CCD galerija

astronomske skupine Gimnazije Šentvid - Ljubljana 1999/2000

Galerija šolske astronomske skupine se ne odlikuje z estetsko in profesionalno dovršenostjo. Je rezultat mnogih dejavnikov: dobre volje, odrekanj, marljivosti, neizkušenosti, finančnih kompromisov, razpoložljivega časa, mestnega onesnaženega in preosvetljenega okolja, dotrajanosti opreme, ki dokaj dobro služi kljub množični uporabi ne zmeraj veščih učencev … Vsekakor pa galerija ne glede na vse okoliščine nedvoumno vabi tudi ostale šole, da se astronomije lotijo kar lepo na šolskem dvorišču, saj današnja oprema (teleskop, računalnik in CCD kamera) omogoča pogled daleč v vesolje. Razdalje do 100 in več milijonov svetlobnih let so dosegljive tudi iz mestnega okolja, kar pomeni, da lahko opazujemo vse Messierjeve objekte in večino NGC objektov. Mogoče pa je še bolj pomembno, da lahko z današnjo opremo za nekaj 1000 ameriških dolarjev spremljamo večino aktualnih astronomskih dogodkov (pojavi nov, supernov, kometov …). Če nas bo več, se bomo mogoče tudi amaterji iz Slovenije kdaj priključuili tistim navdušencem iz sveta, ki s svojimi odkritji kometov, nov, supernov … prispevajo k razvoju astronomije, da torej ne bomo le potrjevali že videnih objektov. Potrjevanje že videnega pa je vsekakor nujen korak vsakega razvoja.
Zorko Vičar

Par galaksij M51 in NGC 5195 v obliki tolmuna (Whirlpool, Vrtinec) v Lovskih psih (v bližini ojesa Velikega voza). Lord Rosse je leta 1845 na sliki zelo natančno zabeležil spiralno strukturo M51. To je bil prvi megličasti objekt, pri katerem so sploh opazili spiralno strukturo. Danes vemo, da so spirale značilne za galaksije, to so gmote sestavljene iz nekaj 100 milijard zvezd (sonc), prahu in plinov, oddaljene milijone in milijarde let. Zanimivo, da smo oddaljenost galaksij oziroma velikost vesolja določili šele v 20-ih letih tega stoletja, ko so bile že zdavnaj zapisane Einsteinove enačbe vesolja. Razdalja do M51 je 37 milijonov sv. let, vizualna magnituda je 8.4, zorni kot je 11x7 ločnih minut. Teleskop: 25 cm f/6.3; CCD: ST7; čas osvetlitve: 90 s. Posnela: Peter Mihor in Zorko Vičar.

Galaksija nepravilne oblike M82 v Velikem medvedu. Obstajata dve mnenji o vzroku za nepravilnost oziroma "razscefranost" galaksije. Starejša teorija pripisuje nepravilnost oblike eksplozijam znotraj jedra, mlajša pa prahu, ki se nahaja med nami in galaksijo in zastira pogled. Obe teoriji na nek način združuje tretja, ki upošteva še vpliv sosednje galaksije M81, kateri M82 zaradi bližine "krade" snov. Pretok materije spremljajo vrtinčenja, pri čemer se sprošča ogromno energije, tudi v radijskem spektru. Podobno dogajanje opazimo tudi v sistemu dvojne galaksije, ki jo sestavljata M51 (NGC5194) in soseda NGC5195. Zanimivo je, da je M82 na nebu sploh najsvetlejša galaksija v infrardeči svetlobi. V infrardeči svetlobi sije celo veliko močneje kot v vidni. Teleskop: 25 cm f/6.3; CCD: ST7; čas osvetlitve: 50 s. Posneli: Peter Mihor, Zorko Vičar, Igor Prešern in Mitja Šiška.

Tudi supernova 15. Magnitude ni noben problem. Slika (SN2000E) je bila objavlena (kot prva iz šentvida) na : http://www.supernovae.net/snimages/. To je bila hkrati tudi prva potrditev kake supernove s strani naše skupine. Primerjaj spodnjo AAVSO karto s posnetkom. Teleskop: 25 cm f/10; CCD: ST7; čas osvetlitve: 50 s; datum: 3, februar 2000. Posnela: Peter Mihor in Zorko Vičar.

Nenavadna galaksija M104 v ozvezdju Device, imenovana tudi Sombrero. Od Zemlje je oddaljena priblizno 40 milijonov sv. let, zorni kot galaksije je 7 ločnih minut, iz česar izračunamo premer, ki znaša 82 000 sv. let, kar je velikostni razred tipične galaksije. Teleskop: 25 cm f/6.3; CCD: ST7; čas osvetlitve: 130 s. Posnela: Peter Mihor in Zorko Vičar.

M13 je ena najbolj znanih in najatraktivnejših kroglastih kopic. Nahaja se v ozvezdju Herkula. Od Zemlje je oddaljena priblizno 22800 sv. let, zorni kot kopice je 16,6 ločnih minut, premer kopice je 150 svetlobnih let. Sestavlja jo nekaj 100000 zvezd in njihova gostota v centru je 500 krat večja kot v okolici Sonca. če bi bilo Sonce del take kopice, bi nad nami noč in dan žarele svetle zvezde. Teleskop: 25 cm f/10; CCD: ST7; čas osvetlitve: 20 s. Posnela: Peter Mihor in Zorko Vičar.

Hubbleova spremenljiva meglica v ozvezdju Enoroga, magnitude 10, dimenzija 2X1 ločna minuta. Domnev, zakaj se meglica s časom relativno hitro spreminja, je več. Nekateri trdijo, da je med meglico in zvezdo, ki jo osvetljuje, gibajoči se prah, ki meče senco na meglico. Prah je najverjetneje ostanek nastajajoče zvezde. Ta kometu podobna meglica je tudi znamenita po tem, da je prva na dolgi listi nebesnih objektov, ki so jih posneli s 5-metrskim Haleovim teleskop na gori Palomar. Teleskop: 25 cm f/6.3; CCD: ST7; čas osvetlitve: 50 s. Posnela: Peter Mihor in Zorko Vičar.

Posnetek Jupitra, na katerem se lepo vidi senca lune Ganimed na "površju" planeta. Posneli: Zorko Vičar, Jure Šekoranja in Gregor Goslar.

Znamenita in vsem znana Konjska glava iz Orionove meglice IC434, se nam že po nekaj 10 sekundah pojavi na ekranu. Posneli Barbara Fir in Romana Kočevar v okviru seminarja iz astronomije. Teleskop: 25 centimetrov f/6,3; čas osvetlitve: 130 sek, datum: 4. februar 2000 ob 20:17.