Pavel Kunaver Pavel Kunaver
se je rodil v Ljubljani, 19. decembra 1889 v družini Franca Kunaverja, doma iz Dobrove pri Ljubljani, višjega paznika v takratni prisilni delavnici na Poljanskem nasipu. Mati Celestina pa je bila iz Črne vasi na Barju. V družini je bilo pet bratov in ena sestra.
Umrl je 19. 4. 1988 v Ljubljani v devetindevetdesetem letu starosti.
Pavel Kunaver je bil kot predmetni učitelj geografije, zgodovine in slovenščine in pedagoški svetnik priznan slovenski pedagog. Poleg tega je bil planinski in poljudno znanstveni pisatelj in amaterski slikar, fotograf, alpinist, jamar in krasoslovec, skavt in tabornik, astronom ter zagovornik varstva narave. Napisal je 36 knjig, med njimi nekaj prevodov, ter več sto strokovnih in poljudnih člankov s področja krasoslovja, astronomije, geografije, planinstva, varstva okolja, skavtizma in taborništva. Pavel Kunaver je leta 1910 najprej končal Državno učiteljišče v Ljubljani, nato je do 1919 služboval v osnovnih šolah na Viču in v Spodnji Šiški. Vmes je od 1912 do 1913 opravil tečaj za meščanskošolske učitelje, nato je od 1913 do 1914 obiskoval učiteljsko akademijo na Dunaju ter je hkrati eno leto izredno študiral geografijo na dunajski univerzi. V letih 1917-1918 je bil v vojaški skupini za raziskovanje jam na Trnovskem gozdu. Po 1. svetovni vojni je poučeval geografijo na 2. meščanski šoli v Spodnji Šiški (1919-1929), nato je postal ravnatelj meščanske šole v Zg. Šiški (1929-1945). Po 2. vojni je poučeval geografijo na Klasični gimnaziji (1945-1961) in nato astronomijo na gimnaziji v Šentvidu pri Ljubljani (1961-1970). Pavlu Kunaverju so rojenice položile v zibko tri velike ljubezni: ljubezen do gora, do Krasa in jam in ljubezen do zvezd oziroma do astronomije. To je bila z eno besedo ljubezen do narave, ki pa je ni samo občudoval, ampak jo je znal tudi narisati in opisati. Imel pa je še eno posebno lastnost, za vse, kar se mu je zdelo poučno, zanimivo in lepo, je znal navdušiti vso svojo okolico, zlasti pa mladino, ki jo je še posebej imel rad.
Najprej se je pridružil društvu Dren, ki je pred prvo svetovno vojno med mladimi gojilo hojo in plezanje ter smučanje v gorah. Skupaj s svojim bratom Jožetom je bil med začetniki smučanja, alpinizma in jamarstva na Slovenskem. Z Ivanom Kovačem in Ivanom Michlerjem je kot prvi brez vodnika preplezal slovensko smer Triglavske stene. Svoja doživetja iz tega obdobja je opisal predvsem v knjigah Na planine (Ljubljana, 1921) in Po gorah in dolinah (Ljubljana, 1923).
Bil je tudi med ustanovnimi člani Društva za raziskovanje jam (1910) in je do 1. svetovne vojne v njegovem okviru raziskoval jame na Dolenjskem, risal jamske načrte ter sprva objavljal v Laibacher Zeitung. Leta 1922 je napisal prvo slovensko poljudnoznanstveno knjigo o Krasu, Kraški svet in njegovi pojavi, pozneje pa še V prepadih, 1932. Je tudi začetnik opazovanja Triglavskega ledenika. Leta 1923 se je pridružil mladi skavtski organizaciji, ker je v njej videl idealno obliko za vzgojo takratne mladine. Od takrat do druge svetovne vojne je bil kot starešina Dravske župe vodja slovenskih skavtov. Tako se je udeležil več mednarodnih skavtskih jamboreejev in drugih zborovanj, s čemer je prišel v stik z mednarodnimi skavtskimi krogi, kar mu je dodatno razširilo obzorje.
Po vojni je bil med ustanovnimi člani slovenske taborniške organizacije in starešina Zmajevega odreda ter odreda Sivega volka.
Pavel Kunaver ni bistveno razlikoval pedagoškega delovanja v šolskih pogojih ali pa na taborjenjih, ekskurzijah ali izletih. V vseh okoliščinah je skušal dati od sebe vse, kar je znal in zmogel najboljšega, da bi tudi mladi, ki so ga obdajali, odnesli iz narave čim več doživetij in vtisov, podobno kot on sam. Bil je vodja številnih skavtskih in taborniških taborov, pa tudi precej mladinskih raziskovalnih taborov in vodja stotine izletov, ki se jih mnogi udeleženci še danes radi spominjajo.
Pavel Kunaver je zato zapustil v mnogih mladih Slovencih, ki so imeli priložnost sodelovati z njim, globoko sled.
Pavel Kunaver je bil pri nas med prvimi borci za varstvo naravne dediščine, zlasti za varstvo Škocjanskih jam pred onesnaženjem Reke, za varstvo Postojnske jame in za ohranitev Planinskega in Cerkniškega polja v njuni sedanji obliki. Že pred tem se je v javnosti zavzemal proti izrabi Triglava in njegove okolice za smučarski turistični center in proti izrabi voda Bohinjskega jezera, Kamniške Bistrice in Soče za hidrocentrale.
Kot eden pionirjev astronomije v Sloveniji je s pisano in govorjeno besedo, tudi po radiu, širil astronomsko znanje zlasti med šolsko mladino. V pedagoške namene je ustanovil prve astronomske opazovalnice v Sloveniji in to najprej na meščanski šoli v Zg. Šiški, nato na Montanističnem inštitutu, dalje na gimnaziji v Šubičevi ulici, na strehi tovarne Vega in na gimnaziji v Šentvidu. Od 1939 dalje je več desetletij opravljal redna astronomska opazovanja aktivnosti sonca in podatke pošiljal v center v Zürichu.
S področja astronomije je osem njegovih poljudnih knjig, brezštevilni pa so s tega področja tudi njegovi strokovni in poljudni članki, med katerimi je največ objavljenih v Proteusu in v dnevnem časopisju, a tudi po radiu.
Kot vzoren učitelj geografije je imel hospitacije za študente Filozofske fakultete in Pedagoške akademije. To in pa izjemno aktivno šolsko in izvenšolsko pedagoško delo, ki je bilo opisano že zgoraj, ter številne objave, so mu prinesle Žagarjevo nagrado in naziv pedagoški svetnik.
Že leta 1912 je bil odlikovan s Srebrnim križcem za zasluge s krono za reševanje dijakov na Stolu, po drugi svetovni vojni pa je dobil še tri državna odlikovanja. Poleg tega je 1970. dobil Žagarjevo nagrado, 1974. nagrado mesta Ljubljane in 1981. Levstikovo nagrado. Bil je častni član šestih društev, častni starešina taborniškega odreda Sivega volka iz Ljubljane, dobil je številna druga priznanja, značke in plakete.
Pomembnejša bibliografija:
Na planine,
Ljubljana 1921,
Kraški svet in njegovi pojavi, Ljubljana 1922,
Po gorah in dolinah I., Ljubljana 1923,
V prepadih, Ljubljana 1932,
Sprehodi po nebu, Ljubljana 1944,
Cerkniško jezero, 1961,
Brezna in vrhovi, Lj. 1974,
Moje steze, Ljubljana 1979,
Pravljica in resnica o zvezdah, Ljubljana 1981.
Dr. Jurij Kunaver
