Spikino srečanje - Moravške noči na Limbarski gori
- od 16. h dalje, 1./2. okt. 2022

"Pozno je kdaj ravno dovolj zgodaj!"


V soboto, 1. oktobra 2022 ob 16. uri, se je začelo na Limbarski gori tradicionalno Spikino srečanja / Moravške noči astronomije.


Nekaj vtisov iz astronomskega srečanja Moravške noči.


Spikino astronomsko srečanje na Limbarski gori (ko se je že zjasnilo) - foto: Martin Gladović, ADV.


To je bilo po letu 2019 prvo Spikino srečanje astronomov. Vmes se je dogajala epidemija korone, nepričakovano sušno poletje 2022 (v osrednji Sloveniji je bilo med poletjem za 2x manj padavin od prejšnjih ekstremnih suš) in letošnji izjemno oster prehod iz sušnega in vročega poletja v hladno deževno jesen, z dolgotrajnimi in izrazitimi padavinskimi nalivi.
Še na dan srečanja na Limbarski gori je deževalo. A napoved aladina in večine ostalih modelov je obetala, po 20. h v osrednji Sloveniji, jasno noč. Sam sem gojil določeno zaupanje v napovedi (čeprav je meteorologija statistična veda, kjer velja velika mera časovne in prostorske negotovosti - odvisno o situacije, stabilnosti ozračja in letnega časa). Bilo je nekaj pričakovanega oklevanja. Vegovci smo se na Limbarski gori pojavili nekaj po 21. h (skupaj 7). Na poti je nebo še bilo jasno, ko smo izstopili iz avtov pa se je žal dokaj hitro zaprlo. Luna je zahajala za oblaki, občasno je bil viden še Saturn in malo sem bil v zadregi ..., ker sem cel dan vlival optimizma ... Tudi obara in čaj sta ob tej uri bila že nedosegljiva, škoda (to ni več poletje in nobena toplota ni odveč) ... No, pojedli smo nekaj koščkov Metine štajerske pite in smo tako pridobili še nekaj kvalitetne oksidacijske toplote.
V druščini je zaradi vremena zavladala negotovost, pod arkadami cerkve smo si pripovedovali zgodbice. Obiskala nas je tudi optimistična Tina H. (pripeljala je tudi simpatične in radovedne otroke - super) in obudila sva spomine na devetdeseta leta in čase pred korono, astronomske tabore, na resne težave rigidne šole, kjer večinoma tudi astronomija nima domovinske pravice ... Ko srečam optimistično Tino in njeno družino, zmeraj postanem dobre volje.
Nekaj pred 23. h so se spet začele sramežljivo prižigati zvezdice med oblaki. Sam sem takoj potegnil izpod arkad na opazovališče in urok slabega vremena se je poslovil, kot so to napovedovali vremenski modeli. Bilo je še nekaj pesimizma, a je nebo na veselje vseh nas do jutra ostalo odprto za opazovanja z Limbarske gore. Občasno so še zagrozile koprene, a nič posebnega. Tudi ozračje se je do jutra dokaj umirilo in povečave 200x in več so bile čisto uporabne - Jupiter je bil z rdečo pego in prehodom Evrope zares kralj večera.
Opazili smo precej svetlih utrinkov - roj smo poimenovali kar "Limbaridi", skupaj z Gorazdom (ali je bil zelo aktiven roj z radiantom v Ribah?).
Tla so bila precej vlažna - v resnici pa je rahel vetrič poskrbel, da se optika sploh ni rosila.
Nekaj besed smo izmenjali tudi z organizatorjem Bojanom (na gori je bil že od 14. h ..., razmišlja se že o srečanju v letu 2023, morebiti bodo takrat astronomska predavanja kar v Moravčah), veliko več besed pa sem izmenjal z legendo, opazovalcem Gorazdom B. (in njegovim kolegom, tudi o prekrasni Menini planini in opazovanjih), z Matejem M., mladim nadobudnim Rokom (gim. Domžale) in z znancem izpred treh let (z Urhom, spet je pripeljal 40 cm Dobsona - MEADE), ko smo samo trije vztrajali do jutra (takrat se je zjasnilo uro pozneje in praktično vsi udeleženci so 2019 že zapustili srečanje pred polnočjo).
Tokrat jih je kar precej (do 15) vztrajalo nekje do tretje ure zjutraj, največja sta bila Dobsona 40 cm premera (Matej, Urh). Izmenjali smo okularje, filtre, večinoma smo vrteli MEADEa 40 cm (tokrat ga Vegovci niso razstavili ... in lastnik si je lahko oddahnil), kot pred tremi leti. Zadnji smo se spokali iz opazovališča trije Šentvidčani in mladi Rok. Andrej in Klemen sta se zjutraj nekako složno sporazumela, da sta skozi fotografski filter (združen ozki beta, uhc, O3 ... "enhance" filtri) zaznala znamenito Konjsko glavo. Meni to ni uspelo - najbrž bi (pri mojih letih in dioptriji) rabil teleskop okrog 60 cm premera.
Opazovali smo kar nekaj eksotičnih planetark, recimo Herschlovo NGC1501 13 mag v Žirafi (4200 sv. let daleč). Pogoji so bili res odlični - dež in veter sta nebo precej temeljito očistila in NGC1501 je v filtru razkazala tudi določene strukture. Transparenca je bila izjemna - če malo pretiravam, za dve magnitudi boljša glede na klasično zaprašeno nebo - astronomsko noč. Že moji objekti na vzhodu so svetili tik nad obzorjem tako močno - da se je zdelo, da je vse preosvetljeno.

NGC 1501 - vir: WIKI.
Občutek sem imel, da to noč ne bo ljubiteljev daljnogledov, a sem se uštel. Že v naši skupinici je prišel prav, Gorazd pa je rade volje testiral Celestrona 20x80 (malo sva obujala spomine na akcijo 15x70 izpred desetih let). Kmalu sta ga testirala še dva fanta, ki sta omenila, da imata v avtu daljnogled 15x70 BRESSER ASTRO SF, 4,4 ° polja (s popustom sta ga kupila za okrog 280 eur). Prinesla sta ga med nas in vzelo nam je sapo, izjemno svetla in kontrastna slika na Plejadah, M31, Cr39, C14, M33 ... Res izvrsten daljnogled, za kakšno magnitudo presega mojega solidnega SkyMasterja 20x80 ....
Bilo je kar nekaj debat o opremi, filtrih, društvih ..., zvezdnih kartah (naša A3 karta celotnega neba z Messierjevim, M+M, Caldwellovim ... katalogom je doživela nekaj pohval ...). Letos so na Prevorju izvedli zares izvrstno astronomsko srečanje, tudi Kamničani ob gradu Zaprice in tudi Spikino srečanje na Limbarski gori je zelo uspelo. Kako bo z M+ maratonom na Šmartnem na Pohorju pa še ni jasno, Igor Žiberna se še ni izjasnil ... Če upoštevamo še pomladni Messeierjev maraton na Trnovem pri N. Gorici, lahko sklenemo na dobra astronomsko bero v letu 2022. Tudi na Šentvidu bomo začeli s predavanji in opazovanji za starejše in mlajše ... Tudi v astronomiji nihalo navdušenja ne niha neomejeno (z veliko amplitudo), če ni dovoda sveže energije. Tukaj igrajo zelo pomembno vlogo revija Spika, navdušeni učitelji - šole (Zavod za šolstvo RS), univerze, astronomska društva, in seveda splet - mediji ... Ali se vsi dovolj potrudimo ...?
Ura je odbila 4 in nas je tudi že kar konkretno zazeblo, tukaj je jutranja utrujenost po neprespani noči ... in počasi smo pospravili okularje, lojtro ... in se varno pripeljali domov (tokrat nas lisjak, lisica na poti nista pozdravila, pa spet naslednjič - tudi sam sem Vixna pustil doma, to bo to). Srečanje je izpolnilo več želja, kot smo v danih okoliščinah lahko sploh pričakovali ... Potrpljenje se je spet izkazalo kot tista vrlina, ki človeka najbolj nagradi, obogati ... Počasi se vračamo v tirnice pred korono, ki pa žal še zmeraj maha z repom ...
Spikino astronomsko srečanje na Limbarski gori (preden se je zjasnilo) - foto: Martin Gladović, ADV.


Del ekipe ADV na Limbarski gori (tudi Astronomskega krožka Gim. Šentvid - Lj.) - Spikino astronomsko srečanje 1./2. okt. 2022. Foto: Zorko V.

Omenil sem, da je prvi Messierjev maraton bil prav na Limbarski gori, a ker se nismo spomnili leta, to pomeni, da je minilo že kar nekaj let. Pogledal sem na naše aktualne novice po letih in bil presenečen. Prvi Messierjev maraton v Sloveniji se je zgodil že leta 2004 ..., pomemben korak. Več spodaj.

Rezultati Messierjevega maratona, 19. marec 2004, Limbarska gora (prvi v Sloveniji)

   tekmovalec       kraj           teleskop       št. objektov
   -------------    ----------     ---------      --------------------
1. Žiberna Igor     Maribor        20 cm          76
2. Čadež Tina       Kamnik         20 cm          67
3. Stele Uroš       Tunjice        20 cm          55
4. Centrih Mitja    Celje          35 cm          40
5. Slamič Blaž      Ljubljana      20 cm          37
6. Krulec Simon     Celje          6  cm          24
7. Tumpič Marino    Istra (HR)     13X17 B        17 (tekmoval 2. uri)

Glej tudi Spiko, april 2004 - št. 4, strani 182-184.
ČESTITAMO VSEM !!!!