Za nami je naporno, a uspešno Mednarodno leto astronomije 2009 (MLA2009) in prav je, da vsaj delno osvetlimo vlogo slovenskih šol v MLA2009. Šole so in bodo tudi v prihodnosti v veliki meri krojile podobo slovenske in, ne smemo biti skromni, tudi svetovne astronomije. Pričujoči tekst opisuje potek projekta "Teleskop za vsako šolo" in vlogo, odziv, slovenskih šol na ponujen izziv. Odziv je bil, na presenečenje mnogih (in kdaj tudi na žalost redkih posameznikov), zares odličen. Zakaj in kako je pobuda potekala, sledi?
Na začetku leta 2008 sem prejel e-pošto z vprašanjem, da kdo bo v Sloveniji koordiniral Mednarodno leto astronomije 2009. To je bil moj prvi kontakt z letom astronomije in hkrati šok, pozitivno presenečenje, da je kaj takega sploh mogoče - leto posvečeno astronomiji. Res nepričakovano in kaj sedaj - tako enkratno in hkrati tako zapleteno. Po nekaj tednih me je prešinila "trmasta" misel - katera in zakaj, sledi ...
Že dolgo sem vedel, da si kar nekaj šol želi astronomskih opazovanj, opreme, in da nekateri pedagogi celo iz lastnega žepa kupujejo teleskope in jih uporabljajo v šolskem procesu. Vedel sem tudi, da gre iz državnega proračuna veliko sredstev za bolj ali manj posrečene nakupe raznih šolskih didaktičnih kompletov, tudi računalnikov (ko stari še vedno dokaj uspešno služijo svojemu namenu ...). Vem tudi, da na koncu proračunskega leta mnoga ministrstva porabljajo višek denarja za nenačrtovano ad-hoc opremo, ki jo šole in druge ustanove že imajo ali sploh ni nujno potrebna, a ... Zgodbe ni potrebno več naprej razpredati (manus manum lavat).
Boj z mlini na veter je večna zabloda, sploh če so to državni mlini. A poskusiti, vsaj kdaj, zamika vsakega, sploh če gre za javno dobro. Zakaj torej vsaj enkrat od nastanka javnega šolstva pri opremljanju šol ne bi prišla na vrsto najstarejša veda, astronomija - posebej v Sloveniji, ki (vsaj načelno) prisega na moč znanstvene metode. In če ne v letu astronomije - KDAJ POTEM?
Argumentov v prid šolske astronomske opreme bralcem Spike morebiti ni potrebno naštevati, a jih glede na nekatere negativne odzive in hkrati na presenetljiv končni rezultat, pozitivno bilanco, le naštejmo.
Argumenti za šolsko astronomsko opremo
Oprema je poceni in trajna
Astronomska oprema je lahko, tudi na šolah, zelo trajna, stane toliko kot osebni računalnik (pc). Za razliko od
pc-jev pa lahko deluje desetletje, desetletja, začuda tudi računalniško krmiljeni teleskopi. Na šoli imamo vsaj 60
let staro Kunaverjevo stojalo s 30 let staro optiko (Prosenov in hkrati Vegin AT140) in oprema je še zmeraj
uporabna - kot pred desetletji. Sam sem prvič zares opazoval skozi teleskop komaj pri 28-ih letih, a zgolj po
naključju. To je bil omenjeni AT140. Slučajno sem ga odkril v temnem šolskem kotičku,
obilno zaprašenega, že
dodobra obdelanega in - pozabljenega. Ta "arheološka" najdba me je vzpodbudila, da je na Šentvidu spet zaživela
astronomija. Bil sem presenečen (po začetnih nerodnostih čistega samouka, brez vsake literature), kake
podrobnosti razkrije teleskop in hkrati, da astronomska opazovanja niso tako zapletena - kot nam je bilo to
nezavedno sugerirano - saj skozi slabi dve desetletji šolanja nismo srečali pedagoga, ki bi nas popeljal v svet
astronomskih opazovanj, ki bi nakazal, da o tem kaj ve. Tako je bilo z večino vse do leta 2009, upam da bo v
bodoče nekoliko bolje. Vrnimo se k opremi. Brez vsakih težav pa že 17 let deluje 10 palčni računalniško vodeni
SC teleskop na viličasti polarni montaži - pa nismo najbolj vestni pri rokovanju in prenašanju opreme - no,
malomarni pa tudi ne. Tudi ko se bo elektronika pokvarila, bo optika in stojalo še zmeraj uporabno. Koliko pc-
jev, projektorjev, televizorjev in druge opreme, se po šolah zamenja že v enem desetletju, kdaj tudi zaradi
prestiža - pa noben nima slabe vesti? Ali se res vsa ta oprema po šolah redno uporablja? Vsekakor ne, a to ne
pomeni, da bi si sploh kdo upal oporekati opremljanju šol z zmeraj novimi pc-ji, projektorji, mikroskopi,
osciloskopi, ostalimi didaktičnimi kompleti, ...
Astronomija kot izbirni predmet
Astronomija je v osnovnih šolah med naravoslovnimi predmeti prvi izbirni predmet, po željah otrok seveda. Na
začetku je bila med vsemi predmeti celo na drugem mestu. Na osnovnih in srednjih šolah deluje tudi nekaj 10
astronomskih krožkov.
Amaterska astronomija
Število astronomskih društev je v Sloveniji, iz enega v letu 1991, naraslo na 18 v letu 2009. V povprečju se torej
ustanovi eno društvo na leto. Tak trend naraščanja seveda v bodoče ni realen, vsekakor pa že trenutno število
astronomskih društev kaže na veliko zanimanje Slovencev za dogajanje na nebu. Tudi število javnih opazovanj
je v Sloveniji bilo v MLA2009, glede na Evropo, svet, zdaleč nadpovprečno. Je pa sociološko, etnološko,
antropološko in zgodovinsko zanimivo, da so določene slovenske pokrajine takorekoč izključene iz
astronomskega dogajanja (južna in jv Slovenija).
Astronomska opazovanja so izjemno pomembna učna metoda
Argumentov je torej veliko, a naštejmo še dva. Eden se nanaša na že patološko odtrganost mladih in odraslih od
dogajanja v naravi, na nebu - drugi pa se nanaša na izjemen pedagoški in vzgojni pomen astronomskih
opazovanj. Prvi, zadnji in zadosten argument so torej opazovanja nebesnih teles. Ponovitev Galilejevih
opazovanj in meritev, "400 let po Galileju" (o tem se je pisalo že leta 1997) pa je vendarle tako pomembna
šolska vsebina, da z njo pade ali stoji verodostojnost šolstva - ne samo slovenskega.
Če smo polni ust znanosti,
raznih "obratov" v 16. in 17. stoletju, potem je prav, da se tako tudi obnašamo. Galileo Galilei je prav z
opazovanji nebesnih teles, meritvami in s sklepanji, predvsem pa z objavami videnega, bistveno prispeval k
heliocentrizmu, pravilnejši podobi vesolja, nebesne mehanike. Hkrati je postavil nekaj temeljnih kamnov
moderne znanstvene metode (obudil je najboljše iz antične tradicije, ki pa ni bila vedno naklonjena
ustvarjalnosti, raziskovanju, kot to danes nekritično razlagajo nekateri učbeniki), na kateri stoji naša civilizacija
- naj bi stala. Zemlji, človeku, je sicer vzel središčno vlogo, položaj (tako pravijo), a nam je hkrati dal nekaj več
- dal nam je spoznanja, principe in orodja za globlje razumevanje in raziskovanje narave, vesolja, samega sebe.
In če je njemu to uspelo v tistih "skromnih" pogojih (vraževerje, splošna in na nek način za večino
"samoumevna" zaverovanost v geocentrizem, slabe komunikacije, skromna tehnologija, praktično nobene
opreme, vse se je delalo, razvijalo iz "skromnega" rokodelskega znanja in večinoma preko ustnega izročila, a na
prizorišče je že z velikimi koraki stopal pomemben medij - tiskana knjiga, ...), je danes nezaslišano, da morajo
otroci verjeti na besedo, a nič videti in preveriti.
Levo, skromna slika Saturna, kot je videti skozi Galilejev teleskop (ena leča, barvna napaka, več gorišč, slab kontrast) in desno odlična slika skozi sodoben teleskop (ob dobrih pogojih). Podobne teleskope ima danes večina slovenskih šol. Skromna ločljivost, neostra slika Galilejevega teleskopa, so bili poleg nagajanja rivalov glavni argumenti, da so vsi Galilejevi "kolegi" po vrsti zavračali njegova opažanja in sklepe, da "niso videli" tega, kar je videl in trdil Galilei, razen seveda velikega Johannesa Keplerja, ki pa je kar iz Prage verjel na besedo. Za to je imel razloge, a je kljub vsemu prosil Galileja za teleskop, da bi tudi sam opazoval omenjene fenomene, nebesna telesa. A Galilejo mu teleskopa nikoli ni poslal. Sliši se domače in aktualno. Več najdete v članku Mesečniki, The Sleepwalkers, Arthurja Koestlerja, prevedel Andrej Guštin, Spika, številka 7-8, leto 2009.
Verjeti ali videti
Med verjeti in videti, dokazati, je ogromna razlika. In ta princip, metoda dokazovanja, ponovitve, je v 21.
stoletju enako ogrožena kot pred stoletji. Še zmeraj bi to moralo biti prvo pedagoško orodje, drugače šola
izgublja verodostojnost. Pa ne gre za to, da otrok ne bi verjel šolski avtoriteti (v bistvu ji ne sme) - a
astronomska opazovanja so temeljna, primarna. Astronomija že sama po sebi vključuje bistvene principe
znanstvene metode (opazovanja, merjenja, sklepanja, ponovljivost, izračune bodočih dogodkov, že v antiki so
koledar opravil, ritem življenja, povzeli glede na dogajanja na nebu, izračunavali so mrke, določili so velikost
Zemlje, Lune, astronomiji torej dolgujemo koledar, število dni v tednu, itn, veliko več kot se zavedamo, kot nas
v šolah poučijo). Snovalci MLA2009 so dali, ne slučajno, izjemen poudarek prav na opazovanja, kar kažejo
projekti, kot so: javna opazovanja, 100 ura astronomije, Galilejevi večeri, itn. Tudi letošnji april bo posvečen
astronomiji.
Danes se pod krinko znanosti skriva ogromno zablod, zavajanj (kot v času Galileja). "če piše na spletu, bo že res" - take plehke argumente slišimo vsak dan. Silna tehnologija, ki je plod trdega znanstvenega dela - raziskovanja so dodatno oteževali šarlatani, kdaj oblast, itn - je danes vse bolj lahek plen, medij, teh istih šarlatanov, modernih alkimistov za širjenje polresnic - laži, preko medijev, svetovnega spleta (zlorab, mazačev, obljub o večni sreči, zdravju, bolnih ideologij, kvazi znanosti, nepotrjenih in zavajajočih teorij, raznih "energij", ...).
Če ne šola, kdo pa je poklican, da vpelje mlade v svet razmišljanja, logičnega sklepanja, opazovanj in merjenj - velja za vse vede - tudi za astronomijo, ki je na nek način mati vseh ved, čeprav danes to ni več očitno.
Pobuda "Teleskop za vsako šolo"
Strnimo povedano. Ko človek tako razmišlja (mednarodno leto astronomije, argumenti za astronomska
opazovanja, opremo, njeno trajnost, javno dobro, majhen strošek, načelno usmeritev naše države, šolstva, ...), si
nesamokritično predstavlja, da bodo ministrstva pobudo, ki sem jo poimenoval "Teleskop za (v) vsako šolo", kar
pograbila, jo sprejele za svojo - enako se je zdelo, da bo ravnal odbor MLA2009. A sem se hitro samocenzuriral
(ne tem svetu živim več kot 20 let) in sem svoja pričakovanja takoj spustil na trdna tla - in nisem se zmotil.
Pobudo sem argumentiral približno tako kot v prvem delu tega prispevka
(seveda brez okraskov - lepa beseda lepo mesto najde in mogoče kaj premakne
na bolje - ni za
obupat), poslal pošto na tri naslove,
na Ministrstvo za šolstvo in šport (MŠŠ), na odbor MLA2009 in na
Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (MVŠZT). Sledi nekaj citatov iz odgovorov iz junija 2008:
* "Predlog se mi zdi seveda zanimiv, vendar ne vem ali je izvedljiv, ..."
* "Veseli smo vaših prizadevanj in naporov ter tudi pobude s katero želite
otrokom približati astronomijo in veselje do opazovanja nebesnih teles.
[...] Ministrstvo predlaganega financiranja ni vključilo v svoj redni
delovni načrt in ni planiralo sredstev v te namene, ..."
* "Z zanimanjem smo prebrali vašo pobudo za izvedbo akcije 'Teleskop v
vsako šolo', vendar žal ugotavljamo, da na ministrstvu trenutno nimamo
pravne podlage za tak projekt..."
Bilo je veliko dopisovanja, izmenjanih argumentov, besed razumevanja, kdaj s podtonom, da naj že neham, večinoma pa "obžalovanja" z izgovori, da je proračun že sprejet, da ni zakonske podlage, da se šole lahko prijavijo na razpise (a za nekaj 10 eur na šolo in z desetinami izgubljenih ur za birokracijo). Potrpežljivo sem čakal, kakšen odgovor je vseboval nekaj upanja, obljub, a v resnici se nič ni premaknilo v smeri pozitivne rešitve. Je pa res, da so vladne službe vsaj odgovarjale na pobudo - kakšen odgovor je bil zelo pozen pa vendar. Po prvem zagonu sem pobudo potisnil na stran in si mislil, prav imajo tisti, ki me opozarjajo, da kaj takega v Sloveniji ni mogoče. A čez kakšen teden so se spet pojavile misli, vprašanja - kdaj če ne v MLA2009, kaj pa lahko izgubim sam in kaj lahko vsi pridobimo, ... S temi in podobnimi argumenti sem spet zbral pogum in prošnjo naslovil še na zadnjo možno instanco, prvega ministra vlade, ... Zakaj tako? Vlade se menjajo, "strokovne" službe pa ostajajo in s tem tudi ostajajo (mnogokrat tudi v zakulisju dogovorjeni) finančni tokovi, kjer so ministri zgolj statisti, podpisovalci pogodb in računov. Če temu ni tako, jih "neodvisni" mediji hitro ukrotijo. A pobude, ki so vezane na izobraževanje, so redke svetle točke, kjer morebiti zamenljivi del oblasti lahko suvereno zagovarja javni interes mimo utečenih lobističnih interesov. Sam ne poznam razmerij, razmišljanj in razlogov kako in kaj počne neka vladna ekipa, a tokrat je javni interes prevladal nad parcialnim in zgodil se je čudež. Po vseh negativnih odgovorih - pobudo sem že potlačil v ropotarnico ostalih neuslišanih želja - pa 29. julija 2008 dobim, na moje veliko presenečenje, pozitiven odgovor. Počutil sem se kot ob rojstvu otroka, najprej nisem prav verjel dopisu, ... In kaj sedaj, kako to informacijo plasirati in komu, da bi dobil še kaj zaveznikov, hkrati pa bi se izognil "spielverderberjem". Pozitiven odgovor je šel v zapisnik MLA2009 in to se mi je zdelo zelo pomembno in za začetek dovolj. Dobil sem en odmev, ki mi je zadostoval: "[...] Res vzpodbudna novica! Kar naprej jim sitnari, da ne pozabijo. [...]." Od članov MLA2009 in zainteresirane javnosti (zapisniki so na spletu) sem pričakoval še kakšno podporo, hkrati pa tudi morebitno nasprotovanje, v stilu, kaj se pa grem, kaj pa društva, kaj pa pedagoška stroka ... A izkazalo se je, kar je že znano, da se zapisniki v Sloveniji večinoma ne berejo (jih je preveč, so predolgi in se jih le redko kdo drži) ali pa se berejo površno - oziroma, nekateri niso prav verjeli tej obljubi vlade in MŠŠ. To so mi po enem letu tudi priznali. Sem pa zavezo vlade, MŠŠ objavil tudi v jesenskem Preseku (leto 2008), kot še eno garancijo - iskal sem vsako bilko pomoči, javno zavezo.
MŠŠ mi je obljubilo, da me bodo o višini sredstev, ki jih bodo lahko namenili projektu, obvestili. A obvestila ni bilo, prišle so namreč volitve, afere, afera "patria", nove metle na ministrstvih, kriza in kdo se je še ukvarjal s tako banalno temo, kot je izobraževanje otrok, astronomska opazovanja, ... Previdno sprašujem, čakam na pomoč, a nič. Večinoma sem dobil odgovor o prahu, ki da se bo nabiral na opremi - kot da se na neastronomski opremi ne nabira. MLA2009 je bilo pred vrati, kaj sedaj? Odločim se, da ponovim vajo iz pomladi in poletja 2008, a tokrat z obljubo prejšnje vlade (to je bil zadnji adut - "e pur si muove" in projekt se je, s še enim pozitivnim dopisom MŠŠ 27. 01. 2009, nadaljeval).
Potek in obramba pobude
O nadaljevanju projekta sem poročal MLA2009, a začetek zgodbe s tem še ni bil končan. Predsednik enega
izmed astronomskih društev me je hudo skregal (da kaj pa amaterji, nezaslišano, da bodo imele šole boljše
teleskope kot astronomska društva, izrazil je popolno nezaupanje do šol, na dan je potegnil "prah" in ostale
"adute", ...). Čeprav je ta oseba vedela za projekt iz zapisnika MLA2009 (morala bi vedeti), mu takrat ni
nasprotovala, čeprav bi lahko "gospod" pomagal društvom,
meni (bil sem sam), MLA2009 in šolam, čeprav se že v naprej ve,
da denar MŠŠ pripada šolam in ne društvom in bi bil brez te pobude za astronomijo za vedno izgubljen,
..., je nasprotoval projektu. Bil sem na trnih, a ne dolgo. V bran projektu je kmalu nastopila prav vsa relevantna
astronomska stroka - odbor MLA2009, univerza, Spika, profesorji, mentorji, vsi zelo slikovito in argumentirano
(VELIKA HVALA VSEM!). Na žalost teh izjemnih apologij ne morem objaviti, čeprav bi bile prvovrstno
strokovno in hkrati zabavno branje. Brez te podpore bi imel, predvsem pa projekt, velike težave.
Po uspešni argumentirani obrambi projekta, je bilo še zmeraj nekaj takih, ki še niso verjeli uradnemu dopisu, nekateri pa so hoteli projekt ustaviti. 23. aprila 2009 so, kot je bilo obljubljeno, osnovne in srednje šole ter šole s prilagojenimi programi, prejele dopise MŠŠ za nakup astronomske opreme - do 550 EUR na šolo. Znesek ni bil pretirano vzpodbuden, sam sem pričakoval dvakrat večjo donacijo. A kot se je izkazalo, se je tudi za ta denar dalo kupiti zelo solidno astronomsko opremo (nekateri trgovci so bistveno spustili cene, hvala - a brez nadaljnjih komentarjev o cenovni politiki naše domovine, ki je milo rečeno podivjana). Projekt je tekel od konca aprila pa do konca septembra 2009. Učitelji so bili tokrat tudi zadovoljni, ker jim je MŠŠ dalo dovolj časa za kvalitetno izvedbo nakupa, kar ni zmeraj praksa. Ko so nekatere šole že kupile opremo in za večino ni bilo nobenih dilem, se maja pojavi oseba (osebi), ki je grozila, da bo pobudo raztrgala (uporabljene besede so bile: z odprtim javnim pismom bomo, ..., nakladačev pa ne maramo, ..., "pospeševalci" astronomije, ...), ker da dopis MŠŠ ni razumljivo zapisan, da je dvoumen, da gre za zasluge, ... Noben argument ni zalegel (da belo ni črno, da so na MŠŠ prijazno razrešili vse dileme, le vprašati jih je bilo potrebno, minuta za telefonski klic ali e-pošto, itn), a z dopisovanjem z MŠŠ sem zadevo razrešil do te stopnje, da niso projekta oskrunili do te mere, da bi učitelje prestrašili, odvrnili in bi se opremljanje šol končalo, še preden se je dodobra začelo. Iskreno se zahvaljujem Direktoratu za vrtce in osnovno šolstvo, vsem sodelavcem MŠŠ, ki so strokovno sodelovali v izvedbi projekta "Teleskop za vsako šolo", posebej pa še gospe Poloni Šoln, ki je enostavno in učinkovito komunicirala z mano, s šolami, z "nejevernimi Tomaži" in je tako razrešila vse dileme.
Ravnatelj DM je celo dvakrat javno in vehementno nasprotoval pobudi (v stilu, "kdo pa zna ravnati s temi
objektivi"), čeprav nakup za šole ni bil obvezujoč. Očitno ravnatelj DM dvomi v strokovnost učiteljev, dvomi v
lasten kolektiv, v izobraževanje, v naravoslovje, v lastno vodenje - strokovnost, itn. Brez zaupanja se ne da
dobro voditi šole.
Na eni izmed šol pa je bila ravnateljica kategorično
proti nakupu. Po svoje zastopim tako držo - manj
obveznosti, manj sitnosti, mir v hiši. Spominja me na otroška
leta, ko so na kmetih (ne povsod), še zmeraj kdaj
mlade odvračali od knjig, recimo takole: "Kaj boš to brala,
knjige so za lenuhe, gremo brž delat ..."
Pobuda se je celo komentirala na forumih - poučno (za, proti). Sproti sem o projektu obveščal odbor MLA2009,
javnost preko spleta http://www.astronomija2009.si (spletno stran MLA2009 požrtvovalno ureja Aram Karalič)
in preko strani Astronomskega krožka G. Šentvid.
Tudi vlada RS je na svojih straneh objavila pobudo, njen
potek in namen.
Seveda se dileme glede smotrnosti takega projekta še dolgo ne bodo polegle.
Še pred kratkim me je nagovoril ameter, da je škoda, ker se
slovenski astronomi ne moremo dogovoriti za nekaj
amaterskih observatorijev, ki bi jih za potrebe šolske astronomije
financirala država (problem je lahko razdelitev proračunske pogače - javno, zasebno).
Nimam nič proti tej ideji, a jo nekdo mora tudi izpeljati.
Še zmeraj pa zastopam stališče, da mora biti šolsko okolje avtonomno,
tudi na področju astronomije. Kar pa ne izključuje sodelovanja
z amaterji - preko mentorstva, taborov, javnih opazovanj,
Messierjevih maratonov (letos je Messierjev maraton na Žagarskem vrhu
izjemno uspel, tudi zaradi učenk in učencev, novih teleskopov).
Vrnimo se k pobudi. Trgovci dolgo niso kaj prida spustili cen, dokler se ni pojavilo podjetje, ki je upoštevalo višino državne donacije 550 EUR kot znesek, ki že lahko zagotovi spodobno opremo (teleskope 15 do 20 cm z "goto"). Če rečemo še kakšno besedo o amaterjih začetnikih - mnogi so se opremili z mini teleskopi "Firstscope" (Newton, 76 mm, približno f/4, mini Dobson), ki za nekaj 10 EUR nudijo veliko več, kot bi pričakovali.
Prišlo je tudi do živahne razprave, kateri optični tip teleskopa (refraktor, reflektor, kombiniran katadioptrični - SC, Maksutov, itn), montaža, motoriziran, nemotoriziran, računalniško krmiljen teleskop, ..., je primeren za šole. Sam sem zagovarjal večje odprtine, do 20 cm (dobra ločljivost, svetla slika, še zmeraj se jih da prenašati, ...) in hkrati računalniško krmiljene teleskope, ki so tudi ročno vodljivi. Zelo pa sem navijal tudi za teleskope s H-alfa filtrom, a jih ni bilo dovolj na zalogi. Tako kot se o dekletih (fantih) in okusih človek ne prepira, se tudi o teleskopih nima smisla prepirati. No, za argumentacijo je kdaj stal tudi poslovni interes ponudnikov, kar je ob takih projektih nekaj pričakovanega. S tem ni nič narobe, če ostane na ravni argumentirane razprave. Vsaka montaža in optika ima svoje prednosti in slabosti - tukaj je še problem astrofotografije, na koncu pa seveda tudi razmerja med denarjem in željami, itn. Izkazalo se je, da je Slovenija pokupila znaten del evropskih zalog teleskopov (zelo poučen podatek), in da veliki izdelovalci astronomske opreme niso prav veliko pričakovali od MLA2009. Razen manjših cenejšimi teleskopov pod 10 cm, trg v resnici ni ponujal veliko spodobnih teleskopov srednjega razreda.
Kakšnega znanca sem poprosil za dobro besedo med učitelji, a so mnogi dejali, da so učitelji precej nezainteresirani za astronomijo, sploh za naravoslovje, da tako pač je, in da se tukaj ne da nič storiti - a kot se je izkazalo, so se motili. Nekateri iz univerze pa so radi pomagali in so pobudo dodatno promovirali med učitelji. V poletnih mesecih pa je pobuda zaživela tudi na spletnih učilnicah. A vsi učitelji niso aktivni na forumih, spletnih učilnicah, tako da do konca septembra nisem vedel, kakšen je odziv šol.
Zaradi zadržanosti določenih kolegov, skeptikov, se je v meni poglobila skrb (strah ima zmeraj velike oči), kaj če bo odziv klavrn (prerokbe o uspešnosti projekta so bile "slovenske", pozitivnih napovedi nisem slišal). Moje ocene so bile - od 642 šol sem pričakoval, glede na število krožkov, izbirnih predmetov, kolegov, ki jih poznam, da se bo vsaj 10%, okrog 60 šol, odločilo za nakup. V primeru, da bi se za nakup odločilo 100 šol pa bi zame projekt super uspel.
Ko smo konec septembra 2009 prejeli opremo še na Gimnaziji Šentvid - Lj., sem hkrati vprašal ponudnika, koliko šol je opremil. Odgovor je bil izjemen - nad 100 šol. Enako številko sem dobil pri konkurentu. Konec septembra 2009 sem zaprosil še za statistiko na MŠŠ. Odgovorili so, da vsak dan prejemajo nove in nove račune, in da me bodo o končni bilanci obvestili oktobra. Po teh izjemno vzpodbudnih številkah sem se oddahnil in oceno pogumno povišal na 400 do 500 šol z novo astronomsko opremo - in nisem se veliko zmotil.
Rezultati - izjemen odziv
In glej - 'ecce homo' - učitelji so se izkazali in dokazali, da delajo za otroke, za naravoslovje, kljub
skromnim plačam, kdaj podrejenemu družbenemu statusu, nezaupanju, skromni avtonomnosti, ... Za nakup
astronomske opreme so se torej odločili v več kot 80-ih procentih.
Če sem na začetku podal argumente za
astronomsko opremo, opazovanja, meritve in se mi je zdelo, da v MLA2009 ne bi smelo biti nobenih zadržkov
za opremljanje šol s teleskopi, se je na koncu izkazalo, da tako razmišlja večina učiteljic, učiteljev, ravnateljic in
ravnateljev. Res je, da so nekaj šol v nakup prepričali sami trgovci (to jim štejem v dobro), res je, da so nekatere
šole opremo kupile, ker se je pač ponudila priložnost - a to ne pomeni, da ta oprema kdaj ne bo zaživela med
mladimi, učitelji in tudi starši. Tam kjer učitelji in učiteljice niso bili takoj za nakup opreme, so pobudo prevzele
ravnateljice in ravnatelji, kar je samo dobro - tako da večina šol ni zamudila priložnosti, ki se ne bo tako kmalu
ponovila (ali pač).
Na eni izmed šol so na javni predstavitvi nove pridobitve
pojem "teleskop" celo večkrat zamenjali z besedo "mikroskopom".
Starši in učenci so
se začeli smejati ...
To samo kaže na neuravnoteženost okolja v katerem živimo (astronomsko
nepismenost)
- a to ne zmanjšuje
njihovega truda, da tudi astronomija počasi zaživi na njihovi šoli
(da se najstarejša veda spet vključi v izobraževalni proces).
So tudi primeri, ko so se bližnje šole povezale in skupaj kupile zelo solidno opremo. Na
nekaterih šolah so sami prispevali veliko dodatnih sredstev in so tako kupili odlično opremo.
Če ne bi bilo
pobude in s tem uradnih dopisov na šole, večina šol ne bi šla v nakup teleskopov, čeprav so imele dovolj denarja.
Zelo zgovoren fenomen. Pohvala gredo tudi mnogim astronomskim društvom, amaterjem, zvezam, ki so dejavno
pomagali šolam pri nakupu opreme. Ne smemo pozabiti tudi pomoči astronomske revije Spike (urednik Bojan
Kambič je vpeljal princip bumeranga, predlagaj in izvedi, a za ta princip sem izvedel šele na koncu), Preseka,
objav na spletu, observatorija Golovec, pomena spletnih učilnic, itn. Sledi statistika pobude "Teleskop za vsako
šolo".
ŠOLE št. kup. teleskopov št. Šol izplen -------------------------------- -------------- ------- ------ osnovne šole 406 449 90% srednje šole 113 165 68% zavodi za iz. otrok s pos. potre. 7 28 25% -------------------------------- --- --- --- SKUPAJ 526 642 82%
Posebej je razveseljiv odziv osnovnih šol s kar 90 procenti. Razlogov za tako velik odziv je več, naštejmo jih nekaj, prišli so iz ust učiteljev, učiteljic: astronomija se na osnovnih šolah ponuja kot izbirni predmet, prvinska radovednost mladih - predvsem v prvih dveh triadah, želja po praktičnem delu, motiviranost učiteljic in učiteljev, itn ... Zakaj je odziv na srednjih šolah nekoliko slabši, a še vedno zelo dober (68%)? Astronomija je zelo šibko zastopana v učnih programih srednjih šol, tukaj je še natrpanost programov in predmetov, motivacija srednješolcev je lahko huda zagata, kam umestiti opremo, kdo se bo "žrtvoval" in opazoval, kdo bo plačal, ... Zelo so me presenetili zavodi za izobraževanje otrok s posebnimi potrebami z 28 procenti - odlično.
V tujini je bila podobna pobuda, a v zelo okrnjeni obliki, izpeljana le v Angliji. So pa korak Slovenije v smeri opremljanja šol z astronomsko opremo, v tujini sprejeli zelo pozitivno, bili so nekoliko presenečeni - koliko sem seveda sploh lahko dobil informacij. Omenili so prvenstvo Anglije, a to prvenstvo ne drži. Pobuda je bila v Sloveniji vložena prej, vsekakor pa neodvisno - za angleško pobudo sem izvedel, ko sem jesni 2009 iskal gradivo za srečanje "Slovenija in vesolje: včeraj, danes in jutri".
Kako naprej?
Odgovorov, možnosti, je več. Verjamem, da se bodo mnogi učitelji in učiteljice, učenke in učenci sami prebili
skozi prve korake uporabe teleskopa. Zagotovo so in bodo veliko pomagali amaterji, tudi univerza. Bilo je že
nekaj izobraževanj, tudi ponudniki so pripravili zelo poučne tečaje uporabe astronomske opreme. Vsekakor pa si
večina želi več znanja predvsem iz praktične opazovalne (Kunaverjeve) astronomije - kaj, kdaj in kje na nebu se
vidi - recimo planete, meglice, kopice, galaksije. Tukaj je revija Spika prva, ki lahko zelo pomaga šolam,
mladim, začetnikom, izkušenim astronomom - zelo jo pogrešamo v elektronski obliki na svetovnem spletu (vsi
strahovi so najbrž odveč ...). Zelo veliko lahko k izobraževanju prispevajo javna opazovanja, srečanja
astronomov amaterjev (Kisovec, Messierjevi ter M+M maratoni, Kamnik, šolski tabori, srečanja, ki so se v
MLA2009 izkazala kot uspešna - recimo srečanje na koncu avgusta v Tivoliju, ...). Sam zagovarjam zmernost v
zastavljenih ciljih - zelo bi bil vesel, če bodo vsi učenci vsaj ponovili Galilejeva opazovanja. Če pa smo
nekoliko bolj zahtevni, a še zmeraj zmerni, na trdnih tleh, bi večina lahko osvojila naslednja znanja, veščine -
učenka, učenec prepozna: značilna ozvezdja skozi vse letne čase in zna s prostim očesom, daljnogledom poiskati
svetlejše razsute kopice, meglice, galaksije, dvojne zvezde in planete. Teleskop pa razkrije tisto več, kar nam ni
dano s prostim očesom in daljnogledom - "približa" planete, zaznamo recimo Jupitrove in Saturnove lune,
očarljive Saturnove prstane, polarno kapo na Marsu, bolje razločimo enkratno površino naše Lune, planetov -
teleskop tudi razkrije Venerine mene, kroglaste kopice, prečudovite planetarne in ostale meglice, galaksije,
očarljive dvojne ali večkratne zvezde, kdaj tudi komete, nove, danes tudi satelite - ISS, ... Sonce, zvezda našega
življenja, energije, se ponuja že samo po sebi (a bodimo previdni, pazimo na oči). Mnogi so imeli in imajo
pomisleke, da je zgolj ponovitev Galilejevih opazovanj premalo. A naj bo to osnova za vse. Nadgradnja za
mlade radovedneže pa je mogoča pri krožkih, raziskovalnih nalogah in po novem tudi na tekmovanjih iz
astronomije (uspešno organizira-l Andrej Guštin skupaj z DMFA).
Danes je digitalna tehnika (CCD, že
spletna kamera nudi izjemne možnosti) razrešila, poenostavila
mnoge zagate astrofotografije. Če bi pa astronomiji
spet vrnili vsaj 30 ur v šolskih programih, kot je to bilo v mojih gimnazijski letih pred usmerjenim
izobraževanjem, bi lahko, poleg Galilejevih opazovanj, naredili še kaj več. Praktična astronomija bi lahko, s
primernim pedagoškim pristopom, prinesla veliko svežine v šolski proces, med mlade - ter nas vse spet vrnila
pod zvezdno nebo. Vsekakor pa je za to "dobroprišel", poleg mentorjev in teleskopov, še en pogoj - teleskopi naj
bodo postavljeni v šolskih observatorijih, na terasah - drugače bodo učitelji in učenci kmalu izgubili pogum pri
stalnem prenašanju, sestavljanju in razstavljanju teleskopov. Samo sestavljanje teleskopa je zelo poučno - to je
vrlina, ki jo moramo osvojiti in je potrebna, ko se odpravimo v šolo v naravi, na javno opazovanje. A izkaže se,
da za rutinska osnovna opazovanja, zahtevnejšo delo, za krožke, pouk, meritve ali slikanje, nudi največ
permanentno postavljen teleskop. Ne smemo pozabiti, da je tudi vreme tisto, ki bistveno odloča o praktični
astronomiji, trajanju opazovanj, meritev. Kdaj cel mesec ni moč opazovati. Lahko bo kdo dejal, sedaj so nam
razdelili teleskope, sedaj pa želijo, da zgradimo še observatorije, itn. Da se tudi brez observatorija, a observatorij
(recimo lesena hišica, ki se ji odpira streha ali se odpelje vstran od teleskopa) lahko obravnavamo kot vsak drug
prostor na šoli, recimo kot kabinete, laboratorije, itn. Šole si kar ne predstavljamo brez kabinetov, laboratorijev -
zakaj pa ne še z astronomskim observatorijem. Šola nudi (naj bi) tudi največ varnosti, večina učencev prebiva v
bližini in to je še en razlog zakaj observatorij na šoli. Svetlobno onesnaženje je problem, a to je priložnost, da se
zmanjša. Šola lahko tako aktivno sodeluje pri smotrnejši razsvetljavi in porabi lastne energije, v okolici šole, v
lokalni skupnosti. Naj bo novo merilo pri izbiri županov, svetnikov, poslancev, ne to, koliko novih lučk zasveti
pred volitvami v nekem mestecu, ampak koliko šibkih zvezd se spet "prižge", vidi iz določene občine, kraja,
mesta.
Še o učbenikih, astronomski literaturi
Pogled nazaj, na čase pred drugo vojno kaže, da smo Slovenci z dr. Lavom čermeljem in recimo prevajalko
Mileno Mohoričevo, bili v koraku z razvitimi astronomskimi centri tistega časa. Kaj pa danes? Astronomska
literatura v slovenščini je sicer zelo bogata, aktualna, a zelo razpršena, kar pa za šolske potrebe ni zmeraj
najboljše. Tudi MLA2009 za sabo pušča imenitne knjige, publikacije, objave na spletu. Vsekakor pa Slovenija
potrebuje tri kvalitetne astronomske učbenike skupaj z zbirkami nalog in vajami - visokošolski učbenik,
srednješolski učbenik in učbenik za osnovno šolo. Za osnovno šolo so že izšla določena gradiva, za srednjo šolo
imamo odličen, a žal 40 let star učbenik z naslovom "Astronomija", ki sta ga napisala marljiva Marjan Prosen in
France Avsec, iz let 1996 je odlična knjiga "Uporaba Vesoljskih Tehnologij" (avtorja Drago Matko, Andrej
čadež), še bi lahko naštevali avtorje kot so Tomaž Zwitter, Janez Strnad, Bojan Kambič, Marjan prosen, ..., a
vsekakor nam manjka troje novih kompletnih temeljnih del iz področja astronomije, za vse stopnje
izobraževanja.
Tradicija
Slovenija in astronomija - koliko se sploh zavedamo bogate slovenske astronomske tradicije in koliko je
posredujemo mladim, koliko je tradicija sploh vključena v šolski proces? Zgodovina slovenske astronomije je
izjemno bogata. Iz 12. stoletja imamo Hermana Koroškega, iz 18. stoletja Jurija Vego, iz 19. stoletja Jožefa
Stefana (prvi izračuna temperaturo površine Sonca, njegov zakon o sevanju črnega telesa je bistven pri
razumevanju zvezd, vesolja), oba imata svoj krater na Luni, iz 20. stoletja imamo pionirja poletov v vesolje
Hermana Potočnika, še bi lahko naštevali. Danes so raziskovalke, raziskovalci, tudi mladi, zelo uspešno vpeti v
mednarodne astronomske projekte. Slovenija je letos postala tudi pridružena članica Evropske vesoljske agencije
(EVA), imamo dva astronavta in astronavtko slovenskega rodu. Glede na številna aktivna astronomska društva,
izjemno uspešno, garaško izvedeno MLA2009, številne krožke in šole, ki so sedaj med najbolje astronomsko
opremljenimi na svetu, lahko dokaj optimistično gledamo na razvoj slovenske šolske astronomije, astronomije
nasploh. "Leta astronomije" se za Slovenijo šele začenjajo in to na dobrih temeljih. Če smo nekoliko predrzni,
lahko MLA2009 postavimo kot začetek novega štetja - pred in po MLA2009. A vsi smo nekoliko zgarani,
utrujeni, tudi ne smemo takoj pričakovati velikih sprememb v šolski praksi - pa vendar so pogoji veliko boljši
kot pred leti. Zagotovo vsa oprema ne bo takoj zaživela, a s časom bo velika večina šol opremo z veseljem
uporabljala. Potrebno je dati času čas. Teleskop je lahko tudi zelo pomemben člen v medpredmetnem
povezovanju. Lahko si ga delijo ali sodelujejo: fizika, biologija, geografija, kemija, računalništvo, strojništvo, ...
http://www.astronomy2009.org/news/features/
Zahvala
Na koncu bi se še enkrat zahvalil vsem, ki so mi zaupali in pobude "Teleskop za vsako šolo" niso zavrgli. Hvala
vsem, ki ji niso nasprotovali (že to je v Sloveniji ogromno), vsem ki so kakor koli sodelovali pri realizaciji
projekta, obema vladama, MŠŠ, univerzi, odboru MLA2009 - hvala dr. Andreji Gomboc, ki nas je v odboru
potrpežljivo in marljivo peljala mimo pasti osebnih razlik (to je umetnost), velikih želja in skromnih možnosti,
tako finančnih, časovnih kot kadrovskih, objavljala je novice iz Slovenije, tudi pobudo "Teleskop za vsako
šolo", na uradni mednarodni strani IYA2009, delila je propagandno gradivo, prevajala,
skrbela za razstave, itn. Hvala društvom, vsem
posameznikom, predvsem pa učiteljicam, učiteljem, ravnateljicam in ravnateljem, brez katerih bi ta pobuda
ostala zgolj lepa ideja brez realizacije. Pričakujem pa, da bodo na koncu največ odnesli mladi, otroci, ki bodo,
kot Galileo Galilei pred 400 leti, opazovali, spoznali in bolje razumeli oddaljeni skrivnostni svet nebesnih teles.
Največji laboratorij, ki zmeraj je in bo puščal odprta vrata naši radovednosti, domišljiji, kjer bomo isakli rešitve
in napovedovali dogodke za čase, ki presegajo trajanje našega rodu ... Svet, ki nobenega ne pusti ravnodušnega.
Zorko Vičar, februar 2010
RFC-822: Zorko.Vicar@guest.arnes.si