Primerjava binokla Sky Master 15×70 PRO, s starejšo in cenejšo verzijo,
- 16. dec. 2024
V majski Spiki iz "davnega" leta 2012 sem objavil članek o daljnogledu Sky Master 15×70 (še danes je ta daljnogled
čislan med astronomi). Lahko ga
preberete na spodnjem linku - tudi odziv na članek (odzivov je bilo še več).
»Žepni« teleskopi za otroke in odrasle – II. del,
- koliko poznamo ponudbo in uporabnost daljnogledov, tudi z vidika pomoči slabovidnim
( strani 230 - 234, Spika 5, 2012 )
*
Odziv na članek - Gorazd Bizjan (NebesniGospodar) - Spika 10 (2012)
Celestron se je po dolgih letih odločil, da zelo uspešno serijo poceni daljnogledov
Sky Master, nadgradi v serijo Sky Master PRO. Ta serija ima notranjost napolnjeno z dušikom (ni rosenja),
ohišje je vodoodporno, leče so večplastno naparjene (tako se dodatno zmanjša odsev), priložen je soliden stativadapter
na katerega lahko namestimo iskalo na rdečo piko. Pokrovčki so kvalitetni in lahko obvisijo na objektivih.
Na okularja lahko pritrdimo filtre. Torbica je tudi zelo solidna napram prvotni seriji Sky Master 15×70.
Daljnogled ima še zmeraj zelo razkošno polje 4.4 ° !!!
Vse povedano se sliši zelo optimistično napram starejši verziji - kako pa je v resnici - pa mora testirati vsak sam.
V pomoč sta nam lahko recimo tudi spodnja linka in odzivi, ocene na nov Sky Master 15×70 PRO:
**
https://www.harrisontelescopes.co.uk/acatalog/celestron-skymaster-pro-15x70-binoculars.html
**
https://www.amazon.com/Celestron-15x70-SkyMaster-Binoculars-Astronomy/dp/B00U6AIZHE?th=1
Odzivi so večinoma pozitivni - so pa nekateri tudi zelo zadržani.
Sam še daljnogleda Sky Master 15×70 PRO nisem testiral, a ga je testiral kolega
Gorazd Bizjan in ga je tudi primerjal s cenejšo, starejšo različico z mojega članka iz 2012.
V decembrski Spiki 2024 lahko torej preberete, kaj je ugotovil.
Če povzamem Gorazdov zaključek.
Ima mešane občutke, je hkrati čudovita naprava
s krasno sliko (skoraj za razred boljšo od stare verzije, svetlejša in kontrastnejša)
in to za zmerno ceno (cca 210 $).
Uporaba z očali pa je veliko slabša glede na starejšo verzijo - zelo zoži polje.
Vesel je torej stare verzije, a se tudi nove "PRO" serije ne bi branil.
O ostalih pripombah pa več v Gorazdovem članku.
Kot sem sam napisal v članku iz maja 2012: "Opisi nebesnih objektov, ki jih lahko preberemo v odlični Bojanovi
knjigi Ozvezdja in veljajo za daljnogled 10x50, zagotovo veljajo tudi za daljnogled 15x70."
In to zagotovo še bolj velja tudi za novo serijo 15x70 PRO.
Da se kupiti tudi verzijo Sky Master 20×80 PRO - zagotovo se jo splača testirati (cca 430 $),
a je več kot 2x dražja od stare verzije brez 'pro'.
Moj nasvet čez palec je (in izkušnje),
če imate le 200 $, kupite prvotno verzijo
Sky Master 20×80 s poljem kar 3.7 °
(cca 200 $).
To je zagotovo ena boljših kompromisnih rešitev.
Če imate pa zgolj 70 $ in vam babica ter dedek podarita še 60 $ (malo jih pocukajte za žep),
pa je stara verzija binokla Sky Master 15×70 prav dober začetek za vstop v skrivnostni svet nebesnih čudes
(sploh če ste zelo kratkovidni -10 ...).
Galaksija Roj kresničk (Firefly Sparkle) v rani mladosti,
- 11. dec. 2024
Galaksija Roj kresničk (Firefly Sparkle) je obstajala 600 milijonov let po prapoku
oziroma začetku časa. Vesoljski teleskop James Webb jo je torej ujel v "otroštvu" vesolja.
Vesolje je staro 13,8 milijarde let.
Povzeto po RTVS.
Galaksija Roj kresničk (Firefly Sparkle) je obstajala 600 milijonov let po prapoku
oziroma začetku časa. Vesoljski teleskop James Webb jo je torej ujel v "otroštvu" vesolja.
To je staro 13,8 milijarde let.
Pri odkritju je pomagala mati narava, ki je ustvarila ogromno "povečevalno steklo".
Med nami in Rojem kresničk je namreč jata galaksij MACS J1423, ki s svojo maso močno
ukrivlja okoliški prostor-čas, s tem pa izostri zadeve za njo. Pojav se imenuje gravitacijska
leča in omogoča, da vidimo galaksije, ki so sicer pretemne in preveč oddaljene za zaznavo.
Astronomi so razbrali deset ločenih zvezdnih kopic, torej gostejših skupkov zvezd.
Tudi to je pomembno: gre za najbolj oddaljene potrjene zvezdne kopice doslej.
Webb jih je kemično analiziral, tako da je njihovo svetlobo razbil na posamezne valovne dolžine.
Znanstveniki so tako ugotovili, da so zvezdne kopice različnih starosti. To pomeni, da zvezde
v tej galaksiji niso nastale vse naenkrat, temveč v različnih časovnih obdobjih. Ugotovitev
je pomembna, ker potrjuje teorijo o postopnem razvoju galaksij.
"Pomembno je, da obstaja stalni dialog med opazovanji in teorijo," izjavo raziskovalca Nicholasa Martina.
Slovenka Maruša Bradač je pred leti sodelovala pri razvoju enega izmed instrumentov teleskopa James Webb,
zato je njena raziskovalna skupina dobila več kot 200 ur opazovalnega časa v tem naprednem observatoriju.
Pri raziskavi je sicer sodelovalo več deset znanstvenikov z univerz in inštitutov po vsem svetu.
Med njimi je bila tudi slovenska ekipa s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.
Slovenska ekipa je bila odgovorna za analizo podatkov gravitacijskega lečenja in interpretacijo
razvoja zvezdnih kopic.
Uspelo ji je tudi poustvariti podobo galaksije, kakršno bi jo videli brez vmesne gravitacijske
leče, za kar je bil odgovoren doktorski študent Gregor Rihtaršič. "Da smo lahko iz povečane
in skrajno popačene slike galaksije v obliki podolgovatega loka rekonstruirali njeno pravo podobo,
je bilo ključno razumevanje gravitacijske leče – jate galaksij MACS 1423, ki leži med nami
in galaksijo Firefly Sparkle. Modeliranje takšne gravitacijske leče je že samo po sebi
zanimivo, saj pri tem izračunamo, kje se v jati skriva očem nevidna temna snov, ki s svojo
gravitacijo povzroči odklon svetlobe oddaljenih galaksij," je pojasnil Rihtaršič.
Rekonstruirana podoba kaže, da se galaksija še ni posedla v klasično obliko diska.
V bližini Roja kresničk sta še dve galaksiji, oddaljeni 6500 in 42000 svetlobnih let.
Tri galaksije najbrž krožijo okoli skupnega središča in so najbrž na tem, da se bodo združile.
Oziroma – najbrž so se že. Gledamo namreč trenutek v davni, davni preteklosti, ki je že minil.
Sonce je v tem obdobju na vrhuncu svoje aktivnsoti, zato lahko vidmo veliko
polarnih sijev, ogromno peg na površini Sonca in tudi izbruhov koronarne mase.
Enega takega se je dalo opazovati od dopoldneva do popoldneva 29. okt. 2024.
Sliki spodaj sta narejeni z zamikom dobre ure in pol. Lepo se opazi, kako se razvija lok
koronarne mase, ki se je po dobri uri in pol odcepil od Sonca.
Slikano skozi okular, H-alfa telekop Lunt 35 mm.
Izbruh se je razširil v cca 100 min za okrog 2*86/725 = 0.24 R_sonca = 83 000 km.
Radialna povprečna hitrost je torej bila cca 14 km/s.
Ubežna hitrost s Sonca je 617.7 km/s (da dobimo to hitrost, izvedemo fizikalno enako preprost premislek,
kot za drugo kozmično hitrost z Zemlje) in iz tega lahko sklepamo, da kdaj torej gmote plazme zapustijo Sonce
(ko so hitrosti večje ali enake hitrosti 617.7 km/s).
Foto: Zorko
Astronomski krožek in komet – C/2023 A3 Tsuchinshan-ATLAS iz Šentvida II,
- 21. okt. 2024
Od prejšnjega ponedeljka po 23. h pa do nedelje 20. okt. 2024 nam je pogled na komet in zvezdno nebo
zakrivala oblačnost.
No - tudi v ponedeljek in torek 21. in 22. okt. 2024 nam je bilo nebo zelo naklonjeno in tako smo spet lahko uživali
ob pogledu na komet – C/2023 A3 Tsuchinshan-ATLAS. Tokrat mu je sij sicer padel za nekaj magnitud,
a večina mladih ga je še ujela s prostimi očmi. V daljnogledih in v Ciki (Dobson 30 cm, f/5)
pa je še zmeraj bil božanski. Tokrat veliko višje na nebu je repatec naravnost žarel na zvezdnem ozadju.
V zraku je bilo kar nekaj vlage in ozračje je bilo izjemno mirno in zato smo še kako
uživali v pogledu na izjemen Saturn - tudi s povečavo 300x. Oko smo vrgli tudi na nekaj
izjemnih objektov globokega poletnega in jesenskega neba.
Dejan pa je 20. okt. 2024 zvečer posnel dve izjemni podobi kometa C/2023 A3 Tsuchinshan-ATLAS - sliki spodaj.
Komet je torej še zmeraj hvaležen objekt za astrofotografe in tudi za vse, ki radi nebo opazujemo
z daljnogledi.
Dejanova prva slika kometa - C/2023 A3 Tsuchinshan-ATLAS, 20. okt. 2024.
Seštel je 7 slik, goriščna razdalja 90 mm - ekvivalent, f/4, 10 sek., iso 1600-3200.
Dejanova druga imenitna slika kometa - C/2023 A3 Tsuchinshan-ATLAS, 20. okt. 2024.
Seštetel je 8 slik, goriščna razdalja 24 mm - ekvivalent, f/4, 15 sek iso 800 .
Desno na sliki prizor krasno dopolnjuje ozvezdje Severne krone (Corona Borealis).
Komet pa se nahaja v ozvezdju Kačenosca (Ophiuchus), ki nosi Kačo (Serpens - poznamo pojem serpentine :).
Najpomembnejši astronomski dogodek v Kačenoscu je bila supernova SN 1604, poimenovana
tudi Keplerjeva zvezda, ki so jo prvič opazili 9. oktobra 1604. Johannes Kepler jo je
prvič opazil 16. oktobra,
vendar jo je tako podrobno preučeval, da se posledično imenuje po njem.
Risba znamenitega očeta nebesne mehanike Johannesa Keplerja,
ki prikazuje lokacijo "stella nove" (supernove) na
nogi Kačenosca (Ophiuchusa, oznaka N).
Ta supernova je imela velik vpliv na razvoj astronomije, saj
je nakazovala, da se vesolje v resnici zelo spreminja,
čeprav se nam zdijo ozvezdja in zvezde v njih skozi leta zmeraj enake - a v resnici niso.
Komet – C/2023 A3 Tsuchinshan-ATLAS iz Šentvida,
- 14. okt. 2024
Vreme se nas je v ponedeljek 14. okt. 2024 od 19. h do 21. h končno usmililo
in ravno smo še ujeli Komet – C/2023 A3 Tsuchinshan-ATLAS s prostim očesom in seveda
na fotografije. Super se je izšlo tudi za krožkarje - prvega kometa ne pozabiš nikoli.
Repatec se je zelo izkazal, sledi nekaj Klemenovih in Martinovih slik, pa še kakšna moja.
Martinov posnetek komet – C/2023 A3 Tsuchinshan-ATLAS iz Šentvida, 14. 10. 2024.
Oprema: Canon 6D, objektiv 24-105 mm f/4, osvetlitev 4 s, zaslonka f/4, ISO 800.
Klemenov posnetek komet – C/2023 A3 Tsuchinshan-ATLAS iz Šentvida, 14. 10. 2024.
Oprema: Canon EOS RP, objektiv Sigma 105 mm f/1.4 (najboljši objektiv za tovrstne komete!),
osvetlitev 2 s, zaslonka f/1.8, ISO 3200.
Klemenov posnetek komet – C/2023 A3 Tsuchinshan-ATLAS (vidi se tudi protirep) iz Šentvida, 14. 10. 2024.
Na slikah se žal opazi tudi ogromno Muskovih satelitov tipa Starlink.
Protirep je tanka sled, ki kaže proti Soncu, v tem primeru v nasprotni smeri od glavnega repa.
Gre za osvetljen prah, ki v tanki ravnini ostane za kometom. Vidimo ga,
ko Zemlja prečka ravnino kometove orbite in je komet dokaj blizu Sonca.
Oprema: Canon EOS RP, objektiv Sigma 105 mm f/1.4, osvetlitev 2 s, zaslonka f/1.8, ISO 3200.
Slika prikazuje geometrijo nastanka antirepa kometa. Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Anti-tail
Jedro in koma kometa – C/2023 A3 Tsuchinshan-ATLAS - slikano skozi Ciko, Dobson 300 mm f/5, foto Zorko V. (14. 10. 2024).
C/2023 A3 (Suchinshan–ATLAS) je komet iz Oortovega oblaka, ki so ga 9. januarja 2023 odkril sodelavci observatorija
na Purple Mountain (Vijolični gori) - Kitajska.
Komet ima zelo nedoločeno tirnico, nekateri viri pravijo, da je nepovraten, začetni izračuni
so kazali na periodo 80 000 let ..., že majhna motnja mu lahko zelo spremeni elemente tira.
Oortov oblak je domnevno območje kometov,
oddaljeno od Sonca okoli 50 000 do 100 000 a.e. (približno na 1000 x razdalji Plutona od Sonca).
To noč je bil problem tudi Saturn, najprej ga nisem našel, ker je bil čisto zraven Lune (Stellarium nam je pokazal, kje je)
in tako smo
lahko Luno in Saturn opazovali v istem polju Cike - lepo.
Krasna konstelacija Saturna in Lune, 14. okt. 2024 - konjunkcija.
V knjigo udeležencev vpisujemo prisotnost (na sliki Ida) že vsaj od leta 1996 (prvi se je vpisal dijak Goslar,
raziskovalna naloga).
Izjemno dinamiko severnega sija (in oblakov) je Ida ujela v zgornji animaciji [foto: Ida, 10. maj 2024, mobi]:).
Obdelava krasnih
slik kometa – C/2023 A3 Tsuchinshan-ATLAS, 14. okt. 2024, astronomski observatorij Gimnazije Šentvid - Ljubljana.
SpaceX je ujel ogromno Super Heavy prvo stopnjo rakete v zraku,
Starship (zdruga stopnja) pa je uspešno "pristal" na morju,
- 13. okt. 2024
Starship je bil izstreljen ob 14.25. Prva stopnja Super Heavy se je po nekaj minutah pravilno
ločila od druge, se vrnila na izstrelišče v Boca Chici (Teksas, ZDA), kjer so jo v zraku ujele mehanične roke,
poimenovane Mechazilla. Manever je bil tvegan, saj česa takšnega ni poskusil še nihče, in če bi raketa zgrešila
tarčo ali pa priletela prehitro, bi povzročila obsežno uničenje. Izjemen preskok v raketni tehnologiji ponovne uporabe
je torej že tu.
Starship (zdruga stopnja) pa je uspešno "pristal" na morju
(v Indijskem oceanu).
Trenutek ujetja prve stopnje Super Heavy rakete Starship. Izjemna natančnost - na nekaj cm.
Starship je največja, najsilnejša in najzmogljivejša raketa vseh časov.
Povrhu je v celoti načrtovana kot večkrat uporabna. Pristajali bosta tako prva stopnja, mogočni Super Heavy,
kot druga stopnja, vesoljsko plovilo Starship.
Morebiti pa bo misija na Mars le uspela še v tem desetletju.
Explanation:
What if a rocket could return to its launch tower -- and be caught?
This happened for the first time 10 days ago, after a
SpaceX Starship rocket blasted off from its pad in
Boca Chica,
Texas,
USA.
Starship then
split, as planned,
with its upper stage landing in the
Pacific Ocean.
The big difference was the lower stage,
Super Heavy Booster 12, was caught by its launch tower about
7 minutes later.
Catching a rocket for reuse is a new and
innovative way to help reduce the cost of
rocket flight by making rockets more easily reusable.
Starship rockets may be used by
NASA in the
future to send spacecraft to Earth orbit, the
Moon, and even
other planets.
Vir: APOD
Izjemni posnetki polarnega sija - avtor: Jaka Ortar,
- 10. okt. 2024, A. Tirolska
Jaka Ortar, sodelavec na ARSO, je na A. Tirolskem na nadmosrki višni 2150 m
ujel nekaj izjemnih podob polarnega sija - 10. oktober 2024.
Čestitamo :)
MORAVŠKE NOČI ASTRONOMIJE: LIMBARSKA GORA, SOBOTA, 12. OKTOBER 2024,
- ali bomo videli tudi komet – C/2023 A3 Tsuchinshan-ATLAS?
"Sam en teleskop postav in vse bo tko kt prej - Limbarska gora"
" ... kot oktoberfest brez piva ..."
Povzetek dogajanja.
V enem stavku, komet – C/2023 A3 Tsuchinshan-ATLAS, ki nam ga je oblačnost žal zakrila - nas je astronome čisto zaslepil in
tako smo pozabili na vse obiskovalce, družine, otroke, ki bi se lahko v dveh urah dodobra naužili lepot
jesenskega zvezdnega neba (na nas so čakali čudovita Luna, Saturn, Venera, M27, M57, M31, Hi-h, Albireo, Epsilon Lire ...).
Sliši se malo objektov za tako srečanje, a nekje ob 20:20 se je nebo skoraj v celoti obleklo v oblačni plašč,
a žal pred tem na prizorišču ni bil postavljen prav noben
teleskop. In tako smo ne malo število udeležencev
prikrajšali za pogled v zvezdno nebo.
Naštel sem vsaj 20 avtomobilov - torej okrog 50 udeležencev, med njimi kar nekaj družin, radovednih in nadvse
simpatičnih otrok.
Zamočil sem tudi sam, ker sem s sabo vzel le 'lisičko', to je daljnogled Vixen 16X80 (vidno polje kar 4,3 °). Računal sem namreč,
da se na takem dogodku ja ne more zgoditi, da bi ne bilo postavljenih vsaj nekaj teleskopov, a se je žal nepričakovano
tudi zgodilo :(
Kot se vidi na sliki, je samo en obiskovalec postavil stojalo z glavo EQ6, a žal brez optične cevi.
Tudi nobenega H-alfa teleskopa nisem opazil.
Preden sva se s Klemenom odpravila na pot (hvala mu), sem razmišljal, da se raje ne sramotim s svojim refraktorčkom 80 mm,
f/4 (ki pa je v dveh minutah pripravljen za opazovanja in Luna, M31, M27, Hi-h, Albireo, tudi Saturn ...
so prav lično vidni v tej skromni optiki) in ga tako nisem vzel s sabo - to se mi ne sme več zgoditi.
Ni šlo za nas astronome, ampak za ostale obiskovalce, otroke.
Otrokom in tudi nekaterim odraslim,
smo tako z mojim Vixnom vsaj delno pričarali Luno - a kazati malčkom kaj več z dokaj težkim daljnogledom,
je misija nemogoče. Lep prizor je bil tudi oddaljeni Kum in pogledi v dolino.
Na Luni, posnetek spodaj, so se krasno videli kraterji
Platon ob Zalivu mavric (severni del Lune), na sredi ob terminatorju krater Kopernik,
proti južnemu delu Lune pa krater Tycho Brahe, Klavius, Longomontanus, Maginus ... in seveda morja (tudi
Morje tišine kjer sta 20. jul. 1969 pristala Armstrong in Aldrin).
Vse naštete podrobnosti na Luni in še kaj več,
so lahko za obiskovalce astronomske noči zelo poučne.
Ko je večina astronomov že odšla (ostali smo jaz, Klemen, Gorazd B.), so še prihajali obiskovalci (redki, pa vendar) in spraševali,
kje se kaj dogaja. Tako smo dedku z dvema nabritima vnukoma in vnukinjo,
da ne bi šli v dolino praznih rok, nekje ob 20:40
z Vixnom še pokazali
srebrno Luno, ki je prav romantično in sramežljivo občasno pokukala izza oblakov (res lep prizor za povečavo 16x in
vidno polje 4,3 °, slika spodaj). Zaradi koprene se je občasno pojavila čudovita
pastelna korona ob potepinki Luni in tudi krasen atmosferski optični pojav 'solune' (moon dog -
nastane zaradi loma svetlobe na heksagonalnih kristalčkih atmosferskega ledu). Tudi to je obiskovalce navdušilo in je vredno
astronomske noči (izjemna slika spodaj).
Ker so naju s Klemenom klicale družinske dolžnosti, sva jo tudi midva nekaj po 21. h popihala
v dolino.
Vseeno smo bili veseli, da smo se po dveh letih spet srečali na Limbarski gori, otroci so se podili
po travnikih, kužki pa so seveda tudi bili vesli limbarske divjine.
Odprli smo kar nekaj debat o opazovanjih polarnega sija, o "neznosnem" vremenu in verodostojnosti vremenskih napovedi
(sam delam na ARSO ...),
z Gorazdom o "limbaridih" izpred dveh let, o Sončevem mrku,
z Bojanom in Klemenom o tem, zakaj se univerzitetni profesorji le redko odločajo za popularizacijo znanosti (izjema je bil naš
prof. Janez Strnad).
Z Gorazdom smo razrešili še dilemo glede imena naše Cike
(teleskop Dobson 30 cm, f/5, GSO) - torej, cika je v resnici
slovenska avtohtona pasma manjše krave, ki je zelo hvaležno bitje,
saj zahteva malo in daje veliko ..., kot slovenski amaterski astronomi, revija Spika in še kdo.
S Klemenom pa sva v avtomobilu še razpredala o razmerju med univerzami in svetovnim spletom
(kaj je še ostalo univerzam in kaj naš čaka ali so univerze
v tujini preveč zaprte). Debata je tekla tudi o dilemah moderne prehrane in o norostih
aktualnega trenutka ... in vse to je bilo v zgodovini že videno.
Ob poti se je pasla kakšna srna, dve pa sta celo zmedeno skočili pred avto,
a se je vse srečno končalo.
Drugo leto pa:
"Sam en teleskop postav in vse bo tko kt prej - Limbarska gora"
Galerija posnetkov - Limbarska gora 12. okt. 2024.
Obiskovalcev torej ni manjkalo.
Klemen z daljnogledom Vixen išče komet C/2023 A3 Tsuchinshan-ATLAS, a tokrat se nam je repatec žal skril
med oblaki ...
Srebrna Luna :)
Čakanje na komet pred Cerkvijo svetega Valentina.
Na Luni so se prav lepo videli kraterji Platon ob Zalivu mavric (severni del Lune), na sredi ob terminatorju krater Kopernik,
proti južnemu delu Lune pa krater Tycho Brahe, Klavius, Longomontanus, Maginus ... in seveda morja (tudi
Morje tišine kjer sta 20. jul. 1969 pristala Armstrong in Aldrin). Vse naštete podrobnosti na Luni in še kaj več,
so lahko za obiskovalce astronomske noči zelo poučne.
Limbarska gora 12. okt. 2024.
Foto: Zorko V. - Canon, SX730 HS, 40x optical zoom.
Tam bi moral biti komet C/2023 A3 Tsuchinshan-ATLAS, a so zgolj oblaki in osamljeno stojalo.
Tik pred odhodom sva še dvema frišnima prišlekoma ob 21. h pokazala Luno in sem hkrati zagledal še izjemno soluno (moon dog)
in smo jo potem še skupaj občudovali
na nadrealistično razprtem nebu, izjemno - Klemen je ta krasen prizor še posnel
(okrog Lune se opazi pastelna korona, levo
pa barvita soluna). Krasen pozdrav neba pred odhodom.
Soluno smo z Gorazdom opazovali že prej, a ni bila tako izrazita,
bila je desno od Lune.
Še izrez iz zgornje slike.
Kaj smo zamudili.
Kaj smo zamudili,
po vrsti od leve proti desni, od zgoraj:
galaksija M31 (M32, M110, Luna je dodana kot primerjava) v Andromedi,
Hi-h (dvojna razsuta kopica v Perzeju, C14),
Cr39 v Perzeju, Ročka M27 v Lisički,
prekrasno dvozvzdje Albireo - Beta Laboda, planetarka Obroček M57 v Liri,
... in še kaj (Gama Andromede, Obešalnik, Mizar in Alkor ...).
Pa naslednje leto spet.
In kaj sem zapisal nekaj dni prej?
Ali bomo videli tudi komet – C/2023 A3 Tsuchinshan-ATLAS? Vir slike: APOD.
Občina Moravče in slovenska astronomska revija Spika tudi letos organizirata tradicionalne Moravške
noči astronomije. Dogodek se bo odvijal v soboto, 12. oktobra 2024 od poznega popoldneva naprej v noč
na vrhu Limbarske gore (upajmo na lepo vreme).
Srečali se bodo amaterski astronomi s svojimi teleskopi iz vse Slovenije in
vsi občudovalci nočnega neba.
Vljudno vabljeni!
Izjemno prikupno okolje za opazovanje lepot neba v središču Slovenije.
Spikino astronomsko srečanje na Limbarski gori 2022.
Morebiti nam uspe videti tudi zelo svetel
komet – C/2023 A3 Tsuchinshan-ATLAS.
Komet bomo lahko v naših krajih opazovali med 9. in 26. oktobrom v večernih urah na zahodnem delu neba.
Najbolje bo viden med 9. in 13. oktobrom, ko bo dosegel navidezni sij vse do –3 magnitude.
Približuje se komet Tsuchinshan-ATLAS - kako svetel bo?
- 23. sep. 2024
Približuje se komet Tsuchinshan-ATLAS Avtorske pravice:Brian Valente
& Greg Stein
Razlaga:
Kaj se bo zgodilo, ko se nam bo ta, že sedaj svetel, komet še bolj približal?
Optimistične napovedi kažejo, da bo
komet C/2023 A3 (Tsuchinshan-ATLAS)
za kratek čas
enostavno viden s prostim očesom -
čeprav je znano, da je sij kometovtežko napovedati,
ta komet pa lahko celo razpade v bližini vročega Sonca.
Gotovo je le to, da je komet zdaj nepričakovano svetel in je
na poti
k Soncu - najbližje Soncu bo le
(0,39 AU)
konec tega tedna in najbližje Zemlji
(0,47 AU) v začetku naslednjega meseca.
Predstavljena slika je
bila posneta konec maja, ko je
komet Tsuchsshan-ATLAS,
ki so ga odkrili šele lani, šel navidezno
pred dvema oddaljenima galaksijama.
Komet je zdaj mogoče najti
z daljnogledom na zgodnjem jutranjem
nebu in vzhaja tik pred Soncem,
medtem ko bo v naslednjih nekaj tednih svetil in
se premikal po zgodnjem večernem nebu.
Vir: APOD
Začenja se 30. slovenski festival znanosti pod geslom Razlagati znanost
- 24. sep. 2024
24. septembra 2024 se na ljubljanski Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo začenja jubilejni
30. slovenski festival znanosti z mednarodno udeležbo, ki ga organizira Slovenska znanstvena fundacija
(SZF).
Festival pod geslom
Razlagati znanost
bo potekal do vključno četrtka, s svojim predavanjem o rastlinah
ga je odprla raziskovalka na NIB Marina Dermastia.
Slovenski festival znanosti je vsakoletno tridnevno praznovanje znanosti,
pri katerem sodelujejo slovenski komunikatorji znanosti vseh generacij ter mladi s slovenski osnovnih
in srednjih šol skupaj s svojimi učitelji, so sporočili iz Slovenske znanstvene fundacije (SZF).
Izjemno uvodno slavnostno predavanje je bilo
ob 10. uri. Predavala je profesorica za biologijo celice in botaniko ter raziskovalka Nacionalnega inštituta
za biologijo (NIB) Marina Dermastia, ki je letos prejela tudi častni letni naziv Komunikatorica znanosti 2023.
V svojem predavanju je predstavila rastline in pri tem izpostavila, "kako pametne so".
Med osrednjimi dogodki prvega dne festivala je bila tudi otvoritev dveh razstav, in sicer razstave fotografij
popolnega Sončevega mrka slovenskih avtorjev, posnetih v ZDA in Kanadi,
ter razstave fotografij polarnega sija nad Slovenijo.
Razstavi sta nastali na pobudo vodje festivalske sekcije za astronomijo Borisa Khama,
fotografije pa so izbrali na natečaju v soorganizaciji revije Spika in SZF.
Razstavo je odprl dr. Edvard Kobal, predsednik uprave in direktor festivala, pomen razstave pa je osvetlil
Boris Kham.
Na razstavi sosdelujejo tudi člani AD Vega in AKG Šentvid: Zorko in Nace Vičar (mrk in polarni sij),
Martin Gladović (polarni sij), Ida Kraševec (polarni sij).
Sledita dve sliki iz odtvoritve.
Foto: Zorko Vičar.
Otvoritev dveh razstav - 30. slovenski festival znanosti:
- fotografij
popolnega Sončevega mrka slovenskih avtorjev, posnetih v ZDA in Kanadi,
- razstave fotografij polarnega sija nad Slovenijo.
Foto: Zorko Vičar.
Eden od avtorjev razstave slika fotografije in tekst o Sončevem mrku 8. apr. 2024 v Texasu - Bogata (avtor Zorko Vičar).
Foto: Zorko Vičar.
ZNANSTVENA KUHINJA: OBUJENI OKUSI IZ RIMSKE ANTIKE
Ga. Polona Janežič, Obujeni okusi, gostinske storitve, s.p., Ljubljana
Udeleženci se bodo seznanili s pripravo nekaterih jedi, ki so jih uživali ljudje v antičnem obdobju.
Pripravljene jedi bodo udeleženci lahko tudi degustirali. Jedi bodo postrežene v ekološki embalaži
za enkratno uporabo v replikah antičnih predmetov.
Okusna hrana (fige, orehi ...), sokovi, vino ...
Foto: Zorko Vičar.
Iz programa.
V prostorih Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, Ljubljana,
Večna pot 113, bosta v času jubilejnega festivala znanosti in nato še določen čas na ogled dve razstavi
ljubiteljev naravoslovne oz. astronomske fotografije in sicer:
* Popolni Sončev mrk (april 2024)
Predstavljeni bodo rezultati opazovanja popolnega Sončevega mrka v Teksasu (ZDA) in sicer 8. aprila 2024.
Sodelujejo udeleženci, ki so fotografirali ali snemali popolni Sončev mrk in sicer:
Zorko Vičar, Samo Kham, Rasto Snoj in mag. Gregor Kresal.
Na razstavljenih fotografijah bodo prikazane različne faze delnega in popolnega Sončevega mrka z različnimi osvetlitvami,
ki omogočajo vidnost protuberanc in korone.
* Polarni sij v Sloveniji (maj 2024)
Razstavo so oblikovali slovenski očaranci nad pojavom polarnega sija. Tisti med njimi, ki so se odzvali na poseben
razpis Slovenske znanstvene fundacije, objavljen poleti 2024 na portalu Vesolje:
Matjaž Breskvar, Martin Gladovič,
Bojan Šinko, Boštjan Tovšak, Roman Novak, Zorko Vičar in Bogomir Humar.
Misija Polaris Dawn je "velik korak" za komercialno vesoljsko industrijo in za potovabnja v vesolje nasploh,
- 15. sep. 2024 (Cape Canaveral)
Posadka SpaceX-a se je po zgodovinski misiji "Polaris Dawn" prvega komercialnega vesoljskega sprehoda uspešno vrnila na Zemljo.
Med poletom sta člana ekipe Jared Isaacman in Sarah Gillis izvedla prvi komercialni vesoljski sprehod.
Kapsula Dragon s štiričlansko posadko je 15. sep. 2024 zjutraj pristala v Mehiškem zalivu
ob obali Floride. Reševalna ekipa je nato dvignila kapsulo iz vode in jo položila na ladjo.
Prva je iz kapsule izstopila nasmejana inženirka podjetja SpaceX Anna Menon,
sledili pa so ji inženirka Sarah Gillis, pilot Scott Poteet in poveljnik, podjetnik Jared Isaacman.
Ameriška vesoljska agencija Nasa je prepričana, da je misija pomenila "velik korak" za komercialno vesoljsko industrijo
in za potovabnja v vesolje nasploh.
Štiričlanska posadka amaterskih astronavtov pod vodstvom Isaacmana je potovala dlje v vesolje kot
katerikoli človek v zadnjih 50 letih.
Dosegli so največjo višino 1400 kilometrov, kar je trikrat več kot Mednarodna vesoljska postaja in najdlje,
kar so ljudje kdaj potovali od Zemlje od izjemnih misij Apollo na Luno.
Isaacman in Gillis sta v četrtek izvedla tudi prvi komercialni (zasebni) vesoljski sprehod in tako spisala zgodovino.
Preizkusili so tudi delovanje komunikacije vesoljskega plovila s pomočjo konstelacije satelitov Starlink.
Eden ključnih ciljev odprave je bilo tudi preizkušanje novih skafandrov
SpaceX je skafander razvil iz obstoječega, ki ga uporabljajo potniki Crew Dragonov med poleti na Mednarodno vesoljsko postajo.
"Stari" skafandri so namenjeni izključno zaščiti pred nenadnim padcem tlaka v kapsuli. Podjetje je zato moralo uvesti
precej sprememb. Dodati so morali toplotno
izolacijo in aktivno hlajenje, saj se temperatura ob direktnem sončevem obsevanju
hitro dvigne do smrtno nevarne. Dodati so še morali sloj, ki igra vlogo
Faradayeve kletke in ščiti pred zunanjimi električnimi polji.
Čelada je 3D-tiskana. Ima vizir iz polikarbonatov z dodanim bakrom in indij-kositrovim
oksidom za toplotno izolacijo ter optično zaščito pred sijem Sonca. Opremljena je s prosojnim elektrooptičnim zaslonom
(head-up display) za sproten prikaz ključnih podatkov. Seveda je opremljena tudi s kamero in mikrofonom.
Zunanja plast je iz tekstila,
osnovanega na materialu, iz katerega je narejen servisni modul Crew Dragona.
SpaceX-ov skafander je trenutno precej manj zmogljiv od tistih, ki jih uporabljajo na Mednarodni vesoljski postaji.
Ti nasini skafandri dejansko omogočajo samostojno
delovanje zunaj vesoljskega plovila in na Zemlji tehtajo kar 130 kilogramov.
A SpaceX-ov skafander je v obstoječi različici še zmeraj odvisen od povezave z matičnim plovilom, saj od tam dobiva aktivno hlajenje
s tokom kisika, električno energijo in kisik. Videz skafandra je določil Jose Fernandez, znan po filmih o superherojih.
SpaceX poudarja, da je to zgolj prva generacija skafandra, ki jo bo skozi čas hitro nadgrajeval in izboljševal.
Med prvimi načrtovanimi spremembami je dodatek baterij. Želijo relativno poceni skafander, ki ga bo moč izdelovati
množično, preprosto in poceni. SpaceX se namreč še vedno hrepeni po poletu na Mars in poudarja, da bo nekoč
treba sproti izdelovati na tisoče vesoljskih oblek, ki bodo uporabna tudi na Luni ter na Marsu.
"Končni cilj je skafander, ki ga lahko nadeneš in koristiš kjer koli v Osončju, ne da bi opazil razliko z
oblekami, ki jih nosiš vsak dan," so še povedali v SpaceX-u. To bo težka naloga, saj so razmere precej drugačne.
Poleg tega se vesoljske agencije že 70 let ubadajo z vesoljskimi sprehodi, pa so njihova "vesoljska plovila v malem"
še vedno ogromna, nerodna, draga, pa tudi redka. ZDA jih imajo okoli deset. Če bo SpaceX-u res uspelo vse to spremeniti
in proizvajati tisoče enovitih, zanesljivih in udobnih izdelkov, bo šlo za revolucijo tudi na tem področju.
Pri tem bi lahko precej tvegali. Odpoved skafandra sevda lahko pomeni smrt astronavta.
Povzeto po:
https://www.rtvslo.si/znanost-in-tehnologija/prvi-zasebni-vesoljski-sprehod-v-zgodovini-postavljen-nov-rekord-in-neverjetna-napoved-elona-muska/660495
Prvi zasebni vesoljski sprehod v zgodovini, postavljen nov rekord.
Posadka je prva dva dneva dihala čisti kisik. To je ukrep v izogib slabosti,
ki lahko nastane zaradi dekompresije pri vesoljskem sprehodu. V pripravah na podvig je nadela skafandre
s tlakom 0,35 kilograma na centimeter in nato spustila zrak iz kapsule. Tlak v vesoljski ladji je padel na 0,6
kilograma na kvadratni centimeter.
Nato je poveljnik Isaacman ročno odprl loputo na zgornjem delu Zmaja,
se povzpel s pomočjo držal in z večino telesa izstopil iz kapsule. V njej so ostale noge.
Pred vakuumom vesolja ga je ščitil nov SpaceX-ov skafander, ki ga je tudi preizkušal.
"Doma moramo resda še marsikaj postoriti, a Zemlja je od tukaj videti kot popoln planet," je dejal.
Po osmih minutah ga je zamenjala Gillis, ki je prav tako preizkušala gibljivost skafandra.
Ta fotografija, posneta s strani posadke Polaris Dawn 13. septembra 2024, prikazuje posadko
SpaceX Polaris Dawn:
Jareda Isaacmana - poveljnika misije, Anno Menon - specialistko misije, tudi za zdravniško oskrbo,
Sarah Gillis - specialistko misije
in Scotta Poteeta - pilota misije,
med misijo SpaceX Polaris Dawn. FOTO AFP / SpaceX / Polaris.
Misija Polaris Dawn se je začela v torek z izstrelitvijo iz Cape Canaverala (Florida, ZDA).
Raketa Falcon 9 je ponesla vesoljsko ladjo Crew Dragon v eliptično tirnico z obliko 190 krat 1216 kilometrov višine.
SpaceX se zaradi poznih dovoljen glede poletov v vesolje tudi javno pregovarja z ameriško Zvezno agencijo za letalstvo (FAA).
Agencija namreč izdaja dovoljenja za polete - in kot kaže, postopki izdaj ne tečejo ravno v zadovoljstvo SpaceX-a.
"To je nesprejemljivo. Absurdno je, da SpaceX hitreje izdela ogromno raketo, kot oni premečejo papirje,"
je zapisal Musk.
Gre za vodo, ki hladi izstrelišče in duši zvoke (zato pri vseh izstrelitvah raket
zmeraj opazimo veliko pare ob vzletu - a voda je tukaj ekološko še
najmanj sporna - a očitno gre za nagajanje ... - "slovenska foušija" je doma povsod).
Pred kratkim je bila naznanjena še ena zasebna odprava v zemeljsko orbito – Fram2.
Plačal jo bo Kitajec z malteškim državljanstvom Čun Vang (Chun Wang).
Crew Dragon bo letel čez oba zemeljska pola.
BODOČNOST POLETOV - POGUMNI NAČRTI
Elon Musk kdaj miselno preskakuje tehnološko-časovne omejitve,
a vendar so določeni njegovi že realizirani načrti vrnili nekaj upanja, da še kdaj poletimo na Luno
ali celo na Mars. NASA je že dolgo v kar veliki krizi odločanja, omejuje jo politika, proračun, način dela -
a konkurenca je kdaj zdrava, tako za NASO, kot za Muska, Kitajce, EU, Rusija pa žal trenutno raje rakete pošilja nad
Ukrajino in ne v vesolje (kot da strašen hlodomor 1932/33 že ne bi bil dovolj - v eni zimi izstradajo
6 milijonov Ukrajincev - eden največjih zločinov 20. stoletja) ...
Že čez dve leti obljubljajo izstrelitev Starshipa proti Marsu?
SpaceX namreč razvija mnogokrat uporabno supertežko nosilno raketo Starship, s katero namerava poceni izstreljevati
ogromne količine tovora v vesolje in kolonizirati druga nebesna telesa.
Prvi mož podjetja Elon Musk je pogumno razgrnil novo drzno napoved.
Prva izstrelitev Starshipa proti Marsu bo čez dve leti, torej leta 2026, in bo vključevala poskus
pristanka na rdečem planetu. Posadke še ne bo.
Če bodo ti pristanki uspešni,
potem bo prva izstrelitev človeške misije proti Marsu čez štiri leta, torej leta 2028, je nadaljeval Musk.
"Število izstrelitev bo zatem raslo eksponentno. Cilj je zgraditi samooskrbno mesto na Marsu v okoli 20 letih,"
je zapisal na X-u.
Musk je v preteklosti podal že veliko "drznih napovedi", ki so bile kdaj nekoliko preoptimistične
(vsak razvoj namreč zahteva svoj čas). Verjetnost, da bo leta 2026 dejansko poslal Starship proti marsovskemu
pristanku in da bo podobno storil s posadko dve leti zatem, ni ravno visoka. A tudi večletni zamik bo v primeru uspeha
pomenil izjemen korak človeštva na poti poletov v vesolje, na druge planete, lune ...
SpaceX mora dotlej streti nekaj trdih tehničnih orehov, denimo, kako zanesljivo pretakati in ohranjati
ohlajeno gorivo v vesolju, ne da gorivo (prehitro) odvre. Starship bo namreč za pot izven nizkozemeljske
tirnice potreboval dotakanje goriva, ki mu ga bodo dostavili Starship tankerji. Česa takega se človeštvo še nikoli ni lotilo.
Predvsem pa bo v tem času zelo osredotočen na ključno nalogo, ki je preprosto ne sme zamočiti.
Za Naso mora dostaviti ljudi na Luno – in jih pri tem ne ubiti. Imel bo polne roke dela.
Je pa res, da če mu uspe pravočasno razviti vse potrebno za človeško pot na Luno, potem ima pokrite
tudi ključne tehnične izzive za pot proti Marsu. A delo še ne bo končano. In če bo SpaceX-u uspelo zgraditi dovolj
izstrelišč in Starshipov, Muskov drzni načrt vsaj teretično ni – nemogoč.
Tvegana misija
Polaris Dawn je bila zaradi slabega vremena na Floridi odložena,
- 28. avgust 2024
Podjetnik Jared Isaacman je bil že leta 2021 v vesolju.
Takrat je s posadko brez vesoljskih izkušenj tri dni krožil okoli
Zemlje. Tokrat gre na veliko bolj tvegano eksperimentalno misijo, saj se bo podal na sprehod po vesolju.
Z Isaacmanom bodo med tokratno misijo Polaris Dawn v kapsuli še
trije neprofesionalni astronavti - Kidd Poteet, Sarah Gillis in Anna Menon.
Misija torej vključuje tudi vesoljski sprehod, med katerim bodo testirali vesoljske obleke, ki jih je zasnoval SpaceX.
To bo prvi komercialni vesoljski sprehod.
Po izstrelitvi bo posadka Polaris Dawn potovala v tirnico precej ekscentrične oblike, ki sega kar 1.400 km nad Zemljo.
Gre za območje globoko v notranjem pasu Van Allenovega sevalnega pasu Zemlje, ki se začne na približno 1.000
kilometrih nadmorske višine. V teh pasovih se ujamejo koncentracije visokoenergijskih delcev iz Sonca,
ki vplivajo na Zemljino atmosfero, ustvarja pa tudi dva nevarna pasova sevanja.
Tretji dan v vesolju bo posadka Polaris Dawn odprla loputo kapsule SpaceX Crew Dragon na višini okoli
700 kilometrov nad Zemljo. Vsi štirje člani posadke in celotna notranjost vesoljskega plovila bodo izpostavljeni obsežni
praznini vesolja, vendar se bosta samo Isaacman in Gillis podala na sprehod po vesolju.
V dveh letih in pol priprav na odpravo Polaris Dawn je bilo treba podrobno preveriti in testirati opremo astronavtov in
tudi tehnologijo na potovalni kapsuli. Ključno vprašanje, ki se je pojavilo, je bilo, ali bo elektronika vesoljskega
vozila – za navigacijo in komunikacijo – lahko preživela močno sevanje. Opremo so zato testirali tudi v onkološkem laboratoriju,
kjer so skušali ugotoviti njeno vzdržljivost.
Člani posadke so za CNN dejali, da nimajo nikakršnih zadržkov glede odhoda na tako tvegano in eksperimentalno misijo.
“Prav nobenega zadržka nimam. Popolnoma verjamem in zaupam, da so v SpaceXu preverili prav vse,” je dejal Scott Poteet.
Jared Isaacman pa je povedal, da njegov navdih za drzne podvige v vesolju delno izhaja tudi iz ustanovne misije SpaceXa
– da bi ljudje postali večplanetarna vrsta, kar si je zadal tudi direktor podjetja Elon Musk.
S takšnimi misijami se namreč utira pot prihodnosti, v kateri bodo ljudje živeli in delali na Marsu in drugih planetih.
Perzeidi ali
solze svetega Lovrenca, ki ima god 10. avg.,
- pričakovan višek števila utrinkov je letos iz 12./13. avgust 2024 (prestopno leto)
Zakaj recimo meteorje Perzeide lahko opazujemo vsako leto približno ob enakih datumih?
Ker vsako leto (konec julija, prva polovica avgusta)
naš planet
zadane prašne delce, vlakno repa kometa 109P/Swift-Tuttle s periodo vračanja 133 let,
tirnici Zemlje in ostankov kometa se torej sekata
- glejte razlago (animacijo) na : https://apod.fmf.uni-lj.si/ap240811.html https://apod.nasa.gov/apod/ap240811.html
Sv. Lovrenc ima god 10. avg. - je zavetnik ubogih, gasilcev, steklopihalcev, kuharjev, likalk.
Sv. Lovrenc, diakon - kaj pravijo vir?
10. avgusta praznujemo god sv. Lovrenca.
Bil je eden od sedmih diakonov v času papeža Siksta II. Ker je leta 258 cerkveno premoženje, ki mu je grozila zaplemba,
razdelil med siromake, ga je dal cesar Valerijan prebičati, nato pa na žareči rešetki mučiti do smrti
(v koledarju 10. avgusta).
Sv. Lovrenc je zavetnik ubogih, gasilcev, steklopihalcev, kuharjev, likalk. Varuje pred opeklinami,
bolečinami v hrbtu, vročico. Priporočajo mu verne duše v vicah in ga prosijo za dobro letino.
Upodabljajo ga kot diakona s pravokotnim ražnjem, z evangelijsko knjigo in s križem, delečega miloščino, ali z mučeniško palmo.
Utrinke Perzeide, ki okoli njegovega goda letijo na naš planet, so ljudje poimenovali "svetega Lovrenca solze".
Te naj bi pretakalo nebo zaradi strašne smrti mučenca. V Sloveniji je 50 cerkva sv. Lovrenca.
Vir slike: APOD
S prijatelji sem Perzeide opazoval kar nekaj noči (Prekmurje, iz domačije - Slovenske gorice, Dravsko polje, Trojane - čudovito, Mala Kopa - Pohorje) in
"svetega Lovrenca solze" nikakor niso razočarale. Čudoviti in številni tudi svetli utrinki
ter večerni hlad nam je vsem spet vrnil nekaj upanja,
da smo pozabili
na peklensko vroče popoldneve.
Občasno smo videli tudi vsaj 5 utrinkov na minuto, seveda se roju aktivnost močno spreminja.
Ker je radiant utrinkov v ozvezdju Perzeja - je pomembno, da je le ta čim višje nad obzorjem.
Če torej slikamo utrinke ali zgolj opazujemo, se zdi, da vsi priletijo iz ozvezdja Perzej.
Vmes smo z daljnogledi opazovali čarobne objekte globokega neba in kdaj tudi z
manjšim teleskopom mlado Luno, planet Saturn - obroč je sedaj že precej zaprt (perspektiva pogleda
na obroč se spreminja v ciklu cca 15 let) ...
Letos se lahko zgodi, da ujamemo tudi polarni sij.
Kako opazovati, ena od možnosti.
V večernih urah, po 22. h, se je najbolje vleči na kak ležalnik
obrnjen (pogled) proti severovzhodu - čez polnoč pa bolj proti vzhodu, v smeri ozvezdja Perzej
(dobro je imeti z očesoma pokrit zenit in vzhod hkrati).
Izberemo lokacijo nekje na deželi, recimo nad 500 m nadmorske višine (ni nujno), a važno je, da smo
vsaj 20 km oddaljeni od večjih mest.
Perzeidi (solze svetega Lovrenca) so aktivni že od 17. julija pa tja do 24. avgusta.
Poslovil se je naš slušatelj, zvesti iskalec resnice,
g. Andrej Jarc,
- 2024
Tiho se je poslovil naš zvesti slušatelj sredinih astronomskih predavanj
in iskalec resnice iz šentviške skupine Repatice in kometi,
g. Andrej Jarc. Od leta 2006 je bil del naše ekipe U3. Tudi med boleznijo je
še ohranjal stik z mano preko elektronske pošte - skoraj do zadnjega.
Zadnjo e-pošto mi je poslal 27. feb. 2024 ob 17:48.
Poslal mi je "aforizmi in satire", podajam tri:
Spoštovani g. Zorko!
Nekaj iz vakuuma za kratek čas.
Včasih so novinarje in tudi urednike metali na cesto, če so pisali laži, danes jih nogirajo,
če govorijo resnico.
-Felix qui potuit rerum cognoscere—srečen je lahko tisti, ki dojame stvari.
-Acta est fabula—pravljica je končana.
Avgustove zadnje besede.
Z najlepšimi pozdravi! Andrej
Andrej je bil zelo iskriv, zanimala so ga mejna področja znanosti, astronomije (kvantni efekti, relativnost, kozmologija,
znanstvena fantastika, in kdaj tudi področja, teorije, ki jih uradna znanost ne pokriva ...).
Tudi, če so kdaj njegova poslana gradiva bila izven koncepta moderne znanosti, sem jih bil vesel,
ker sem tako preko Andreja spoznal razmišljanja, želje, trud mnogih posameznikov, ki so razmišljali drugače,
spoznal sem trende, ki trenutno krožijo po svetu glede izven zemeljskih civilizacij, alternativne teorije o vesolju
(teorije strun, električnega vesolja, črvin ...), nadrealistične teze o pošiljanju energije, nenavadne zamisli o
delovanju in moči človeške zavesti, pretirano medijsko povzdigovanje nekaterih povprečnih inženirjev (seveda v službi
politike in pranja možganov manjših kultur) ...
A to nikakor ni omajalo njegove želje, da bi razumel že sprejete koncepte, modele v fiziki, astronomiji, psihologiji, ekonomiji ...
Zato je bil tudi izstopajoči nepogrešljivi član skupine.
Kar naenkrat je ta zanimiva pošta z njegove strani žal
usahnila ... Tako sem tudi spoznal, da se je naš dragi Andrej J. vrnil med zvezdni prah.
Bil je iskren in močno ga bomo pogrešali, zBogom Andrej.
Andrej J. stoji drugi z leve - jesen 2009, Mednarodno leto astronomije 2009. Takrat nam je predaval dr. Dušan Petrač (NASA),
peti gospod z leve.
KLEPET Z NAŠO LILI
In še, 29. 7. 2024 me je klicala gospa Lili Zapletal.
Bila je (leta 1996/97) druga animatorka (za g. Alojzom Salobirjem) prve astronomske skupine
Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani. Lepo je bilo poklepetati z imenitno damo
U3. Malo sva obujala spomine na našo prvo ekskurzijo v Celovec 1996 (planetarij) in na takrat majhno Ano,
na vsa naša zanimiva srečanja znotraj U3.
Je v izvrstni formi, prekaša nas že nekaj mlajše.
Na zadnje nas je obiskala 1. julija 2019.
Med skoraj samimi mladenkami U3 1995 (star sem bil 33 let).
Ana (stara 4 leta) v Celovcu 1996 med U3 člani (Minimundus). Naša prva U3 ekskurzija, vozil sem Reno 5 ...,
avstrijski policaj na Ljubelju me je kregal, ker nisem imel stolčka za Ano ...
Ana z Lili Zapletal in ostalimi člani U3 v Celovcu - planetarij 1996. Z nami je tudi
dr. Elza Leskovec (rumen pulover), ki je s selekcijo vzgojila imenitno čebulo
Belokranjko: https://www.kis.si/f/docs/CRP_1/opisi_lokalni_sort_CEBULA.pdf
Elza mi je povedala, da so jo zaradi krščanstva že kazensko prestavili iz
Biotehniške fakultete v Ljubljani na HMZ, danes ARSO (takrat odlagališče oporečnikov)
- a so sklep tik pred zdajci preklicali.
G. Elza je res bila imenitna profesorica, raziskovalka (z rezultati) in dober človek,
vedela je tudi, da se vsi odgovori skrivajo v vesolju - takih na univerzah še zmeraj manjka.
Vemo, da ima zvezda na koncu čebulasto strukturo plasti različnih kemijskih elementov,
na sredi je železo. Iz železovega središča navzven imamo naslednje plasti: silicijevo, dušikovo,
kisikovo, ogljikovo, helijevo, v zunanji plasti zvezde pa vodikovo plast.
Končna faza porazdelitve lupin masivne zvezde glede na vsebnost atomov
(velja za zvezdo z začetno maso okrog 10 Mo) po koncu nukleosinteze
(fuzije, zlivanja lažjih atomskih jeder v težja, do železa Fe).
Gorivo
Glavni produkti
sekundarni produkti
Temperature (milijarde kelvinov)
Trajanje (leta)
H
He
N
0.03
1 x 107
He
C, O
Ne
0.2
1 x 106
C
Ne, Mg
Na
0.8
1 x 105
Ne
O, Mg
Al, P
1.5
0.1
O
Si, S
Cl, Ar, K, Ca
2.0
2
Si
Fe
Ti, V, Cr, Mn, Co, Ni
3.3
0.01
Ta tabela prikazuje reakcije nukleosinteze (fuzije), ki se pojavljajo v
zaporednih stopnjah pri masivnih zvezdah
(mase > 8Mo,
čas zlivanja je precej
manj ko milijardo let, velja znana ocena
t = 1010(Mo/M)2.5 let).
Tabela povzema
glavne reakcije in njihove produkte (vključno z ostalimi elementi, ki nastanejo
v sledovih), temperature, pri katerih pride do reakcij in koliko časa je potrebnega,
da se porabi razpoložljivo vhodno gorivo, nukleoni. Konvekcija prinese elemente blizu
površine zvezde, kjer jih močni zvezdni vetrovi delno razpršijo v vesolje. Zelo masivne
zvezde z zajemanjem nevtronov delno proizvajajo tudi elemente težje od železa. Kot vidimo
- pri taki klasični zvezdi in njeni nukleosintezi ni prisoten fluor (saj ne v izobilju),
kisik pa je.
Vir: https://imagine.gsfc.nasa.gov/educators/elements/imagine/05.html
Pojasnilo: Ko Mars
potuje po Zemljini noči, gre na tej sestavljeni astrofotografiji približno 5 stopinj južno od zvezdne kopice Plejade.
Pogled na nebo je sestavljen iz niza slik, posnetih v 16 zaporednih jasnih nočeh, ki so se začele 12. julija.
Marsov pohod
po vidnem polju se začne na skrajni desni strani, v rdečem odtenku planeta, ki prikazuje lep kontrast z modrimi zvezdami Plejad.
Četrti planet od Sonca se premika veliko hitreje po nebu pred
oddaljenim zvezdam in zlahka preide sedmi planet Uran, ki se prav tako premika čez to vidno polje.
Rdeči planet Mars in svet ledenega velikana sta bila 16. julija v tesni konjunkciji, približno 1/2 stopinje narazen.
V nadaljevanju hitrega potovanja proti vzhodu je Mars zdaj za seboj pustil sestrske zvezde in zunanji planet ter
šel severno od rdeče zvezde orjakinje Aldebaran.
Mars se bo 14. avgusta
na nebu planeta Zemlja
na približno 1/3 stopinje približal Jupitru.
Vir:APOD
30 let nadgradnje in prenove ter oživitve šentviškega astronomskega observatorija,
- izdelava nove zaščite pogona radijskega teleskopa Gimnazije Šentvid, Lj.,
- 24. jun. 2024 (Šentvid)
Izdelava in montaža nove zaščite pogona radijskega teleskopa Gimnazije Šentvid, Lj.,
- 24. jun. 2024, Andrej Lajovic, lučkarja pa sva Martin in Zorko.
Zahod Sonca za saharskim peskom, Šentvid: 21. jun. 2024. Foto Zorko V. - tako smo malo pognojili centralno Evropo.
Druženje ob prebiranju kamenčkov geološke preteklosti - Astronomski krožek G. Šentvid, Lj: jun. 2024.
Geologija je prva skalo starosti Zemlje postavila na velikostni red milijarde let - ko so fiziki
glede starosti Sonca in izvora energije zvezd še tavali v popolni temi -
brez zakona ΔE = mc2 so bili zgubljeni v vesolju neznanja.
Popravljanje strehe astronomskega
observatorija Gimnazije Šentvid - Lj., jun. 2024 (mojster Andrej). Žal so sanje o novem observatoriju, planetariju, šoli ...
padle v vodo ..., a upanje ostaja. Foto: Zorko Vičar.
A bistvena ni novogradnja ali super oprema, ampak da se bomo astronomi še dolgo lahko zbirali
na terasi dolge astronomske tradicije. Obstoječi observatorij zadostuje še za mnoge generacije mladih
in odraslih navdušencev nad astronomijo.
Trenutno kaže solidno, saj smo na terasi zbrane kar
tri generacije. Sam, ki sem šel v obnovo observatorija leta 1994 (letos praznujemo 30 let :), slikam,
sedanja mentorja skrbita za kontinuiteto (na sliki Andrej in Klemen tudi popravljata streho, da ne pušča),
mlajša generacija (Kaja in Andraž) pa je na strehi in se preko igre uči procesa astronomskega udejstvovanja.
Med generacijami je približno 23 let razlike. Kdaj nas obišče še Ludvik Jevšenak,
ki pa je oral ledino še desetletja pred mano.
Zmeraj je bilo pomembno privabiti mlade - ko se mladi niso dovolj zgodaj pridružili srednji generaciji ..., so žal
zvezde nad Šentvidom samevale.
Nedograjeni observatorij sega v čas (petdeseta leta 20. stoletja), ko je na Šentvidu skrbel za astronomijo še znameniti
prof. Pavel Kunaver.
Jesen 1994, dograjevanje Kunaverjevega observatorija.
Na sliki so od leve proti desni (ob novem teleskopu MEADE LX 200):
Damjan Šterk, Jure Cedilnik, Gašper Šušteršič, Andraž Petrovič. Foto: Zorko V.
Naknadno pokrit zametek Kunaverjevega observatorija - tako stanje sem našel na terasi Gimnazije šentvid leta 1990
(v notranjosti je na sredi strehe počival netopirček - observatorij je tako vsaj drobnemu bitju dajal zavetje).
Desno ob teleskopu Ludvik Jevšenak in levo sošolec Tone Šepec.
To stojalo še danes uporabljamo, refraktorja pa ni več - škoda.
Posneto v letih 1957, 1958 - najbrž.
Nadgradnja nedokončanega Kunaverjevega observatorija - terasa Gimnazije Šentvid Lj. - 1994 (foto: Zorko V.).
Ves material se je tovoril na ramenih pridnih zidarjev,
krožkarjev, drugih učencev (kolektiv fizikov je zelo pomagal) - tudi sam sem
na teraso po stopnicah znosil kar nekaj težkih vreč cementa, apna ...
Mizar je izdelal notranjo opremo, Martin električno napeljavo,
oče krožkarja Marka Giacomellija pa je izdelal del premične strehe observatorija,
ki jo odpiramo ročno. Še po 30-ih letih vse deluje kot novo - malo je puščala streha,
a so jo zakrpali Klemen, Jure in Andrej. No - vajo krpanja strehe je potrebno ponoviti skoraj vsako leto.
Takrat (2014) smo ji podarili sliko zaida Sonca za Triglavom
in prvovrstno vino Traminec iz Jeruzalemskih goric.
Dejala je - da bi še rada letela in želja se ji je uresničila v juniju 2024.
Astronavtka slovenskega porekla Sunita Williams kot prva pilotira Nasino in hkrati Boeingovo raketo
5. junij 2024
Slovensko-ameriška astronavtka Sunita Williams je znova ustvarjala zgodovino.
Astronavtka, ki je navdih za mnoge, je pilotiral Boeingovo vesoljsko plovilo Starliner na njegovem prvem potovanju,
kar pomeni pomemben mejnik v raziskovanju vesolja. Tako je postala prva ženska, ki je testirala vesoljsko plovilo
na njegovi prvi misiji. Williams je skupaj s kolegom astronavtom Butchem Wilmorom odletel iz vesoljskega centra
Kennedy na Floridi na petindvajset ur dolg let do Mednarodne vesoljske postaje. Par bo teden preživel
v orbiti mednarodne vesoljske postaje, nato se bo vrnil domov. Preizkusili bodo vesoljsko plovilo
in njegovo sposobnost za odhod na vesoljske misije.
Oglejte si video, če želite izvedeti več.
V vesolju je bila doslej trikrat, in sicer na odpravah STS-116 (2006), STS-117 (2007) in Sojuz TMA-05M (2012).
Uradno pa je še vedno med morebitnimi kandidatkami za odprave Artemis.
Sunita Williams pa je tokrat za nekaj časa obtičala v vesolju - po izstrelitvi je bila namreč vrnitev Starlinerja odložena.
Tako se sedaj sooča z izzivi pri njihovem varnem vračanju na Zemljo.
Nasa je že pred izstrelitvijo zaznala puščanje helija, a je presodila, da se lahko polet vseeno izpelje;
nato pa so v vesolju odkrili skupno kar pet virov uhajanja. Helij je pomemben, ker rine gorivo k potisnikom. In tudi ti niso zanesljivi.
Med približevanjem Mednarodni vesoljski postaji je ugasnilo kar pet potisnikov, štiri izmed njih so nato ročno vključili
in tako izpeljali spojitev z MVP-jem.
Nasa in Boeing sta na zadnji novinarski konferenci zagotovila,
da je Starliner še vedno dovolj varen za vrnitev, je pa dobro pridobiti več podatkov
in razviti postopke različnih scenarijev vrnitve. Ta je prestavljena na neznani datum julija. Williams bo tako namesto
enega tedna dobila najmanj mesec dni v vesolju.
Še zmeraj pa se lahko vrne z Muskovim Crew Dragonom (v primeru prevelikih tveganj, se bo to tudi zgodilo).
Želimo jima vso srečo.
JADES-GS-z14-0: Nov najbolj oddaljen objekt,
- 24. jun. 2024 (APOD)
JADES-GS-z14-0: Nov najbolj oddaljen objekt Avtorstvo slike: NASA,
ESA,
CSA,
STScI,
B. Robertson
(UC Santa Cruz),
B. Johnson (CfA), S. Tacchella (Cambridge), P. Cargile (CfA)
Dvojni zahod Sonca za očakom Triglavom,
- 19. in 20. jun. 2024 (Šentvid),
- zaid viden 4 dni zaporedoma, to je drseči rekord od kar pojav opazujemo
Vremenska napoved je bila obetavna, a pol ure pred zaidom pa je bila možnost, da bi lahko spremljali
spodoben zahod Sonca za Triglavom precej skromna. A nad obzorjem se je kazalo neko okno upanja in
v resnici je bil to eden lepših dvojnih zahodov Sonca za
Triglavom - s prostim očesom se je dalo zelo varno spremljati
celotno skrivnostno smukanje našega Sonca za očakom Triglavom.
Zbrala se je mešana ekipa, od krožkarjev, U3, udeležencev mrka v ZDA, bivših dijakov in še simpatičen kužek
je po terasi igral nogomet s predrto žogo.
Vida Belšak nam je poslala prikupno sporočilo, da bo v mislih z nami in ob spremljanju zahoda Sonca za Triglavom
smo se tudi mi spomnili nanjo.
Obiskal nas je tudi prijatelj Boris Kham.
Doživeli smo tudi dvojni zahod Sonca - najprej z zahodne strani Triglava in nato še z vzhodne - glejte spodnje slike iz 19. junija 2024.
Na spodnji polovici slike Sonca se lepo razločijo skupine peg.
Doživeli smo tudi dvojni zahod Sonca - najprej z zahodne strani Triglava in nato še z vzhodne
(rob Sonca ob Triglavu v višini Aljaževe koče na Kredarici).
Ogledali smo si tudi naš znameniti radijski teleskop - za sprejemanje valovne dolžine cca 21 cm
(hladen vodik - sprememba spina elektrona).
Kužek počiva, igranje nogometa s predrto žogo po terasi Gimnazije Šentvid ga je kar utrudilo.
Sledijo slike iz 20. junija 2024 - ogromno saharskega peska je bilo v zraku - se vidi iz fotografij.
Prvi poljub Sonca s Triglavom.
Na spodnji polovici slike Sonca se tudi lepo razločijo skupine peg.
Doživeli smo tudi dvojni zahod Sonca - najprej z zahodne strani Triglava in nato še z vzhodne
(rob Sonca ob Triglavu v višini Aljaževe koče na Kredarici). Danes je bil drugi zahod še izrazitejši kot včeraj - dan solsticija.
Iza Triglava je pokukal lok Sonca, ki tvori kot okrog 29 ° glede na center Sonca (spodaj je primerjalna slika za dan nazaj).
Puščavski pesek nam je omogočil dokaj natančno meritev loka Sonca, ki na vzhodu pokuka izza Triglava.
Primerjava - ta slika je iz 19. jun. 2024 - opazi se izrazito krajši lok na vzhodu Triglava (glede na 20. jun.) - nekaj je tudi posledica drugačnih razmer v atmosferi.
Vsak dan se nas je zbralo od 6 do 12 ljubiteljev astronomije.
2x smo si tudi zelo podrobno ogledali Luno, v ponedeljek pa smo opazovali še nekaj
objektov globokega neba.
Zaid Sonca za očakom Triglavom,
- 17. in 18. jun. 2024 (Šentvid)
Zbrala se nas je skupinica navdušencev (Andrej, Ida, Zorko, Kaja, Martin, Andraž) nad našim Soncem in prelepim prizorom, ko
v dneh poletnega solsticija, gledano iz terase Gimnazije Šentvid, Sonce zahaja
prav za očakom Triglavom (na dan solsticija in dan prej ter pozneje - pa zaide celo "2x" - odvisno od ure solsticija).
Ta ponedeljek nas je spet bogato nagradil. Sledi nekaj slikic iz 17. jun. 2024.
Sledi nekaj slikic iz 18. jun. 2024.
Veliki polarni sij, 10. maj 2024,
- najsvetlejši in najdaljši v zadnjih letih, centralna Slovenija,
videlo ga je lahko na desetine milijonov ljudi po Evropi in drugod,
predstava za vse, ki imajo radi lepoto in vesolje (kozmos je izpeljanka iz kozmetike)
Ob 22:15 me ves navdušen pokliče Klemen Blokar in sicer, da iz terase Gimnazije Šentvid
opazujejo polarni sij - hvala za to lepo gesto. Že nekaj časa je Sonce zelo aktivno in tokrat
se je vreme, obseg sija, samo trajanje usmililo tudi centralne Slovenije (več kot uro in to skoraj
v loku 360 stopinj).
Takoj pogledamo čez okno in res - tudi iz centra Ljubljane se vidi - vau, a ne tako
izrazito zaradi luči, pa vendar.
Pokličemo še ostale člane družine in še nekaj kolegov (na boljših lokacijah) in čudenje nad videnim in slikanim se je na veliko začelo.
Zgoraj levo je slika, ki jo je kar z mobilnim telefonom posnela
Ema H. - lepo (10. maj 2024).
Desna slika je s strani APOD -
velikanska skupina Sončevih peg AR 3664, o koder so izbruhi s Sonca (pred dnevi) na Zemlji povzročili 10. maja 2024 čudovite polarne sije širom Evrope
in ostalih zmernih geografskih širin.
Na spletu ni lepših!
Klemen Blokar je v druščini šentviških ljubiteljev astronomije posnel tale prečudovit polarni šij nad Šmarno goro - 10. maj 2024,
okrog 22. h - Gimnazija Šentvid - Lj.
Na sliki se opazi prostorska 3D porazdelitev oblakov in sija (sploh na spodnji).
Na obeh slikah pa so tudi opazni odtenki zelene barve
pod pahljačo rdeče, tik nad obzorjem, to je sevanje atomarnega kisika (molekule kisika O2,
M=32, pod vplivom trkov z delci s Sonca razpadejo, v Sončevem vetru so večinoma elektroni) na
višini okrog 100 km (tam je tlak le okrog 1 Pa, valovna dolžina 557,8 nm).
Dušik, molekula N2 ima manjšo maso (M=28) in sega dlje v višino,
je tudi stabilnejša
molekula od kisikove in seva na višinah nad 100 km ..., rec. valovna dolžina 630 nm (atomarno sevanje znotraj molekule).
Na spletu ni lepših!
Klemen Blokar je v druščini šentviških ljubiteljev astronomije posnel tale prečudovit polarni šij nad Rašico - 10. maj 2024,
okrog 22. h - Gimnazija Šentvid - Lj.
Polarni sij nad Zupančičevo jamo, nad rdečim trgom - 10. maj 2024, foto: Nace Vičar.
Naselje je odlično zasnoval arhitekt Mirko Brezar - v arhitekturo naselja je vključil tudi antične elemente, stebre.
Po Plečniku so stebri skoraj izginili iz slovenske arhitekture.
Fotografiji nedavne Aurore Borealis posneti v Arizoni (najbrž 10. maja 2024) na geografski širini okrog 34 ° (cca 100 km severno od Phoenixa), kar je zelo južno
za tak pojav - torej živimo res v času velikega globalnega polarnega sija, maj 2024.
Avtorica zgornjih dveh fotografij,
naša dobra znanka Chelle iz skupnega opazovanja Sončevega mrka 8. aprila 2024 v kraju Bogata pravi:
" Živimo v Phoenixu
in vozili smo se približno 90 minut proti severu, da bi si lahko ogledali Aurore Borealis.
Priča smo bili prelepemu pogledu na
roza obzorje. Bil sem zelo navdušeni, ker je to zelo redek dogodek, saj živimo tako daleč na jugu.
We were able to see it with our eyes, but it was faint and took us a moment to adjust to the dark to notice it well.
"
V Velikem vozu se celo vidita ločeni zvezdi Mizar in Alkor - to govori o zelo mirni atmosferi in zelo dobrem mobilnem telefonu.
Ravno danes sem v službi navdušil nekaj sodelavk in sodelavcev nad živim Soncem v H-alfa teleskopu - izjemne
prominence, pege, bakle ... Omenili smo tudi polarni sij - upam, da ga je še kdo
opazoval. Mame so tudi pametno omenile, da bi bilo fajn, če bi to pokazal tudi njihovim otrokom
v šoli ali na ARSO ..., nekateri se ravno učijo o Soncu, o fotosintezi ...
Zakaj pride do polarnega sija - dogaja se v ritmu aktivnosti Sonca (cca 11 let)
Primerjava Jupitra, Zemlje in Sonca s protuberancami.
Protuberance (tudi prominence - Solar prominence)
so relativno stabilne tvorbe in lahko ostanejo aktivne tudi nekaj dni.
Plazma se oblikuje po primarnih magnetnih silnicah,
a spet sam tok ionov tvori lastna magnetna polja -
tako se vzpostavi zapletena dinamika. Znotraj
celotnega spektra barv se protuberance skozi klasične filtre
ne opazijo (prešibka svetloba -
razen neposredno ob Sončevih mrkih).
V H-alfa svetlobi pa protuberance lahko zelo nazorno opazujemo.
Glede na izbruhe, blišče (Solar flare), ki trajajo do minute ali nekaj 10 minut
(delno se opazijo skozi klasične filtre tudi
v vidnem delu spektra - nekateri jih imenujejo bakle), imajo
protuberance precej nižjo temperaturo.
Večina Sončevih izbruhov se pojavlja v aktivnih področjih okrog Sončevih peg, kjer močno magnetno polje prehaja
iz fotosfere in se povezuje s korono. Moč dobi hipoma (traja minuto do nekaj deset minut) s sprostitvijo magnetne
energije iz korone. Če so Sončevi izbruhi zelo močni, povzročijo izrazit koronalni tok (izmet) sončeve mase.
Taki izbruhi dosežejo Zemljo v nekaj dneh, tipično okrog 3 dni, odvisno od začetne hitrosti.
V tem primeru se pojavi povečana verjetnost za polarni sij.
Barva sija.
V času magnetne nevihte se količina nabitih delcev nad poloma izredno poveča. Poleg tega dobimo tudi dodatno električno polje,
ki pospeši elektrone proti zemeljskemu površju. Elektroni sedaj lahko dosežejo nižje plasti atmosfere, sploh ob magnetnih polih.
Tu vzbudijo molekule
v atmosferi. Vzbujene molekule nato sevajo v značilnih barvah, pri čemer je barva odvisna od višine na kateri se je elektron
obregnil ob molekule atmosfere. Nad 250 km lahko opazimo rdečo barvo, ki jo seva vzbujen kisik. Nižje, tja do 100 km seva kisik
zeleno, medtem ko pod 100 km dušik seva modro in rdečo svetlobo.
Polarni sij nastane, ko električno nabiti delci magnetosfere, v glavnem so to
elektroni, lahko tudi protoni (Sončev veter) in nekateri težki ioni (kisik in dušik),
pridejo v stik z Zemljinim ozračjem in tam reagirajo ter posledično zasvetijo.
Trk delca sproži pri molekulah/atomih vzbujeno stanje, ki je primerno spremenjeni
konfiguraciji elektronov. Po kratkem času se stanje zopet povrne na osnovno energijsko
raven in pri tem se sprošča svetlobna energija, ki je splošno označena kot fluorescenca.
Do teh pojavov privedejo tudi poskusi z jedrskim orožjem v višjih slojih ozračja (400 km),
kot na primer poskus Starfish-Prime 9. 7. 1962. Polarni sij se pojavlja zlasti
v polarnih območjih, saj potujejo delci v Sončevem vetru po magnetnih silnicah zemeljskega
magnetnega polja, ki imajo začetek in konec v magnetnih polih Zemlje. Sončev veter je
plazma, ki potuje s povprečno hitrostjo med 500 in 833 km/s
(do 3.000.000 km/h) in z gostoto, ki je v bližini Zemlje približno enaka 5 × 106
delcev na m3.
Na polih, kjer je smer magnetnega polja navpična glede na površino Zemlje, lahko nabiti delci
vstopijo v Zemljino ozračje. Plazma potrebuje pri večji hitrosti 2 dneva, pri manjši pa 4 dni,
da prepotuje
razdaljo med Soncem in Zemljo, ki znaša okoli 150 milijonov kilometrov.
Če je Sonce zelo aktivno, se polarni sij lahko pojavi tudi v Sloveniji in južneje.
Zakaj tokrat polarni sij v naših geografskih širinah?
AR 3664: Velikanska skupina Sončevih peg
VIR: Franco Fantasia & Guiseppe Conzo (Gruppo Astrofili Palidoro) in APOD - 11. maj 2024
Pojasnilo: Trenutno ena največjih skupin Sončevih peg v novejši zgodovini prečka Sonce.
Ta aktivna regija 3664
ni samo velika - je kar "nasilna",
saj v Sončev sistem odvrže kar enormne oblake delcev. Nekateri od teh
CME že vplivajo na Zemljo, drugi pa bi jim lahko sledili.
V skrajnem primeru bi te sončne nevihte lahko povzročile okvaro nekaterih satelitov v Zemljini orbiti, rahlo popačenje
Zemljine atmosfere in prenapetost v električnih omrežjih. Ko ti delci trčijo v zgornjo Zemljino atmosfero, lahko povzročijo
čudovite polarne sijaje, o nekaterih polarnih sijih že poročajo nenavadno daleč na jugu (tudi iz Slovenije). Na tej sliki je bila regija AR3664 in
njene temne Sončeve pege, posneta v vidni svetlobi iz Rima v Italiji - 10. maj 2024. Skupina sončnih peg AR3664 je tako velika,
da je vidna samo z očali, namenjenimi opazovanju popolnega sončnega mrka prejšnjega meseca. Ta konec tedna bodo navdušenci
nad nebom pozorno opazovali nočno nebo po vsem svetu zaradi svetlih in nenavadnih polarnih sijev.
Popolni Sončev mrk 8. april 2024,
- ogled: Houston JSC, New Orleans, observatorj gra. valov LIGO,
Cape Canaveral KSC, lab. Edisona in Forda (Fort Myers),
park Everglades ...
Sončev mrk 8. april 2024 - ZDA - pripada 139. sarosu,
kot izjemen mrk iz 29. marca 2006.
Časovna spirala razvoja vesolja s poudarkom na razvoju življenja na Zemlji,
- APOD, 1. jul. 2024
Pojasnilo:
Kaj se je zgodilo od začetka vesolja?
Tukaj prikazana časovna spirala ima nekaj
pomembnih poudarkov.
V središču spirale je
Veliki pok, kraj, kjer se je
čas, kot ga poznamo, začel pred približno 13,8 milijardami let.
V nekaj milijardah let so
nastali atomi, iz
zvezd in plina so
nastale galaksije, nastalo je
naše Sonce, ki mu je pred okoli 4,6 milijardelet sledila
naša Zemlja.
Življenje na Zemlji se je začelo pred približno 3,8 milijarde let, sledile so
celice, nato
fotosinteza v milijardi let.
Pred približno 1,7 milijarde let je na Zemlji začelo cveteti
večcelično življenje.
Ribe so začele plavati pred približno 500 milijoni let,
sesalci pa zaradi hoje po kopnem pred približno 200 milijoni let.
Ljudje so se prvič pojavili šele pred okoli 6 milijoni let in
zgradili prva mesta šele pred okoli 10.000 leti.
Prikazana časovna spirala se tu ustavi, vendar bi lahko dodali človeški
vesoljski polet, ki se je začel šele pred 75 leti, uporabna
umetna inteligenca pa se je začela uveljavljati šele v zadnjih nekaj letih.
Vir:APOD
Prihaja komet 12P/Pons-Brooks,
- perioda 71 let (pomlad 2024)
VIR: apod
Pot kometa 12P/Pons-Brooks, ki se po 71 letih vrača v notranjost Osončja,
v periheliju bo 21. aprila 2024.
Najbližje Zemlji bo 42 dni pozneje,
2. junija 2024, ko bo od Zemlje oddaljen 1,55 AE
(232 milijonov km).
Sedaj sveti blizu magnitude 6, morebiti bo celo z magnitudo 4 (če se napovedi
uresničijo, bo viden s prostim očesom).
Komet ima dimenzije 34±12 km, to je 2x več kot asteroid, ki je
pred 65,8 milijoni let trčil z Zemljo in posledično
uničil dinozavre ter se je tako začela doba sesalcev, primatov - ljudi.
A ta komet, brez zunanjih motenj, ne bo trčil z Zemljo ...
Morebiti bo komet 12P/Pons-Brooks med popolnim Sončevim mrkom 8. aprila 2024 celo viden
kar s prostim očesom - a najverjetneje bo viden le na fotografijah.
To zelo nenavadno naključje se bo zgodilo, ker se komet 12P/Pons-Brooks prav v teh tednih vrne
v notranjost Osončja in se bo med Zemljinim popolnim Sončevim mrkom
8. aprila po naključju znašel le 25 stopinj stran od Sonca. Trenutno je
komet tik na robu vidnosti s prostim očesom, najbolje viden z daljnogledom
na zgodnjem večernem nebu proti ozvezdju Ribi (Pisces), prihaja v Ovna in Bika.
Komet Pons-Brooks pa
že zdaj pripravlja pravi šov za globoke slike vesolja s kamero.
Čeprav je vedno težko napovedati prihodnjo svetlost kometov, je bil komet
Pons-Brooks še posebej nagnjen k izbruhom, zaradi česar je še težje napovedati,
kako svetel bo dejansko, ko se bo 8. aprila Luna premikala pred Soncem.
Ali bo komet med mrkom 8. aprila 2024 res tako svetel kot na sliki
- to je seveda želja - a videti prekrasen popolni Sončev
mrk,
korono ... je tisto, kar tokrat šteje.
Pot popolnega Sončevega mrka 8. aprila 2024, saros 139. Vir: Wikipedia
Informativna dneva 16./17. februarja 2024,
- snemanje Sončevega spektra s heliostatom in spektrometrom
Informativna dneva 16./17. februarja 2024 sta potekala ob lepem vremenu, tako
da so šentviški astronomi obiskovalcem lahko pokazali prekrasen spekter Sonca narejen s heliostatom - in to seveda v živo.
V H-alfa teleskopu pa je Sonce kazalo prav bogato aktivnost - veliko protuberanc, filamentov, peg ...
To je bila zelo dobra reklama za astronomijo, ki sta jo odlično izpeljala mentorja astronomskega krožka Andrej in Klemen.
Klemenova slika Sončevega spektra projiciranega na belo podlago (mizo), narejena z mobilnim telefonom, kaže na izjemno kvalitetno
izveden heliostat in spektroskop s tanko režo - 16. februar 2024.
Prekrasno se opazi natrijev dublet v spektru Sonca ("sodium doublet" - D1_Na = 589.592 nm, D2_Na = 588.995 nm) - desno v oranžnem delu.
Enako velja za vodikovo črto H - β označeno s črko F v modrem delu spektra, tudi črta železa v zelenem delu spektra označena s črko E ...
Še primerjalni spekter - splet.
Napredek pri razvoju heliostata (sedaj je bilo zrcalo heliostata pritrjeno na EQ6)
in samega spektroskopa kaže podobna vaja iz leta 2019:
http://www2.arnes.si/~gljsentvid10/aktualno_2019.html
Razliko v kvaliteti kaže tudi spodnji posnetek spektra iz leta 2019.
Tabela najizrazitejših Fraunhoferjevih absorpcijskih črt posameznih elementov in širina.
Oznaka
izvor(at., mol.)
valovna dolžina (nm)
širina črte (nm)
K
Ca+
393,3682 (393,3666)
2,0253
H
Ca+
396,8492 (396,8468)
1,5467
Fe
404,5825
0,1174
h (d
)
H
410,1748 (410,1735)
0,3133
g
Ca
422,6740 (422,6728)
0,1476
G
Ca
430,7741
G
Fe
430,7906
G' (g
)
H
434,0475 (434,0465)
0,2855
e (ponekod d)
Fe
438,3547 (438,3557)
0,1008
Fe
440,4761
0,0898
D
Fe
466,8140
F (b
)
H
486,1342 (486,1327)
0,3680
c
Fe
495,7609
b4
Mg
516,7327 (516,7343)
0,0935
b4
Fe
516,7491
b3
Fe
516,8901
b2
Mg
517,2698 (517,2699)
0,1259
b1
Mg
518,3619 (518,3618)
0,1584
E2
Fe
526,9541
D3
He
587,5618
D2
Na
588,9973 (588,9953)
0,0752
D1
Na
589,5940 (589,5923)
0,0564
a
O2 (atmosfera Zemlje)
627,6-628,7
C (a
)
H
656,2808 (656,2816)
0,4020
B
O2 (atmosfera Zemlje)
686,7-688,4
A
O2 (atmosfera Zemlje)
759,4-762,1
Zima je zajela tudi naše kraje ,
- življenje se je prilagodilo tudi vodi v kristalni obliki, ptička posneta 21. in 22. jan. 2024
Kosovka - Ljubljana, zima 21. jan. 2024, foto Zorko V.
Lahki drobni ptički preživijo negativne temperature zaradi puha, ki ga imajo po telesu.
Ob mrazu še našopirijo v kepo in tako puh zelo dobro zadrži dodaten zrak ob telesu (vzpostavi se
lokalna mikroklima) in tako dodatno izolira ptička
pred pretirano izgubo
toplote.
Ta prava mrzla zima s snegom (30 cm) nas je tokrat vse udeležence krožka stisnila v ogrevan astronomski observatorij (22. jan. 2024).
Nadaljuje se raziskovalna naloga radijska astronomija (sneg žal povzroča določene težave na anteni ...),
v obravnavi so tudi bile
naloge iz državnega tekmovanja iz astronomije.
Debata je tekla še o problemu, da nam priprave projektov (dokumentacije) vzamejo
več časa kot sam strokovni del projektov - pa tudi o razvrednotenju študija, ko študira že 70 %
mladih in tako pada kvaliteta študija, zaposljivost pa je v tem primeru večkrat vprašljiva ...
Kaja se je poigrala s težnostjo in tako naredila ledeno svečko stalagmit.
Jupiter, Luna, pastelna korona in sveže zasnezene veje, 19. jan. 2024 - kaj bi si človek želel še več,
kot ta pogled.
Foto: Zorko V.
Tekmovanja osnovnošolcev (Utrinek) in srednješolcev v znanju astronomije za Dominkova priznanja v šolskem letu 2023 / 2024
Državno tekmovanje bo v soboto 13. januarja 2024 ob 10.00
Tudi letos bo Gimnazija Šentvid - Ljubljana gostila Državno
tekmovanja osnovnošolcev in srednješolcev v znanju astronomije v šolskem letu 2023 / 2024 za
področje: Osrednja Slovenija - sever , Gimnazija Šentvid Ljubljana, Prušnikova ulica 98,
1210 Ljubljana Šentvid
(sobota, 13. januar 2024 ob 10.00).
Literatura:
Astronomija, France Avsec, Marijan Prosen, DMFA, 2006
Zvezdni atlas (I in II del), Bojan Kambič, Cambio d.o.o, 2007
Ozvezdja, Bojan Kambič, Cambio d.o.o, 2007
Vesolje - velika ilustrirana enciklopedija, Mladinska knjiga, 2008
Leksikon fizika, A. Guštin, A. Mohorič, J. Strnad, Cankarjeva založba, 2008
Reviji Spika in Presek
Vrtljiva zvezdna karta
Med malico (samo del tekmovalcev - 30, 18. december 2010) -
na vprašanje, koliko jih je že opazovalo skozi teleskop, sta roke dvignila samo dva.
Na vprašanje, ali imajo na šoli teleskop,
je roke dvignilo 10 učencev, 18. december 2010.
Kakšni bodo odgovori leta 2024?
Na Šentvidu je tekmovalo 105 učencev (tako učenci osnovnih in srednjih šol) - tekmovanje sta odlično realizirala K. Blokar in
A. Lajovic s pomočniki.
Bil je lep dan - tako, da si je bilo na terasi Gimnazije Šentvid možno ogledati tudi Sonce v H-alfa svetlobi
(teleskop Lunt 60 mm).
Orion - kralj zimskega neba,
- APOD, 16. jan. 2024
Orion, skoraj tak, kot ga vidite Avtorstvo slike & avtorske pravice: Michele Guzzini
Josip Plemelj
Rojstvo: 11. 12. 1873 na Bledu (grad), Slovenija
Smrt: 22. 5. 1967 (starost 93)
v Ljubljani, Slovenija
Znan po: rešitvi Riemann-Hilbertovega problema, delu na področje potencialne teorije,
Plemljevih formulah, dokazu Fermatovega velikega izreka za eksponent n = 5.
Življenje in delo: Josipov oče, Urban,
je bil tesar in poljedelec, umrl pa je še preden je Josip
dopolnil eno leto (oče je bil 3x poročen, v prvem zakonu je imel enega otroka, v
drugih dveh pa po tri, prvi dve ženi sta kmalu umrli).
Mati Marija (rojena Mrak) je tako morala vzgajati in vzdrževati družino
sama in čeprav je komaj zmogla, je vseeno svojega sina po končani
osnovni šoli v domačem kraju, lahko poslala še na šolanje v Ljubljano (majhen Josip jo je tudi prosil
za to možnost).
V Ljubljani
se je na gimnaziji Plemelj šolal med leti 1886 in 1894, pri
tem pa se je v nižji gimnaziji preživljal s skromnim financiranjem matere,
v višji gimnaziji pa je že inštruiral in se tako preživljal sam. Zanimivo
je, da po četrtem letniku ni smel več obiskovati šole in je
zato moral končni izpit opraviti zasebno. Razlog temu je bil, da je
družba, del katere je bil tudi Plemelj, v Tivolsko jezero vrgla vejo, po drugih virih kar klop
(ne ve pa se točno ali jo je vrgel sam Plemelj ali
kdo od njegovih prijateljev).
Plemelj je svoj velik dar za matematiko pokazal že v osnovni šoli.
Do začetka četrtega letnika je obvladal celoten gimnazijski program in
začel dijake inštruirati za izvedbo mature. Takrat je samostojno odkril neskončni vrsti
za sin x in cos x.
Pravzaprav je našel vrsto za ciklometrično (krožno) funkcijo arccos x in nato to vrsto
le obrnil in nato uganil princip za koeficiente. Vendar za to ni imel dokaza.
Plemelj je imel veliko veselje do težkih konstrukcijskih nalog iz geometrije.
Iz njegovih srednješolskih dni izvira elementarni problem — njegova izvirna
konstrukcija pravilnega 7-kotnika, včrtanega v krog in sicer
s preprosto rešitvijo preko trisekcije kota (ki je takrat še niso
poznali in je s šestilom in ravnilom ni mogoče izvesti)
in ki vodi v staroindijsko, oz. babilonsko približno konstrukcijo in sicer,
da namesto trisekcije razdelimo vsaj daljico na tri enake dele
(kar ni enako, a približek ni tako slab).
Kaj pa pravi zgodovina o 7-kotniku?
Heron iz Aleksandrije je najbrž avtor prvega
približka za določitev pravilnega 7-kotnika za praktično uporabo z napako približno 0,2 %.
Za dolžino stranice pravilnega sedmerokotnika je
uporabil kar višino enakostraničnega trikotnika,
ki je del včrtanega pravilnega šestkotnika
v isti krog. A v resnici zaenkrat še ni točno znano,
kdo je prvi odkril ta približek, a ker je omenjen v Metriki Herona Aleksandrijskega v
1. stoletju po Kr., se imenuje po Heronu. Približek je bil dobro znan srednjeveškim matematikom
in ga je mogoče najti tudi v delu Albrechta Dürerja.
7 - kotnik, približna Heronova konstrukcija s stranico, ki je enaka višini enakostraničnega
trikotnika ΔSAB, ki je del včrtanega pravilnega šestkotnika.
7 - kotnik, približna Plemljeva konstrukcija s stranico dolžine AE, kjer je točka E na tretjini
daljice CD. Daljica EC predstavlja 1/18 polmera kroga.
Ta konstrukcija je nekoliko natančnejša od Heronove.
Z matematiko se je začel ukvarjati v četrtem in petem razredu srednje šole.
Poleg matematike ga je zanimalo tudi naravoslovje in predvsem astronomija.
Že v srednji šoli se je učil nebesne mehanike. Rad je opazoval zvezde.
Njegov vid je bil tako oster, da je videl planet Venero tudi podnevi.
Po opravljenem končnem izpitu v višji gimnaziji je Plemelj odšel na Dunaj in
se 1894 vpisal na filozofsko fakulteto, kjer je študiral matematiko, fiziko in,
kot mnogi drugi matematiki, tudi astronomijo. Pomembna figura v njegovem tedanjem življenju
je bil njegov profesor matematike, Gustav von Escherich, ki ga je usmeril
v matematiko (Plemelj je sprva želel postati astronom) ter mu tudi priskrbel
Knafljevo štipendijo, da se je lažje preživljal. Maja leta 1898 je Plemelj
doktoriral (O linearnih homogenih diferencialnih enačbah z enolično periodičnimi koeficienti) in svoj
študij nadaljeval v Berlinu in Göttingenu (tam je poslušal predavanja znamenitih matematikov,
kot sta na primer Felix Klein in David Hilbert).
Aprila leta 1902 je Plemelj
postal privatni docent na Univerzi na Dunaju, štiri leta kasneje pa asistent
na Tehniški univerzi na Dunaju. 1907 je na Univerzi v Černovicah (Bukovina, zdaj Ukrajina)
postal izredni, 1908 pa redni profesor. Na filozofski fakulteti v Černovicah je
bil med leti 1912 in 1913 celo dekan, vendar ga je vlada
v letu 1917 zaradi političnih pogledov prisilno izločila iz države, zato se
je zatekel v Moravsko (Češka).
Po Prvi svetovni vojni se je Plemelj vrnil
v Slovenijo, najprej nazaj na Bled, ter pomagal ustanoviti Univerzo v Ljubljani.
Postal je prvi rektor univerze, zaradi njega pa so na Univerzo v
Ljubljani začeli prihajati ugledni znanstveniki. Istega leta mu je bil dodeljen tudi
položaj profesorja na filozofski fakulteti. Po Drugi svetovni vojni je Plemelj postal
član Naravoslovne tehniške fakultete (NTF), nato pa se je leta 1957, po
40 letih poučevanja matematike, upokojil.
Naslednje leto (1958) se je Plemelj poškodoval, vendar
si po prestani operaciji nikoli več ni zdravstveno opomogel. Umrl je maja
1967 v Ljubljani.
Plemelj je za svoja dela prejel številne nagrade. Med drugim
je dobil dve denarni nagradi društva kneza Jablonowskega in dunajske akademije znanosti
Leibna, Prešernovo nagrado, prejel je častni doktorat Univerze v Ljubljani ...
Prispevek k
matematiki: Plemljeva glavna raziskovalna polja so bila teorija
linearnih diferencialnih enačb, integralske
enačbe, potencialna teorija (harmonična analiza),
teorija analitičnih funkcij in funkcionalna analiza.
Njegova najpomembnejša
dela na področju potencialne teorije so opisane v knjigi Raziskave o potencialni
teoriji (1911), za katero je prejel nagradi društva kneza Jablonowskega in dunajske
akademije znanosti nagrado poimenovano po Richardu Liebenu. Z integralskimi enačbami se je Plemelj prvič srečal v
Göttingenu, pri tem je bil en prvih, ki so integralske enačbe aplicirali
na študij harmoničnih funkcij in že prej omenjene potencialne teorije.
Plemljevo najbolj originalno
in pomembno delo je nedvomno elementarna rešitev Riemann-Hilbertovega problema, ki govori o
obstoju diferencialne enačbe s podano monodromsko grupo. S tem problemom so se
matematiki ukvarjali kar 50 let, pa vendar niso našli rešitve, ki bi
bila dovolj splošna. Rešitev je Plemelj objavil leta 1908, temelji pa na
treh formulah, ki še dandanes nosijo njegovo ime (Plemljeve formule, včasih tudi
Šokotski-Plemljeve formule):
https://en.wikipedia.org/wiki/Sokhotski%E2%80%93Plemelj_theorem
Pomemben je tudi prispevek Plemlja k teoriji analitičnih funkcij v reševanju
problema uniformizirajočih algebraičnih funkcij, k teoriji analitičnih razširitev oblik in treatris v
algebri in k teoriji števil.
Leta 1912 je Plemelj podal preprost dokaz Fermatovega
velikega izreka.
Čeprav sta to pokazala že Dirichlet (1828) in Legendre
(1830), pa je Plemljev dokaz z uporabo kolobarja - ki ga dobimo, če
racionalna števila razširimo s številom 51/2 - precej bolj preprost.
Njegov najbolj znan citat iz
pedagoških dni je: "Inženir, ki ne pozna matematike, je nikoli ne uporablja.
Inženir, ki pozna matematiko, jo uporablja vedno."
Veliko prvovrstnih matematikov se je ukvarjalo z astronomijo,
tako ljubiteljsko kakor tudi poklicno. Moč svojega matemati
čnega znanja so najraje preskušali pri reševanju najrazlič
nejših astronomskih nalog, predvsem zahtevnejših. Takšni
matematiki so bili Johannes Kepler, Leonhard Euler, Alexis
Claude Clairaut, Carl Friedrich Gauss, tudi naš Jurij Vega. Ne
kateri so imeli radi astronomijo že v mladosti in so jo želeli
študirali na univerzi, a so jim to odsvetovali. Med take bi lah
ko prištevali tudi našega svetovno znanega matematika, prof.
dr. Josipa Plemlja (Bled 1873–1967 Ljubljana).
Plemelj je imel izjemno dober vid in je
sprva hotel postati kar astronom. Pred
stojnik katedre za matematiko Gustav
von Escherich je že prvi mesec na semi
narju odkril izredno Plemljevo nadarje
nost. Vprašal ga je po dotedanjih študijih
in mu odsvetoval astronomski poklic, češ
da tam ne bo kruha. Pozorno je sestavil
Plemljev delovni načrt in program podi
plomskega študija ter mu pogosto po
magal.
Plemelj se je tako velikokrat v svojem živ
ljenju vračal k svoji ljubezni – astronomiji.
To je na začetku vsakoletnih predavanj
skoraj vedno povedal svojim študentom
Pri
pregledu zvezkov z astronomsko
vsebino naletimo na Plemljeve zapiske
predavanj o sferni astronomiji na dunajski
univerzi, kar dva zvezka pa sta popisana
z računi, ki se nanašajo na Komet 1847 I
(I pomeni, da je bil to prvi komet, odkrit
leta 1847).
Ta komet, ki ga je 6. 2. 1847 odkril angle
ški astronom John Russel Hind (1823–
1895), je bil viden 77 dni, torej do 24. 4.
1847. Konec meseca marca tega leta se
je v prostoru najbolj približal Soncu, in si
cer kar na 0,04 astronomske enote, to je
razdalje Zemlja–Sonce. Menda ga je Hind
tedaj lahko opazoval v neposredni bližini
Sonca celo sredi belega dneva na nebu.
Osnovne podatke o tiru tega kometa je prvi izračunal
praški astronom Karl Hornstein (1824–1882). Svoje izra
čune je objavil leta 1870 v akademski reviji na Dunaju.
Zakaj naj bi se Plemelj posebno posvetil prav temu kometu, ni
jasno. Morda zato, ker so bili natančni podatki o njem prvič ob
javljeni prav na Dunaju, morda pa tudi zaradi govoric, da je bil
komet viden podnevi, kar je nenavadno. Po vsej verjetnosti pa
gre za kakšno študentsko seminarsko nalogo iz sferne astro
nomije oz. nebesne mehanike. Natančnejše pregledovanje teh
zapiskov namreč pove, da je Plemelj na osnovi že danih poda
tkov o tiru tega kometa izračunal sedem njegovih navideznih
leg, to je leg na nebu, torej je ugotovil, v katerih ozvezdjih je bil
takrat (spomladi 1847) komet viden. V glavnem se je premikal v
ozvezdjih Andromede in Rib.
Plemelj je tudi izračunal enačbo ravnine gibanja kometa 1847
I v prostoru in glede na lege na nebu vsakokratno oddaljenost
kometa od Zemlje in od Sonca. To je kar precej računskega dela.
Vsi računi so opravljeni z logaritmi na deset decimalnih mest,
kar pomeni z največjo natančnostjo.
Tir gibanja kometa 1847 I glede na tir gibanja Zem
lje okrog Sonca; γ – pomladišče ali točka Gama, to je lega
točke na nebu, v katero pride Sonce ob spomladanskem
enakonočju (21. 3.) in v današnjem času leži v ozvezdju Rib.
S polno črto je označen tisti del Zemljinega tira, ko je bil
komet opazovan, to je od njegovega odkritja do izginotja.
Vir: Presek - Letnik 33 (2005/2006).
http://www.presek.si/33/1625-Juznic-Prosen.pdf
Zaključne misli o Plemljevem prelomnem času (!)
Plemlju je predaval recimo tudi znameniti Stefanov učenec Ludwig Boltzmann,
pozneje pa tudi matematik
David Hilbert.
Posvetimo tako
še nekaj besed Boltzmannu in Hilbertu.
L. Boltzmann je poznan po kinetični teoriji plinov, porazdelitvah gibanja delcev in dopolnitvi entropije
- pokazal je namreč,
da se lahko Clausiusov izrek o naraščanju entropije razume tudi kot zakon o povečevanju neurejenosti.
Hilbert pa je recimo tudi delno matematični oče splošne teorije relativnosti ...
Hilbert je tudi izjavil, da je fizika pretežka za fizike – v mislih je imel kdaj
njihovo skromno matematično znanje, zato jim je tudi sam pomagal - recimo Einsteinu pri zapisu
splošne relativnosti.
Takratna naša unija narodov Avstro-Ogrska (cesarstvo), je po letu 1848 dala
posameznim narodom veliko kulturne avtonomije, delno
tudi politične. To avtonomijo so narodi seveda tudi zahtevali!
Slovenci smo celo v
takratni AO vojski govorili slovensko, imeli slovenska povelja, polke - kar pa smo recimo
v SHS ali Jugoslaviji takoj izgubili. Takratna država, ki je nastala leta 1918
- delitev plena med zmagovalkami I. vojne in večinski srbski živelj -
je celo imela v načrtu ukinitev slovenščine -
dopuščala jo je do leta 1943 - a vojna je takrat vse obrnila na glavo.
Avstro-Ogrska je v resnici bila zelo urejena in napredna država, gospodarsko, tehnološko
in kulturno zelo razvita. Tako je tudi njena znanost, šolstvo bilo zelo na visokem nivoju.
Slovenci smo takrat (18., 19., začetek 20. stoletja)
dali svetu velike znanstvenike: Jurij Vega (ima krater na Luni),
Jožef Stefan (ima krater na Luni - po njem se imenuje konstanta σ in zakon o toplotnem sevanju,
edini poimenovan po kakem Slovencu),
Josip Plemelj,
Herman Potočnik (pomemben inženir astronavtike), Franc Miklošič,
Vitez Franc plemeniti Močnik - pedagog in pisec matematičnih učbenikov,
eden največjih geografov Blaž Kocen - oče modernih šolskih atlasov,
...
Še bi lahko naštevali, mnogi so delovali še v prejšnjih stoletjih
(Herman Koroški, Janez Lezicij, Bernard Perger, Andrej Perlah,
Andrej Kobav,
Janez Jakob Olben,
Ferdinand Avguštin Hallerstein ... ).
Seveda pa je tudi takrat veljalo,
da so si narodi želeli svojih držav, bali so se vpliva, nadvlade nemške kulture.
A Slovenci tudi z novo državo 1918 nismo ravno imeli sreče ..., a tega smo zavedli še le,
ko smo že pristali
v SHS tvorbi (no I. Cankar je že prej opzarjal na ta kulturni šok, bil je kot Kasandra v Troji) ...
in hitro ekonomsko ter kulturno nazadovali in se spet zgubljali v nadvladi tuje prestolnice ...
Matematik Plemelj je nekako vezivo med obema državama - pred 1918 in pozneje.
Plemelj je bil preko takratnega zahodnega (germansko-latinskega) sistema vzgojen v strogega pedagoga
in hkrati zelo samozavestnega profesorja.
Ali je to generalno gledano dobro - so mnenja deljena.
Zagotovo so pri študiju matematike in fizike potrebne naslednje lastnosti,
veščine: disciplina, talent, sistematičnost, jasnost,
garanje, uspešno reševanje kompleksnejših in netipičnih nalog, problemov ...
Vse to je Plemelj imel in je to zahteval tudi od drugih. Te vrline je torej prenašal
tudi na mlajše pedagoge, raziskovalce in to smo čutile tudi poznejše generacije.
Postavlja se samo vprašanje, kje so meje take metode.
Plemelj je imel tudi navado, da je že po prvem semestru na osebnem pogovoru
predlagal tistim študentom,
ki se mu niso zdeli dovolj nadarjeni, da izberejo drug poklic.
Večinoma taka metoda reši mnoge mlade, da se ne zaplezajo preveč v študij, ki mu niso kos.
Je pa bilo kar nekaj primerov, ko nekateri, ki jim je bil odsvetovan določen študij,
tega niso dobro sprejeli. Nekateri so tako naknadno poskušali srečo na drugih univerzah
ali pa so se pozneje vrnili v odsvetovano stroko
- recimo v matematiko, fiziko, astronomijo - preko osebnega
izobraževanja, branja strokovne literature, prevajanja ...
- in nekateri (a le redki) so bili karierno tudi uspešnejši od profesorjev, ki so jih nekoč zavrnili.
Plemelj se je zelo cenil, kar lahko tudi razberemo iz predgovora k njegovi zadnji slovenski knjigi,
kjer
zapiše svoje življenjsko vodilo:
"Nikdar v življenju mi matematika ni bila nadležna.
Bila mi je življenjska potreba in umetniški užitek, ki
ga vsak matematik lahko vidi v mojih delih.
"
Ko smo se znanci pogovarjali o teh besedah, so jih nekateri
odobravali,
nekateri pa so v njih videli nekoliko pretirano izraženo samopodobo, vzvišenost.
"Sodbo" o citatu prepuščamo tudi Vam dragi bralci, bralke.
Zagotovo pa je Plemelj s svojimi deli dokazal, da se je za večno zapisal v zgodovino
razvoja slovenske in svetovne matematike.
Drži pa tudi fenomen, da preveč špartanski odnos univerzitetnih profesorjev
do študentov lahko kdaj pomeni tudi, da se vpis na določene
študijske smeri lahko zmanjša pod kritičnega (ko recimo v državi primanjkuje
matematikov, fizikov, računalničarjev, zdravnikov ...). To se
v Sloveniji zadnje čase delno dogaja v naravoslovnih smereh ...
Za te poklice se žal tudi talenti ne odločajo več.
Josip Plemelj z bratom Urbanom, sestro Ivano in materjo Marijo na
Bledu leta 1897.
Družina Plemelj leta 1911.
Pot v vesolje so tlakovali slabovidni
Pot v oddaljeno vesolje so omogočile leče za korekcijo vida.
CELJE, dec. 2023, ZV in Alma K. Foto: Veronika Vičar.
Zanimive spletne strani
The Slow Path for Studious Learners to a Career in Software Development
https://launchschool.com/
CS50's Introduction to Computer Science
https://www.edx.org/learn/computer-science/harvard-university-cs50-s-introduction-to-computer-science
MonkeyUser.com
https://www.monkeyuser.com/
GPTKit: Detect AI Generated Text
https://gptkit.ai/
Way more than book summaries
https://www.shortform.com/
The Misinformation Susceptibility Test
https://www.cam.ac.uk/stories/misinformation-susceptibility-test
Uncle Rod's Astro Blog
http://uncle-rods.blogspot.com/
ESA WEB TV ONE
https://www.esa.int/ESA_Multimedia/ESA_Web_TV
Nazaj na aktualno stran.
Nazaj na domačo stran.
Rekordi (tem. maksimumi) do junija 2015
----------------------------------------------------------
1) Svetovni temperaturni rekord, ki ga priznava tudi Svetovna
meteorološka organizacija (SMO), je 56,7 °C v Dolini smrti 10. julija 1913
2) Za Evropo je odgovor manj zanesljiv, a SMO priznava za rekord 48,0 °C 10.
julija 1977 v Atenah (http://wmo.asu.edu/)
3) Uradni rekord v Sloveniji je 40,8 °C, izmerjen 8. avgusta 2013 na Letališču
Cerklje ob Krki (http://meteo.arso.gov.si/uploads/probase/www/climate/text/sl/weather_events/slo_vremenski_rekordi.pdf)
4) Rekord za Kredarico drži.
5) Najvišja temperatura na južnem tečaju je -12,3 °C, izmerjen 25. decembra 2011.
Sončev mrk 8. april 2024 - ZDA - pripada 139. sarosu,
kot izjemen mrk iz 29. marca 2006.
..
izmenjujeta gravitone.
