Slika 1: Vučedolski lonec z nebesnimi znamenji iz Vinkovcev; spodaj, poimenovanje znamenj.
Po dolgem času smo z družino obiskali Prirodoslovni muzej Slovenije. Če smo že navajeni določenih "pra" starih stalnih zbirk muzeja, ki so simpatične že zaradi tega, ker predstavljajo muzej v muzeju, pa smo postali zelo pozorni na gostujočo razstavo iz Hrvaške o vučedolski kulturi. Zame je bil to kar mali astronomsko-arheološki kulturni šok. Res dobra odločitev muzeja.
Kupil sem skrčen katalog v slovenskem jeziku, ga kopiral, razdelil mladim astronomom in jih skušal navdušiti, da si razstavo ogledajo. Hkrati pa sem bil nadvse vesel, ko je bila teden dni za tem v Spiki objavljena informacija o tej razstavi. Ko sem sprevidel, da večina krožkarjev kljub reklami ne bo obiskala razstave, sem izrazil željo, da si jo ogledamo skupaj. Vsi so bili za, a nekako težko je bilo najti pravi termin (dvoizmenski pouk, kontrolke ...). Na posrečeno pobudo učenke Kristine se nas je 3. 12. 2002 končno uspela zbrati na razstavi slaba polovica. To je dan Prešernovega rojstva, ko kulturne ustanove brezplačno in hkrati vodeno sprejemajo obiskovalce. Hvalevredna poteza, ki jo šole premalo izkoriščajo, da sploh ne omenjam, da večina ljudi za ta dan sploh ne ve.
Slika 1: Vučedolski lonec z nebesnimi znamenji iz Vinkovcev; spodaj,
poimenovanje znamenj.
ZAKAJ JE TA RAZSTAVA TAKO POMEMBNA
Vučedolska kultura (naselbine desne obale Donave - Hrvaška, 3. tisočletje pr. Kr.) je poznana že dolgo, a nova izjemno prikupna in drzna interpretacija že poznanih najdb pomeni skorajda civilizacijski obrat v tem delu Evrope. Sledi citat muzejske predstavitve: "Avtor zagrebške razstave, prof. dr. Aleksandar Durman, je prav pri posodju z bogatim okrasjem prvi ugotovil, da kompleksni okrasni motivi niso sami sebi namen, temveč da predstavljajo pomenljive označbe, ki ponazarjajo Sonce, Luno, planete ter izbrana ozvezdja, kakor tudi njihova medsebojna prostorska razmerja. S pomočjo te identifikacije je prof. Durman lahko na določenih posodah prepoznal določene kombinacije nebesnih teles, ki presenetljivo ustrezajo motivom mitologije grškega in nasploh indoevropskega sveta. V nekaterih grobnih kontekstih (npr. v množični grobnici z osmimi skeletnimi pokopi iz Vučedola) ter v spremljajočih pridatkih je prepoznal srhljive zgodbe, ki so očitno povezane z izjemnimi astronomskimi dogodki in nenavadnimi odzivi vučedolske skupnosti nanje (žrtvovanja). Nadalje na nekaterih posodah zaporedje astronomskih znakov po Durmanu označuje zaporedje časovnih intervalov v okviru koledarskega leta, kar je pravzaprav ponazoritev koledarskih dogodkov. Koledar je istočasen sumerskemu in egipčanskemu, a ni njuna kopija, saj je vzpostavljen na mnogo severnejšem 45. vzporedniku. [Na tej geografski širini so pogojeni štirje izraziti klimatski letni časi.]" Iz tega zgoščenega povzetka lahko torej nedvoumno razberemo, da je prof. Durman dešifriral najstarejši evropski koledar (ali enega najstarejših), približno iz leta 2600 pr.Kr.
Slika 2: Pred Vučedolskim koledarjem so od leve proti desni (3.12.2002): Petra Juvan,
Irena Pretnar, Nina Pogačnik, Kristina Meršak, Klemen Blokar, Dejan Kolarič, Peter
Mihor. Foto: Zorko Vičar.
Slika 3: Štirje letni časi dešifrirani iz vzorcev na loncu. Letni časi so določeni preko
tipičnih znamenj-ozvezdij vidnih na nebu. Od zgoraj navzdol si sledijo: pomlad,
poletje, jesen, zima. Zaradi opletanja (precesije) Zemlje so ta znamenja danes, glede na
letne čase, nekoliko premaknjena.
Vsak letni čas naj bi bil razdeljen na 13 delov, to je tednov, zima pa na 12 tednov, kar je seveda zgolj hipoteza, ki pa se zelo približa današnjemu številu tednov v letu. Iz tega bi očitno lahko sklepali na babilonsko logiko definicije in razdelitve tedna. Babilonci so teden vpeljali preko nebesnih teles in sicer na naslednji način: Skupaj s Soncem in Luno sestavlja pet planetov vidnih s prostim očesom sedem najsvetlejših periodično premikajočih se nebesnih teles glede na zvezde. Babilonci so jih imeli za božanstva, vsakemu izmed njih so posvetili en dan in so to brez konca ponavljali. Tako so ustvarili tudi našo nepretrgano verigo tednov. Sedanja evropska imena za dneve v tednu razodevajo, kateremu nebesnemu božanstvu je bil posvečen kateri dan v tednu. Nemški Sonntag ali angleški sunday nam pove, da je bila nedelja posvečena Soncu. Italijanska imena (pa tudi podobna francoska) lunedi, martedi, mercoledi, giovedi, venerdi razodevajo, da je bil ponedeljek posvečen Luni, torek Marsu, sreda Merkurju, četrtek Jupitru-Jovu, petek Veneri, angleški saturday pa kaže, da je bila sobota posvečena Saturnu. Pravijo, da so imeli tudi astronomski stolpi Babiloncev po sedem nadstropij.
Sledijo slike nocnega neba za lažje razumevanje Vučedolskega koledarja. Slike so
narejene s programom Sky Charts / Cartes du Ciel (avtor: Patrick Chevalley), glej
URL:
http://www.ap-i.net/skychart/start
Slika 3: Pomlad. Slika zgoraj prikazuje nebo, vidno ob prehodu iz zime v pomlad ob
19. uri zvečer, približno 5000 let nazaj, to je okrog leta 3000 pr. Kr., spodaj pa je nebo
kot ga ob enaki uri vidimo recimo letos ob začetku pomladi (preverite). Vidna je
očitna razlika v legah ozvezdij. Morebiti se to najbolj nazorno kaže v legi Oriona, ki je
za časa vučedolske kulture ob pomladanskem enakonocju, ob 19:00, že zahajal, danes
pa je Orion ob tej uri še kar visoko na jugozahodnem nebu. Avtor prof. Durman iz
tega sklepa, da je prva vrstica koledarja posvečena pomladi, saj na začetku pomladi,
kmalu za Soncem, v mraku zaide Orionov pas. Orionov pas treh zvezd Slovenci
slikovito poimenujemo Kosci ali tudi Grablje. Slika seveda velja za geografske širine
okrog 45 stopinj. V koledarju je to hkrati edini letni čas, kjer nastopa simbol za
Sonce. Tisto kar je zanimivo je, da smo danes navajeni, da nebesni ekvator seka Orion
v pasu, v času Vučedola pa je bil cel Orion globoko na južnem nebu. Vzrok je seveda
opletanje (precesija) Zemlje, pojav opletanja najbrž vsi poznamo iz otroštva, ko smo se
igrali z vrtavkami (če se niste, pa se dajte sedaj).
Slika 4: Poletje. Slika poletnega neba okrog 23. ure 3000 let pr.Kr. Na poletnem
nocnem nebu, 3000 pr. Kr., po zahodu Sonca vzhaja Kasiopeja (ozvezdje v obliki črke
W, ki takrat ni spadalo k nadobzornicam), hkrati na nebu dominira ozvezdje Laboda
(Severni križ) in okrog enih zjutraj vzhajajo Plejade (Gostosevci po naše in Subaru po
japonsko, glej znak avtomobila Subaru). Plejade so razsuta zvezdna kopica (M45 levo
na sliki pred vzhodom), ki je izjemno dominantna in je takorekoc ni moc zgrešiti. V
katalogu najdemo tudi besede grka Hezoida iz verzificirane kmečke pratike Dela in
dnevi (strani 383-384, 7. stoletje pred Kr.), ki se glasijo: "Kadar pa vzidejo hčere
Atlantove, svetle Plejade, žetve bogate je čas; ko zaidejo, čas je oranja." Ta še danes
dominantna ozvezdja in asterizmi poletnega neba so torej tudi prikazana na koledarju v
drugi vrsti.
Na hitro preletimo še jesen in zimo. Jesen je prikazana v tretjem pasu, sledijo si ozvezdja: Plejade, prazen kvadrat, Dvojčka, prazen, Plejade, prazen, Pegaz in Ribi, prazen, Plejade itn. Na zimskem nebu je 12 kvadratov popolnoma ohranjenih. Sledijo si naslednja ozvezdja: prazen kvadrat, Kasiopeja, prazen, Pegaz / Ribi, prazen, Orion, prazen, Plejade, prazen, Pegaz / Ribi, prazen, Dvojcka.
Še nekaj besed o nebesnih znamenjih - ozvezdjih. Ko je Kasiopeja pod severnim polom, jo vidimo v obliki črke W (poletje, druga vrstica koledarja), ko jo vidimo nad severnim polom pa v obliki črke M. Na zimskem delu koledarja je narisana pravokotno na poletno lego (to je orientacija pred zahodom, okrog polnoci, velja za okrog 5000 let nazaj, danes je Kasiopeja nadobzornica). Še nekaj besed o ozvezdjih Zodiaka, kar zna biti zanimivo za razne horoskopične teoretike. Zgodnji sumerski Zodiak je sestavljalo kar 18 znamenj, kar pomeni, da so bila današnja znamenja takrat razbita na še manjše, oziroma so ozvezdja takrat drugače združevali v zaključene celote. Vučedolci so recimo Pegaza in Ribi imeli združena v eno ozvezdje. Pri Sumercih sta ti dve znamenji ločeni (čas okrog l. 1000 pr.Kr.), vendar so ju v 6. st. pr.Kr., z zmanjšanjem števila znamenj na 12, združili v eno. Že v 4. st. pr.Kr. pa so iz te kombinacije izločili veliki Pegazov pravokotnik in je tako ostal le del, ki ga tvorita Ribi. To so podatki, ki so izjemno poučni za razumevanje današnjega koledarja, zodiaka, vseh racionalnosti in iracionalnosti, ki se pletejo okrog nebesnih znamenj. Več podrobnosti najdete na razstavi in v spremljajoči literaturi.
Vučedolska kultura je hkrati vsaj delno tudi naša kultura, saj so bile njene sledi odkrite tudi na Ljubljanskem barju. Vsekakor je drznost, a hkrati relativno logična utemeljenost koledarja vučedolske kulture vredna precej večje pozornosti kot smo ji priča. Da temu v Sloveniji ni tako, sta vsaj dva razloga, ki sta vzrocno povezana. Prvi razlog se skriva v že kar prislovični necenjenosti domačega izročila, kulture, korenin; drugi razlog pa se skriva v slovenskih kulturnih in političnih elitah odločanja, ki nikakor nočejo ali pa ne znajo pozitivno oglaševati in reklamirati take civilizacijske dobrine, kot je razstava o koledarju starem 5000 let, ali pa tako vrednoto kar preslišijo (tukaj seveda ne mislim na muzej, ki mu gredo vse pohvale). Seveda so naše elite podedovale dominantne vzorce obnašanja svojega okolja, a vendar nas bodo drugi cenili toliko, kot se bomo spoštovali mi sami. Če bi recimo anglosaški svet ugotovil, da se prav pri njih skriva kaj podobnega (kdo od nas pa ne pozna Stonehengea), bi to razbobnal po celi Evropi in ustanove, kot so občila, turistične agencije, šole, muzeji, bi bile v polnem teku. Tudi mi bi se temu bolj čudili, se čudimo, kot se čudimo recimo Vučedolskemu koledarju. Vsekakor je na mestu kritična beseda o odsotnosti slovenske astronomske tradicije v izobraževalnem procesu. Tukaj ne mislim na kako globoko znanost, a omemba nekaterih izvirnih slovenskih (srednjeevropskih) imen ozvezdij in etimologije le teh, bi spadala v šolski program. S tem bi v zavest mladih generacij vrnili pomen opazovanja neba in hkrati postavili opazovalno-uporabni del astronomije spet v našo kulturo, od koder je bil izgnan s pomočjo šolske amnezije in spremembe načina življenja. Hkrati s pozabo pa smo preko raznih TV uvoženih oddaj boljše in slabše kvalitete, recimo o povezanosti nebesnih znamenj s kulturo Egipta, Majev ..., dobili občutek o naprednosti časovno in geografsko oddaljenih civilizacij, medtem, ko o našem prostoru in tradiciji ni bilo nobenih tovrstnih oddaj, tekstov, razstav. Naj tukaj samo še enkrat omenim izvirno slovensko poimenovanje Orionovega pasu, ki ga sestavljajo tri svetle zvezde. Te zvezde smo poimenovali Kosci, v nekaterih predelih Slovenije pa tudi Grablje. Izvor imena je vezan na začetek košnje otave, ki se je začela, ko so se poleti tri zvezde Orionovega pasu pojavile na jutranjem jugovzhodnem obzoju. Poimenovanje Kosci ali Grablje tukaj ne pomeni zgolj ime, ampak uporabo astronomije v vsakdanjem življenju in delu naših prednikov, to je na nek način tudi zametek preprostega koledarja. Povezanost našega okolja in življenjskega utripa z menjavanjem nebesnih znamenj bi, vsaj preko prelepe zgodbe o Koscih, morala priti v šolski program. Plejade, razsuto markantno kopico v Biku, smo posrečeno poimenovali Gostosevci, recimo Pegaza z Mizo, Venero z Večernico in Danico. Ostala ozvezdja in telesa so najbrž dobesedni ali posrečeni prevodi v slovenščino (recimo: Severnica, Veliki in Mali medved, Veliki in Mali voz, Labod ali Severni križ, Voznik ali Kocijaž, Rak ...).
Slika 5: Enkraten prizor 9. marca 2889 pr.Kr., ko je bila vidna konjunkcija Venere in
Marsa, prav blizu pomladišča in Gostosevcev. Prizor bi naj močno vplival na življenje
- rituale takratnih prebivalcev naših krajev.
Terina iz grobnice številka 3.
Določene zgodbe v interpretaciji vučedolskih najdb so izjemno drzne. Med njimi je na
prvem mestu grobnica številka 3, odkrita leta 1985 in z njo povezano žrtvovanje, ki bi
naj bilo vezano na ples Venere in Marsa v bližini razsute kopice M45 (Plejade ali
Gostosevci) v prehodu iz zime v pomlad leta 2889 pr.Kr.. Lega trupel predstavlja
Gostosevce z Marsom in Venero v bližini, ki jo predstavlja ženska lobanja obrnjena
navzgor in kak meter nad ostalimi trupli, ki so bila pokrita z ogljem. Trupel je 8, 6
trupel predstavlja svetlejše zvezde Gostosevcev, truplo zraven predstavlja Mars,
lobanja nad njimi pa Venero. Lobanje imajo na vrhu po eno ali dve vdolbini. Dodatno
verodostojnost zgodbi pa daje posoda (terina), z vgraviranimi znaki za Gostosevce,
Mars in Venero. Avtor se sklicuje na tri datume: 7.2.2889 pr. Kr., 22.2.2889 pr.Kr. in
9.3.2889 pr.Kr. (konjunkcija Venere in Marsa). Če se sami prepričamo o teh
dogodkih, recimo z že omenjenim programom Sky Map, so to res zanimivi dogodki,
kjer poleg omenjenih planetov ne smemo spregledati še Saturna, ki je v neposredni
bližini M45, Neptuna, ki ga seveda takrat še ni bilo moc opazovati in Merkurja ter
Jupitra v bližini Sonca. Nekako se zdi, da v tej Durmanovi interpretaciji dogodkov
manjka vsaj Saturn. Če pogledamo lego Sonca, lahko ugotovimo, da je Sonce še daleč
od pomladišča (sečišča med nebesnim ekvatorjem in ekliptiko, ki je bilo takrat v Biku,
blizu M45). Omenjeni datumi torej nekoliko zavajajo, saj veljajo za Julijanski koledar,
po katerem je pomlad to leto nastopila okrog 13. aprila. Julijanski koledar namrec
privzame preveč prestopnih let, zato tudi take velike razlike glede na Gregorijanski,
danes veljavni koledar. Zaradi precesije Zemlje je bilo pomladišče pred 5000 leti
premaknjeno v ozvezdje Bika in sama pomlad se je takrat začela 13. aprila. Razlog za
izjemno "premaknjen" začetek pomladi je v splošni rabi Julijanskega koledarja za
obdobje pr. Kr.. Julijanski koledar je povprečno letno premaknjen za 0,0078 dni glede
na Gregorijanski koledar. Če pomnožimo 2889X0,0078, dobimo 22,5 dni. Do
približno enakega rezultata pridemo tudi z grobim premislekom, če upoštevamo
definicijo, da se v 400 letih Julijanski koledar "premakne" glede na Gregorijanskega za
3 dni (dni 3X2889/400 " 22 dni). Račun, 13. april minus 22,5 dni pa nam da 21,5.
marec, kar ustreza fiktivnemu Gregorijanskemu koledarju pred približno 5000 leti. To
pa je datum začetka pomladi, ki smo ga danes splošno navajeni. Gregorijanski koledar
(katoliška cerkev ga je uvedla leta 1582) namreč bolje sledi relativnemu periodičnemu
gibanju Sonca in se nam danes zdi samoumeven, čeprav le ta v dobrih 3000 letih tudi
prinese napako enega dneva.
Če se vrnemo nazaj na interpretacijo dogodkov pred 5000 leti, vidimo, da so ti nebesni pojavi v resnici precej bolj oddaljeni od začetka pomladi, kot nam to avtor najbrž nehote predstavi. Prof. Durman se zaveda ceri takih povezav, zato v tem primeru posebej poudari hipotetičnost razlag. Pomladišče je bilo takrat v Biku (glej sliko), to je v neposredni bližini Gostosevcev (M45), kar daje tej kopici vsekakor dominanten položaj. Da so ti dogodki naredili izjemen vtis na takratne ljudi, me prepričujejo današnje reakcije mestnih znancev, ki me večkrat navdušeno sprašujejo, ob različnih konjunkcijah Venere in ostalih nebesnih teles, da kaj je tisto zelo svetlo na zahodnem večernem nebu. Kljub zaslepljenosti z mestnimi lučmi in raznimi mediji, še zmeraj opazimo večje spremembe na večernem nebu, čeprav neba več ne spremljamo sistematično in se nam zdi dogajanje na nebu celo nepomembno. V resnici pa se z opazovanjem neba, z vztrajnim letnim, desetletnim, stoletnim, tisočletnim sledenjem periodičnih dogodkov, začenja človeška civilizacija, lahko bi rekli zgodovina zavedanja časa in s tem zgodovina nasploh.
Mogoče je prav, da še primerjalno rečemo nekaj besed o starem Egiptu. Egipčani so privzeli v koledarju leto dolgo 365 dni. Ker pa je Sončevo leto nekoliko daljše, so opazili, da se jim dogodki (recimo heliaktični vzhod Sirija, pomemben za napoved poplav Nila) vsakih 4 leta premaknejo za en dan naprej. Ugotovili so tudi, da se koledarski dogodki spet ponovijo (pokrijejo s prvotnim letom) v obdobju 1460 let, to je t.i. Sotisova perioda. Ker je 4X365=1460, so iz tega lahko dokaj natančno sklepali, da je Sončevo leto dolgo 365 dni in 6 ur (danes vemo, da je dobrih 11 minut manj). To je bil izjemen dosežek, a svojega koledarja niso nikoli reformirali s prestopnimi leti. To so storili "šele" Aleksandrijci v zatonu starega Egipta in sicer 7. marca 238 pr. Kr., 200 let pozneje pa so to pravilo privzeli v Julijanskem koledarju. Kar koli si že mislimo o megalomanskih imperijih, civilizacijah, kulturah, kaj takega, kot je Sotisova perioda (1460 let) ni bilo moc doseči brez trdne egipčanske države, birokracije in kulture. Prav je, da se v tem kontekstu omeni še en neverjeten interpretacijski preobrat v gledanju na stari Egipt. Vsi se spomnimo, da so nas učili o Egiptu kot o kruti suženjski državi, kjer trume sužnjev gradijo piramide. No, sužnji so bili takrat, naj zveni še tako cinično, nekaj normalnega, kot je danes normalno, da moramo delati vsaj 8 ur, in da hodimo v nedeljo trumoma nakupovat. Nekatere najdbe in logični razmisleki pa so pripeljali kritične arheologe do sklepa, da so levji delež pri gradnji megalomanskih piramid v resnici imeli "svobodni" kmetje, ki so se pred poplavami Nila morali umakniti na varno (Pogosteje se omenja druga možnost in sicer, da so jih gradili okrog 20 let, vendar samo tri mesece na leto, saj so jim preostalih devet mesecev številne poplave reke Nil povzročale preglavice. ). V "soglasju" s faraoni in svečeniki so kmetje svoj prosti čas tako porabili za gradnjo slave faraonov in države nasploh. Kar koli si že mislimo o tem socialnem sporazumu in miru izpred 1000-e let, pa je res, da je odlično deloval in vsaj v znanosti zapustil neizbrisne pozitivne sledove. Pri ocenah starih kultur, se moramo zmeraj vprašati o duhu takratnega časa, alternativi glede na okoliške civilizacije, skupni bilanci pozitivnega in negativnega in o dobrinah, ki jih še danes uživamo. Vsekakor pa ni velike trajne civilizacije, ki bi zanemarjala kulturo in znanost. Brez določene, vsaj notranje svobode (demokracije) pa znanost-astronomija na dolgi rok ni nikoli prosperirala.
Arheološke najdbe in spoznanja iz naše širše okolice sicer niso tako veličastne kot recimo egipčanske, a njihov logični pomen in uporaba mnogokrat nikakor ne zaostajata za že omenjenimi. V starem Egiptu (čas vučedolske kulture) so recimo bili življensko vezani na prvi letni pojav zvezde Sirij na vhodnem nebu pred vzhodom Sonca, ki je pomenil napoved poplavljanja reke Nil. Reka Nil je uravnavala kmetijski in s tem življenjski ritem egipčanske kulture. Čas jutranjega vzhoda zvezde Sirij je vezan na avgust, in ker je Sirij najsvetlejša zvezda ovezdja Veliki pes, se še danes vroči dnevi imenujejo pasji dnevi (stare kulture so očitno bolj zaznamovale današnji čas, kot si včasih, zaradi oholosti, to sploh priznamo). Opazovanji Koscev v Sloveniji ali Sirija v Egiptu sta torej pomensko in življenjsko enako pomembni, le da na različnih krajih.
Orion tudi na Ljubljanskem barju
(Spodnji odstavek je povzet po muzejskem dopisu - Prirodoslovni muzej, Ljubljana).
Med gradivom iz Dežmanovih kolišč pri Igu je zaradi svoje kultne funkcije, še bolj pa
zaradi oblike Orionove klepsidre, najatraktivnejši keramični antropomorfni idol. V
dosedanjih raziskavah je bil običajno razlagan kot žensko božanstvo, glede na
podobnost z motiviko iz matičnega prostora vučedolske kulture pa je verjetneje, da
upodablja ozvezdje Oriona [ali pa oboje, opomba avtorja]. Očitno je, da so bile kultne
in religiozne predstave prebivalcev Vučedola in barjanskih kolišč v prvi polovici in
sredini 3. tisočletja pr.Kr. zelo podobne, če ne identične.
Podoba (keramični antropomorfni idol z Ljubljanskega barja), ki po
mnenju nekaterih predstavlja žensko telo, spet drugi pa trdijo, da je to podoba Oriona.
Razstava Vučedolski Orion se mi zdi po vsebini ena najbolj pomembnih in izzivalnih, oglejte si jo.
Ko že govorimo o starih časih, izkoriščam to priložnost, da se spomnimo desetletnice prve slovenske astronomske revije Spika, izhajati je začela leta 1993. Ta obletnica je seveda neprimerljiva s tisoče let starimi kulturami, pa vendar bi bila slovenska amaterska astronomija brez Spike precej manj razvita in prepoznavna. Danes zagotovo lahko trdimo, da je naša astronomija, tudi zaradi Spike, primerljiva z evropsko astronomijo, kar je velik uspeh glede na druge panoge. A na žalost to ni dovolj dober razlog za državo, da revijo močneje podpre. Zna se zgoditi, da bodo čez 5000 let naši zanamci naš čas in nas cenili prav po astronomiji, težko dvomim, da ga bodo po "zgodbi o uspehu", ki še za eno ubogo revijo ne najde ficka. Nebo je trajnejše od puhoglavosti naših "modrecev".
Delno povzeto po katalogih razstave Vučedolski Orion.
Zorko Vičar
Nazaj na domačo
stran.
POVZETEK POIMENOVANJ DNEVOV V TEDNU
Babilonci so teden vpeljali preko nebesnih teles in sicer
na naslednji način:
Skupaj s
Soncem in Luno sestavlja pet planetov vidnih s prostim očesom sedem
najsvetlejših
periodično premikajočih se nebesnih teles glede na zvezde.
Babilonci so jih imeli za
božanstva, vsakemu izmed njih so posvetili en dan in so
to brez konca ponavljali. Tako
so ustvarili tudi našo nepretrgano verigo tednov.
Sedanja evropska imena za dneve v tednu razodevajo, kateremu nebesnemu božanstvu je bil posvečen kateri dan v tednu.