Oglejte si stran v angleškem jeziku, kjer so zbrani in opisani vsi M objekti, od koder je vzeto gradivo (tekst in slike) za prevod.

M 45

Odprta kopica M45 (NGC 1432/5), v ozvezdju Bika (Taurus)

Plejade

Po poročilih Kenneth Glyn Jones najdemo prvo omembo te tvorbe že 1000 let p.n.š. pri Heziodu. Tudi Homer tvorbo omeni v svojem epu Odisej in celo v Bibliji najdemo nekaj napisanega o Plejadah.

Plejade imenujemo tudi “sedmerozvezdje”. Japonsko ime za sedmerozvezdje se glasi Subaru. To ime so Japonci uporabili za znano tovarno vozil Subaru. Iz starih evropejskih imen (npr. angleških in nemških) je razvidno, da je človek nekoč to konstrukcijo zvezd primerjal s “kokošjo s piščančki”. Burnham poudarja, da izhaja ime Plejade iz grščine, iz besede, ki označuje jadranje ali pa iz besede “pleios”, kar pomeni polno oziroma mnogo. Sedanji avtor je mnenja, da to ime izhaja iz mitološke matere “Pleiona” po kateri je imenovana ena najsvetlejših zvezd v tej tvorbi. (Pripomba: Prevajalka, ki je prevajala to stran se ne strinja s tem mnenjem. V grški mitologiji so bile Plejade šest Atlasovih hčera, katere je lovil lovec Orion in jih je Zeus prestavil v nebesa.)

Sedem najsvetlejših zvezd je dobilo naslednja imena iz grške mitologije. Poimenovali so jih z imeni sedmih hčera Atlasa in Pleione: Alcyone, Asterope (dvojna zvezda), Electra, Maia, Merope, Taygete in Celaeno. Bill Arnett je ustvaril karto plejad z imeni glavnih zvezd.

Z moderno metodo opazovanja so lahko ločili več kot 500 večinoma šibkih zvezd, ki še sodijo v gručo zvezd – Plejade in so razvrščene v prostor dveh stopinj (to je štirikratni premer Lune). Njena gostota je v primerjavi z ostalimi odprtimi gručami zvezd zelo majhna. To je eden od razlogov, zakaj je življenska doba plejad tako nizka.

Dolgo osvetljeni posnetki (in tudi “rich field” teleskopi z ustrezno kvaliteto) so pokazali, da so Plejade zavite v neskončno meglo, čisto jasno se je to pokazalo na sliki , ki jo je posnel David Malin z UK Schmidt teleskopom. Meglice Plejad odkrivajo svetlobo v modrem barvnem tonu, kar nakazuje, da gre za refleksijo meglic, ki refleksirajo svetlobo svetlih zvezd v okolici (ali pa v megli). Najsvetlejšo teh meglic, v okolici Merope, je odkril 19. oktobra 1859 Ernst Wilhelm Lebrecht Tempel v Benetkah z 4-inčnim refraktorjem.

Odkritje meglic okrog Electre, Calaeno in Taygeta.

Celotna kompleksnost Plejadnih meglic je bila razkrita s pomočjo prvih astronomskih kamer, na primer: s posnetki bratov Henry iz Pariza ali Isaaca Robertsa iz Anglije v letih med 1885 do 1888.

Na podlagi novejših izračunov skupine iz Ženeve (G. Meynet, J. – C. Mermilliod in A. Maeder), ki so bile objavljene v Aston. Astronphys. Suppl. Ser. 98, 477-504, 1993, znaša starost plejadnih gruč okrog 100 milijonov let. To je občutneje več kot poprej objevljena starost od 60 do 80 milijonov let (naprimer v publikaciji Sky Catalog 2000 je starost ocenjena na 78 milionov let). Izračunano je bilo tudi, da je nadaljnja pričakovana življenjska doba zveznih gruč samo 250 milionov let (Kenneth Glyn Jones); po tem času se bodo zvezde razvrstile kot posamezne zvezde ali pa kot posamezni sistemi po orbiti.

Nekatere plejadne zvezde imajo veliko rotacijsko hitrost. To je lastnost, ki je značilna za določene vrste glavnih zvezd. Zaradi hitre rotacije imajo prej obliko sferoida kot krogle. Najbolj znan primer v tej gruči je Pleione.

Cecilia Payne-Gaposhkin omenja, da vsebujejo Plejade majhne bele zvezdice. Te navržejo poseben problem teoriji o zvezdnem gibanju: Kako lahko obstaja bela zvezda v tako mladi gruči? Ker bele zvezde ne obstajajo posamezno, velja zagotovo, da pripadajo prvotni gruči in ne pripadajo mladi gruči, ki naj bi jih domnevno le ujela.

Iz teorije lahko izvlečemo, da masa majhnih belih zvezd ne more presegati 1,4 sončne mase (Chandrasekharjeva meja), ker bi drugače zaradi lastne gravitacije treščile v masivnejši objekt. Zvezde s tako majhno maso se razvijajo zelo počasi, tako lahko traja milijarde let preden se popolnoma razvijejo.

Edina mogoča razlaga je, da so te bele zvezde nekoč imele veliko maso, tako da so se hitro razvijale. Iz neznanega razloga so večino svoje mase nato izgubile (mogoče zaradi: zvezdnih vetrov, sosednjih zvezd, hitre rotacije). Mogoče je tudi, da so kasneje določen procent mase izgubile tudi zaradi ustvarjanja planetarnih meglic. Zvezde, ki so se na koncu ohranile (predvsem jedra prvotnih zvezd), se morajo s preostalo maso pod Chandrasekharjevo mejo razviti do končnega stanja belih zvezd, ki jih danes opazujemo.

Leta 1995 so opazovanja nakazala kandidata za plejado eksotičnega zvezdnega sistema, oziroma zvezdam podobnega telesa, tako imenovanega Rjavega palčka. Zanj verjamemo, da je njegova masa nekje med maso velikih planetov (kot je Jupiter) in maso majhnih zvezd (teorija zvezdnega razvoja kaže, da morajo astronomski objekti - majhne zvezde ali tudi nebesna telesa, ki proizvajajo energijo s pomčjo fuzije, imeti od 6% do 7% sončeve mase, kar je 60% do 70% mase Jupitra). Iz tega izhaja, da naj bi masa Rjavih palčkov znašala okrog 10% do 60% mase Jupitra. Domnevamo, da so vidni v infrardečem svetlobnem območju in imajo Jupitrov premer (143000 km). Gostota na teh nebesnih telesih znaša od 10- do 100-krat več kot na Jupitru, ker na snovi deluje veliko močnejša gravitacija.

Ker se Plejade nahajajo v bližini ekliptike (oddaljene so samo 4 stopinje) jih Pogosto zakrije Luna: To je zelo zanimivo opazovati, posebno za tiste amaterje, ki nimajo tako sposobne opreme (ta pojav lahko opazujemo tudi s prostim očesom, že najmanjši daljnogledi ali teleskopi povečajo veselje pri opazovanju). Zakritje Plejad marca 1972 je bila ena prvih amatersko astronomskih izkušenj avtorja. Ti dogodki zelo nazorno pokažejo povezanost predvidene velikosti Lune in zvezdne gruče: Burnham je pokazal, da lahko Luno vstavimo v kvadrat, ki je omejen z Alcyono, Electro, Meropo inTaygeto (Maia in verjetno tudi Asteropa), sta v tej situaciji zakriti). V enakem pomenu nastane ogleda vredna igra, ko se planeti približajo Plejadam (Venera, Mars in včasih celo Merkur) in jih prečkajo na podoben način kot Luna.

Kot že pri opisu Orionove meglice M42, je malce nenavadno, da Messier Plejade (skupaj z Orionovo meglico M42/M43 in M44) v svojem katalogu ni navedel. Mogoče bo to ostala tema za nadaljnja predvidevanja (špekulacije).