Šentviška šola astronomije

V informacijo Tekst je bil naročen za letni pregled dogajanja na nebu - Astronomske efemeride za leto 2015 - GLEJ JIH, ZVEZDE (prevod Ludvik Jevšenak, urednik Bojan Kambič; avtor francoskega originala je Guillaume Cannat [Le Ciel a l'oeil nu en 2015]) - a je daljša verzija teksta našla pot tudi v Spiko (tekst je nastal in bil odposlan konec poletja 2014).

Vičar Zorko

Naslov »Šentviška šola astronomije« zajema skoraj 100 let razvoja astronomije v kraju Šentvid nad Ljubljano. In zakaj ima Šentvid eno najstarejših tovrstnih tradicij? Odgovor ni enoznačen – a zagotovo je k razvoju astronomije veliko prispevala res bogata in nič kaj konvencionalna šolska zgodovina kraja. In kako to, da sta v tako majhnem kraju kar dve gimnaziji, tri osnovne šole in na obzorju se celo kaže univerza pa še kaj?
Samo utrinek iz zgodovine. Na prelomu 19. in 20. stoletja so potekale žolčne debate, časopisna in politična kreganja o postavitvi škofijske gimnazije. Liberalci, s pisateljem Ivanom Tavčarjem na čelu, je nikakor niso marali v sami Ljubljani, da ne bi "kvarila" mladine. Ljudski tabor, s škofom Jegličem na čelu, se je zato odločil, da gimnazijo postavi v Šentvid, ob železniško progo – zelo domiselno izbrana lokacija. Vse ostalo se je odvijalo v ritmu zgodovinskih antagonizmov med velesilami in ideologijami ..., a astronomija je vztrajno kljubovala času in - s presledki - preživela do današnjih dni.

Prva gimnazija, kjer je pouk potekal popolnoma v slovenskem jeziku, je bila torej ustanovljena leta 1901 v Šentvidu nad Ljubljano. Eden izmed njenih bivših dijakov nam je zaupal, da so že pred drugo svetovno vojno na škofijski gimnaziji brusili zrcala in iz njih sestavljali teleskope - izjemno. Po pričevanjih cenjenega prevajalca dotičnih efemerid »Glej jih zvezde!« g. Ludvika Jevšenaka pa segajo začetki povojne šentviške astronomije vsaj v leto 1957 z izgradnjo novega poslopja na Prušnikovi 98 (prvotna gimnazija čez progo pa je od leta 1941 do 1991 ostala v rokah različnih vojska). To leto so stopili skupaj (takrat dijak, danes prevajalec efemerid "Glej jih, zvezde") Ludvik Jevšenak, ravnatelj gimnazije g. Stane Medved, starosta slovenske astronomije prof. Pavel Kunaver, ki je prispeval teleskop refraktor premera 100 mm in skupaj so ustanovili astronomski krožek. Prof. Pavel Kunaver je leta 1957 začel z gradnjo observatorija na terasi šole. Dogradili so okrogel zid premera 6 m in na sredo postavili betonski podstavek za astronomsko stojalo. Kupole jim, iz nam neznanih razlogov, ni uspelo montirati. Teleskop so, kljub umanjkanju strehe, pritrdili na centralni podstavek in ga domiselno zavarovali z omaro na kolesih.
Dijaka Andrej Mohar in Robert Fonda sta konec 70-ih in začetek 80-ih, pod mentorstvom prof. Kodelje, imenitno vodila krožek s Kunaverjevo opremo in delno z opremo društva Javornik. Leta 1978 sta postavila tudi nov majhen observatorij lesene konstrukcije 2 x 2 metra. Streha se je domiselno odpirala z betonskima protiutežema. Za njima je vrsto let zelo uspešno vodil krožek dr. Aram Karalič.
Dijaki so z leti dodobra obdelali Kunaverjev refraktor in šola se je odločila za nakup nove optične cevi tipa Newton. Na Kunaverjevo stojalo so pritrdili znameniti Vegin reflektor AT140. Optični komplet AT140 je zasnoval prof. Marijan Prosen. Zagotovo sem zaradi skromnega šolskega arhiva izpustil še kakega profesorja, mentorja, dijaka. Leta 1990 sem krožek prevzel sam. Zadnja 4 leta pa krožek odlično vodita bivši dijak Klemen Blokar in dr. kemije Andrej Lajovic – sam še zmeraj pomagam v okviru potreb in časa. Ko sem začel s krožkom leta 1990, je na strehi sameval provizorično pokrit Kunaverjev observatorij, Moharjev lesen pa je bil že dodobra razdejan od zim, vetra in padavin.


Foto: Gašper Karlin.


Opazovanje Sonca na Šentvidu v 60-ih letih. Vse starejše, izjemno zgovorne slike, je prispeval g. Ludvik Jevšenak (stoji desno ob teleskopu). Lepo se vidi zid observatorija, a brez kupole.

Začel sem iz ničle, a že leta 1991 sem slučajno v kotu temnice zagledal dodobra obdelanega Newtona AT140 na Kunaverjevem podstavku. V resnici sem prvič v življenju imel v rokah ta prav zmogljiv teleskop. Kot srednješolec sem si sicer na Gimnaziji FM Ljutomer za nekaj tednov izposodil Vegin refraktorček premera 50 mm, a brez stojala in sam brez vsakih izkušenj. Kot samouk sem prepoznal nekaj svetlejših ozvezdij (iz Presekove zvezdne karte) in to je bilo tudi vse. Šola se je, žal, v moji mladosti v velikem loku izogibala astronomiji. Tako mi (nam) je že zapuščena Kunaverjeva oprema, z nadgradnjo (AT140) ostalih mentorjev, kot zvezdni utrinek nepričakovano, odprla okno v vesolje.
A sam teleskop ni bil dovolj, po koščkih sem se, skupaj z dijaki, učil prvih korakov v opazovalno astronomijo. A leta 1990-1995 so tudi sicer predstavljala izjemen čas, novo renesanso za cel svet in predvsem za Slovenijo, zakaj? Konec hladne vojne je razrahljal krč strahu, nezaupanja in to je pozitivno vplivalo tudi na znanost, astronomijo, ... Računalniki so postajali nepogrešljiv del teleskopov in astronomskih raziskav, modelov, na trg so prihajale prve CCD kamere, Slovenija se je z osamosvojitvijo odprla v svet, nastajati so začela številna astronomska društva, čudežno je začela izhajati Bojanova astronomska revija Spika. Svetovni splet je trkal na vrata, tako smo si že leta 1995 naredili spletno stran (je ena najstarejših, leta 2015 praznujemo 20 let šentviške astronomske spletne strani). V Sloveniji in tudi na Šentvidu je ponovno polno zaživela gimnazija – naravoslovni oddelki so imeli odličen program, v njem je bil prostor tudi za astronomijo. Žal pa je politika, po letu 1995, zelo neodgovorno odpravila naravoslovno gimnazijo.
Vsi našteti dejavniki so bili pomembni, a vendar je bil odločilen najden zaprašen »Kunaverjev« teleskop. Po prvih imenitnih dosežkih – krožek je kdaj štel do 40 članov, tudi z dijaki naravoslovnih smeri smo preživljali lepe opazovalne večere na terasi šole, slikali smo Sončev mrk, Luno, izdelovali raziskovalne naloge, objavili smo prve članke v Spiki in drugje – po vsem tem, smo si zaželeli več. Res težko in nerodno »Kunaverjevo« stojalo ter optično cev AT140 smo morali prenašati po stopnicah na teraso, sam teleskop je bil že dodobra spraskan, nanj se brez hude telovadbe tudi ni dalo pritrditi fotoaparatov, ..., na tržišču pa so se že pojavljali računalniško vodeni teleskopi večjih premerov. Ob naklonjenosti ravnatelja prof. Jureta Grgureviča, pomočnika mag. prof. Jake Erkerja in izjemni podpori računovodkinje gospe Marte Medved, smo uspeli leta 1993 v ZDA kupiti računalniško voden teleskop SC Meade LX200, 250 mm, f/10 (po zapletih na carini, smo ga prejeli leta 1994 - letos tako tudi mineva 20 let njegove uporabe). Po nakupu tako zmogljivega teleskopa se je zedlo logično, da se končno dogradi »Kunaverjev« observatorij. Šola najprej ni bila navdušena nad idejo, a nam je s spretnostjo komunikacije in entuziazmom, večinoma smo sami prenašali opeke, cement, ..., le uspelo. Veliko truda so vložili tudi dijaki Marko Giacomelli, Damjan Šterk, Jure Cedilnik, Gašper Šušteršič, Andraž Petrovič, Borut Wagner (Borut je tudi prvi uspešno programiral teleskop). Pri domiselni elektrifikaciji nam je zelo pomagal sodelavec g. Martin Tegelj. Tudi sicer so nam bili profesorji v večini naklonjeni in so nam kdaj tudi pomagali z dijaki pri tovorjenju materiala na teraso.


Jesen leta 1994, dijaki pred obnovljenim (in dograjenim) Kunaverjevim observatorijem. Na sliki so od leve proti desni (ob novem teleskopu SC MEADE LX200, 250 mm, f/5): Damjan Šterk, Jure Cedilnik, Gašper Šušteršič, Andraž Petrovič.


Približno v takem stanju sem našel šentviško astronomijo leta 1990. Imeniten observatorij na terasi šole, ki ga je zgradila generacija Andreja Moharja leta 1978, je zaradi vremena in delno tudi neustreznega vzdrževanja, žalostno propadel.

Premer teleskopa 250 mm z bogato knjižnico NGC objektov, samodejno iskanje, možnost montaže kamer, observatorij, vse to nam je odprlo čisto nov svet oddaljenih kopic, meglic, galaksij, ki jih z obrabljenim AT140 (premer 140 mm) sploh nismo uspeli ujeti, ali pa smo objekte zgolj slutili (Šentvid je namreč svetlobno zelo onesnažen). Leta 1999 smo uspeli kupiti tudi CCD kamero in z njo smo nekaj let slikali in merili sije nov in predvsem supernov, rezultate pa smo pošiljali v izmenjavo na »International Supernovae Network«. Z novo opremo smo brez težav spremljali šibke komete. Tudi dogodki na nebu so nam bili zelo naklonjeni. Leta 1994 se je zgodil izjemen trk kometa Shoemaker-Levy z Jupitrom, tukaj sta še fantastična kometa Hyakutake 1996b2 in Hale-Bopp 1997. S pomočjo prof. Ane Merljak smo leta 1995 obiskali astronome v Frankfurtu – sprejel nas je zdomec g. Jože Plohl, sam nekoč krožkar in dijak Gimnazije Šentvid – Ljubljana. Leta 1997 smo se vključili v prvi pravi mednarodni spletni projekt - Astronomy On-Line (naš cilj je bil opazovanje gama izbruhov v vidnem spektru). Dijak Gergor Vertačnik in pozneje kot člana AD Vega, je blestel na Messierjevih in M+M maratonih. Leta 1999 smo se posvetili popolnemu Šončevemu mrku in naredili nekaj izjemnih slik, posneli smo tudi korono in spekter. Po letu 2000 pa naj omenim prehode Merkurja (2003) in Venere (2004, 2012) čez Sonce in ogled Sončevega mrka v Turčiji 2006 – uspel nam je direktni spletni prenos dogodka. Tudi prehod Venere čez Sonce 2004 smo prenašali preko spleta in doživeli izjemno pozitiven odziv (recimo: »Ful dobro, da ste naredili tole animacijo Venere in sproten prikaz, vsa čast, pozdrav xy fakulteta«), naš prenos si je ogledalo dobrih 5000 spletnih obiskovalcev (zaradi prenosa slik, je to izjemno). Leta 1995 smo začeli sodelovati tudi pri izobraževanju starejših – z astronomsko skupino Univerze za tretje življenjsko obdobje - ustanovljeno leto prej. V letu 2014 smo tako praznovali 20 let organizirane astronomije za starejše. S skupino Repatic in kometov – kot so se sami poimenovali – smo obiskali vrsto slovenskih in tujih krajev ter ustanov povezanih z astronomijo – med drugim tudi Kraljevo družbo v Londonu. Od leta 2011 sodelujemo še z drugo astronomsko skupino za starejše, ki deluje na Poljanski.
Izjemen prelom predstavlja Mednarodno leto astronomije 2009 (MLA2009). Kot član odbora MLA2009 sem leta 2008 podal pobudo, da vsem šolam v Sloveniji, 400 let po Galileju, pripada tudi astronomska oprema. Pobudo »Teleskop za vsako šolo« je vlada RS leta 2008 vključila v program za 2009 (a šlo je za las, po že skoraj izgubljenem boju z birokrati, je na koncu pozitivno odločitev sprejel sam premier), nova vlada 2009 pa jo je, po ponovnem dopisu glede obljube iz 2008, tudi uspešno realizirala. Ministrstvo za šolstvo in šport R. Slovenije je sofinanciralo 550 EUR na šolo in odziv je bil nepričakovan, izjemen. Kar 90 % osnovnih in 68 % srednjih šol je šlo v nakup teleskopov in ostale astronomske opreme. Zelo so me presenetili zavodi za izobraževanje otrok s posebnimi potrebami z 28 procenti - odlično. Tudi sicer smo kot Astronomsko društvo Vega – Ljubljana, v MLA2009 organizirali veliko javnih predavanj in opazovanj izven Ljubljane, tudi po šolah, celo v vrtcu.
Da astronomija na Šentvidu ne bi ostala zgolj na nivoju krožka, smo leta 2001 Zorko Vičar, Peter Mihor in Mitja Šiška ustanovili Astronomsko društvo Vega – Ljubljana (ADV). Društvo Vega je predvsem namenjeno bivšim dijakom, ki so se že izkazali pri delu astronomskega krožka, z raziskovalnimi nalogami ali z ostalimi astronomskimi aktivnostmi. Društvo in krožek se lepo dopolnjujeta, tako z opremo, ki si jo delita (društvo ima sedaj celo boljšo opremo od krožka), kot z izkušnjami in seveda kadrovsko.

Poleg že omenjenih dijakov, omenimo še ostale dijakinje in dijake, ki so bili vključeni v gibanje Znanost mladini ali so s svojim marljivim delom, bistveno prispevali k razvoju Astronomskega krožka gimnazije Šentvid – Ljubljana. Veliko truda v astronomijo so v zadnjih 25-ih letih, poleg že naštetih, vložili naslednji dijaki in dijakinje: Peter Mihor, Dejan Kolariča, Gregor Zaletel, Gregor Šekoranja, Gregor Goslar, Tomaž Goslar, Marko Cedilnik, Peter Novak, Matija Kastelic, Tomaž Ščuka, Žiga Budja, Sanja Kmetec, Irena Mozetič, Stanka Magister, Matjaž in Andrej Koncilija, Tanja Benko, Damjan Jerina Rajapakse, Bine Šarabon, Klemen Žagar, Jože Prudič, Mojca Skalar, Boštjan Troha, Primož Dolenc, Mitja Šiška, Eva Potočnik, Dunja Ropret, Matej Rabzelj, Lenart Lesar, Vid Ratajec, Gaja Mraz, Ida Kraševec, Petra Juvan, Irena Pretnar, Nina Pogačnik, Kristina Meršak, Matej Medved, Marko Debeljak. Zagotovo še kdo spada na ta seznam, a za nazaj ne poznam vseh podrobnosti, sodelavcev, dijakov. K »Šentviški šoli astronomije« sta se od zunaj imenitno vključila tudi fizik Jure Varlec in dr. kemije Andrej Lajovic.


Dr. Andrej Lajovic - pobudnik (skupaj s Klemenom Blokarjem) in nosilec projekta »radijski telekop« - ob parabolični sprejemni anteni radijskega teleskopa premera 1.9 m (za detekcijo vodikove črte valovne dolžine 21.1 cm – črta nastane pri spremembi spina, valovna dolžina je primerna za merjenje strukture Rimske ceste, ki jo izluščimo iz prostorske porazdelitve vodika). Že leta 1997 pa sta mlada raziskovalca (desno) Marko Cedilnik in Tomaž Goslar izdelala preprosto dipolno anteno (za sprejem valovne dolžine 10 m, oz. 30 MHz) in beležila kulminacije središča Rimske ceste. Takrat smo meritve samodejno zapisovali s pomočjo računalniškega krmilno merilnega sistema CMC-S2 (programsko orodje v pascalu smo si izdelali sami). Ta odličen sistem je v Slovenijo uvedel prof. docent fizike Slavko Kocijančič.


Delo v observatoriju leta 2008 – foto: Klemen Blokar.

Po hitrem pregledu naše zgodovine, iz katere se razbere tudi naše delo, si oglejmo še splošne usmeritve »Šentviške šole astronomije«.

Naši cilji in aktivnosti