Astronomija v šoli

Astronomija v mnogih primerih uspešno povezuje in nadgrajuje, sicer ločene, naravoslovne in tudi humanistične predmete v celoto (fiziko, kemijo, biologijo, matematiko, ekologijo, zgodovino, tudi filozofijo …) in nam s tem daje širšo sliko dojemanje sveta.

Zakaj astronomija v šoli?
Z vključitvijo v šolski program kot obvezni samostojni predmet, bi lahko astronomija dodala nov smisel, tudi nekaj svežine v mozaik dolgoletnega izobraževanja naših otrok. Astronomija poglablja tako razumevanje našega sveta (tudi preko sinteze ostalih naravoslovnih in delno humanističnih vsebin), kot tudi razumevanje nas samih na potepinki Zemlji, v Osončju, v globokem vesolju in tako lahko tudi pripomore k boljši ekološki ozaveščenosti mladih, vseh nas. Poveže nas lahko tudi kot Ljudi - preko zavedanja, spoznavanja naše krhkosti, ranljivosti in hkrati preko dojemanja naše enkratnosti – ki pa se lahko odraža le v sodelovanju, v občestvu, skozi zgodovinsko rast in izročilo, vzgojo, trud in spoštovanje prednikov in okolja, ki nam nudi privilegij biti in razumeti. Poiščimo torej pot do boljše vključenosti astronomije v naše življenje, zakaj ne tudi v šole.

Pomanjkljivo znanje astronomije
Lahko bi tudi dejali, da če se ne znajdemo na nebesnem zvezdnem svodu, kako se bomo potem znašli v življenju!? Kakor na Nebu, tako na Zemlji.
O velikih vrzelih v naši splošni in astronomski izobrazbi govorijo številni primeri, ko sicer celo odlično naravoslovno izobraženi ljudje še niso slišali (ali napačno trdijo), recimo: da je Severnica kar Venera na zahodu, o osnovah gibanja v Sončevem sistemu so prejeli tako malo informacij, da si ne morejo predstavljati razloga za menjavo nočnega zvezdnega neba skozi letne čase, nihče jim (nam) ni povedal, da elementi težji od vodika večinoma nastajajo v zvezdah preko fuzije, in da je to preko E = Δmc² glavni vir energije sevanja zvezd (tudi energije na Zemlji), da brez upoštevanja teorije relativnosti GPS navigacija ne bi delovala (danes se celo posredno pobere največ davkov od teorije relativnosti), tudi koledar si kdaj napačno razlagajo, zelo malo vemo o dinamiki razvoja podnebja, atmosfere in življenja na Zemlji (da je kisik zapolnil atmosfero do današnjih koncentracij komaj pred kratkim, da smo sesalci dobili priložnost komaj v času zadnjih dveh odstotkov obstoja Zemlje), zelo malo vemo o naših pomembnih astronomih (Herman Koroški, Bernard Perger, Andrej Perlah, Ferdinand A. Hallerstein, Jurij Vega in Jožef Stefan – imata kraterja na Luni, Pavel Kunaver, Herman Potočnik Noordung, Franjo Dominko, Franklin R. Puhek, Anton Mavretič in še številni astronavti slovenskega rodu …) in še bi lahko naštevali o vrzelih naše izobrazbe.
Res je – vsi pozabljamo vsebine iz šolskih dni in nas kdaj dobijo na levi nogi – a tukaj govorimo o zagati večine nas, ker se določenih primarnih vsebin v šoli sploh ne obravnava ali povezuje. Se jih ne doživi v naravi preko opazovanj (videti je vedeti) ali se jih vpelje preko eksperimenta. V marsičem še zmeraj živimo v pred renesančni miselnosti… V renesansi so poučevali sedem umetnosti: gramatika, retorika, dialektika, geometrija, aritmetika, glasba, astronomija. Izbor v kontekstu časa nikakor ni bil slab – a danes je astronomija praktično obrobna šolska veda, čeprav korenito določa naše življenje in bodočnost!

Posvojenka astronomija
Priznajmo - astronomija je formalno vključena v fiziko in geografijo (gravitacijski zakon, Keplerjevi zakoni, mini zgodovina, Sončev sistem, mrki, letni časi, klimatski pasovi, nekaj informacij o telesih globokega neba…), a ker je astronomija zgolj uboga posvojenka, se žal z njo ravna kot s posvojenci, sirotami – zanjo ni nikoli časa in razumevanja, je odrinjena (seveda so tudi izjeme). Že sama fizika ima zelo skromno število ur za obvezne vsebine, ki se jih morajo učenke in učenci naučiti (zato se med poukom hiti in ni časa za utrjevanje).
Vse pohvale izjemam, mentorjem astronomskih krožkov, izbirnih predmetov in mnogim, ki radovedne učence pripravljate na tekmovanja iz astronomije.
Kot primerjalna zanimivost - astronomija je v tem našem maratonskem procesu učenja slabše zastopana kot recimo gospodinjstvo, tehnični pouk, glasba. A glede na pomen astronomije, je res težko verjeti, dojeti, da v množici predmetov in ur v trinajstih letih primarnega izobraževanja, astronomiji kot samostojnemu predmetu ni posvečena niti ura predavanj (izbirni predmet pa pokrije le kak odstotek mladih).
Določeni predmeti pa imajo samoumevno šolsko pravico izvajanja devet ali celo več let, kot da bodo vsi naši otroci nekoč Mozarti, Michelangeli ali Hilberti. Astronomija pa ostaja posvojenka.

Enoletni obvezni predmet
Zato predlagamo, da se astronomija vendarle uvede kot enoletni obvezni predmet s sto urami predavanj in vaj. To bi bilo le okrog pol odstotka časa od vseh ur našega šolanja (lahko pa se uvede tudi v naravoslovnih gimnazijah ali v ostalih srednjih šolah). Od tega bi vsaj dvajset ur posvetili opazovanjem in preprostim astronomskim vajam, meritvam, izračunom.
Predmet naj bo v pouk vključen na stopnji, ko imajo učenci že ustrezna predznanja s področja fizike in matematike. Torej ne prej kot v osmem razredu osnovne šole in ne prej kot v tretjem letniku srednje šole (če bi se za ta program odločile recimo tudi naravoslovne ali kake druge gimnazije, smeri). A tudi v drugem triletju osnovne šole, recimo v četrtem razredu, bi lahko praktična opazovalna astronomija še kako obogatila pouk mladih radovednežev.

Kaj je astronomija?
Omenimo tri glavne in zelo povezane sklope:
• Nebesna mehanika: Keplerjevi in Newtonovi zakoni, sferne koordinate, kaj je koledar, narava zvezd, astronavtika.
• Kozmologija: razdalje in hitrosti v vesolju, veliki pok, začetek prostor-čas (Einstein, Lemaître…), osnovne sile narave, nastanek osnovnih delcev, atomov, zvezd, planetov, galaksij, tudi pot do nastanka življenja.
• Opazovanja: temelj astronomije so vsekakor opazovanja in merjenja nebesnih teles (planeti, eksoplaneti, Luna, Sonce, ostale oddaljene zvezde - nove, supernove, kometi, asteroidi, meteorski roji, galaksije, meglice, spektrometrija, fotometrija, astrofotografija, itn. (oprema je dostopnejša, zaživela so mnoga društva), Slovenija se je odprla v svet, pohvalno.

Zgodovina astronomije
Tudi zgodovina astronomije je naša učiteljica »Historia magistra vitae est«. Slovenci smo veliko prispevali in še prispevamo v zakladnico astronomskega vedenja – to bi se pri pouku astronomije posebej poudarilo. Recimo naš rojak Jožef Stefan je odkril zakon o toplotnem sevanju – za črno telo velja j = σT⁴. To je edini fizikalni zakon poimenovan po kakem Slovencu in je tako tudi kot prvi na svetu leta 1879 pravilno izračunal površinsko temperaturo Sonca, zvezde, ki nam daje življenje. Tega uspeha se Slovenci večinoma sploh ne zavedamo. Seveda pa ne moremo mimo omembe zametkov preproste kozmologije iz svetih spisov – posebno iz Stare zaveze (povezava na veliki pok iz citata »Fiat Lux! Bodi svetloba! - Let there be light« - Prva Mojzesova knjiga/Geneza) – v kontekstu časa seveda. Iz povedanega sledi, da sploh ni čudno, da je širitev vesolja, »veliki pok« iz drobne vroče točke (t. i. prvobitnega atoma) prvi vpeljal matematik, fizik in župnik hkrati, Belgijec Georges Lemaître leta 1927. Religija in znanost se torej lahko dopolnjujeta in ni razloga za napetost med njima, razen v konstruktivnem dialogu seveda.

Velikana Kepler in Kuzanski v Sloveniji
Kot zanimivost omenimo še dva renesančna genija, ki sta bistveno prispevala k razvoju moderne astronomije in modernega človeka in sta povezana tudi s Slovenijo. J. Kepler (1571 - 1630) je nekaj mesecev preživel tudi v dvorcu Kastelišče, Petanjci – Prekmurje (razlogi so tičali v hudih političnih nesoglasjih glede ekonomske prevlade v družbi – seveda pod krinko take ali drugačne zanemarljive razlike v veroizpovedi …). Drugi, širši javnosti žal manj poznan mož, je kardinal Nikolaj Kuzanski (1401 – 1464), ki je najbrž prvi verodostojno opisal zvezde kot oddaljena sonca ter eksoplanete, ki potujejo okrog njih in je tako posledično tudi dopustil prisotnost življenja tam daleč v vesolju (v knjigi iz 1440 - O učeni nevednosti originalno De docta ignorantia - trdi, da so tam tudi naseljeni svetovi) – izjemno. Kuzanski je bil sloviti srednjeveški polihistor, teolog, škof, kardinal, filozof, matematik, optik, astronom, cerkvenopravni strokovnjak, zapornik, humanitarec saj je rešil ogromno ljudi, beguncev in večino grških antičnih spisov iz padlega Bizanca in je tako tudi dejavni začetnik renesanse (leta 1458 je obiskal tudi Bled, Bohinj). Danes so ('Nikolajevi') eksoplaneti v centru vesoljskih raziskav. Kepler je zelo dobro poznal delo Kuzanskega in ga je imel za božansko navdahnjenega. Noben od njiju ni imel nobenih težav zaradi astronomskih trditev.

Življenje na modrem planetu
Življenje kot tako, najbrž še vsaj kakšno milijardo let ostaja na našem modrem planetu (a vprašanje, če tudi človek). Izumrtja vrst v zgodovini planeta so številna ter drastična (okrog 95 % vseh vrst je že izginilo, ocena gre tudi do 99%) in so paradoksalno omogočila spet nov zagon, porast biodiverzitete, novih vrst življenja, pred kratkim tudi razvoj primatov in človeka (po izumrtju velikih plazilcev zaradi padca petnajst kilometrskega asteroida pred približno 65,8 milijoni let, ko preživi le nekaj sesalcev – naših prednikov – rec. Kayentatherium). Glede na starost vesolja 13,8 milijarde let, če ta čas skrčimo na eno leto, so sesalci dobili priložnost v zadnjem dnevu leta – človek poljedelec pa se pojavi komaj 31 decembra, ob 23:59:32 (pred osemindvajsetimi sekundami) …. Apokaliptični dogodki so torej neke vrste stikalo, za nastanek novih vrst in slovo večine do takrat bivajočih vrst.

Previdno z Zemljo
Larry Niven (priznan pisatelj znanstvene fantastike) pravi takole: "Dinozavri so izumrli, ker niso imeli vesoljskega programa. In če bomo mi izumrli, ker ne bomo imeli vesoljskega programa, si to zaslužimo." Ali ga imamo, ga gradimo v pravi smeri?
Nimamo (še) rezervnega planeta – zato moramo biti še toliko bolj previdni, ko posegamo v bistvo naše Zemlje, to je v podnebno in kemijsko ravnovesje (kajti to nas lahko stane velikih tragedij, trpljenja – tudi na področju lastnega genoma – ki je naše bistvo, hormonski motilci so danes prvi eksistencialni problem, so tihi ubijalci identitete mladih…). Etika, odnos do sveta, sočloveka, se gradi tudi preko razumevanja narave, vesolja, krhkosti Zemlje in življenja na njej – in tukaj nam mora pomagati tudi šola z ustreznim odzivom na znamenja časa.

Tudi astronomija vzgaja človeka
V tem tekstu je podan zgolj zelo okrnjen povzetek serije člankov (ki v razširjeni obliki izhajajo v astronomski reviji Spika) o boljši vključitvi astronomije v naše življenje, tudi v šole (vabljeni k branju).
Skupaj z nami si torej lahko prizadevate, da bi astronomija dobila v šoli vsaj status gospodinjstva, glasbe ali tehničnega pouka, sedaj še tega nima... Cilji so poglobljeno vedenje, razumevanje narave, vesolja in sebe – tudi iskanje lepote in smisla - da bomo lažje živeli, se razumeli in preživeli.
Tudi astronomija (vedenje) vzgaja človeka.

Zorko Vičar
Korona poletje 2021 (objavljeno mar. 2022)