Revija Spika je letos naredila že 30-i obhod okrog Sonca, iskrene čestitke vztrajnemu uredniku in ustanovitelju ter vsem ljubiteljem astronomije

Uvodna misel
Če je Trubar utemeljitelj, oče moderne knjižne slovenščine, našega jezika, tiskane materine besede in je za njim stal velik del protestantskega gibanja, je diplomirani fizik Bojan Kambič praktično sam (preko revije Spika) astronomsko opismenil Slovence.

Pa pojdimo lepo po vrsti.

Spomnim se, da so mi za astronomsko revijo Spika najprej povedali dijaki, člani astronomskega krožka Gimnazije Šentvid – Ljubljana. Novice sem bil nadvse vesel, kot da bi se mi rodil otrok. Prav spomnim se tega trenutka leta 1993 - bili smo na terasi gimnazije - to je bilo kmalu po začetku izhajanja. Dijaki so bili iskreno navdušeni nad dejstvom, da ima tudi Slovenija končno astronomsko revijo v materinem jeziku. No, do danes se je odnos mladih, tudi odraslih, do tiskanih revij precej spremenil. Tiskani mediji so izgubili cca več kot 50 % bralcev. To je velika škoda, ki bi jo najbrž morali nekako sanirati - a kako, je spletni plačljivi ponatis del rešitve (če proračun ne pomaga)?!

Z veliko radovednostjo sem kupil eno izmed prvih številk, nekje v mestu (najbrž v MK) in tako se je zelo počasi začela odvijati tudi moja zgodba s Spiko. Kmalu sem postal tudi njen naročnik. Ko je izjemen urednik in ustanovitelj revije Bojan Kambič leta 2001 že skoraj obupal in je revija začasno prenehala izhajati, zaradi nedoumljive ukinitve podpore s strani Ministrstva za šolstvo znanost in šport RS, smo praktični vsi naročniki zapadli v astro-krizo. Kot se to dogaja v življenju, ko ostaneš brez določene dobrine, jo šele začneš ceniti (nič na tem svetu ni samoumevno, še najmanj Spika).

Kaj vse dobrega se je sprostilo, zgodilo v Sloveniji ob izhajanju Spike.
Prvi šok je bil – ali je to sploh mogoče, da imamo astronomsko revijo (kot da bi dehidriran brodolomec z zadnjimi močmi priplaval na rajski otok, toliko vode, morja okrog nas, mi pa žejni – povsod vesolje, zvezdno nebo, nam pa ni mar). Ne smemo pozabiti, da je internet v Slovenijo zakorakal komaj po letu 1995, v resnici pa je popolnoma zaživel po letu 2000 – do takrat pa je bila Spika skoraj naše edino okno v svet in v vesolje. Do leta 1990 smo imeli praktično zgolj eno astronomsko društvo, to je AD Javornik in nekaj astronomskih krožkov po šolah. Po teleskope pa so redki pogumneži romali kar čez mejo, recimo čez Ljubelj v Celovec. To so bile večinoma manjše optične cevi do dobrih 10 cm premera, ki si jih lahko skril pod sedeže, med obleke, sadje, riž, pralne praške, igračke. Podobno je bilo s prvimi osebnimi računalniki in ostalimi dobrinami. Kmalu po začetku izhajanja Spike se je število astronomskih društev do leta 2000 povečalo vsaj na 10, pozneje pa celo na 20. No, kakšno izmed astronomskih društev je tudi zamrlo ali živi neformalno. In zagotovo je Spika odigrala izjemno pomembno vlogo pri renesansi astronomije v Sloveniji po letu 1993 – tudi astronomski krožki so lažje zadihali, se ustanovili novi. Dokaj kmalu se je pojavilo kar nekaj trgovcev s spodobno optično opremo na solidnih stojalih (tihotapljenje teleskopov, CCD kamer, naenkrat skoraj ni bilo več potrebno). Osnovne šole pa so leta 2000 celo uvedle astronomijo kot izbirni predmet. To so v bistvu bile kar korenite spremembe tako v šolstvu, kot v amaterski astronomiji, družbeni klimi – a se je ta preporod astronomije kmalu začelo zavirati.
Med vodenjem astronomskih krožkov smo se mentorji pred letom 1993 počutil zelo klavrno, saj nismo imeli domače astronomske revije. Tudi ostala astronomska literatura je bila takrat zelo skromna – celo strokovno pomanjkljiva, saj so bili kozmološki modeli praktično izpuščeni (o velikem poku v šolah ni bilo govora, ne kako nastanejo težji elementi – še danes ni veliko bolje, zakaj že?). Preveden je bil recimo avtor Fred Hoyle, ki je v bistvu negiral veliki pok (on si je celo izmislil sintagmo »veliki pok - prapok« kot ironijo nove Hubble-Lemaîtrovo kozmologijo). Ko sem tako večkrat omenjal pomen Spike (med predavanji, v člankih, v neformalnih pogovorih …), sem seveda mislil zelo resno. Kultura (država) brez astronomske revije je invalidna in tako v dobršni meri siromaši spekter ambicij bodočih generacij, mladim in odraslim zapira poti večdimenzionalnega mišljenja in razvoja.

Javna Spikina opazovanja so pomemben korak k promociji astronomije, naravoslovja, varstva narave (veliko se je storilo v smeri ozaveščenosti glede problematike svetlobnega onesnaženja). Še danes so Spikina srečanja, praznik astronomije (Kisovec, Mrzlica, Limbarska gora, Kal …, v ta paket zagotovo pašejo tudi Messierjev maraton na Trnovem in M+M maraton Šmartno na Pohorju, številni društveni in šolski tabori, nekateri tabori imajo seveda že precej daljšo tradicijo – zagotovo AD Javornik). Na teh srečanjih lahko ljubitelji astronomije iz prve roke spoznajo astronomsko opremo in hkrati pokukajo do nebesnih čudes skozi največje teleskope v Sloveniji, a hkrati tudi spoznajo, da so lahko tudi navadni daljnogledi zelo koristni, tudi prosto oko in zgolj Spikina zvezdna karta, atlas.

Zakaj je Spika izjemna revija in kaj ponuja?
Bojanova Spika je že od začetka po kvaliteti primerljiva, enakovredna z ostalimi tujimi revijami kot so: Sky&Telescope, Astronomy, Sterne und Weltraum, Coelum Astronomia, L'Astronomie … (tako vsebinsko, aktualno, strokovno in tudi grafično). Ostale revije imajo velike uredniške ekipe - Spika pa ima zgolj Bojana in nekaj posameznikov - ki praktično zastonj pomagajo Bojanu pri astronomskem mesečniku s članki, poročili, prevodi, raziskovalnimi nalogami in astrofotografijami. Bojan je tako ekipa v eni osebi - saj mesečno prevaja, piše, lektorira prispele članke, se usklajuje z avtorji, kar ni zmeraj enostavno, grafično zloži revijo za tisk in jo razpošlje bralcem.

Revija pomaga tudi šolam, da opazovalno astronomijo približajo mladim in šolskim okolišem, tudi preko taborov, javnih opazovanj, raziskovalnih nalog. Objavlja seveda tudi astronomske efemeride, natančna navodila glede opazovanja neba, mrkov, asteroidov, kometov, planetov, pomaga tudi pri uporabi optične opreme in pri njeni izbiri, z zvezdnimi kartami. V slovenski prostor je vrnila spomin in pomen skoraj že pozabljenih velikih Slovencev, ki so bistveno vplivali na tok razvoja astronomije in s tem človeštva (Herman Koroški, Lezicij, Perlah, Kobav, Olben, Ferretti, Hočevar, Avguštin Hallerstein, Gruber, Jožef Stefan, J. Vega, Herman Potočnik, A. Mavretič, Puhek, ... ). Vse naštete vsebine, vrednote, izročilo, izzivi trenutnih astronomskih raziskovanj, misij na (ob) druga vesoljska telesa ... so živo poslanstvo Spike.

Kmalu smo v Sloveniji začeli organizirati tudi Messierjeve (pomlad) in M+M (jesen) maratone – izjemno, to so hkrati tudi srečanja ljubiteljev astronomije.

Še o imenu revije Spika - ki je zelo posrečeno izbrano.
Spika (latinsko Spica) je najsvetlejša zvezda v ozvezdju Device in pomeni "klas". Spika se na starih podobah ozvezdja nahaja v klasu ki ga drži "Devica". Spika je torej klas, ki že tri desetletja seje astronomsko modrost za vse generacije.

Njena prisotnost, vsebina je, ponovimo še enkrat, zagotovo vplivala na izjemen razvoj tako amaterske, šolske, kot posredno tudi profesionalne astronomije. Vpis na študij astronomije se je v devetdesetih letih povečal iz nekaj študentov na letnik, na blizu 30. Seveda so mnenja deljena. Krožila je tudi šala, da sta zgolj dva markantna kometa Hyakutake (1996) in Hale–Bopp (1997) astronomijo naredila za najbolj popularno smer na fiziki. A resnica je zagotovo v kombinaciji vseh naštetih dejavnikov – tudi odprtosti Slovenije v svet in v opustitvi družbenih tabujev, kjer je Spika odigrala glavno vlogo.

Če povzamemo vse do sedaj našteto in omenimo še ostale rubrike. Spika nam mesečno na pladnju servira najnovejše novice: iz sveta raziskovanja vesolja, kozmologije, fizike zvezd, eksoplanetov (čudeža nastanka življenja), zadnjih rezultatov misij na (ob) ostale planete, lune, asteroide, komete; tukaj so izjemno zanimivi intervjuji z našimi priznanimi astronomi; potem mesečne efemeride dogodkov na nebu, natančen opis globokega neba s kartami in fotografijami nebesnih objektov (večinoma domačih astro fotografov); podana je aktivnost Sonca, vidnost planetov, konjunkcij, pojavov opozicij, vidnost Jupitrovih lun, opis vidnosti kometov, morebitnih mrkov, zgodovinske zgodbe o Luni in njenih kraterjih; izjemno poučna poročila z astronomskih opazovanj, taborov, Messierjevih in M+M maratonov, srečanj v tujini, dolgih potovanj do Sončevih mrkov, temnega neba; zanimivosti iz izjemne zgodovine astronomije; nadvse pomembne zadnje izsledke arheoastronomije (stari kamniti observatoriji, koledarji, svetišča); krasna galerija nebesnih objektov s strani priznanih astro fotografov; predstavitev raziskovalnih nalog; tekmovanj iz astronomije; nazorni opisi Nobelovih nagrad, nagrajencev; filozofija astronomije; strokovni članki na določeno tematiko (spektrometrija - tudi gravitacijska, kozmologija, fizika zvezd, metode merjenj, raziskovanje planetov, eksoplanetov, o nalogah in rezultatih vesoljskih teleskopov, misij, o življenju v vesolju – kako razburljivo …); problematika vključenosti astronomije v družbo, medije in v šolski sistem; tukaj so še opazovalni Spikini izzivi, ki lahko sežejo tudi milijarde svetlobnih let daleč (noro); posebne občasne tematike (rec. Mednarodno leto astronomije 2009, Spika je takrat odigrala zelo pomembno vlogo); predstavitve, recenzije knjig, kart; izjemno pomembni prispevki o novi opremi, o uporabi teleskopov, daljnogledov, kamer, filtrov, okularjev, o uporabi astronomskih programov; najava javnih opazovanj in še, in še bi lahko naštevali. V Spiki se tako lahko najde skoraj sleherni posameznik, tudi učitelj, ki je vsaj malo radoveden.

Ne smemo pa spregledati še dopolnilnih eminentnih tiskanih izdaj, ki sodijo k opazovalni astronomiji in bi jih lahko imel vsak doma:
* Spikina vrtljiva zvezdna karta: I. generacija 1998, II. generacija 2015, III. generacija 2018
* Zvezdni atlas za epoho 2000,0: 2001
* Raziskujmo ozvezdja z daljnogledom 10×50: 2007, ponatis 2014, II. popravljena in dopolnjena izdaja 2021
* Moj prvi zvezdni atlas: 2018, Mein erster Sternatlas: II. izdaja 2022

Nekaj splošnih informacij
Spika izhaja 15. v mesecu (letna cena za 2022 je bila 59,90 EUR – dve dobri kosili), poleti izide dvojna številka (julij/avgust). Glavni in odgovorni urednik ter ustanovitelj astronomske revije Spika je diplomirani fizik Bojan Kambič (CAMBIO d. o. o., Ljubljana, e-naslov: bojan.kambic@amis.net).
Spletno stran Spike ureja Matej Mihelčič (poznan po projektu GoChile – Slovenski robotski teleskop v Čilu): https://astronomska-revija-spika.si/
Stalni sodelavci revije so (2022):
Milan Balažic, Gorazd Bizjan, Martin Brglez, Aleksander Božič, Bojan Dintinjana, Ludvik Jevšenak, Ljubo Juvan, Herman Mikuž, Peter Oberč, Jurij Stare, Marija Strojnik, Tone Špenko, Zorko Vičar
Revijo tiska: Tiskarna DTP d. o. o., Ljubljana.
Uredništvo in marketing: Brnčičeva 13, 1231 Ljubljana - Črnuče

Še nekaj besed o uredniku in ustanovitelju Spike
Bojan Kambič je slovenski fizik, profesor in popularizator znanosti, rojen leta 1959. Njegovo diplomsko delo je: Homogeni modeli zvezd/ Bojan Kambič; mentor Andrej Čadež; leto 1984; Univ. Ljubljana, FNT, Oddelek za fiziko; COBISS.SI-ID 649572. Nekaj besed o Bojanu je zapisanih tudi na strani revije:
https://astronomska-revija-spika.si/bojan-kambic/

Slovenska astronomska srenja je seveda (večinoma) prepoznala pomen Bojanove revije in njegove velike angažiranosti – tako so astronomi z Astronomskega observatorija Črni Vrh po njem poimenovali asteroid (66667) Kambič, ki so ga odkrili 8. oktobra 1999. Poimenovanje je potrdil Center za male planete (Minor Planet Center – MPC) v svoji okrožnici M.P.C. 54828, izdani 18. septembra 2005.
Svoje prispevke objavljajo ali so objavljali tudi univerzitetni profesorji, profesionalni astronomi in seveda ostali ljubitelji astronomije, naravoslovja, slovenskega izročila opazovanja neba. Naj omenim samo dva sodelavca, ki žal nista več med nami – prof. Janez Strnad 1934 - 2015 in prof. Bogdan Kilar 1930 - 2015 (prvi diplomant astronomije na Prirodoslovno matematični fakulteti ljubljanske univerze). Prof. Janez Strnad pa je bil (naš) profesor fizike na FMF v Ljubljani, popularizator znanosti, avtor številnih odličnih strokovnih knjig, člankov (tudi s področja astronomije) in štirih univerzitetnih učbenikov za študente prvega in drugega letnika fizike. Uradno ima zabeleženih kar 753 objav.

Prvo veliko preizkušnjo (kot smo že omenili) je revija doživela leta 2001, ko ji Ministrstvo za šolstvo znanost in šport RS neutemeljeno ukine finančno podporo. Drugi šok je povzročila finančna kriza v letih 2009 - 2014, tretji pa epidemija korone 2020 - 2022. Knjižnice in šole so ob krizah zmeraj črtale strokovne revije – in žal tudi prva znanost človeškega rodu, ki v veliki meri tudi rešuje probleme sveta, ni bila izvzeta. No, kakšnega populističnega tiska pa seveda niso odjavili … Bojan celo kdaj zastonj podari Spiko radovednim učencem, tekmovalcem in učiteljem, ker uboge šole ne premorejo 5 EUR na mesec za revijo. Res izjemna gesta urednika!
Mnogi slovenski ljubitelji astronomije in profesionalni astronomi smo se leta 2001 čudežno združili in ministrici Luciji Čok napisali protestno pismo ob grozljivi in neupravičeni ukinitvi finančne podpore edini slovenski astronomski reviji. A žal naši protesti niso zalegli – kot da bi živeli konec 16. stoletja … Takrat smo Bojana in revijo s pismi ministrici podprli: Študentski svet FMF Ljubljana, Predstojnik oddelka za astronomijo FMF v Ljubljani, Oddelek za Fiziko Pedagoške fakultete v Mariboru, Gimnazija in AK Jožeta Plečnika Ljubljana, Gimnazija in AK Ledina Ljubljana, AK Gimnazije Šentvid Ljubljana, AK Kvazar in Gimnazija Vič Ljubljana, Ravnatelj Gimnazije Šentvid Ljubljana, AK Univerze za tretje življenjsko obdobje, AK ŠCL Ljubljana, RAK ŠC Rudolf Maister Kamnik, AK OŠ Toneta Čufarja Jesenice, AK OŠ Ponikva pri Šentjurju, AK OŠ Jurija Vege Moravče, AK OŠ Petrovče, AK OŠ Staneta Žagarja Lipnica, AK OŠ Zreče, AD Javornik Ljubljana, AD Orion Maribor, AD Nova Jesenice, AD Gostosevci Velenje, AD Saturn Petrovče, AD Vega Ljubljana, AD Kmica Murska sobota, AD NEK Krško, AD Teleskop Nova gorica in AK TSC Nova gorica, AD Komet Kamnik, Rezman Observatorij, Sedemnajst podpisanih z rednega mesečnega sestanka AD Javornik.
A kot smo že omenili, žal naši protesti niso zalegli – na srečo pa je urednik zelo trmast in je uspel najti tri oglaševalce (Mobitel, Siol in Državna založba), ki si bili pripravljeni vsaj za nekaj časa podpreti revijo. Ta je po polletni prekinitvi ponovno začela izhajati januarja leta 2002.
Redko kdaj smo bili tako enotni, zadnjič najbrž leta 2009 (Mednarodno leto astronomije). Očitno astronomija v Sloveniji še zmeraj velja za obrobno znanost (v glavah večine odločevalcev). Podobna zgodba se je ponovila, ko smo skupaj s sekretarko iz Ministrstva za šolstvo, znanost in šport leta 2010 obiskali planetarij v Padovi (minister dr. I. Lukšič baje ni imel časa). Namen obiska je bil, da bi v Sloveniji končno zgradili profesionalni planetarij. A odgovor sekretarke je bil zgolj: »Zakaj pa ne peljete otrok v Padovo?« Komentar seveda ni potreben.
Sam sem naročnike Spike iskal med osnovnošolci, učitelji, dijaki, znanci, med slušatelji Univerze za tretje življenjsko obdobje, preko spleta (nekaj uspeha je bilo), iskal sem podporo tudi pri Ustanovi Slovenska znanstvena fundacija (SZF - a je žal tudi ta ostala gluha – pa tako zveneče ime).

Nikoli nisem čisto razumel, zakaj je v Sloveniji s strani oblikovalcev javnega mnenja določena zadrega do astronomskih vsebin, resnic in novih teorij. Spika je odpirala in odpira prenekatere teme – daje navdih in pogum vsem ljubiteljem lepot neba, narave, mladim in odraslim, šolam in društvom odpira prostor svobode, saj je zvezdno nebo odprto prav za vse ljudi. Hkrati pa revija dopušča različne poglede, nova dejstva na že zabetonirane zgodovinske in strokovne zmote. Tudi aktualne novice in trendi, alternativni pogledi, recimo na temno energijo, gravitacijo, tvorbo galaksij, imajo domovinsko pravico v edini slovenski astronomski reviji. V Spiko, kot smo že omenili, pišejo (so pisali) mnogi poklicni astronomi, fiziki, predavatelji - docenti in seveda množica ljubiteljev astronomije, ki kdaj formalno tudi nimajo nobene naravoslovne izobrazbe. Tukaj se je zvrstilo veliko osnovnošolcev, dijakov, študentov, upokojencev, tudi avtorjev iz tujine ...
Spika je razkrila prenekatere talentirane posameznike v naši družbi, ki drugače nikoli ne bi stopili, v svoji avtonomnosti, enkratnosti pisane besede, preko bogastva astronomskih veščin, pronicljive misli, v svet javne besede – ki jo vsaj od Trubarja naprej tudi tiskamo! Spika odkriva talente in jih tudi izgrajuje. Izjemno. Bojan je dajal (daje) mnogim avtorjem prepotrebne vzpodbude, ogromen lasten angažma v korekcije tekstov, v kompromise. Iskal je (in išče) ravnotežje med svojo vizijo in pogledom avtorja ter odmevom bralstva – ki ima zmeraj prav (žal tudi, ko se moti, znanost je namreč skoraj zmeraj pred časom, prepričanjem večine). Lektoriranje in korekcije tekstov nikakor nista lahki, hvaležni, sta pa nujni in zelo odgovorni nalogi.

Seveda smo Bojanu solili pamet mnogi njegovi znanci, zunanji sodelavci, kaj spremeniti, da bi revija našla pot do čim širšega bralstva (da bi recimo objavljala naloge iz astronomskih tekmovanj, tudi rešitve, da bi dodal disketo ali cd z astronomskimi in ostalimi programi – to je bilo aktualno pred internetom ...). A dobro je, da nas ni zmeraj poslušal – od zunaj je lahko pametovati. Revija žal deli usodo mnogih etablirani revij – vsem z leti naklada pada, oziroma niha. Pri strokovnih revijah sta problema vsaj dva, strokovna nepismenost in svetovni splet. Tretji, ne majhen problem (seveda je povezan z že omenjeno strokovno nepismenostjo), pa so seveda šole in univerze, ki študentov, učencev, dijakov, učiteljev, profesorjev ne navajajo k branju zadnjih znanstvenih dognanj in astronomija je tukaj prva kolateralna škoda šarlatanskih razmer v družbi (smo v začaranem krogu, prej študentje nevajeni uporabe revij, tiskane besede, sedaj tega ne prakticirajo na svojih študentih, učencih).
Slovenija v tiskani besedi niti ni toliko slabša od tujine, je pa problem relativno majhen trg – a to je tudi razlog, da več naporov posvetimo splošni izobrazbi mladih – in tukaj je Spika enkraten vir na poti do bolj pismene in izobražene družbe. Gre namreč za preživetje naše kulture, tudi človeštva, planeta – in prav astronomija nam nudi mnoge prepričljive odgovore, smernice, vizije. Le znanje, izobrazba, spretnost uporabe naučenega je lahko naša primerjalna prednost med velikimi (številčnimi) okrog nas.
Določeni članki so tudi naknadno objavljeni na svetovnem spletu in tudi tam se najde kar nekaj kompetentnih bralcev – se oglasijo (kdaj tudi iz tujine), zato vem (to je še en razlog več, da se Spiko dodatno financira s strani države).

Edino visoko strokovno slovensko astronomsko revijo torej ohranjala pri življenju in to že kar tri desetletja, srčnost in vztrajnost ustanovitelja in urednika Bojana Kambiča. Kako bo naprej z revijo, je v teh turbulentnih časih finančne, varnostne in zdravstvene krize precej negotovo napovedovati (država pa je žal neodzivna) - a pustimo se presenetiti. Pomagajmo Bojanu! Najmanj kar lahko storimo je, da se naročimo nanjo ali poiščemo nove naročnike – jim razložimo, kaj izjemnega nam revija prinaša v naš svet.

Na tem mestu ni napak primerjava otroka z orlom, ki se je znašel v gnezdu navadne kokoši. Če mladim vzamemo pogled v nebo, bodo ostali zgolj neuki piščanci …

Zlati orel
Neki človek je našel orlovo jajce in ga dal v gnezdo navadne kokoši.
Orlič se je izlegel skupaj s piščanci in tudi odraščal je z njimi.
Vse življenje je orel počel isto, kar so počeli piščanci, in mislil je,
da je tudi sam piščanec. Grebel je po zemlji za črvi in žuželkami
ter kokodakal. Zamahoval je s perutmi ter poletel nekaj metrov po zraku
kakor piščanci. Saj se od piščancev pričakuje, da tako letijo, mar ne?
Leta so minevala in orel se je zelo postaral. Nekega dne je visoko nad
seboj, na nebu brez oblaka, zapazil veličastnega ptiča. Z elegantnim
dostojanstvom je krožil med močnimi zračnimi tokovi in je komaj
kdaj zamahnil s svojimi mogočnimi zlatimi krili.
Stari orel je spoštljivo zrl v nebo. "Kdo je to?« je vprašal soseda.
"To je orel, kralj ptičev,« je odgovoril sosed.
"Toda ne misli več nanj. Midva sva drugačna kot on."
In stari orel res ni nikoli več pomislil nanj.
Umrl je v prepričanju, da je navaden piščanec.

Zakaj sploh astronomija?

Dodana vrednost astronomije je velikanska, presežna. Astronomska opazovanja nas vrnejo v naravo, ko se kot skupnost spet družimo pod zvezdnim nebom, ki je zaznamovalo naš fizični in duševni razvoj skozi pot učlovečenja. Danes nam tega primarnega druženja v veličastni govorici vesolja še kako manjka. Astronomija praktično povezuje vse ostale vede v celoto, kako in katere:

• fiziko – astronomija nam je že v antiki razkrila prve ocene o velikosti Zemlje, velikosti in oddaljenosti Lune, tudi Sonca, celo osnovne zakone mehanike nam je pomagala odkriti prav astronomija preko Keplerjevih zakonov gibanja planetov, potrditev splošne teorije relativnosti preko Sončevih mrkov, optika nam pomaga videti na rob vesolja in tozadevno skoraj 13,8 milijarde let v preteklost, do velikega poka, začetka stvarstva, zakoni fizike so tudi prva orodja opisa razvoja vesolja (kozmologije), pri tem nam bistveno pomagajo tudi pospeševalniki (trkalniki) kvantnih delcev (LHC, Tevatron);
• kemijo – nastanek elementov, naših gradnikov, smo odkrili v zvezdah preko fuzije (zlivanja atomskih jeder, nukleonov, kjer se sprosti tudi ogromno energije), to je bil velik dosežek astronomije in fizike v smeri razumevanja kemije in hkrati razrešitev stare uganke, od kod zvezdam toliko energije, da lahko dokaj stabilno svetijo kar milijarde let;
• biologijo – nastanek organskih molekul, fotosinteza in sprostitev za večino živali ključnih molekul kisika (O2) v ozračje, vir energije je Sonce;
• moderno matematiko, ki se je začela z astronomskimi opazovanji, s koledarjem in nadaljevala v splošni teoriji relativnosti, kjer se »po domače« Pitagorov izrek dopolni z geometrijo ukrivljenosti prostor-časa;
• geologijo – preko sestave geoloških plasti nam razkriva izjemno dramatični razvoj življenja in klime (ozračja) na Zemlji, skoraj od samega nastanka Osončja - Zemlja je morala milijarde let dozorevati, da so se sploh lahko razvile velike živali, tudi ljudje, vse to je omogočal (omogoča) stalni tok energije s Sonca na Zemljo (seveda na primerni, pravšnji razdalji Zemlje od Sonca);
• moderne tehnologije – recimo GPS navigacija, komunikacije – so plod astronomije in fizike;
• ekologijo – raziskave gredo v smer (ITER), da bi energijo pridobivali z mehanizmi, ki se dogajajo v jedrih zvezd, s kontrolirano fuzijo, seveda so napori tudi v smeri fotovoltaike, vetra, hidrocentral (vse to je energija Sonca), astronomija nas tudi uči, da ljudje in ostalo življenje nimamo rezervnega planeta za preživetje;
• psihologijo, tudi jezike, filozofijo, zgodovino – ki nas že stoletja uči(jo), da smo se ljudje zmeraj znova morali prilagajati na danosti iz okolja, vesolja in se zato tudi učiti astronomije.

In vse to bogastvo raznovrstnih vsebin, v loku od druženja v naravi med opazovanji, do fizike, kemije, biologije, filozofije, zgodovine, modernih tehnologij, nam verodostojno ponuja prav astronomska revija Spika!

Spika nam prinaša veselje iz vesolja
Ni lepšega, ko kak članek v Spiki vzpodbudi odzive bralcev in se pojavijo novi ljubitelji, opazovalci zvezdnega neba, novi astronomski krožki, nova astronomska srečanja, prijateljstva ali si bralci kupijo celo opremo, ki nudi veliko, hkrati pa zanjo ni potrebno odšteti cele plače, štipendije ali celo vzeti kakega posojila … Ko se javijo bralci iz najbolj odročnih krajev Slovenije in se zahvalijo za pomoč Spike. Ko ljudje spoznajo, da so tudi naši predniki bili še kako brihtni in so iz (kdaj tudi zelo preprostih) opazovanj in meritev sklepali na prenekatere resnice, ki določajo naš svet, življenje na Zemlji, dinamiko Osončja in vesolja – sklepali so na ogromne razdalje, dimenzije, mase, na zakone nebesne mehanike, na izvor dolgotrajne enormne energije zvezd in težkih kemijskih elementov, celo na ukrivljen prostor-čas, relativnost časa, veliki pok, na izvor gravitacijskih valov, skrivnostne temne snovi in temne energije, na obstoj eksoplanetov … Ko se lahko bralci veselimo velikih uspehov naših tekmovalcev, raziskovalcev, ko spoznamo, da tudi z našega okolja prihajajo eminentni astronomi, astronavti, inženirji, fiziki, matematiki (J. Vega in J. Stefan imata na Luni celo kraterja). Ko bralci spoznajo, da tudi naši ljubitelji astronomije, društva, šole zmorejo ujeti prekrasne posnetke globokega neba, da imajo znanje in tudi opremo za zaznavanje supernov, tudi eksoplanetov, ko le ti prečkajo matično zvedo in jo rahlo zatemnijo .... Vse to vesolje veselja nam mesečno razkriva astronomska revija Spika.

Spika je branik renesanse in naravoslovne misli
V zadnjih letih zelo primanjkuje učiteljev (profesorjev) matematike in fizike! A res? Kaj pa smo naredili za promocijo naravoslovja, prej negativno reklamo – recimo nagnali Spiko iz šolskih knjižnic in iz aktivov fizikov! Veliko ljudi bi najbrž učilo fiziko in matematiko, tudi diplomanti nepedagoških smeri matematike in fizike, tudi astronomije. A se mora prej delno spremeniti zakonodaja, povišati plače, zmanjšati obremenitve v razredu in zagotovo spremeniti na bolje odnos družbe, staršev, otrok, politike … do pedagogov (kar je glavno – celo pomembnejše od plač). Sedaj so pedagogi večinoma predpražnik za brisanje vseh možnih frustracij omenjenih skupin – a človek (profesor) ima vendar dostojanstvo … Zato tudi mnogi zapuščajo najlepšo človeško poslanstvo – to je poučevanje. Brez spoštovanja najpomembnejšega poklica vsake družbe (profesorjev), smo zgolj horda jamskih ljudi. V bistvu prej horda primitivcev (jamski človek je vsaj utiral pot v omikanost ljudi, preko stenskih poslikav, obleke, glasbe – 60.000 let stara piščal iz »Divjih bab«, pozneje tudi preko astronomije v koledarju, v pismenost; preko kolesa – Lj. barje - tudi do potovanj, raziskovanj, celo v vesolje; danes pa je žal »ravna Zemlja« resna alternativa znanosti, a res – kam pa gremo). Spika je s svojo svežo vsebino, z iskanjem primarnih resnic vesolja, tudi na tem področju javnega dobra, branik logičnega diskurza, znanosti kot take in tudi branik privlačne šole temelječe na razmišljanju, opazovanju in razumevanju, katero bi večina mladih (in odraslih) z veseljem obiskovala. Delno to ustvarjalno pedagogiko razumevanja in spoštovanja človeškega znanja nabranega skozi stoletja danes uvaja le Univerza za tretje življenjsko obdobje. A žal le na kronološkem koncu verige izobraževanja.

Kako gromozanskemu napredku astronomije je bila Spika sopotnica prvih 30 let – nekaj odločilnih odkritij, dogodkov, dejstev, tudi slovenskih astronomov

Leta 1993 - začetek izhajanja Spike in izvedena je bila tudi prva uspešna kvantna teleportacija. Eksperiment je potekal tako – da se je vhodni snop svetlobe po prehodu skozi kristal razdelil v dva stožca – ki sta bila tako kvantno povezana, prepletena (Quantum entanglement). Pomerili so spremembo polarizacije - če se je la ta spremenila na enem snopu, se je tudi na drugem (recimo pri ponovnem prehodu enega od žarkov skozi kristal in ponovni razdelitvi svetlobe). A bo mogoč tudi kvantni teleportacijski internet (ali celo vpliv na naše nevrone – pod določenimi pogoji prepletenosti)? Ali je morebiti kvantna teleportacija rešitev »nerešljivega« problema, kako sploh komunicirati z oddaljenimi civilizacijami (pošiljanje elektromagnetnih valov traja predolgo) – kaj pa preko teleportacije na nivoju »stare« svetlobe (recimo na nivoju mikrovalov ozadja, ki so bili nekoč kvantno prepleteni)! Zelo vznemirljivo!

Leta 1994 smo bili priča izjemnim trkom koščkov razpadlega kometa Shoemaker–Levy 9 z Jupitrom (hitrosti okrog 60 km/s) – pogorišča smo na Jupitru lahko opazovali s srednje velikimi teleskopi. Kaj če bi ostanki takega kometa udarili ob Zemljo? Recimo, da nas je (Zemljo) v tem primeru rešil pred potencialno pogubo velikan Jupiter s svojo veliko gravitacijo s katero je nase potegnil komet. Prav podoben, a usoden trk, so doživeli že dinozavri v kredi.

Odkrita je bila (dobesedno šokantna) temna energija (okrog 70 % vse energije vesolja se bi naj skrivalo v njej). Prvi neposredni dokazi o temni energiji so izhajali iz opazovanj (eksplozij) supernov tipa Ia leta 1998 – ki so presenetljivo kazali na pospešeno širjenje vesolja. Takega scenarija večina ravno ni napovedovala – saj ne med našim študijem. Meritve razdalj in njihova povezava z rdečim premikom kažejo, da se je vesolje v drugi polovici svojega življenja hitreje širilo, kot prej – vzrok bi naj bila (zaenkrat skrivnostna) temna energija. To potrjujejo tudi meritve anomalij kozmičnega mikrovalovnega sevanja ozadja s strani vesoljske sonde Planck – analize iz 2013. Izjemno spoznanje!

1. decembra 2014 so astronomi, na srečanju »Planck 2014« v Ferrari v Italiji, sporočili, da je vesolje staro 13,8 milijarde let in je sestavljeno iz 4,9 % klasične atomske snovi, 26,6 % temne snovi in 68,5 % temne energije. Ta razmerja se glede na nove meritve in analize nekoliko spreminjajo, glede na trenutno najbolj verjeten model razširjajočega se vesolja (imenovan tudi ΛCDM model, kjer je kozmološka konstanta označena z Lambdo (Λ) in predstavlja povezano s temno energijo pospeševanja vesolja; CDM (Lambda cold dark matter) je domnevna hladna temna snov in v vesolju je še seveda navadna materija, snov – atomi, naši gradniki). Ta razmerja se skozi razvoj vesolja radikalno spreminjajo - na začetku vesolja je bilo tako, glede na model ΛCDM, zanemarljivo malo temne energije, veliko pa temne snovi 63 % (odgovorne za tvorbo galaksij – zbirala je atome), fotonov 15 %, atomov 12 %, 10 % nevtrinov.

Potrjen je bil obstoj Higgsovega bozona (tudi »božji delec« Higgsovega polja, ki je na začetku vesolja nekaterim delcem dal maso, jih upočasnil [m = E/c²] in je tako ustvaril naš snovni svet). V Velikem hadronskem trkalniku (LHC), raziskovalnega središča CERN (zahodno od Ženeve, na meji med Francijo in Švico - projekt vzdržuje in pripravlja več kot osem tisoč fizikov iz več kot petinosemdeset držav ter nekaj sto univerz in laboratorijev; stroški celotnega projekta so ocenjeni na 13 milijard EUR, cenovni red vesoljskega teleskopa J. Webb), sta 4. julija 2012 znanstveni skupini detektorjev CMS in ATLAS neodvisno sporočili, da sta potrdili prej napovedan Higgsov bozon z maso med 125–127 GeV/c². Do podobnih rezultatov je prišel pospeševalnik Tevatron iz ZDA, Batavia, Illinois. Tako se je ogromna investicija v trkalnik (trkalnika) povrnila z izjemnim odkritjem (v trkalnikih smo se tako tudi približali energijam v vesolju takoj po velikem poku, ko je minilo le 10^-10 s od začetka rojstva vesolja in je bila temperatura vesolja neverjetnih 10¹⁵ Kelvina, vesolje je takrat že bilo polno kvarkov, seveda bozonov, nevtrinov, fotonov, gluonov, mionov, temne snovi, elektronov – a ni še bilo protonov in nevtronov, ki jih sestavljajo trije kvarki, ki jih »lepijo« gluoni – protoni in nevtroni se pojavijo po 10^-4 s, ko temperatura že pade na 10¹² K, ko trki več ne razbijejo protonov na kvarke in gluone, saj velja, manjša je temperatura, manjša je kinetična energija delcev: mv² ∝ kT ).

Po leto 2000 so odkrili prve kratkožive neobičajne hadrone iz več kot treh valenčnih kvarkov.
Najbolj znana hadrona sta stabilni proton in manj stabilen nevtron (s po tremi kvarki), ki tvorita naš snovni svet - jedra atomov. Najbolj dolgoživ eksotičen hadron doslej je bil lani (2021) odkrit v CERNu in vsebuje štiri kvarke ccud.

Vesoljske sonde so prvič pristale na kometu in asteroidu.
ESA je izvedla prvi pristanek na kometu v zgodovini z misijo sonde Rosetta, ki je 2014 na komet Čurjumov-Gerasimenko spustila robotski pristajalni modul Philae. Asteroid 162173 Ryugu je ogljikov asteroid blizu Zemlje. Ogljikovi asteroidi naj bi ohranili najbolj neokrnjene materiale v Sončevem sistemu, mešanico mineralov, ledu in organskih spojin, ki medsebojno interagirajo. Japonska Misija Hayabusa2 je prispela k Ryugu 27. junija 2018, kjer je leto in pol opazovala asteroid in zbirala vzorce (poslala je manjše sonde na površino). Z orbite asteroida je odletela novembra 2019 in se decembra 2020 vrnila z vzorci na Zemljo.

Prva slovenska odkritja asteroida, supernove in kometa padejo vsa v čas Spike in v domeno izjemnega Observatorija Črni Vrh. Uradno ime prvega slovenskega asteroida »9674 Slovenija« je dodelila Mednarodna astronomska zveza z okrožnico štev. 33796 in sicer 2. februarja 1999 – odkril ga je naš že omenjeni znameniti Observatorij Črni Vrh že 23. avgusta 1998. Med 1997-2006 so na tem observatoriju odkrili 186 asteroidov, od katerih jih je osem že poimenovanih. 8. marca 2006 sta člana opazovalne skupine Bojan Dintinjana in Herman Mikuž odkrila tudi supernovo SN 2006at v ozvezdju Velikega medveda.

Končno je bil odkrit tudi prvi slovenski komet C/2008 Q1 (Matičič) - 18. avgust 2008, Observatorij Črni Vrh – izjemno.

Anton Špenko pa je uspel 2003 kot prvi Slovenec objaviti posnetek kometa NEAT na portalu Astronomska slika dneva (Astronomy Picture of the Day) - povezava je:
https://apod.nasa.gov/apod/ap030210.html

Kar nekaj posameznikov in društev je začela brusiti zrcala. Izdelali so teleskope od zrcala do stojala. Uroš Stele pa je zbrusil teleskop premera kar 712 cm (kraj: Tunjiška Mlaka). Uroš je bil član astronomskega krožka gimnazije Kamnik.

Obiskali so nas tudi trije prekrasni svetli kometi vidni s prostim očesom. Najprej markantna kometa Hyakutake (1996) in Hale–Bopp (1997) in leta 2020 še komet C/2020 F3 ( NEOWISE ), ki je po dolgi suši upravičeno obnorel svet. Zelo svetel je bil tudi komet Holmes-17P iz jeseni 2007 in na južnem nebu izjemno svetel in razkošen komet McNaught (C/2006 P1), januarja 2007. Seveda je bilo moč opazovati tudi veliko nekoliko manj svetlih, a še zmeraj čudovitih kometov, mnoge tudi zgolj z daljnogledom. Kar dokaj velika blamaža za astronomsko srenjo pa je bilo pretirano medijsko reklamiranje kometa C/2012 S1 (ISON) – ki je jeseni 2013 pri Soncu zgolj izparel … Od takrat naprej smo bolj previdni pri bombastičnih napovedih svetlosti kometov.

V Sloveniji se je začelo (2009, DMFA) tudi s šolskimi astronomskimi tekmovanji – in začuda je edini absolutni zmagovalec kake mednarodne olimpijade do danes prav slovenski mladi astronom (srednješolec Aleksej Jurca – Tajska november 2017, v jeseni je že bil študent smeri Fizika in astrofizika na Univerzi v Novi Gorici). Spika ga je ob tej priložnosti nagradila z doživljenjsko naročnino na revijo.

V Mednarodnem letu astronomije 2009 je večina slovenskih šol prvič v zgodovini dobila astronomsko opremo (400 let po Galileju) – večino teleskopov in ostale opreme je financirala država.

Arheoastronomija nam je razkrila do sedaj najstarejši observatorij na Zemlji, star vsaj 12000 let - Göbekli Tepe (JV Turčija - izkopavala je nemška arheološka skupina pod vodstvom Klausa Schmidta od leta 1996 do njegove smrti leta 2014). Takrat je bila najbližje severnemu polu zvezda Deneb v Labodu in tudi orientacije zgradb so bile takrat že sever-jug. To samo potrjuje stare domneve, kako pomembna je bila astronomija za začetek modernih civilizacij (določala je ritem življenja, koledar opravil, čas ...).

Izjemen trenutek je bila tudi detekcija gravitacijskih valov (to področje je z izračuni pomagal razumeti tudi naš prof. astronomije Andrej Čadež in po dolgih desetletjih, malo smo že obupali, je Andreju in seveda eminentni ekipi v ZDA, uspelo zaznati gravitacijske valove). Leta 1916 je njihov obstoj napovedal že Albert Einstein. Februarja 2016 je ekipa detektorja Advanced LIGO (dva detektorja) sporočila, da je neposredno zaznala gravitacijsko valovanje (že 14. sep. 2015), ki je nastalo ob zlitju dveh črnih lukenj oddaljenih 1,3 milijarde sv. let. Ideja o detektorju Ligo je stara pol stoletja. Gre za dva observatorija v ZDA, ki sta med seboj ločena 3300 kilometrov. V vsakem sta dve pravokotni cevi dolgi 4 km, po katerih potuje laserska svetloba. Valovni dolžini se ob vrnitvi v izhodiščno točko izničita, če to ne velja, obstaja verjetnost, da so takrat mimo Zemlje švignili gravitacijski valovi (to je še dodaten zelo pomemben vir valovanja za študij zgodovine vesolja).

A prav v letu začetka izhajanja Spike (1993) sta Nobelovo nagrado za fiziko prejela Russell Alan Hulse in Joseph Hooton Taylor mlajši za meritve in analize Hulse-Taylorjevega dvojnega sistema pulzarjev (PSR B1913+16), ki so posredno pokazale, da so gravitacijski valovi realnost. Sprememba orbitalnega časa dvojnega sistema zaradi gravitacijskega izseva energije se odlično ujema s teoretičnimi izračuni splošne relativnosti.

2011 je na višavjih puščave Atacama (več kot 5000 m n. v.) – Čile – zaživel najnaprednejši observatorij mreže radijskih teleskopov Atacama Large Millimeter/submillimeter Array (ALMA) – last ESA. Njegova izjemna interferometrična ločljivost, ki daleč presega optične teleskope, nam je razkrila protoplanetarne akrecijske diske oddaljenih zvezd, kjer nastajajo tudi planeti (vidne so vrzeli v diskih) – izjemno! V splošnem je ločljivost teleskopa podana z enačbo φ = 1,22*λ/D, odvisna je torej od premera objektiva D in valovne dolžine vpadne svetlobe λ, zadaj je interferenca valovanja zaradi uklona svetlobe na objektivu (maksimalna ločljivost je za ALMA sistem celo pod 0,01 loč. sekunde, to so 100x manjši koti, kot jih zaznamo v vidni svetlobi največjih klasičnih teleskopov). Sploh pa so v času izhajanja Spike podobo vesolja (posameznih objektov) izjemno izboljšali s kombinacijo slik iz vidne, rentgenske, radijske, infrardeče in UV svetlobe – prihajajo pa tudi že »podobe«, ki jih kdaj določajo gravitacijski valovi. Če je Spika še 2010 objavljala umetniške podobe dvojnih sistemov, akrecijskih diskov, polarnih curkov izvržene mase nevtronskih zvezd, galaksij …, so danes te podobe že resnično posnete s kombinacijo različnih valovnih dolžinah em valovanja (res izjemen napredek).

2019 so predstavili prvi posnetek roba akrecijskega diska črne luknje v jedru galaksije Messier 87, ki je bil rezultat večletnega raziskovanja mednarodnega konzorcija Event Horizon Telescope (EHT) mreže radijskih teleskopov, ki so postavljeni po celotni Zemlji (pred kratkim so tako celo dosegli kotno ločljivost 20 mikro loč. sekund = 0.00002'', to je neverjetnih 50000x boljša ločljivost od večjih optičnih teleskopov). Celotna Zemlja je postala radijski teleskop. A, da smo to sploh lahko zmogli, smo morali še prej razviti izjemno natančne ure in seveda zelo zmogljive spominske diske in hitre računalnike, da so to množico signalov, podatkov iz različnih oddaljenih teleskopov, sploh lahko sestavili v sliko roba črne luknje. To kaže tudi na izjemen in nujen razvoj računalniških procesorjev in diskov. Spika je najbrž začela izhajati na PC-ju, ki je v vseh ozirih bil skromnejši od današnjega povprečnega mobilnega telefona.

V času izhajanja Spike so odkrili več kot 4000 zvezdnih sistemov z eksoplaneti, leta 1993 so poznali zgolj eksoplanet okrog pulzarja PSR B1257+12, komaj leta 1995 pa so odkrili eksoplanet v sistemu Pegaz 51, kjer je nosilec zvezda iz glavne veje HR diagrama (kjer se nahaja tudi naše Sonce).

Zadnji tak velik uspeh pa je izstrelitev (25. dec. 2021) novega izjemnega vesoljskega teleskopa James Webb v Lagrangevo točko L2 (6,5 m premera - sestavljen je iz 18 zrcal, šesterokotnikov velikosti 1,32 metra, v raketo so zrcala zložili na principu origamija). Za razliko od Hubbla, ki vesolje opazuje v bližnjem ultravijoličnem, vidnem in bližnje infrardečem delu (0,1–1,0 μm) spektra, pa JWST opazuje v območju s krajšimi valovnimi dolžinami, od dolgovalovne vidne svetlobe (rdeče) do srednje infrardečega sevanja (0,6–28,3 μm). Tako lahko zazna objekte z visokim Dopplerjevim rdečim premikom z ≈ 20, ki so za Hubbla prestari, prešibki, oz. preveč oddaljeni. Relativni Dopplerjev premik (z = Δλ/λ ) valovnih dolžin svetlobe zaradi premikanja s hitrostjo v, se v splošnem zapiše kot naslednji izraz: 1 + z = ( (1 + v/c)/(1 - v/c) )^1/2, c je hitrost svetlobe. Hubble teoretično vidi Dopplerjev premik z ≈ 11,1, to je približno 400 milijonov let po velikem poku, J. Webb teleskop pa vidi v same zgodnje začetke vesolja, zagotovo več kot 13,5 milijarde let nazaj, teoretično celo približno 180 milijonov let po velikem poku, za z ≈ 20. Prvi Webbovi posnetki so glede ločljivosti in števila zaznanih šibkih objektov, zvezdic, naravnost fascinantni (kot da bi človeštvu operirali sivo mreno – toliko več šibkih objektov razločno zaznamo). Skratka – ne bo nam dolgčas.

Ves ta čas pa je osupljive rezultate dajal (in še daje) tudi izjemni vesoljski teleskop Hubble s premerom zrcala 2,4 m, ki nas je (nepričakovano) precej približal začetkom vesolja, zgodnjim zvezdam, galaksijam ... Cel svet (revije, splet, astronomski učbeniki, članki, televizije) je lahko hvaležen »peščici« astronomov in inženirjev, ki so sicer nenamerno na začetku Hubbla naredili nekoliko slepega (napaka geometrije primarnega zrcala – sferična aberacija – odgovorni so preživljali zelo težke čase), a so ga znali naknadno v orbiti tudi opremiti z odličnimi »korekcijskimi očali« (sferično aberacijo primarnega zrcala teleskopa so popravili na dodanih sekundarnih (majhnih) zrcalih, ki so precej asferična - to popravilo se je zgodilo spet leta 1993). Ta nedoslednost pri Hubblu je bila še en razlog več za zelo veliko previdnost (za zakasnitve) pri izstrelitvi vesoljskega teleskopa James Webb, ki žal več ne dopušča naknadnih posegov (popravil) s človeško posadko (a kot vidimo, je tudi Webbovcem končno uspelo, »potrpljenje je božja mast«).

Za Mednarodno vesoljsko postajo (ISS) so izstrelili prvi modul Zarja 20. novembra 1998. Čudovita postaja je naredila do sedaj več kot sto tisoč obhodov. Njena orbitalna perioda je približno 93 minut. Tirna hitrost je 7,66 kilometrov na sekundo (27.600 km/h). Na postaji je kot astronavtka in znanstvenica sodelovala tudi Sunita Williams, ki je delno slovenskega rodu, enako tudi Randolph James "Komrade" Bresnik. Sunita Williams je leta 2014 obiskala tudi šentviške astronome – izjemno (astronavt Bresnik pa nas je obiskal na Šentvidu leta 2018; njegova žena, strokovnjakinja za pravo vesolja, Rebecca M. Bresnik pa 2019).

Tudi astronavt Ronald Šega je sin slovenskih izseljencev, rojen leta 1952 v Clevelandu v Ohiu. Njegova prva misija STS-60 leta 1994 je bila tudi prva skupna ameriško-ruska misija z raketoplanom, ki je v orbiti izvajal vrsto eksperimentov. Leta 1996 je Šega sodeloval v misiji STS-76, ki je bila tretja, v kateri se je raketoplan priključil na rusko vesoljsko postajo Mir. Skupaj je v vesolju preživel 17 dni.

Jerry M. Linenger (slovenskega rodu) pa se je 12. januarja 1997 izstrelil z ameriškim raketoplanom Atlantis (STS-81) na rusko postajo Mir in ostal na postaji dlje časa, skupaj z dvema ruskima kozmonavtoma. V vesolju je preživel skupaj 132 dni, 4 ure in 1 minuto – najdaljši let ameriškega moškega v tistem času. Med drugim je gasil skoraj usodni požar na Miru. V tem času sta tako projekt Mir, kot tudi raketoplani tipa Space Shuttle končali svoja poslanstva.

Ali smo kje nazadovali?
Zdi se, da pri astronavtiki – poleti na Luno še zmeraj čakajo novega Wernherja von Brauna, tudi Mars nas čaka. Poleti v vesolje so pričakovano izjemno dragi – zato hvala vsem, ki prispevajo k dodani vrednosti, delajo in pridno plačujejo zmerne davke (čeprav se sliši čudno, a prav zaradi naštetih lastnosti, davkov in dela, sploh lahko govorimo o civilizaciji, ki deluje v skupno dobro). Za poleti v vesolje so seveda težave proračunske, varnostne, pravne, politične in ekološke narave. Pa vendar, najbrž en tanker, ki prevaža iz Kitajske kup kdaj tudi nepotrebne potrošniške krame, uniči okolje precej radikalneje (mazut), kot polet na Luno. In koliko takih ladij se prevaža po modrih oceanih (kaka manj, ne bi prinesla ekonomskega kraha) … - vsak dan jih opazujejo tudi iz ISS? Nobena dobrota v slastni juhi ni prišla vanjo brez umazanih rok – velja tudi za vesoljske polete (a se jim naj odrečemo, ker ne ločimo bistvenega preseganja dobrobiti od slabosti vesoljskih tehnologij, poletov). Tudi problem pravil na orbitah okrog Zemlje še ni rešen in Zemljo obdaja zmeraj več nevarnih odpadnih kosov zapuščenih satelitov (tudi vojaških uničevanj), misij, tukaj je problem motenj pogleda na zvezdno nebo (morebiti preveč satelitov, tudi sistema Starlink ali napačno zasnovanih) …

Kdo je leta 1993 verjel, da bomo leta 2023 praktično vsi viseli na satelitski navigaciji sistema GPS – in s tem v živo sprejemali in živeli dobrobit Einsteinove splošne teorije relativnosti, ki vključuje tudi gravitacijo (zadaj so korekcije časa med urami v satelitih in našimi v mobilnih telefonih, različne gravitacije, hitrosti - Schwarzschildova rešitev enačb splošne relativnosti).
Za namen iskanja stabilnejših koordinat v vesolju, so vzpostavili tudi sistem ICRF - The International Celestial Reference Frame (referenčne točke v oddaljenem vesolju, ki so kar se da pri miru).

Umetniška upodobitev akrecijskega diska v ULAS J1120+0641, v zelo oddaljenem kvazarju, ki ga v centru poganja supermasivna črna luknja z maso, ki je dve milijardi krat večja od Sončeve. Ima rdeči premik z = 7 in je tako oddaljen 12.9 milijard sv. let - to je čas potovanja svetlobe. Ker pa se vesolje širi, je sedaj resnična razdalja kvazarja do nas kar 28.85 milijard sv. let. Kvazarji so torej zelo mlade galaksije (vidimo jih take, kot so nastale kmalu po začetku širjenja vesolja). V mladi galaksiji se kmalu tvori velikanska črna luknja, ki srka bližnjo snov. Njena masa naraste do nekaj milijard Sonc. V disku padajoče snovi (glejte tudi tekst o akreciji) se le ta zelo segreje, na milijone Kelvinov, pri čemer oddaja veliko elektromagnetnega valovanja, tako v rentgenskem, vidnem in radijskem delu spektra.


A problem lege teles (koordinat) v vesolju je precej zapleten, saj se tudi bližnje zvezde premikajo. Tako so astronomi za natančno določanje lege GPS satelitov in ostalih objektov v vesolju, izbrali vire (nebesne svetilnike), ki se v okviru natančnosti naših meritev najmanj premikajo po nebu in so zato najbolj oddaljeni (so iz začetkov vesolja) in dovolj svetli, da jih še lahko zaznamo. In ti viri so zelo oddaljene in svetle galaksije (milijarde svetlobnih let) - ki se imenujejo kvazarji (quasar - "Quasi-stellar object"). To so izjemno aktivna galaktična jedra iz začetkov vesolja. Zaradi širjenja vesolja je spekter elektromagnetnega valovanja teh galaksij premaknjen v rdeči del (to pomeni podaljšanje valovnih dolžin tako radijskih valov, vidne svetlobe in ostalega spektra ...).
Tako se je vzpostavil Mednarodni nebesni referenčni sistem (ICRS - The International Celestial Reference Frame, oz. International Celestial Reference System - ICRS), ki pomaga pri določanju lege nebesnih teles in tudi pri sistemih GPS, Galileo, GLONASS.
Meritve lege kvazarjev temeljijo na sistemu zelo oddaljenih radijskih teleskopov - torej na interferometriji z zelo dolgo osnovno linijo - bazi - in na referenčnem sistemu, ki ga določajo optično izmerjeni položaji zunajgalaktičnih virov satelitskega sistema Gaia. Položaji večine virov (kvazarjev) so tako znani na 1 ločno milisekundo natančno ali celo bolje - radijski interferometri so namreč izjemno natančni.


ICRF oddaljeni objekti (zgoraj), večinoma kvazarji, 608 referenčnih točk iz 1995, ki nam pomagajo pri orientaciji v vesolju. Z njimi tudi vodimo sonde na druge planete, asteroide, nam pomagajo pri slikanju, recimo drobnih asteroidov. Hkrati pa z njimi določimo točne lege GPS satelitov in tako izboljšamo navigacijo.
Vir slike: https://hpiers.obspm.fr/icrs-pc/icrf/icrf.html
Spodaj - nadgradnja iz 2018, enaka porazdelitev (le rektascenzijska os se začne na sredi), a sedaj kar 4536 radijskih virov (modrih) vključenih v ICRF3 (S/X), Hammer-Aitoff-projekcija na nebesno sfero; 303 glavni referenčni radijski viri so prikazani z oranžnimi krogci [Charlot et al., 2020].
Vir slike: https://ggos.org/item/celestial-reference-frame/


ICRF3 je tretja večja nadgradnja ICRF, ki jo je IAU sprejela avgusta 2018, da bi začela veljati 1. januarja 2019. Modeliranje vključuje učinek galaktocentričnega pospeška sončnega sistema, ki je nova funkcija poleg ICRF2 meritev (2009) in ICRF1 (1998). ICRF3 vključuje tudi meritve v treh frekvenčnih pasovih, kar zagotavlja tri neodvisne in nekoliko drugačne izvedbe ICRS: dvofrekvenčne meritve pri 8,4 GHz (X pas) in 2,3 GHz (S pas) za 4536 virov; meritve 824 virov pri 24 GHz (pas K) in dvofrekvenčne meritve pri 32 GHz (pas Ka) in 8,4 GHz (pas X) za 678 virov. Od tega so 303 viri, enakomerno porazdeljeni na nebu, identificirani kot "določujoči viri", ki določajo osi okvirja, koordinatnega sistema. ICRF3 je prav tako povečal število virov (kvazarjev) na južnem nebu.
Problem uporabe GPS sistemov je tudi, da lahko sprejem satelitskih signalov preprečijo GPS motilniki (t. i. jammer - v večini držav so prepovedani), ki se za malo denarja dobijo na spletu. Tako imajo mnogi sistemi, tudi vojaški, še ostale sisteme (tudi manj natančne) za določanje geografskega položaja.
ICRF sistem je torej tudi nastal in se razvijal v času prvih 30 let naše Spike.

Še o amaterski astronomiji.
Amaterska astronomija je dočakala izjemen padec cen za zelo kvalitetno optiko (izjemna zrcala do 60 cm premera in več, daljnogledi širokih polj, go-to montaže …), kamere, tudi CCD detektorji, so postali naenkrat dostopni za slehernika. Tako amaterji še zmeraj pokrijejo večino odkritij asteroidov, kometov, supernov, nov … Razvoj H-alfa teleskopov (tudi za ceno okrog 400 EUR) nam je dobesedno spremenil pogled na in dojemanje Sonca. Le pedagoška stroka večinoma še ni našla poti do izjemne ponujene priložnosti (aktivnost in fizika zvede, ki nam daje življenje, kjer se »kujejo« težji elementi od vodika, je na pladnju, učenci pa ne vidijo in ne vedo ničesar …, »Butec in butec – kdo bo masiral te lepotice«).

Doživeli smo tudi (prvi in zaenkrat zadnji) Kongres - "Slovenia and space: yesterday, today and tomorrow" - Slovenija in vesolje: včeraj, danes in jutri (Ljubljana, 20. in 21. okt. 2009). Srečanje je organizirala Fakulteta za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani v sodelovanju z Ministrstvom za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Srečanja se je udeležilo 43 aktivnih udeležencev iz Slovenije in tudi kar nekaj iz tujine, ZDA, EVA (ESA), med drugim Marcos Bavdaž - ESA, Dušan Petrač - JPL, Anton Mavretič – inženir pri sondah Voyager 1 in Voyager 2, sodeloval je pri izdelavi plazemskega spektrometra (PLS – Plasma Spectrometer, ki še deluje). Predstavljena je bila tudi šolska problematika v povezavi z astronomskimi vsebinami – projekt Teleskop za vsako šolo, seveda tudi astronomska revija Spika … Zbrala se je res široka paleta zainteresirane javnosti. Škoda, da se ni zgodil še kakšen tak kongres – bil je velik zagon, dobri nastavki, načrti.

Izjemen je bil tudi prvi Svetovni kongres slovenskih fizikov - Ljubljana, 4.- 5. julij 2019, FMF (ob 100-letnici Univerze v Ljubljani). Povabljeni so bili eminentni predavatelji in raziskovalci, ki si služijo kruh v širnem svetu, v ZDA, EU ... Astronomija je imela kar nekaj izjemnih predstavitev, naštejmo jih:
Uroš Seljak, UC Berkeley: Odkrivanje vesolja s pomočjo velikih podatkov (plenarno predavanje),
Anže Slosar, Brookhaven National Laboratory: PUMA: radijski pregled neba do z=6,
Mirjam Cvetič, University of Pennsylvania: Particle Physics, Black Holes and Modern String Theory (plenarno predavanje),
Andrej Prša, Villanova University: Odstranjevanje opazovalnega šuma iz svetlobnih krivulj in drugih časovnih zaporedij.

Končno je FMF vzpostavila srečanje alumnov (diplomantov fizike). Do sedaj sta bili dve odlični srečanji s predavanji na FMF Ljubljana in tudi to je priložnost za astronomijo.

Še projekt s področja žive arheoastronomije, ki je ostal neopažen – a ima veliko kulturno vrednost. Gospod p. Karel Gržan je leta 2013 v dolini Gračnice trasiral Orionovo pot. To je prva taka urejena pot, na svetu jih najbrž ni (veliko), ki nas krožno pelje po izjemno slikoviti kulturni in naravni krajini gričevnate Štajerske (zgodovinski Jurklošter, Mrzlo Polje, Blatni Vrh, izjemni slapovi in spodmoli reke Gračnice, Marof, do začetka) in je hkrati urejena v znamenju ozvezdij prelepega zimskega šestkotnika. Pokrajina je dokaj nepričakovano zaznamovana z mini zidovi in s tremi markantnimi, dokaj podobnimi grički v vrsti, ki so delno oblikovani s človeško roko (povezani z nizkim kamnitim zidom) in zagotovo je prva asociacija arheoastronoma, da grički predstavljajo tri zvezde Orionovega pasu. Ker so na prostoru doline Gračnice (pozneje del polisa Norik) arheološko dokazana prazgodovinska gradišča, ostanki kulture neolitskih (ali bakrenodobnih) ljudstev – torej tudi njihova megalitska svetišča (Rimljani so tukaj zgradili kar dve cesti) – ima sklepanje gospoda Gržana na povezavo človeško oblikovane krajine z ozvezdji, kar nekaj vzporednic s tujimi podobnimi najdišči. Strokovna mnenja o Orionovi poti v povezavi z ozvezdji so seveda deljena (se spomnite, kako močno je večina slovenskih arheologov nasprotovala najditelju piščali iz Divjih bab – bil sem na Turkovem predavanju o piščali, a bili smo samo trije, jaz, sin in organizator, no pa še seveda najditelj, predavatelj g. arheolog Ivan Turk - festival SZF v Cankarjevem domu; pionirji torej zmeraj doživijo razočaranja, a vztrajni, skupaj s Spiko, uspejo trasirati pot do resnice). A tudi - kot »večna« debata o piščali iz Divjih bab, seveda ta še danes ni končana - če odmislimo vse argumente za in proti – je to izjemen projekt, kjer nas avtor na pošten način skuša povabiti v svet naših prednikov, ki so zagotovo na nebu, s sinhronim menjavanjem ozvezdij in letnih časov (višine Sonca, Lune), našli koledar, ritem opravil, praznovanj - čustvovanj. Mnogi so že takrat na nebu iskali odgovore in se spraševali tudi o presežnem ter bivanjskih skrivnostih našega izvora in smislu življenja. Jesenski obisk slikovite pokrajine, ki jo določa Orionova pot, vas ne bo pustil ravnodušne. To je delček Slovenije, ki je zelo slabo poznan, odmaknjen – in če si boste zvečer privoščili še pogled v zvezdno nebo (tam je zelo malo svetlobnega onesnaženja) – boste spet zrli v tisto nebo, ki so ga tam že pred tisoče leti opazovali naši predniki in tako podoživeli prvotno in eno najpomembnejših eksistencialnih in znanstvenih vprašanj, kako smo mi in ta oddaljen svet zvezd, galaksij, meglic v resnici povezani. ZELO!
Pojasnimo še zelo zgovorno besedo kozmos!
Izhaja iz grške besede "kósmos" - ki pomeni svet, tudi red, ornament ("order", "ornament"). Tudi kozmetika ima ta koren - red, nekaj lepega. V vesolju so torej naši predniki videli red, lepoto, tudi merjenje časa preko periodičnih gibanj Lune, Sonca (letnih časov), zvezd, ozvezdij skozi letne čase, planetov (potepuhov). V vesolju so iskali tudi razlago pojavov v vsakdanjem življenju, okolju, torej na Zemlji in so tudi upoštevali zakonitosti nebesnega koledarja, višino Sonca, vidnost ozvezdij in so tako izdelali tudi setveni koledar, izvedli pripravo na zimo, uskladili rituale, duhovnost ...

Da je Slovenija, tudi zaradi Spike, osvojila vrh Evrope priča tudi podatek, da je v letu 2004, 8. junija, imela Slovenija največ skupin na število prebivalcev, ki so organizirano opazovale prehod Venere čež Sonce. To so bila društva, observatoriji, šole - astronomski krožki, posamezni ljubitelji astronomije, univerze. Na 12. konferenci fizikov v osnovnih raziskavah – Terme Čatež 11. 11. 2022, smo med kosilom odprli tematiko slovenske amaterske in šolske astronomije in takrat je Sonja Jejčič omenila ta že skoraj pozabljen podatek o prehodu Venere 2004 (v Parizu je leta 2004 zastopala Slovenijo na tematiko prehoda Venere, mednarotni projek VT-2004 merjenja razdalje do Sonca preko paalakse Venere in je bila takrat hkrati tudi priča pohvalam, ovacijam Sloveniji). Naš prof. Andrej Čadež pa je (na moje veliko veselje) po premisleku v tem kontekstu poudaril tudi izjemno velik pomen Bojanove astronomske revije Spika za razvoj slovenske astronomije. Opozoril je še na vsa njegovega odrekanja, da revija sploh živi in seveda izrekel velik kompliment, da v Sloveniji sploh zmoremo astronomsko revijo, ki se celo lahko kosa s tujimi podobnimi projekti velikih držav, ekonomij. A hkrati pa je zgovorno dejstvo, da vse leži na enem človeku ...
A lepše umestitve Bojanove spike v čas in prostor si ne bi mogel želeti noben urednik - kot je bila ta pohvala Spiki s strani našega eminentnega in svetovno priznanega univerzitenega prof. astronomije Andreja Čadeža. Seveda sva oba s Sonjo pritrdila tej pohvali Spiki in uredniku Bojanu - jedro tega članka je nastalo že septembra. Škoda je le, da Spika izraziteje ne zaživi tudi v populaciji študentov ... Čaka nas torej še veliko dela - a važno je, da so še odprta velika vrata (do mladih, do šudentov, univerze, do učiteljev, do vseh radovednežev ...) za razvoj naše edine astronomske revije Spike in s tem tudi slovenske astronomije.

SV Slovenija je 11. avg. 1999 doživela prehod izjemnega popolnega Sončevega mrka. Praktično neponovljiva priložnost naše generacije (na domačem pragu) za poglobitev vedenja o nebesni mehaniki, teoriji relativnosti, tudi izjemni naravi Sonca, ki nam daje življenje. Dogodek je tudi sicer estetsko prekrasen, izjemna igra barv, odtenkov, veličastna Sončeva korona seva diskretno svetlobo nadrealističnih barv, tukaj so Bailyevi biseri (žarki, ki se prebijejo do nas skozi doline Luninega površja), izbruhi na robu Sonca - protuberance, izjemen odziv narave, živali, rož … to vse nas navduši, preseneti, lahko tudi šokira (Spika je dogodek odlično pokrila s posebno izdajo za ta mrk, tudi društva, U3, kvarkadabra). A žal smo to priložnost (šole, družine, univerze, mediji, inštituti, zavod za šolstvo, vlada, predsednik RS) premalo izkoristili v prid promocije znanosti, astronomije, kulture. Še danes mi kakšen znanec potarna, da kako zelo mu je žal, da se leta 1999 ni odpravil vsaj na Goričko – kot da se dopust (ali vsaj del dopusta z enkratnim mrkom nad nami) ne bi dal preživeti tudi v prelepem Prekmurju … 2024 bo popolni Sončev mrk v Mehiki, ZDA (trajal bo dobre 4 minute), 2026 (v Španiji) in 2027 (v Španiji in severni Afriki, trajal bo kar dobrih 6 minut) – zadnja dva sta zelo blizu, vabljeni.

Dovolj bo naštevanja - zagotovo smo veliko tega še izpustili (recimo naša prva satelita, sedaj so že trije v orbiti okrog Zemlje ..., naše uspešne profesionalne astronome doma in v tujini, a več preberite v Spiki, tukaj so še najdbe meteoritov, kamnov izpod neba …).

Vsa ta izjemna odkritja, dogodke, informacije o opremi, nam je v domove prinašala (prinaša) Spika in je hkrati z njimi tudi strokovno rasla. Spika torej že od samega začetka poka od izjemnega razvoja astronomije zadnjih 30 let. Če bi urednika vprašali ali je pričakoval take izjemne dosežke (recimo odkritje temne energije), izjemno uspešne misije, potrditev Higgsovega bozona …, kaj mislite, da bi odgovoril?

Spika se torej nima ničesar sramovati
Njena zapuščina v naši moderni kulturi je, glede na dejstva, na povedano, izjemna in zato mora revija Spika preživeti! Se strinjamo!

Še nekaj vprašanj SPIKI – in kaj nas čaka v naslednjih 30-ih letih – o čem se bo pisalo, kaj nas bo presenetilo, navduševalo, kdaj tudi nekoliko razočaralo?
Bo astronomija – kot veda bodočnosti in preživetja - dobila domovinsko pravico v slovenskih šolah kot samostojen obvezni predmet? Bomo odkrili življenje na katerem izmed eksoplanetov – ali bo to tudi tehnološko razvita civilizacija? Bosta razkriti sestavi skrivnostnih temne snovi in temne energije? Ali bosta celo spoznani kot zmota? Bodo ljudje prebivali delno tudi na Luni in Marsu, kdo bo na Marsu prvi pristal – Kitajci …? Bomo kakemu kometu, asteroidu preprečili kataklizmični trk z Zemljo? A bo že fuzija poganjala električne centrale – odrešitev za naravo (a vsaka sprostitev energije segreva planet)? Bomo iznašli precej boljše, morebiti mini fuzijske raketne motorje? Bomo preživeli dopust v orbiti ali kar na Luni – seveda, ko uredimo ekološka vprašanja? Bomo spet doživeli eksplozijo nove v naši Galaksiji ali celo supernove Betelgeze (potem se je že zgodila)? Bomo našli fiziko poenotenja vseh osnovnih sil narave in začetka vesolja? Smo na vidiku uporabe kvantne teleportacije za komunikacijo - tudi z morebitnimi oddaljenimi civilizacijami? Koliko hitrejši, zmogljivejši bodo takrat računalniki, upajmo da še bodo …, ljudje lahko hitro zapravimo tehnologije in znanje? Rudarjenje - bomo rude kopali na asteroidih, Luni, na Marsu (in s tem vsaj nekoliko prizanesli naši mami Zemlji, v katero že tisočletja kopljemo, vrtamo, miniramo ...)? Bomo priča detekciji razpada protona in s tem bližje viziji razvoja vesolja? Bo že jasno ali imajo kvarki kak odstotek mase – danes to še ni evidentno, čeprav v to preko meritev verjamemo, a so dvomi – vse ostalo, kar nas sestavlja, so neke vrste valovni paketi (m = E/c²)? Ali bomo razkrili že kaj več o mehanizmu sprostitve začetne energije vesolja, velikega poka, kako, zakaj – danes je več razlag (nedoločenost energije in časa, kvantne fluktuacije …), a nobena še v celoti ne prepriča? Ali bomo o naravi elektrona izvedeli kaj novega? Do kolikšnih energij bodo zmogli novi pospeševalniki (trkalniki) delcev - danes so te energije nekaj nad 13 TeV (LHC – CERN, Tevatron)? Nekateri trdijo, da bi bila recimo postavitev velikega radijskega teleskopa na Luni (na strani, ki kaže vstran od Zemlje, da ni motenj) ali detektorja gravitacijskih valov v orbito okrog Zemlje, smotrnejša naložba ogromnih vsot denarja, kot spet v nov trkalnik - v smislu dodane vrednosti primarne znanosti v smeri kozmologije. Zagotovo je lahko vsaj delna alternativa pospeševalnikom tudi spremljanje produktov kozmičnega sevanja (energije kozmičnih delcev so lahko celo nekje neverjetnih 10²⁰ eV) – recimo to kar že počne observatorij za detekcijo kozmičnih delcev Pierre Auger v Argentini. Kako velik bo vesoljski teleskop tretje generacije? Ali bomo postavili radijske teleskope v vseh 5 Lagrangeevih točk (recimo sistem Zemlja – Sonce ali celo Jupiter - Sonce) – dobili bi nepredstavljive ločljivosti? Kaj nam bo še razkrilo gravitacijsko lečenje?
Leta 1979 je Von Eshleman kot prvi predlagal uporabo Sonca kot velike gravitacijske leče. Sonce namreč žarke tik nad površino ukrivi za okrog 1,7 ločne sekunde - napoved splošne teorije relativnosti. Za Sončevo gravitacijsko lečo so značilne izjemne lastnosti: ponuja izjemno ojačanje svetlosti do faktorja ≈ 10¹¹ (pri 1 µm) in izjemno kotno ločljivost - teoretično 10^-10" ( za ločljivost velja približek: φ ≈ 140/D_{v_mm} [''], oziroma pravilneje je kot ločljivosti enak: φ = 1,22*λ/D, v tem primeru je D premer Sonca, sami izračunajte ...), kar pomeni, da bi lahko na bližnjih eksoplanetih zaznali morebitne celine, oceane ... Roji majhnih vesoljskih plovil, kamer, ki jih poganjajo sončna jadra, bi poleteli do fokusa (okrog 550 AE daleč), kjer gravitacija našega Sonca zbira svetlobo, recimo eksoplanetov. Koncept je znan kot "the Solar Gravity Lens telescope". Ali nam bo v naslednjih 30 letih ta podvig uspel - ni nemogoče!?
Nekaj vrzeli imamo tudi pri že uveljavljenih modelih – recimo pri receptih fuzije (pri zlivanju nukleonov) v zvezdah. Mnogih elementov je precej manj v vesolju, ker so manj stabilni – recimo fluora je veliko manj kot sosedov kisika in neona (v periodnem sistemu). V zvezdah sicer nastane, a težko obstane v procesu fuzije - fluor je kar velika enigma vesolja. Je prvi oksidant v vesolju (zato je na Zemlji praktično ves vezan v molekule), komaj potem nastopi kisik, a ker je fluora malo, je številčen kisik postal prvi igralec na Zemlji – s svojo oksidacijsko naravo povzroča vsem poznan ogenj in izjemno uspešno oksidacijo glukoze v našem telesu. A vemo, da je temu tako komaj zadnjih 600 milijonov let, ko je kisik v ozračju narastel čez 10 % (zaradi cianobakterij, zaradi rastlin, izdatne fotosinteze) in je tako omogočil razvoj vretenčarjev - velikih živali, tudi primatov - ljudi. Zemlja je torej morala počasi dozoreti, da je lahko sprejela, ustvarila velike živali. Ali bo, če odkrijemo življenje drugje v vesolju, tudi temeljilo na dvojni vijačnici (DNK) in tudi na kisiku kot odličnem oksidantu, na vodi, kot univerzalnem topilu – bilo bi verjetno, a pustimo se presenetiti ...? Ali bi torej lahko kje drugje v vesolju fluor bil oksidant pri presnovi energije živih bitij – je zelo reaktiven, a zato tudi učinkovitejši? Dilema glede življenja je lahko tudi ogljik – silicij (tako kot ogljik lahko silicij ustvari molekule, ki so dovolj velike za prenos bioloških informacij; vendar pa je obseg možne kemije silicija veliko bolj omejen kot obseg ogljika, oba sta seveda v skupini 14 periodnega sistema ali tudi 4A)? Tukaj so seveda še dokaj skrivnostni nevtrini z majčkeno maso – obilno se sproščajo pri eksplozijah supernov (nastanejo ob zlitju protonov in elektronov v zvezdnem jedru v nevtrone) in njihova detekcija še skriva mnoge odgovore.
Ali bo izvirna metoda Uroša Seljaka, preko zasuka polarizacije kozmičnega mikrovalovnega sevanja ozadja detektirati gravitacijski val velikega poka, doživela eksperimentalno potrditev – HM?
Seveda - mnogih vprašanj še ni, ker eksperimentalci še niso naredili prvega koraka! Kaj torej čakamo – na delo?

Hubble-Lemaîtrovo konstanto lahko ocenimo preko hitrosti in razdalj bližnjih galaksij (Doppler, Kefeide, supernove) ali pa tudi iz sevanja mikrovalovnega ozadja (iz fluktuacij - ki kažejo na starost vesolja in delež temne energije, na gostoto materije). Problem pa je, da se zato vrednosti Hubble-Lemaîtrove konstante razlikujeta, nihata med 67 in 74 km/s/Mpc. Metodi se torej razlikujejo kar za okrog 10 %. Ali bomo doživeli razrešitev te dileme glede vrednosti Hubble-Lemaîtrovo konstante – odloča o dinamiki, starosti vesolja?
Danes praktično nimamo nobene zbirke astronomske opreme, teleskopov, nimamo kake kozmološke galerije, planetarija … kamor bi lahko povabili mlade in odrasle, da se pobliže spoznajo z astronomijo, opremo, z očeti astronomije, z dilemami, z uspehi človeštva na področju raziskovanja oddaljenih svetov. Ali bomo v naslednjih 30-ih letih dobili kak tak center – upam, da bo Spika zraven. Že sedaj smo z urednikom poskušali nekaj podobnega realizirati v TM Bistra – a nam žal ni uspelo!
A ključna vprašanje za naše preživetje, izvor in bodočnost čudeža življenja, vode, ozračja, magnetnega polja … se skrivajo na (v) Zemlji, v (na) Soncu, torej v Sončevem sistemu, na planetih (naših potepuhih), kometih, asteroidih, lunah … Oddaljeni različno stari eksoplanetni sistemi nam pri tem seveda lahko zelo pomagajo natančneje razumeti razvoj Sončevega sistema, Zemlje – kako je torej Zemlja dozorevala, da so nastale bakterije, rastline, velike živali, človek, kako je s prisotnostjo vode, kako se je gradila, razvijala atmosfera do kisika, v prvotni atmosferi namreč večina današnjih velikih živali ne bi preživela, prosti kisik (O2) se je namreč pojavil, kot smo že omenili, v večji količini komaj pred 600 milijoni let (to je podobno, kot nam recimo raznolike faze razvoja oddaljenih zvezd, H-R diagrami, pomagajo bolje razumeti tudi naše dragoceno Sonce). Spika nas bo zagotovo na tem področju še naprej bogato izobraževala.

PODOBA VSEGA.
Slika prikazuje shematski prikaz razvoja vesolja od velikega poka, tvorbe osnovnih delcev, nukleonov, atomov, zvezd, galaksij, planetov, življenja … do danes, do nas človečkov in Spike, ki nam vsak mesec razkrije delček mozaika (vesolja) na sliki (časovna skala je seveda močno nelinearna, v prid rojstvu in otroštvu vesolja – nastanku atomov). Začetki vesolje pred starostjo 10^-10 s, še bolj pa pred časom 10^-36 s (pred hitrim napihovanjem vesolja - inflacijo), so še zmeraj zaviti v skrivnost. A skozi stoletja, tisočletja razburljivih raziskovanj (tudi zmot in prepirov) smo vendar prišli zelo, zelo blizu razumevanja rojstva stvarstva. Sploh če pomislimo, da smo se še pred 400 leti hudo kregali o gibanju Zemlje in Sonca, o masi in velikosti Sonca, pred dobrimi sto leti pa še niti nismo do konca poznali mehanizma, kako da sploh lahko Sonce že milijarde let oddaja enormne količine dokaj konstantne energije v okolico in s tem tudi omogoča življenje na Zemlji … Da je Zemlja sferična, pa se ve že od antike – a ne bi verjeli, da še danes v delu javnega prostora živi ideja o ploščati Zemlji! Kaj je že neskončno, človeška neumnost …, a tudi to je vesolje … Spika je eden redkih medijev, ki prinaša v naše domove logiko normalnosti – večina ostalih medijev, žal tudi RTVS, pa še zmeraj govorijo o raznih teorijah zarote, recimo o chemtrailsih (o namernih strupenih kemičnih sledeh za letali), o horoskopski usodi ljudi in civilizacije, vesolja … Tako sliko razvoja vesolja (imenujmo jo »Monaliza« stvarstva) bi lahko imela vsaka družina v stanovanju – šole bi jo ŽE morale imeti, a je (še) nimajo – bo zato poskrbela Spika?

V kakšnem okolju deluje Spika?
Zagotovo Slovenija doživlja – kot vsaka država – krize in spet gospodarsko, kulturno rast. Najtežje pa se spreminja miselnost, astronomija kot primarna veda je v Sloveniji bila namreč dolgo namenjena le izbrancem – in to je tudi glavni razlog, pod mizo - da so Spiki 2001 ukinili subvencije. Še zanimivost, simbolika na to temo - pedagoginja Milena Mohorič iz Ormoža je recimo že pred drugo vojno prevajala zadnja dognanja avtorja Sira Jamesa Jeansa, nastajajoče teorije nukleosinteze v zvezdah v slovenščino, po vojni pa jo tragično strpajo v norišnico, krinka je bil informbiro, in s tem simbolično zatrejo tudi duha astronomije). A vendar je astronomija v Sloveniji po letu 1990 doživela, skupaj s Spiko, velik preskok – po naraščajočem številu društev, javnih opazovanj, krožkov, glede šolske opreme (slehernik ne rabi več skrivati opreme na carini), števila diplomantov, tekmovanj, mednarodnega povezovanja (Slovenija je 2016 postala pridružena članica ESA, zakaj ne polnopravna (!!!???), tukaj so prva odkritja asteroida, kometa, supernove, prvi domači sateliti, sodelovanje med univerzami …). Tudi ostali mediji niso več imuni za izjemen napredek astronomije in tudi s tem povezanih tehnoloških dosežkov – ki so nam astronomijo dobesedno vključili v vsakdanje življenje. Tudi Astronomski observatorij Golovec ima 4x na leto dneve odprtih vrat z opazovanji. V tujini nas seveda v marsičem prekašajo, a jih dohitevamo – tudi zaradi Spike. Šolska astronomija je po pogojih dela, opreme, daleč pred EU, po miselnosti pa slovensko šolstvo le počasi napreduje …

Tudi naša družba niha v simboliki dveh nasprotujočih si trditev. Leibniz optimistično pravi, da živimo v (na) najboljšem od vseh možnih svetov, izkušnje pa nas kdaj pripeljejo do zaključka, da se počutimo kot na ladji norcev. Oboje na nek način drži – najboljši od vseh svetov dopušča oboje, le mi se kdaj težko znajdemo v realnem svetu, v katerem je tudi norost človekova pravica (če poenostavimo …). V tej perspektivi je poučna znana prispodoba o znanju kot napihujočem se balonu, zunanje stene balona pa predstavljajo še neraziskan svet, neznanje. Človek z malo znanja ima tako majhen balonček in površina, ki se dotika neznanja, je majhna – in tak človek se počuti izjemno pametnega (saj površina do neznanja ni velika). Človek z veliko znanja pa ima seveda velik balonček, a je hkrati tudi površina do neznanega veliko večja (kot je površina balončka človeka z malo znanja). Iz povedanega sledi, da sploh ni tako čudno, da se nevedni ljudje počutijo pametnejši od učenih, ki vedo, koko veliko še ne vedo. In nevedni ljudje na nek način določajo usodo sveta – preko družbene moči, številčnosti … Spika nam napihuje balon vedenja, kot se širi vesolje in zato nam neznanega, želje po raziskovanju še dolgo (nikoli) ne bo zmanjkalo …

Tudi v Sloveniji so bili žal časi, ko je bila astronomija zelo odmaknjena od javnosti. A teh časov (brez Spike), si ne želimo več. Želimo si, da ljudje z velikimi baloni (znanja) postanejo večina!

Zaključne misli
Danes se celo pobere največ davkov (tudi posredno) od uporabe teorije relativnosti ..., torej tudi od astronomije kot take (sateliti, GPS, komunikacije, nove tehnologije, ...). Astronomija povezuje praktično vse naravoslovne in delno tudi humanistične vede v celoto. Preživetje človeštva bo na koncu odvisno tudi ali predvsem od tehnologij, ki jih bomo razvijali za potrebe astronomije in astronavtike, poletov na druge planete, lune, v obrambo planeta pred asteroidi, kometi, kdaj tudi pred lastno neumnostjo. Ne pozabimo – civilizacije, ki so tehnološko nazadovale, so propadle (svet udobja, ki ga živimo danes, ni samoumeven). Popularizacija astronomije preko Spike tako Slovenijo vendar uvršča med države, ki se zavedajo eksistencialnih izzivov sedanjosti in bodočnosti. Prva prioriteta človeka je ohranitev življenja na modrem planetu, na Zemlji - in astronomija je na ta prvi izziv človeštva že podala najpomembnejši odgovor. Življenje žal nima (in še dolgo ne bo imelo) rezervnega planeta - potrebno bo torej zaščititi našo mamo Zemljo, njene ekosisteme, podnebje in genom. IN Bojanova revija Spika že 30 let o vsem tem celostno ozavešča naš kulturni prostor. To je unikum v moderni slovenski zgodovini in na svetu (ne pretiravam) - da en človek ureja tematiko preživetja sedanjosti in bodočnosti, a v proračunu R. Slovenije zanj žal ni prostora.
A to se lahko tudi spremeni – delajmo na tem, proračun namreč polnimo ljudje (»z malimi in velikimi baloni«)!

Iskrene čestitke Bojanu, bralcem, sodelavcem revije in naj še dolgo živi, sveti, Spika.

Zorko Vičar
9. 9. 2022 (objavljeno 2022/23)

Tekst je izšel v astronomskih efemeridah za leto 2023 - GLEJ JIH, ZVEZDE
(prevod Ludvik Jevšenak, urednik Bojan Kambič) - avtor
francoskega originala je Guillaume Cannat
Strani: 141 - 151