Vsak, ki ga zanimajo zvezde, prej ali slej prebere kakšno zanimivo zgodbico o kakšnem grškem junaku, ki ga na koncu bogovi povzdignejo v nebo. Seveda se pojavi vprašanje, ali torej Slovani, in s tem Slovenci, ne premoremo česa takega, saj o slovanskih verovanjih ni slišati praktično ničesar.
Ko sem prebral nekaj knjig o slovanski mitologiji, sem se prepričal, da so naši predniki imeli vsaj tako bujno domišljijo kot Stari Grki. Res pa je, da slovanski bogovi dolgo niso bili povezani v kakšno hierarhijo, kot je to značilno za grški Panteon. Stara ljudstva so namreč razmerja med bogovi uredila po zgledu svojih dravnih ureditev, slovanska plemena pa do leta 980 niso bila povezana v dravne tvorbe.
Najstarejši slovanski pisni viri segajo v deseto stoletje, zato je ostalo zelo malo pričevanj o ivljenju in verovanju Starih Slovanov. Pokristjanjevanje in sistematično preganjanje poganskih verovanj s strani krščanskih cerkva je le še dodalo k temu, da je večino slovanskega verovanja šlo v pozabo.
Nekaj se ga je le ohranilo in v tem prispevku sem skušal prikazati, kaj so o pojavih na nebu mislili naši predniki. In ker kot vsaka mitologija, tudi staroslovanska, začne z nastankom sveta, sem s tem začel tudi jaz.
To sta bajki, ki ju je zapisal Janez Trdina, vendar se ne ve, kdaj in od koga. Če sta resnični, sta etnološko najstarejši bajki, kar se jih je ohranilo kateremukoli indoevropskemu narodu, tudi najstarejšemu. Nobena staroindijska, nobena starogrška bajka ju po etnološki starosti ne dosega. Govorita o najstarejši uganki, ki so si jo zastavila vsa ljudstva, to je o nastanku sveta in človeka.
»S početka ni bilo ničesar ko Bog in Bog je spal in sanjal. Od vekomaj mu ta je sen trajal. Pa (je bilo usojeno, da) se je zbudil. Zbudil se je iz sna in se ogledoval in vsak pogled se mu je spremenil v zvezdo (prvi pogled je ustvaril našo lepo Zemljo, drugi pogled naše ljubo Sonce, tretji pogled našo prijazno Luno, vsak poznejši pogled pa bleščečo zvezdo). Bog se je čudil in začel potovati, da si ogleda, kaj je z očmi ustvaril. Potuje in potuje, pa nikjer ne konca ne kraja.
Pa pride dol tudi na našo zemljo. Pa se je bil e utrudil: pot mi je e na čelo stopil. Na Zemljo mu pade kaplja potu, kaplja oivi in to je bil prvi človek.
Boji mu je rod. Ni bil ustvarjen za razblode, e od začetka mu je bilo usojeno, da se bo trudil in znojil.«
»Ničesar ni bilo ko Bog, Sonce in morje. Sonce je pripekalo. Bog se je ugrel in se potopil, da se v morju skoplje. Ko se je spet vzdignil, mi je ostalo za nohtom zrno peska. Zrno je izpadlo ter ostalo na površini (kajti v začetku je vse ostalo tam, kamor je padlo). To zrno je naša Zemlja – morsko dno je njena domovina.«
Bog, ki nastopa v obeh bajkah, ni krščanski bog, temveč gre za boanstvo, ki je mnogo starejše. Gre za nekakšnega boga, ki ni ne ljudski ali človeški, ker upravlja le z drugimi bogovi, za ljudi pa se ne zanima. Ostali bogovi so mu podrejeni, ter na hierarhični lestvici dosti pod njim. V tem smislu je slovanska religija, kljub mnoštvu bogov, v nekem smislu monoteistična. Zanimivo je, da so podobna verovanja o takem bogu poznali tako nekateri evroazijski narodi, npr. Mordvinci, kot tudi Azteki.
Kot vsa druga ljudstva, so tudi Slovani častili nebesna telesa. Čeprav še ni dokazano, pa vse kae na to, da je slovanska religija bolj častila Luno, kot Sonce. Vsa boanstva in demoni, ki so pripadali Luni, so imeli določene skupne lastnosti. Ponavadi so se pojavljali ponoči, njihova barva je bila bela oz. srebrna, čas njihove aktivnosti pa je bil tesno povezan z Luninimi menami.
O čaščenju Sonca med protoslovanskimi ljudstvi pripovedujejo med drugim Arabski viri iz 11. in 12. stoletja. Ruski viri poleg Sonca redno navajajo še čaščenje Meseca ali Lune, pa tudi zvezd.
V sbskih ljudskih pesmih imata Sonce in Mesec od staršev le mater. V slovanskih šegah, ljudskem verovanju in umetnosti se pogosto pojavlja lunarna simbolika, vendar brez izrazitih elementov čaščenja. Tak primer je kolo, slovanski kroni ples, ki pogosto prikazuje gibanje Meseca (to je Mesečevo kolo, ki mu lahko sledi kolo arkega Sonca). Tudi v ljudski poeziji ima Mesec včasih prednost pred Soncem ali pa celo predstavlja gospodarja.
V verovanju slovanskih ljudstev je na prvem mestu zlasti spoštovanje in čaščenje mlaja, od katerega so odvisni plodovi posevkov. Figura Meseca je, poleg drugih podob nebesnih teles, pri junih Slovanih pogosta na obrednih pogačah kot izrazit agrarni simbol in se pojavlja ob podobah klasa in pluga.
Rusi in Poljaki so verjeli, da v času mlaja po poljih in po gozdovih plešejo duhovi. Tako imajo vodni in gozdni demoni jasno mistično zvezo z Luno. Po verovanju junih Slovanov pomaga Mesec pri zravljenju, čaranju in vedeevanju, posebno pa je iva vera, da dobro vpliva na posevke. V Makedoniji in Jugovzhodni Srbiji so verjeli, da enske čarovnice, imenovane mesečarke, včasih snamejo Mesec z neba, ga spremenijo v kravo in pomolzejo.
Srbi so verovali, da Mesec privlači duše pokojnikov. Pege na Luni je imelo ljudstvo za človeško podobo, verovali pa so tudi, da tam ivi kovač ali Arhangel, ki mu je hudič napravil na podplatu vdolbino. Arhangel se tako pojavlja kot praoče človeštva, ker se od takrat, po ljudskem verovenju, vsi ljudje rojevajo z vdolbenimi podplati.
Ponekod so Slovani molili k Mesecu, ob mlaju padali na kolena, mu pošiljali prošnje za ivljenje novorojencev, jokali ob Luninem mrku ter verovali, da Mesec občasno obiskuje cesarstvo mrtvih.
Mesec je pri Srbih personificiran. Je Sončev brat, eni pa se s strelo iz oblakov ali z zvezdo Danico. Ima tudi otroke. Veliko ljudskih verovanj je povezanih z mlajem. Tako ob mlaju ni priporočljivo prati obleko, beliti platno, barvati prejo, sejati, kositi ali rezati vinsko trto. Poljska opravila je treba opravljati takrat, ko Mesec raste, ne pa takrat, ko se manjša. Dobro je govoriti o ščipu, o polni Luni, ker bo potem hiša polna vsega. Otroka velja odstaviti od prsi (od dojenja) le ob polni Luni. Bolnega otroka nesejo ob ščipu ven govoreč »Mesec, ali nalij ali razbij to bučo«. Tu se pojavlja splošno indoevropsko verovanje o Mesecu kot psodi, ki vsebuje vodo ivljenja ali nesmrtnosti. Lunine pege pojasnjujejo tudi kot glavo šarca kraljeviča Marka ali psa.
Čaščenje ognja je tesno povezano s Soncem. Včasih so slovanska ljudstva imela ogenj za ivo bitje, na kar kaejo izrazi »ivi ogenj«, plamen »lie, pogoltne«. Iz mitičnega porekla ognja izvira njegova mitična moč in obredni značaj. Ogenj so spoštovali, častili, oboevali, vendar ni šlo za poseben kult. Verjeli so, da ima ogenj nadnaravne lastnosti, podobno kot kraj, na katerem je gorel.
Netenje ivega ognja (Srbi rečejo vadenje (vlečenje)) je bilo v navadi poleti. Ogenj so netili tako, da so dva kosa lesa drgnili drugega ob drugega. Netili so ga periodično ali občasno. Postopek so izvajali v »gluhem času«, to je ponoči ali pred sončnim vzhodom. Tisti, ki so netili ivi ogenj, so morali biti nekako zazanamovani – bili so dvojčki ali rojeni na isti dan ali so imeli podobna imena. Ponekod so ta obred smele opravljati le nedolne osebe: deček ali deklica, dekle ali fant. Nekaj dni pred netenjem ivega ognja so morali udeleenci iveti čisto, niso se smeli prerekati, poročeni pa niso smeli imeti spolnih odnosov. Med obredo sta morala biti netilca naga ali polnaga in nista smela govoriti.
Pri Slovanih so z ognjem povezani prazniki izraziti zlasti v poletnem času okrog solsticija na Ivanje (sv. Janez Krstnik, 24. junija), na Petrovo (sv. Peter in Pavel, 28. junij), vendar so krese kurili tudi na druge dni, npr. na Jurjevo (24. april), za veliko noč, okrog boiča, novega leta in še kdaj.
Za severno in vzhodno Slovenijo so značilni velikonočni ognji, ki jim na Štajerskem pravijo »vuzemnice«. Višek doivi kurjenje kresov okrog Ivanjega ali Šentjanevega. e samemu dnevu pravimo kres ali kresni dan. Ljudstvo ga ima za najdaljšega (v resnici je nmajdaljši okoli 21. junija), zato tudi pravijo »o kresi se dan obesi«. Kres pomeni sončni obrat (kretati!). Kresnih šeg je veliko – včasih so na kresni dan gali kresove, nosili pamenice, kotalili goreča kolesa, vse to pa za to, ker so verjeli, da bo njihov ogenj »pomagal« Soncu, ki zato ne bo omagali in shiralo.
Še v hujši stiski so podobno počeli ob zimskem kresu, najkrajšem dnevu, ko so na ognjiščih gali hrastove čoke ali panje.
Po ljudskem verovanju naj bi bilo na nebu toliko zvezd, kolikor je ljudi na zemlji. Ko se človek rodi, se prige na nebu »njegova« zvezda, ko pa umre, ta zvezda ugasne. Kot raste otrok, raste tudi njegova zvezda. Srbi menijo, da kadar ljudje potujejo, potujejo z njimi tudi njihove zvezde, ko pa spijo, zvezde stojijo in gledajo nanje. Zvezde stalno opazujejo ljudi in jih spremljajo skozi vse ivljenske spremembe. Če je zvezda močna, bo močan tudi tisti, ki se je »pod njo rodil« . Ker naj bi bila od zvezde odvisna človekova sreča, še danes poznamo reklo »pod srečno zvezdo rojen«. V folklori se zvezde pojavljajo kot mitična bitja, nemalokrat so Sončeve ali Mesečeve sestre, se med sabo poročajo, plešejo in se kopajo v izvirih.
Pri številnih imenih zvezd imamo opravka z verskim ozadjem, kar je seveda krščanski vpliv. To pa ne pomeni, da stari Slovani niso poznali zanimivih zvezdnih imen. Nekatera so med ljudstvom ohranjena tudi iz pradavnine.
Jutranja Venera se imenuje tudi Danica. Slovenci ji med drugim rečemo tudi idovska zvezda. Kasiopeji se je včasih reklo Klobuk Boga očeta. Za Plejade obstaja cela plejada imen: Špigulčiči (zrcala), Gostoiri, Kokošica, Zlatenc, Lastouje, Lestenci, Gostosejčiči. Za Rimsko cesto so znana imena, kot npr. Nebeški pas, Boja cesta, Večna pot, Severna cesta, Drvarski leb,...
Pripadnike delovnega ljudstva označuje vrsta imen od Koscev v Orionu do Gostosevcev ali Plejad. Slednje ime kae na sejanje, kar lahko naveemo na prastare predstave, da so zvezde samo odprtine, skozi katere je mogoče videti nebeško svetlobo, ki prihaja skozi sita. Tesno skupaj »zbite« zvezde Plejad spominjajo na sito.
Tudi ivalska imena so zastopana med zvezdami. Tako je Velika ovčarica ime za Mars in Kuzlak za Sirij. Slednje ime izvire iz latinske besede »canicula«, kar pomeni psica. Sledijo seveda Plejade, za katere so znana imena Koklja, Kura s piščeti ali Lastovke. Zverinščica je drugo ime za Venero. Po ljudskem verovanju naj bi namreč pripadala divjim ivalim. Ta planet jim pokae, kdaj je čas zapustiti brlog in iti na lov ter kdaj se morajo vrniti.
Veliki voz se ponekod imenuje Martinov voz. Sv. Martin naj bi nekoč na njem peljal drva iz gozda, ko je nenadoma prišel volk in se zaletel v vola, ga zaklal, prelomil oje, tako da zdaj stoji postrani. Volk naj bi vozil voz v gozd, vol pa iz gozda. Zvezdi v ojesu Velikega voza se imenujeta Volk in Vol (Mizar in Alkor). V Prekmurju so verjeli, da je, ko je obrnjen voz navzdol, voznik napajal konje v reki Muri.
Na Gorenjskem se imenije tudi Veliki voz sv. Elije, kar je razumeti v zvezi s svetopisemsko zgodbo o preroku Eliji, ki je bil v gorečem vozu vzdignjen v nebo. Belokranjska legenda pa dogodek razlaga takole: Elija je bil vojak. Ko se je vračal domov, ga je srečal hudi duh v podobi njegovega najblijega soseda. Nalagal ga je, da ima njegov oče otroka z njegovo eno. Ko pride Elija domov, mu nasproti pride oče. Elija ga ubije. Stopivši v hišo spozna, da ga je hudi duh nalagal. Zato prosi Boga naj mu da puško, da bo vse vrage postreljal. Od takrat sovrai sveti Elija hudobne duhove. Pravijo tudi, da se ob grmenju sv. Elija vozi po nebu v goreči kočiji in s strelami strelja na hudiča. Njegov gnev je takšen, da včasih po pomoti zgreši n ubije celo človeka.
V resnici je Sv. Elija samo nadomestil praslovanskega boga groma, Peruna.
V Srbiji pripovedije ljudstvo sledečo zgodbo: »Nekoč je sv. Arhangel poslal volka, da bi porl ovco nekega človeka, ki ni hotel praznovati njegovega praznika. Volk pa je namesto ovce porl vola iz jarma. Človek se je pritoil Arhangelu, češ da zdaj nima nikogar, ki bi mu vlekel plug, da bi lahko prehranil sebe in otroka. Sv. Arhangel mi je odgovoril, da je volk porl vola brez njegovega ukaza, zato ga bo obsodil tako, da bo vlekel plug namesto vola. Tako je tudi storil. Bogu je taka odločitev ugajala, zato jo je blagoslovil in temu v čast so se na nebu prigale zvezde, ki zdaj predstavljajo kolesa voza«.
Orion je posebno lepo viden v zimskih mesecih. Ljudstvo je poznalo le del tega ozvezdja, in sicer tri svetle, v ravni črti nanizane zvezde, ki jih imenujejo Kosci ali Rimščice. Obe imeni sta nastali med ljudstvom, zadnje zato, ker naj bi te tri zvezde kazale proti Rimu. Tri zvezde so preprosto ljudstvo spominjale na palico ali ključ. Lego oriona in blinjih Plejad razlaga sledeča zgodba o Palcah in Lahih (ime za Plejade): Pravijo, da so Lahi Turkom ajdovsko deklico vkrali, pa so djali Turki »Dajmo se za Lahi s palicami«. Zato so Lahi naprej, Palce pa zadaj.
Za Rimsko cesto obstaja med ljudsvom obilo razlag. V Prekmurju razlagajo: »Stare mamce pravijo, da po Rimskoj cesti angelje pisma nosijo v Rim papi«. Na Primorskem pravijo za Rimsko cesto sledeče: »kumpare (boter) je kumpareti slamo kral, pa se je na poti premislil in jo nazaj nesel. Zato da sta dva sleda.«
Ozvezdje Laboda s priljubljenim imenom Šmarni kri (kri sv. Marije) naj bi varoval potnike. Dokler je na nebu to ozvezdje, se ni treba nikomur bati nevarnosti, če pa se je skrilo, ali ga je popotnik zgrešil, je moral takoj iskati zavetje. Če zvečer, preden greš spat, pogledaš Šmarni kri, boš imel srečno noč.
Podobno so se ljudje ozirali na druga ozvezdja. Menili so, da če je Rimska cesta na nebu, je varen večer. Na Štajerskem je voznik celo ivino izpregel, če je ni videl. Podobno so ravnali z Malim vozom. Kadar so razbojniki videli v sredini kroga, ki ga tvori ozvezdje Nebeškega dvora (Severna krona) majhne zvezdice, si niso upali iti na svoj posel, češ, povsod so strae.
Zvezde so napovedovale tudi vreme in primeren čas za kmečka opravila. Če je bila Rimska cesta na gosto posejana z zvezdami, je to pomenilo slabo vreme. Jeseni se lahko prične sejati ito, ko vzhajajo Kokoške (Plejade). Po zvezdah pa so ugotavljali tudi čas.
Velikokrat se sliši, da zvezd ni dobro šteti, še manj pa nanje kazati s prstom. Lahko bi se namreč zgodilo, da bi pokazal na svojo zvezdo, ki bi padla na Zemljo in te ubila. Lahko pa bi se ti posušila roka oz. prst. Zvezde so varuhi ivih. Toliko jih je, da jih vrag, ki sicer zmore prešteti kapljice v morju, ne more prešteti. Včasih so verovali, da umreš, če s pogledom najdeš svojo zvezdo. Ponekod ne smeš pokazati celo na utrinek. Le-ta pomeni, če ga vidiš, srečo ali pa smrt kakega človeka, največkrat sorodnika. Zvezda se pri nas vtre, buca, pade, utrga, vsekne, utrne, podre.
Repate zvezde so napovedovale zlo in nesrečo. Kometi so napovedovali draginjo, lakoto, kugo, vojsko ali celo konec sveta. V Devdeniji, na jugu Makedonije, meni ljudstvo, je repatica boji znak, ki napoveduje vojno in da bo umrl neki vladar. Ponekod menijo, da repatica lahko natančno pokae, kje na zemlji bo izbruhnila vojska. Predstavlja »bojo šibo«.
V zvezi s kometi je s slovenskega verovanja znano bajeslovno bitje škopnik, ki ima človeško ali ptičjo podobo. Ljudstvo si je škopnika predstavljalo kot goreče bitje, ki leta po zraku, seda v vrhove dreves ali na strehe in ima kljun. Ljudstvo pozna tudi škopnikovo gnezdo, vendar ni znano, za katero ozvezdje gre. V zvezi s škopnikom je predstava o goreči metli, ki jo jahajo čarovnice, kar kae tudi na utrinke.
Hudiča je vpeljala krščanska cerkev, čeprav so vraga v podobnih, a le drugačnih pojmovanjih, poznala vsa slovanska ljudstva. Imenovali so ga tudi bes, črt, čert, čort ter vrag. Izraza bes in črt sta v tem pomenu izginila iz jezika, medtem, ko se je vrag ohranil. Cerkev je, da bi uničila bogove stare vere, večino njih spremenila v hudiče. Na hudiču ni po ljudski veri niti za dlako dobrega – predstavlja le zlo. Z njim je človek lahko sklenil kako pogodbo, vendar mu je v zameno po smrti odstopil svojo dušo. Če si se na določen datum znašel na pravem mestu, si lahko od hudiča dobil zaklad, vendar le, če si se ravnal po točno določenih pravilih, sicer gorje ti!
Pri Srbih je vera, da hudiči kradejo Bogu Sonce in Luno. Sonce nosijo na levi rami, kukavico pa na desni. Hudiči gasijo zvezde in jih mečejo v ljudi na zemlji (meteorji!). Ko se pojavo Sončev mrk, ljudje streljajo iz pušk, da bi pregnali hudiče, ki grizejo Sonce. Iz hiše prinesejo v čisti posodi vodo, da bi Sonce videlo, s katere strani ga razirajo. Obstajajo tudi verovanja, da nastane Sončev ali Lunin mrk tarkrat, ko se sv. Elija spopade s hudiči. Sv. Eliji je uspelo, da je nekega hudiča pribil na Luno, tako da se njegova podoba še zdaj vidi tam.
Verovanje v zmaje je razširjeno med vsemi Indoevropejci. Zmaj je čisto konkretno bitje, ki lahko spominja na strašnega zavra, ki bruha ogenj. Lahko je ogromen reptil z mnogimi glavami, lahko pa gre tudi za ogromno kačo. Pri Srbih se včasih pojavi kot antropomorfno bitje, z mnogimi človeškimi značilnostmi. Ponavadi se zmaj izvali iz jajca, ki ga znese sedemletni petelin ali pa nastane iz krapa, ko ta dosee štirideset let in dobi noge ter krila.
V junoslovanskih krajih, kjer se pozna turški vpliv, poznajo t.i. ale. Ale so ogromne, saj imajo rep, ki se spušča do zemlje, glavo pa imajo v oblakih. Če bi človek po naključju videl njihovo glavo, bi se mu zmešalo. Ale tako jemljejo ljudem pamet in zdravje.
Sončev ali Lunin mrk si ljudje razlagajo z delovanjem al, ki Sonce zakrijejo s svojimi krili ali pa ga jedo. Kadar Sonce postane rdeče (zvečer ali zjutraj), ljudstvo meni, da je postalo tako zaradi ugrizov al; oblila ga je namreč kri. Mesečeve pege so sledovi alinih ugrizov. Ko bo alam uspelo, da da končno poro Sonce, bo konec sveta. Da se to ne bi zgodilo, ljudje ob mrkih streljajo proti Soncu oz. Luni, zvonijo z zvonovi, enske pa ves čas bajajo.
Primož Kajdič
povzeto po knjigi
Damijan J. Ovsec: Slovanska mitologija in verovanja, zaloba Domus