šordiji!: Oooo, Lujzek, ti si kre naše Neže priša!, so rekli oča. Jos, jos sen, sen si zguča. Ge pa je te zaj, se
zglednem. E, püsti je reka, naša
Neža je kurva. Čêhi pa so me
napasli, do sma šla kjoj, pa so me
čakali. Te pa sen mu potlan reka:
vete kaj, bote me spravili vün na toto mejo kak sma z Nežoj gor prišla? Zapa je meja hrom, tak, ka si vün s hroma stopa, pa
si ša po celen notri, ka te je nišče ne vida! Te pa si priša pri gnojni jami
vün. Te sen reka: čokajte, naj malo
poglednem, naj se mi malo têma
nekam zbline, ka bon vida ge sma prišla gor. Ja, pa sta ne te tű, provijo oča.
Ja sen reka, ja tü. Zaj pa tű idi,
gdo boš priša do enoga mladolesa,
tistega bo teko, enih dvajsti
šritof, saj je več trja kak šume. Do boš doj priša, greš gor v breg pa v grabo
na Lešnico, te pa si tak doma.
Do sen priša na polovico do tistega mladolesa, so skočili za menom. Veter je tak piha, tak ka bi ti lehko, dobro ka sen meja kapo, či bi klabuk meja, ne bi ga prneso domu. No in te sen v tisti mladoles skoča. Ovi pa za menom. Šibice so si vižagali, ka bi me nejšli. Eden je reka: jo mon
svečo, drügi pa si je zguča: (je Boga zakleja) pa kaj boš svečoj, či vidiš ka
veter tak vleče, ka bi vgasno, či bi gorela kuča. Naskoro so vsi odišli, samo
tisti ne, ki je potlan Nežo meja.
Sej je mrtev že. Neža je bila vdovica. Totngrobar je bija pri Vejkinedli. Še mi je zaj kot stora, pitaj,
po Srapeki pistila pozdrove. Ja, zej pa
je hmrla. Jos pa sen vdrapna črez Lešnico, stava sen se komej na Stanovnen. Tü sen bija na varnen. Dvakrat al trikrat sen se zadrja, te pa odiša spot.
V nedelo pa je bila pri
Vekinedli trojička nedela. Žegnaje.
Misla sen si gren, kak bo, bo! Tak
sta lepo z Nežoj prišla prti meni,
kak bi bili naročeni. Aha, ti si tisti, pa že stopi proti meni! Neža je začela: ne, ne, to pa je brat od ovega, totega püsti!
A, saj mu je sličen, si je ovi zguča. Te sen
si misla, zaj bi te najrejši küšna. Ja pa bi! Ded je bija močen, šürok
takak bik, samo ka za eno glovo
vekši! A, bit bi bija na fsakši način! Pa še mi je reka Kociprof Franček z grabe: Lujzek, tebi de se nicoj jesih skisa. On je enkrat
kre Neže ša pa je tüdi vozja, kak stovragof.
Tu malo napre, kak je zaj nova preša
je bila Oršina Lujzika. Tak so ji pravili. Hoda pa je tüdi eden z Malenedle, ka bi
jo rad meja. Te pa je mêni
reka: ti, veš kaj, malo pasko me, či de gdo hoda k Lujziki, pa samo mohni, jos
bon tebi to dobro ploča. Samo, ka je
nede meja. Püklavec se je pisa. Tak
vejki, še malo vekši je bija kak Rűkzokof Pepek. Sen reka, dobro je. Te pa sen
odiša notri. Oča pa je začeja: Lujzika pa mo nekšoga Kristošeka pod oknom. Sen reka, janša pogleda. Pa sen si zeja toti drog kaj je za vejki
škaf, kaj dva vodo neseta. Têma je bila, jos pa potihem, pa
žvaaagnen vroga. Tak je zabeča kak tele
do ga zarežeš. Ves zadrt je pribejža za vogel. Kaj se te to tak dêreš, mu provin. Joj, joj… ti
pošlatni kakši rogel mon. Tak me je
nekši vrok vnesa ka bi lehko crkna.
Mi pa smo koline meli, pa se je svetilo, zato je odiša prta lüči. Zaj
so notri preštimali, ka je ves
krvovi, te ga je prinas oča hmiva. Naskoro za tem pride Voglarov Fridek, pa
toti čêhi, kak smo tepli vküp. O, dober večer, dober
večer, reče: ka pa ti? Ke pa si bija
kakši si? Še spitovli, ti si me
najbrž vüžga. Nič ne guči, zej glih
sma se z Lujzekom tü srečala, nemre
nišče rečti, ka bi jos tebe mohna. Premidüši, da je meja za toto kupico na glovi nabrekjeno! Te pa naš oča začnejo materi:
mati, daj mu zej taler, pa malo
jüžine! Je reka: nemren jesti, ne ven al so zobi
streskali fküp, al kak vrogi! Nemren
jesti, no, ne mi zameriti, bon drgoč. Tak je Lujzika ostola potli za mé! No, ne
za stalno, tak, tak.. tü pa ton… Te pa je bila v grabi veselica. Prta polnoči
so začeli okoli mêne
zaokrojati čêhi. Naštima pa
jih je Püklavec, tisti ge sen ga
flapna pod Lujzikinoj oknon na Stanovščaki, ke bi se maščüva. Na tisto pa se
postovi Mohorec, moj joooko dober prijatel. Za vojsko je bija pri jungšicih.
Toti bi me ša v cirkvo bronit, tak je dober bija. Ne pet ne šest je že flapna
Püklavca kak stovragof. No, tak dugo, tak dugo, ka sen mu poveda, zakaj ga sen
ovo leto z drogon, do smo meli koline. Sen
reka: lehko si roke podoma, ti si mêne
tistokrot pri Petovori, do sen hodja
k dekli, si Holca naštima ka je mene
z rohloj potegna, znaš, do smo repo obrzovali? Jos, pa sen si to nagvera. To sen te vudra jos! Či pa ti je kaj ne
praf mi lehko gveraš. Ne bojin se
fčista nič! Tak smo se razišli. Mija z Mohorcon sma ostala, ovi pa so odišli,
brez provoga bitjó.
Meja pa sen bratonca, Filip
mu je bilo ime. Bija je leto starši od me. Naprosa naj je Fernand Kropčov, ka
sma püte nosila. Ona, Neža, pa je
tüdi bila tü celi tjeden vbroji.
Potlan, do smo pobrali, ka bi še pomoga prešati. No, pa kak to misliš, ka ma
oba prešala? pitan Filipa. Saj pa nega dosti, nega ga teko kak mo Srapek. Ja,
či pa bi rad tü bija! si je zguča Filip. Te pa jos nen, pa bodi ti, sen si
zguča. Ne, ne, Neža je rekla, ka moreš ti biti, je rekla jena tetica. Pa
sma ostala obidva. Večer, do smo preložili te pa je reka Franček, ke je meja jeno sestro:
Zaj pa lehko grete v materno sobo, pa ste tan. Mati tak spi
(baba je bila stara, nekak okoli 70 let). Neža si leže na eno postelo doj, jos pa sen
se kjoj sprava. Pa sen tüdi že hlače doj potegna. Sen si misla, poj… te bon. Te pa tota
kurva pride, bog se ga smili kres düše, Filip, bratonec. On si je ne vüpo babe naštimati, či pa si jo eden je, te pa je gobec furt drža kcoj.
Te pa sen si enkrat zguča,
smo šli od pozne meše, Filip
naštimaj si diklino sam. Vidiš tam so Blatjokove dve, eno je potlan meja Brüsov Vanček, ena pa je šla za nüno. Nič, samo je stopa za nama, tak ke mi je
hoda ip po petah - po joj, po mêni. Riva se je, ke bi šteja med noj priti. Filip
zapa je tote tumarije zadosti. Ja kaj je te to, či grem za vama? Ne Filip,
ostani odzaja, al pa idi napre. Meja sen
nekše nidršuhe, pa mi je direkno remen
odtrga, kak mi je na nidršuh stopa. Pa sen
že bija na eno nogo bos. Či bi vi to
vidli. Tak sen ga lüsno - klapovüšno, van poven, ka je dugo leta te je opa. Te pa je začeja: Zapa
gren napre, pa bon tvojemi oči poveda ke si me bija. Samo kušej ti to narediti.
Jo ti priporočin ka boš se odsela
stotega vrha.
Naj van zaj do kunca poven kak je zišlo v materni sobi. Prokleti hempok, noreja je celo premilo noč. Pa
sen mu šenka. Te razderemo še to kaj
je bilo. Te de začeja rüčati kak stovragof. Drja se je rad. Či si ga pošteno flapna, te se je ne joko zadrja.
Či pa si ga malo, ke si ga samo tak štrcno, te pa je to forno rüča kak bi meresca vkopla. Enkrat je priša Mohorec, pa pita: Ka pa je po Filipi, ka se tak dere? Sen reka štrcna ga sen! Idi
hitro pa ga vudri pošteno, ka de ftihna. Sen reka: Filip boš
ftihna? Poveda bon, poveda, vüjeci bon poveda (ke moj oča mu je bija vüjec, on
je bija od ene očine sestre). Sen reka vroktijehmateri
hempok (tak smo mu provili čêhi), či neš ftihna; nič. Filip lepo te prosin tiho bodi, ne deri se. Lidje spijo. Nič. Te pa sen ga tak vudra, ka je en zob plüna to! Ja, te pa mi je šepkalo! S pop mu je somo krf letela. Sen reka: Boš tiho? Či neš tiho,
boš še ove vün plüna.
Te pa je začeja: Veš kaj Lujzek: Jan to fse fküp pozoba. Dajmo si dobri
biti. Pa reči Mohorci, či bi žiher
kre vos drgoč fküp hoda? Ja bon ga pita, sen
reka. Či de reka ne, jo ti nemren
pomogati. On je kapelnik. On je že bija vavstrijski vojski štrnajstoga leta.
Kaj mu moremo, mi smo zajega lenščaki!
To je blo pred kak sen ša k
soldoton. Ja, tan sen dobro skoz
priša. To se moren zahvoliti Vanči (doma je bija od tan ke so somi zose). On je
zaj več petnajst let mrtev. Vküp sma bila v prvem pešadijskem puki v Vranjem.
Šestnodvajstoga leta. Vanč je bija, kak bi reka,
sokološ, pač pa pri orlih je bija. Te pa je, so še Srbi tega ne vidli, na
bradli pa na voži telovadja kak sto vragof. Te pa gdo je jemu bilo za to, ne bi rad bija ka bi zanimali, te je ša lepo na
vože, na rink, te pa se je začna huckati. Zlêta
je ober slemena kere kuče, te pa se
je tak pomalen doj spüšča. Oficeri so to gledali kak Vlah mater. Celo vüro smo
tega vroga zijali. Ênkrat pa
smo v sejoki na stroži bili. Toti Kolarič z Vitana al Jastrebec, ke je ovikrat
hmrja, je bija glovni. On je bija tüdi čato - pisar. On nas je Slovênce stalno dovo v sejak na
strožo. Te pa je Vanč zavoha, ke je civil meja vino. Na kapiji pa je tüdi bija
na stroži Slovênec, ke je za
to tüdi zno. Nocoj jos gren! Pa si je vzeja dve vejki konti, pa je ša. Prek
ceste je meja civil pivnico pa podrum notri. Vanč je to hitro reša. Taki je
bija nazaj. Natočili smo si čutarice, tisto kaj pa je ostalo pa je natoča v
takšno prskalico ge smo meli za pod škropiti. Lükjico pa je s krühon zatekna. Te pa smo zaspali. Stražar nas
vütro zbidi! Te smo mi vroga vidli. Krüh se je črnoga vroga napja pa je püsta
ka je pijača stekla po podi prta
pragi. Hitro so redari zmočili pod pa zbrisali. Opodne smo prédali slüžbo drügin Slovencon,
ke so znali zakaj se je šlo. Oni so ga tüdi zmočili, ke se je vidlo, nazodje pa
so prišli Srbijonci na vrsto. Jebal stovragof! Malo za tistin pride vobilazak
bataljonski. Zakriči: Petačeta zbor! Kakav je ovaj patos? (zapa nova kasarna pa
novi podi notri). Koji ste redari? Kakav vam je patos. Si takaf patos prevzeja?
Ja, jo sen dober patos prevzeja,
ispravan, je jovka Srbijonec. Mi smo
se že gladili po brodi. Šest mesecof so bili tisti redori po kazni.
Enkrat pa sen
resen skoro gor ploča. Gdo smo šli na manever. Narednik z ove čete je priša k mêni, pa mi reče: Slušaj Alojze,
ti poneseš jednoga drugoga, a Vorko ponese mene!
Dogučala pa smo se, da Vanč prek vode ponese mene, nazaj pa jos jega.
Ne pomoga nič, Vorko de nesa mene prek vode, Morava je bila, si je zguča narednik. Je pa bila
tak šüroka kak Drova. Samo na falote si tak ša do popka. Ge pa si vida ke je
tak voda delala, tan pa si se tüdi vün ne vida. Te pa je Vanč začeja: Lujzek, rêko, bon ti jos nekaj poveda. Pa
naj te of nese, jos bon nesa narednika, da je dober človik. Pa
je bija Črnogorec, zafukan kak tristovragof. Te pa gremo. Jos te nesen ovega, ovi pa ka bi potli mene. Movmateri: pa mi je Vanč namigna,
idi tan ge ne tak globoko. Gren, pa
gledin. Pred še sen dno vida, zapa
je bila samo têma. Zogna sen se toti globočini. Vanč pa je samo
mrda ta prta temi. Tak daleč je bilo
kak do zida, je že narednik guta vodo, Vanča pa nigdi: tak daleč, kak bi van reka, do vrot, pa je že Vanč vün priša.
Pridemo vün na ovo stron, te pa je šteja narednik Vorka biti. Po se je Vanč
malo zogna. Tak dugo, tak dugo, ka se je pukovnik zadrja: ajde puk zbor. Po
zbori smo šli. Takše ravnice je bilo kak ocot pa do Lotmerka. Razdelte se v
jedno vrsto, opodne komanda. Te pa smo šli kak trejbari. Totemi naredniki pa je pukovnik naroča: Ti, Dušan Strugar
vodi ovaj puk! Narednik pa je sploh ša za nama z Vančom. Pridemo v en sadovjok. Vanč je ali ne bejžati
zna. Vanč čuvaj se, opalo bo! On se ogledne, of mohne sabloj, ka bi ga šteja
vudrti, sabla mu opadne z rok v drevo, klinga pa je kre držaja fkrej opodne. Te pa se začne Srbijonec jokati kak malo
dete. To man spomin od ljubice! To mi je küpila, do sem naprova šolo! Drügi
narednik od ove čete, ki je to vida, mu reče: Kaj jê, jê! Püsti vse fküper! Je reka: Ne, zatučen obidva, to sta mi naklubeni zrihtala! Na tisto
pa pride bataljonski. Kaj bi se potlan godilo ne ven. Z Vančon se biti ne bi dola. Vanč bi ga zareza kak
prose. Da sen ga že vida, kak je
rokoj po hločnem žepi roštanja. Pa je že šla slüžba prta kroji. Te pa smo šli! Pelamo se od Zemuna prti Zogrebi, pa
pride eden Božjok na cug z
limonadoj, pa z nekmi prokletimi ocvirki, tak je meja kak nekšo hladetino, v
srdini pa je biló orehovo zrje. Tistega deda je Vanč pogna doj kdo je začna cuk
gibati. Te pa smo tisto do drüge postaje pojeli. Tista prokleta krošja pa je
ostola gor. Te pa pride potlan vajaška policija. Pa eden začne: Gde je ovaj sanduk? Pa začne Vanč: Jo sem ga ne vidja!
Ko ga je bacja doj? Jos sen ga ne,
pa jos sen ga ne, nobeden ne bija
krif.
Te pa je reka (narednik je
bila): Vse Slovênce keko vas
je zaj tü, bomo tirali v aps! Vanč pa mu je reka: Samo kušaj ti to narediti, te še bomo cuk prehitili!
Tak dale, tak dale, ke smo se nekak rešili. Z Vančom sma prestopila v
Zagrebi, drugič pa Čakovci. Vanč je ali ne zna čakati. Na cuk za Marprok je
bilo treba čakati od polnoči do jutra. Vanč pa se zmaši pešice. Kaj bon drűgo,
kak mohna sen zajin. Glih, pred kak
sma prestopila prek mosta na našo stron, še je bila tema, se je dopela za nama nekši ded na pecikli. Međimorec je bija po guči. Vanč ga je stava, že ga je prija
za šijak pa rit, tak je že ded leta prta jorki. Pa sma se že pelala. On je voza, jos pa sen seda na pakettregari. Tak je tote
liblene sodačine bija kunec. Kumaj sen se malo znajša so že čehi zezvedili ke sen duma. Po
smo začeli tepsti. Fridek, Mohorec,
Martinek. Filipa pa smo ne več pistili med se. Saj je tudi ne bija duma. On še je meja leto kadra pri albanski stroni.
Zapa je bilo treba pomalen misliti na ženitvo, tumarije pa to pustiti. No,
Mohorec je takaltak že bija ožejen.
Ovi pa bi še skos tepli, pa delali
vragolije po vrhi. Pritiskovali so tűdi oča pa mati, naj se osmradin, ke nen jin več na pűkli. Ednok sma
zočon hodila vtabrh to nekan proti Bolfenki. Meja pa je polek totih goric, ke
sma jih mija rezala, vencerlijo eden
očof poznoni. Dugo sta se ne ali vidla. Ded je priša zvovon gor po piti. Bilo
je to nekak pred fašenkon. Krejega
je bila tudi jegova čer. Tak dugo,
tak dugo, ke je of reka: Čűj, Matjašek,
oči je bilo ime Matjašek, daj ti meni
tvojega čeha za mojo Oršiko. Jos ti
ga rade vole don, samo či de čeh šteja. Jo ji odmah napišen toto
vencerlijo zgoricami vred. Ocpoder je faloček šume, pa lepa flika jive. Či ta
pridna bota lepo živila, je reka ded.
Te pa oča zaglednejo, do se je dekle
nasmejalo, ke je brez zobi. Ščrblava je ali bila kak store grable. Čűješ,
Jurek, zakaj pa te nedaš diklini
narediti zobe? Zoto jo nišče neče ke je ščrblava! Gledi, tak mloda pa brez
zobi! Ka bi mi čehi okoli voglof hodili?
Zaj jo nibeden neče zategavolo meti. Deklina me je gledala kak pura jostreba, jos pa sen samo prestopa kak bi meja škrlec na jajcah. Tebi nič meni nič, naenkrat zmene opodne: Či so jo drügi ne šteli,
ke bi je te jo moga? Stora dvo sta se spoglednola, Oršika si je pokrila
zrokovon pape, jo pa stihin maršon nazaj vgorice. Do so oča prišli potlan za menon mi je reka: Zaj bi te ali najrajši klapovűšno. Kaj bi ti falilo tű gor?
Či je to tak, te pa si jo vi zemite!
Pa sma že pelala skos sepno grabico
proti dniki. Nič Lujzek, si provin: vred se moreš spraviti. Zapa Neža je bila
zgűblena zame. Tudi tišča sen ne več
joko to, da je bila ožejena z ovin
norokon. Tak dugo sen tepa, ke sen eno ta provo najša. Nesma se ali dugo dobivala vokni al pa ozaja za
hromom. Malo pa malo, pa je že Miciki začna popek nabrekati. Kaj bon drűgo kak
hitro se oženiti, pred kak do mi
lidje rekli ke sen si zeja kravo steleton. Ja pa mi je potlan reka dekan Vratušek na novikih: Lojzjoš, teko gledi, ke neš ali v zokoni rühe maza. Saj jih
nazodje ali nigdor nesen. Za prvin Lujzon so sproti dohojali: Tunek, Vanek,
Neža, Trezika, Tomašek, Pepek, Šašika. Pravzaprav ji je bilo ime Frančika. Tak
smo ji pravili od malega, ke je ne mogla rečti
Frančika. Či si jo pita kaj ji je ime je odmah rekla: Šašika Pop. Zodja dvo je bok taki zeja ksebi. Dvojčka sta bilo. Dvo čeha.
Tak ke ne moga nišče rečti, ke sen maza štampet. Ja, totih novikof sen se ali trdo drža. Še potlan! Zej pa je vse minolo. Zodjič sma se spomijala Skosejovin Hanzekon. Podroža ga
sen, on je malo starši od mene, či še kaj more? Zareža se je kak,
da bi mo še tisti zodji zob zmekna,
te pa na hitro odgovora: zej ti je
drogi Lujs samo malo prdeca, malo sere vode pa sma fertik. Pa jo sen zej
zmojoj štorijoj fertik. Fsega mi je sfalilo. V glaži tűdi. Toto
kupico bon še spija za potrebo. Ke sen
si jo zaslűža, von drogi libleni pa na zdrovje. Prosin pa vas, ke mi nete zamerili, či je kera hempasta prletela zmene. NAZDROVJE !!!
Nekatere besede v besedilu imajo označene široke e-je, nekatere pa ne.
Tiste, z širokimi e-ji so označene z debelo pisavo, zato pri branju uporabljaj, oziroma naglašuj, široke eje.