28. nov. 2015 se je od nas poslovil zaslužni profesor Fakultete za matematiko in fiziko, Univerze v Ljubljani, dr. Janez Strnad. Rojen je bil 4. marca 1934 v Ljubljani. Vsi, ki nas privlači vedenje, razumevanje, kako ta naš Svet deluje, kako in zakaj živi(mo), ..., smo ga poznali kot tistega mentorja, sopotnika, raziskovalca, ki se je izjemno zavzeto in nesebično trudil svoje poglobljeno znanje in bogate raziskovalne ter pedagoške izkušnje deliti z drugimi.
Vedeli smo, če se izrazimo nekoliko metaforično, da je letos prof. Strnad skupaj z Zemljo naredil že kar častitljivih 81 obhodov okrog Sonca, a njegov predavateljski talent je z leti samo še pridobival na sporočilnosti, verodostojnosti in njegova neotrudna pisateljska roka ni kazala utrujenosti. Tako nas je zmeraj znova razvajal in razveseljeval z izjemno poglobljenimi članki iz sveta fizike in astronomije - tako v Spiki, v Obzorniku za matematiko in fiziko, kot v ostalih publikacijah in drugih medijih. Zato nas je njegova smrt še toliko bolj presenetila, prizadela.
ZNANJE IMA VREDNOST LE, ČE GA PODARIMO, DELIMO Z DRUGIMI
Prof. dr. Janez Strnad je bil izjemen popularizator znanosti. Spletni bibliografski katalog
COBISS nam razkrije izjemno število njegovih objav – kar 753. Od tega več kot 20 učbenikov
in poljudnih knjig in kakor smo lahko prebrali v prejšnji Spiki, bo izšla še ena njegova
knjiga z naslovom Mala
zgodovina Dopplerjevega pojava. Iz povedanega seveda sledi, da se v tokratnih besedah spomina
lahko dotaknemo le nekaterih vidikov izjemne profesorjeve zapuščine.
Tudi v novembrski številki Spike je objavil nadvse zanimiv članek Prva opazovanja
Dopplerjevega pojava pri zvezdah. V zadnjem članku še posebej izstopa avtorjeva želja po
pravičnosti do vseh znanstvenikov, ki so kakorkoli pomagali, to - danes nepogrešljivo - metodo
vpeljati v merjenje dinamike nebesnih teles. Svetlobi (EM valovanju) na vseh valovnih
dolžinah – spektroskopiji - in s tem tudi Dopplerjevemu pojavu, dolgujemo vso hvaležnost za
poglobljeno razumevanje zgradbe in dinamike vesolja, nebesnih teles, za izjemen napredek
kozmologije ter seveda na koncu - za razumevanje položaja življenja in s tem človeka v
vesolju. Če kdo, je prav prof. Strnad znal ta vidik, pomen svetlobe za meritve v vesolju,
čudovito predstaviti. Omenimo le dva naslova iz leta 1988, ki med drugim kažeta tudi na
njegovo poetično naravo, na rahločutnost in spretno povezovanje čutenja in stroge znanosti.
To sta knjigi »Prapok Prasnov požene v dir: preprost pogled na preteklost in prihodnost
vesolja in Iz take so snovi kot sanje: od atomov do kvarkov. V zadnjem Obzorniku za
matematiko in fiziko pa se prav tako posveti svetlobi v izjemno poučnem članku O gibalni
količini svetlobe v prozornem sredstvu. V njem osvetli staro dilemo ali se svetlobi
gibalna količina v
prozornem sredstvu poveča ali zmanjša glede na prazen prostor.
Tudi zadnji dve predavanji, ki sem ju imel čast poslušati, sta obravnavali svetlobo. Lani 18. oktobra na simpoziju Prispevek astronomije k razvoju človekove misli v Rimskih toplicah je odlično predstavil temo Astronomi in začetek optike (Ob Mednarodnem letu svetlobe 2015). Na uradnem uvodnem dogodku ob Mednarodnem letu svetlobe 2015 pa je na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani 20. marca letos predstavil podobno, a zelo kvalitetno nadgrajeno temo Svetloba skozi čas. Potrebno je poudariti zgovoren fenomen - njegove članke so brali in izjemno cenili tudi moji precej mlajši kolegi, ki profesorja praktično niso poznali.
Prof. Strnad je diplomiral leta 1957 iz tehniške fizike na Univerzi v Ljubljani, doktoriral pa leta 1963. Od leta 1961 pa do upokojitve je na Univerzi v Ljubljani izobrazil številne generacije fizikov in tudi študente ostalih študijskih smeri - jim spisal učbenike in preko številnih knjig, člankov ter predavanj omogočil, da smo lahko sledili razvoju sodobne fizike in astronomije tudi v lepem slovenskem jeziku.
O njegovem znanstvenem in poljudnem pisanju je bilo pred desetletji slišati tudi nekaj nasprotujočih si mnenj. A zagotovo drži tole - iz njegovih učbenikov in ostalih strokovnih knjig smo se učili prav vsi študenti fizike (tudi tisti najbolj kritični so, vsaj z levim »učkom«, zagotovo pokukali v vse štiri univerzitetne učbenike Fizike). Predavanja pa je podajal eksaktno, z jasnim govorom, na visoki akademski ravni. Bil je poosebljenje fizike. Strogo je sledil lastnim učbenikom in kdaj samokritično opozoril, da naj kar prečrtamo kak napačen odstavek ali izpeljavo. Ko je bil prepričan, da je sogovornikova (študentova) polemika strokovno vsekala mimo, je odgovor pogumno začel z zanj značilnimi besedami: Že, že kolega, ampak ... Kot se to v življenju rado dogaja, so mu z leti tudi največji kritiki začeli izražati čedalje več hvaležnosti in podpore v njegovih prizadevanjih za popularizacijo fizike. Eno največjih priznanj, ki jih lahko doživi znanstvenik in pedagog je, da ga takorekoč soglasno in javno podprejo njegovi strokovni kolegi, sodelavci, bivši študentje. In to se je prof. Strnadu zgodilo, mislim da pred 18 leti, na Slovenskem festivalu znanosti (Cankarjev dom, Ljubljana). Takrat se je zbrala večina naših univerzitetnih profesorjev fizike, astronomije in raziskovalcev na posvetu, kako približati fiziko in znanost nasploh mladim ter širši javnosti. Ob tej priložnosti so iskreno in plebiscitarno podprli Strnadov trud, njegove poljudnoznanstvene članke, javna predavanja in nastope v elektronskih medijih. Sprejeli so tudi zelo smelo zavezo, da bodo tudi sami sledili njegovemu zgledu.
Bil je tudi mednarodno priznan pedagog. S svojo strokovnostjo ter avtoriteto je na nivoju Evrope kdaj tudi dosegel, da akademska fizika ni padla na nivo poljudnega debatiranja in pisarjenja. Prejel je Levstikovo nagrado, predsednik države Slovenije pa ga je leta 2005 odlikoval z zlatim redom za zasluge za življenjsko delo v naravoslovju, še posebej za prispevek k širjenju znanstvene kulture in razumevanja znanosti.
Če na koga, si se prav gotovo lahko zmeraj zanesel na prof. Strnada, ki je ob obletnicah, simpozijih in mednarodnih dogodkih prevzel odgovornost in zelo suvereno podal vsebine, ki so bile dogodku in trenutku primerne. Velja tudi za Mednarodno leto svetlobe 2015, ki ga je s svojimi predavanji in članki - kar priznajmo, da eden redkih - izrazito zaznamoval.
DRUGI O PROF. STRNADU
Spomnim se, ko nam je starejši učitelj smučanja ponosno povedal, da ga je fizike smučanja
naučil dr. Strnad. In dejansko se je naša skupina naučila smučanja veliko bolje in hitreje, kot
ostale skupine, saj smo gibe, zasuke, držo ter časovno zaporedje pri smučanju tudi razumeli.
Ta izkušnja sama zase kaže na širino in pedagoški talent dr. Strnada.
Če bi iskali primerljivo osebo v tujini, mi (v določeni meri) pride na misel rusko-ameriški
popularizator znanosti judovskega rodu Isaac Asimov. Znana je njegova izjemna Biografska
enciklopedija znanosti in tehnike (1195 znanstvenikov).
LJUBEZEN DO ZGODOVINE ZNANOSTI
Prof. Janez je rad citiral znamenito pronicljivo misel fizika in filozofa znanosti Johna Stachela,
ki se glasi: "Bog je vsemogočen, a celo On ne more spreminjati preteklosti. Za to je ustvaril
zgodovinarje."
Njegova izjemna zbirka 'Fiziki', nam je v veliki meri razkrila do tedaj našemu kulturnemu
prostoru neznan svet življenja in raziskovanja velikih mož in žena skozi stoletja. Imel je
poseben talent in pogum, da je kljub nekaterim zabetoniranim in že kar mitičnim
interpretacijam zgodovine naravoslovja in samih znanstvenikov (Galilei, Bruno, Kepler,
Kopernik, srednjeveški misleci – Oresme, Einstein – prof. Strnadu celo niso objavili prevoda
Einsteinovega kritičnega teksta do mature [iz leta 1917] ...), poiskal primarne vire in privlekel
na svetlo dejstva, resnice, ki so mnogim na široko odprle oči - vedeti je videti! A nikoli ni bil
žaljiv - le zaslužmim fizikom, astronomom, ... je dal, vrnil človeški obraz. Odvzel jim je
odvečne mitološke atribute stoletnih kulturnih nasprotij. Njegov svet ni bil črno bel, ampak je
zgodovino znanosti predstavil v celotnem spektru človeških lastnosti in takratnih danosti časa.
To je drža, ki jo moramo ceniti in (upam) gojiti naprej. Bil je kritik polresnic in zavajanj.
Nikoli ni gledal na poti in stranpoti staroveške znanosti zviška - s stališča moderne paradigme
- ampak se je pustil prestaviti v dani zgodovinski čas, z upoštevanjem vseh okoliščin
(družbenega konteksta: takratne politike, socialnega statusa in osebnostnih lastnosti
raziskovalcev, šolstva - stopnje vedenja, merilne tehnike, tudi t. i. zdrave intuitivne pameti
danega obdobja – recimo, da je bila v 16. stoletju zgolj peščica mislecev, ki so zagovarjali
heliocentrizem; a danes to resnico nekateri apologeti zapovedane človeške nezmotljivosti zelo
težko sprejemajo ...). Bralci Spike se zagotovo spomnite nekaj njegovih prispevkov
o Ptolemaju (zadnji je iz leta 2014; Ptolemaj, vrhunski astronom ali goljuf?), v katerih
velikega astronoma antike vzame v bran pred modernimi kritiki.
Prof. Strnad med predavanjem Svetloba skozi čas
na uvodni prireditvi ob Mednarodnem letu svetlobe 2015 na Fakulteti
za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.
Prof. Strnad lani oktobra med predavanjem na simpoziju Prispevek astronomije k razvoju človekove misli
v Rimskih toplicah.
Veliko pozornosti je posvetil tudi izjemnemu rojaku - edinemu Slovencu po katerem se imenuje kak fizikalni zakon, in ki je prvi na svetu, preko lastnega zakona o sevanju črnega telesa, pravilno izračunal površinsko temperaturo Sonca, za nas najpomembnejše zvezde, ki nam pošilja svetlobo življenja - Jožefu Stefanu. Ob stopetdesetletnici Stefanovega rojstva je izdal življenjepis in opis njegovega znanstvenega dela.
Če sklenemo - prof. Janez Strnad je bil najprej izjemen človek, oče, mož, nato znanstvenik, garač, ambasador fizike in v poznih letih tudi astronomije. Odšel je gospod, ki si nikoli ni pustil vzeti razkošja svobode in neodvisnosti razmišljanja ter delovanja, nad njim so bili samo naravni zakoni – resnica in ljudje, za katere se je razdajal. Tako kot je živel, je tudi odšel s tega sveta. Naj se sliši še tako zguljeno – po njegovem odhodu se kaže velika vrzel.
Prof. Janez – pogrešamo Vas.
Zorko Vičar,
Ljubljana, 2. dec. 2015