Astronomski koledar 2026 – mnoge dogodke na nebu bo moč spremljati tudi iz Slovenije,
- priporočamo
Najprej pa srečno leto 2026, vsem ljudem uspešno pot okrog Sonca - veliko jasnih dni in noči - ker pa vodni krog deluje
in nam omogoča življenje, želimo tudi
dovolj padavin, da bo ta nas Svet še naprej mirno živel v ravnotežju :)
Pregled najpomembnejših astronomskih dogodkov,
ki bodo večinoma vidni tudi iz Slovenije v letu 2026.
Januar
- 3. januar:
Perihelij Zemlje -
Zemlja je v najbližji točki med potovanjem okrog Sonca,
kar je pomembno za razumevanje gibanja v našem Osončju (zgolj zanimivost - tega praktično ne opazimo, pa še zimo imamo, ki je posledica nagiba Zemljine osi rotacije
in NE gibanja našega planeta po elipsi okrog Sonca, kar se velikokrat napačno navaja).
- 3. – 4. januar: Meteorski roj Kvadrantidi (najbolje viden proti jutru)
- 10. januar: Jupiter v opoziciji (viden celo noč)
Februar
- 17. februar: Kolobarjasti Sončev mrk (ni viden iz Slovenije - viden bo z Antartike)
Marec
- 3. marec: Popolni Lunin mrk (ni viden iz Slovenije)
April
- 22. – 23. april: Meteorski roj Liridi
Maj
- 5. – 6. maj: Meteorski roj Eta Akvaridi (slabše viden pri nas)
- 31. maj: Modra luna (druga polna luna v istem mesecu)
Junij
- 21. junij: Poletni solsticij (najdaljši dan v letu)
Avgust
- 12. avgust: Popolni Sončev mrk (iz Slovenije je viden le delni mrk, začetek ob 19:25 h, maksimum ob 20:12 h - za popolni Sončev mrk se je recimo potrebno
odpraviti v Španijo ..., vabljeni)
- 12. – 13. avgust: Meteorski roj Perzeidi (zelo dobro viden roj - opazujete lahko že cca 2 tedna prej)
- 28. avgust: Delni Lunin mrk (viden iz Slovenije pred vzidom Sonca, 4:33 h vstop v senco, 6:14 h maksimum, malo pred vzidom Sonca) - Lunini in Sončevi mrki si
logično sledijo z zamikom 14 dni
September
- 25. september: Neptun v opoziciji (viden le s teleskopom)
Oktober
- 4. oktober: Saturn v opoziciji
- 21. – 22. oktober: Meteorski roj Orionidi
November
- 17. – 18. november: Meteorski roj Leonidi
- 25. november: Uran v opoziciji
December
- 13. – 14. december: Meteorski roj Geminidi
- 21. december: Zimski solsticij (najdaljša noč v letu)
Povzetek
Najbolj priporočljivi dogodki za opazovanje iz Slovenije v letu 2026 so
meteorska roja Perzeidi in Geminidi, Lunin mrk in delni Sončev mrk
ter opozicije Jupitra in Saturna, oziroma vseh planetov (Merkur, Venera, Mars,
Jupiter, Saturn, Uran, Neptun - kdaj so ti planeti vidni le zgodaj zjutraj).
Še zanimivost o dolžini dneva in datumih najpoznejšega vzhoda Sonca in
najzgodnejšega zahoda Sonca!
Dolžina dneva se sicer po zimskem solsticiju (cca 21. december) začne daljšati,
a vzhod in zahod Sonca se ne spreminjata istočasno.
Razlog sta:
- nagib Zemljine osi (23,5°),
- Zemlja potuje po elipsi okrog Sonca.
Posledica je, da povprečni čas naših ur ni usklajen s Sončevo uro.
To razliko opisuje časovna enačba – več v drugem delu članka -
Uvod v kozmologijo in starost vesolja - astronomija
in njen vpliv na druge vede, koledar
KDAJ je najzgodnejši SONČNI ZAHOD?
- okoli 11. – 13. december -› najzgodnejši sončni zahod, v Sloveniji: ~16:16 CET
KDAJ je najpoznejši SONČNI VZHOD?
- okoli 4. – 6. januarja.
-›
v Sloveniji: ~7:44 CET
- jutra se do takrat še podaljšujejo (Sonce zjutraj vedno pozneje vzide)
Pomembno
Čeprav se dan po 21. decembru že daljša,
se jutra pojavljajo bolj zgodaj šele po začetku januarja.
Razlogi so - vpeljava povprečnega časa in potovanje po elipsi ter nagib Zemljine osi rotacije.
Lahko si pomagate tudi s kalkulatorjem:
Lega Sonca (možen je tudi izračun energije Sonca za celo
leto - po urah, dnevih in mesecih ter letno vsoto)
------------
Viri za astronomske dogodke v Slovenščini:
*** Priporočamo odlično in edino astronomsko revijo -
SPIKA (urednik Bojan Kambič).
*** Glej jih, zvezde! : najlepši prizori na nebu v letu 2026 : [priročnik za opazovanje v letu 2026]
Guillaume Cannat (prevod v slovenščino - Bojan Kambičin Ludvik Jevšenak)
Vesoljske misije in opazovalna oprema
(spodnje novice so povzete po:
https://www.rtvslo.si/znanost-in-tehnologija/katere-so-najzanimivejse-vesoljske-misije-leta-2026/768925
- Aljoša Masten
)
Artemis II (NASA) – načrtovan izstrel s posadko na kratko pot okoli Lune, kar bo pomemben mejnik v človeškem raziskovanju Lune po letu 1972.
Indija bo letos prvič preizkusila novo vesoljsko ladjo za prevoz posadke Gaganjan (Gaganyaan). Opravila naj bi kar tri polete, prvi bo že januarja. Posadke sicer ne bo na krovu, razen indijske robotke Vyommitre (Vyommitra). Za kako pomemben dosežek gre, priča dejstvo, da bo Indija postala šele četrta svetovna sila z vesoljskim plovilom za prevoz posadke, po Rusiji, ZDA in Kitajski. Evropa nima in nikoli ni imela te zmogljivosti.
Sledi manjši, a simbolično še vedno pomemben korak za astrofiziko, ali natančneje, za preučevanje planetov zunaj domačega Osončja. Do zdaj je bilo odkritih že 6200 eksoplanetov, skupno pa naj bi jih bilo več kot zvezd. So torej izjemno zanimiva tarča za opazovanje, da izvemo, kakšni nenavadni svetovni še obstajajo, in še pomembneje, ali so kateri izmed njih življenju prijazni. Za to pa moramo preučiti njihove atmosfere. Naloga je zahtevna, saj so ti svetovi oddaljeni desetine, stotine in tisoče svetlobnih let. Naloge se bo lotil tudi novi vesoljski teleskop Pandora (Nasa). Pandora bo najmanj leto dni strmela v 20 zvezd in njihovih 39 eksoplanetov, ko se srečajo z našega zornega kota. Ali drugače: opazovala bo prehajanje planeta prek ploskve zvezde, torej tranzit, in sicer v vidni in infrardeči svetlobi. Posebnost te misije pa je v ceni: borih 20 milijonov dolarjev, kar kaže, da se Nasa vse bolj zanaša na manjše in cenejše misije. Podrobneje tukaj.
Vrnitev človeštva k Luni
Prizor z odprave Artemis I, posnet 29. novembra 2022. Takrat posadke ni bilo, tokrat bo. Foto: Nasa/Robert Markowitz
Prizor z odprave Artemis I, posnet 29. novembra 2022. Takrat posadke ni bilo, tokrat bo. Foto: Nasa/Robert Markowitz
Predvidoma februarja prihaja eden največjih vesoljskih dogodkov sploh. Priprave nanj so trajale skoraj 20 let, čakanje pa se vleče že 55 pomladi. Prvič po letu 1972, po poslednji odpravi Apollo 17, se bodo ljudje odpravili na veliko avanturo, primerljivo s Kolumbom ali Magellanom, na potovanje več kot 360.000 kilometrov v črnino.
Posadka: specialist Jeremy Hansen (Kanada), pilot Victor Glover, poveljnik Reid Wiseman in specialistka Christina Hammock Koch.
Štirje Zemljani: trije Američani in en Kanadčan se bodo vkrcali v vesoljsko ladjo Orion in pustili, da jih velika raketa SLS požene na pot, daljšo od milijona kilometrov. Odleteli bodo do Lune in se ji najbolj približali pri 7400 kilometrih. Ne bodo vstopili v njeno orbito, temveč bodo Luno obleteli in se takoj odpravili domov. Pot je zasnovana tako, da se bo Orion samodejno vrnil k Zemlji tudi v primeru odpovedi glavnega motorja. S tem bodo preverili, ali je vesoljska ladja – vključno s sistemi za vzdrževanje za življenje prijaznih razmer – res primerna za takšne podvige. Da to ni samoumevno, opominja zgodba Apolla 13, in tudi Orion ni brez šibkih točk. Največja med njimi je toplotni ščit, ki varuje kapsulo med vrnitvijo v Zemljino ozračje. Na prejšnji misiji, Artemis I, so odkrili resne pomanjkljivosti, saj so v ščitu zazevale luknje, in sicer zaradi nastajanja plinov znotraj strukture. Kar nekaj nekdanjih astronavtov je zaradi tega povzdignilo glas in pozvalo k odpovedi odprave Artemis II. A Nasa potrebuje naslednjo zmago, saj je v tekmi s Kitajci, ki prav tako želijo poslati človeka na Luno, in rine naprej. Pri tem se spoprijema še z eno veliko težavo: ima raketo, ima vesoljsko ladjo, nima pa lunarnega pristajalnika.
Izstrelitev je predvidena 5. februarja, a verjetneje bo izvedena marca ali aprila.
Zdaj pa o lunarnem pristajalniku. In ne samo o – lunarnem pristajalniku. To bo, poleg misije Artemis II, glavna zgodba leta 2026. Govorimo o raketi Starship, ki obeta revolucijo na področju poletov v vesolje. Letos bo morala prebiti kar tri velike ovire. Prvič bo poletela v novi različici V3, in sicer med februarjem in marcem. Če bo ta preizkus uspešen, sledijo orbitalni poleti. Zatem mora razvijalec, ameriška družba SpaceX, dokazati, da so Starshipi lahko tudi vesoljske črpalke za gorivo. Najprej bo izstrelil dva Starshipa in eden bo drugemu dotočil ohlajeno pogonsko sredstvo. Če bo to šlo kot po maslu, sledi še en podvig, ki ga ne moremo označiti drugače kot izjemen. SpaceX bo izstrelil en Starship, nato pa v pičlih dveh tednih še med 10 in 20 Starshipi, ki bodo prvega dodobra napolnili z gorivom, da bo pripravljen za potovanje stran od Zemlje. Za primerjavo: raketa SLS, ki spada med najzmogljivejše rakete vseh časov, lahko poleti enkrat na dobro leto, v praksi manj. SpaceX pa bo v kratkem času pripravil desetine izstrelitev supertežkih nosilnih raket. Že sama logistika bo izjemna. In če bo vse to spravil pod streho, sledi še lunarna misija. SpaceX bo izdelal lunarno različico Starshipa, imenovano HLS (Human Landing System), ki bo prilagojena poletom na Mesec. Imela bo pristajalne noge, dodatne potisnike na zgornjem delu, da ne bodo dvigovali preveč prahu, dvigalo in prostore za ljudi, ki jih sicer ne bo na krovu. Ta HLS bo, po aktualnem načrtu, proti koncu leta poskusil pristati na Mesecu.
Glede na število čejev je jasno, da je časovnica trhla. A tako SpaceXu kot Nasi, ki je naročila pristajalnik, se precej mudi, če želi dejansko vrnitev človeka na Mesec (Artemis III) opraviti konec leta 2028, še pred Kitajci. Ob vsem tem se hitro spregleda glavni poudarek. Če jim vse to uspe, ne bodo zgolj s Starshipom pristali na Mesecu. Starship bo odprl poceni polete v vesolje z ogromnim tovorom ali številčno posadko, s čimer bo nastopila nova doba raziskovanja vesolja. Poleti Starshipa na Mars so načrtovani v prihodnjih nekaj letih.
In ne le to. Elon Musk je pred meseci podal še eno sapojemajočo napoved. SpaceX se bo množično vrgel v računalništvo v vesolju. Izdelal bo in izstrelil tisoče satelitov, ki se bodo ukvarjali z izračuni umetne inteligence. Šlo naj bi za neke vrste nadgradnjo konstelacije Starlink, ki je sicer namenjena komunikacijam. Musk meni, da bo zaradi sončne energije projekt cenejši od kopenskih. Povrhu je napovedal, da bo SpaceX začel razvijati industrijsko proizvodnjo tovrstnih satelitov kar na Luni, od koder naj bi jih izstreljevali s pomočjo magnetov. Da misli resno, kažejo načrti, o katerih poroča medij ArsTechnica. SpaceX naj bi letos izvedel prvo javno prodajo delnic (IPO), izkupiček, predvidoma do 50 milijard dolarjev, pa naj bi namenil v razvoj omenjenih projektov.
SpaceXu počasi sledi ameriško podjetje Blue Origin, ki ga je ustanovil Jeffrey Bezos, oster konkurent Elona Muska. Tudi Blue Origin stavi na večkrat uporabne rakete in se je lani izkazal s pristankom prve stopnje New Glenna, ki bo nekoč dobil večkrat uporabno drugo stopnjo, tako kot Starship. In še: Blue Origin razvija tudi lunarni pristajalnik Blue Moon, ki se bo prav tako zanašal na dotakanje ohlajenega goriva v vesolju. SpaceX in Blue Origin očitno tekmujeta in se pri tem spoprijemata s podobnimi težavami. Blue Moon Mk 2 bo lahko na površje Lune dostavil dva človeka, v tovorni različici pa med 20 in 30 tonami tovora. Ta različica še lep čas ne bo pripravljena, prvi testni polet različice Mk 2 je namreč predviden za konec leta 2027. A prav letos, predvidoma v prvem četrletju, naj bi poletela manjša, bolj konvencionalna različica Mk 1, zmožna prepeljati "samo" tri tone tovora na površje Lune. Toda v nasprotju z večjim bratom ne bo potrebovala dotakanja goriva, kar bi se lahko izkazalo kot izjemno pomembno, koristno in celo prelomno za ameriške načrte raziskovanja vesolja.
ZDA namreč postajajo vse bolj nervozne in se zavedajo, da je njihov ugled, celo primat pri raziskovanju vesolja ogrožen, če jih prehitijo Kitajci – ti nameravajo postaviti tajkonavta na Luno do konca desetletja. In ker se Kitajci zanašajo na preproste, preizkušene tehnologije, Starship in večji Blue Moon pa na zamotane in nepreizkušene koncepte, bi lahko celo odnesli lovoriko. Nasa tako mrzlično išče rešitve. V strokovni javnosti se je pojavila naslednja pobuda: Blue Origin naj urno predela manjši Blue Moon Mk 1 za prevoz posadke. Naletela je na odprta ušesa novega, pred tedni imenovanega administratorja Nase Jareda Isaacmana, ki napoveduje velike spremembe v agenciji (več o tem pozneje). Blue Origin bo v vsakem primeru letos, predvidoma v prvi četrtini, izvedel testni poskus pristanka Blue Moona Mk 1 na Luni. Če po pristanek uspešen, potem bi lahko ZDA dobile pomembno prednost v tej tekmi.
Zgoraj omenjeno pretakanje ohlajenega goriva je pri vsem tem resnično ključnega pomena. Starship lahko – po navedbah SpaceXa – na nebo Zemlje postavi stotine ton tovora, a za kaj več mu zmanjka goriva. Če hoče dlje, mu morajo gorivo dostaviti dodatni Starshipi tankerji. Če želi Blue Moon Mk 2 pristati na Luni, mu mora gorivo dotočiti načrtovani vesoljski tanker Cislunar Transporter, ki bo potoval med Luno in Zemljo.
Težava pa je, poleg vse logistike in srečevanja vesoljskih plovil na nebu, v tem, da se gorivo segreva in posledično odvreva – se spreminja v plin. Za dolgoročno hrambo bosta potrebna dobra izolacija in najbrž tudi aktivno hlajenje. Tega izziva se vzporedno loteva ameriška vesoljska agencija Nasa v sodelovanju z zasebno družbo Eta Space. Marca bo izstreljen satelit LOXSAT. Ta bo devet mesecev krožil okoli Zemlje, hranil gorivo pri nizki temperaturi in ga pretakal. Očitno agencija noče ostati "na suhem", če preostalim ne uspe razviti te tehnologije.
Najbolj je na tnalu program Artemis. Ta sloni na supertežki nosilni raketi SLS (Boeing) in vesoljski ladji Orion (Northrop Grumman), ki sta do zdaj skurili že 70 milijard dolarjev, med drugim zato, ker izdatno financirata delovna mesta v pomembnih zveznih državah. Kdor ju je do zdaj poskušal ukiniti, se je opekel v kongresu. Isaacman je jasno povedal, da ju bo koristil, dokler bo to res neizogibno. Svetima kravama ameriškega vesoljskega programa so torej šteta leta, najbrž bosta leteli le do misije Artemis III. Na mesarski mizi se je znašala tudi načrtovana vesoljska postaja v orbiti okoli Lune, imenovana Lunarni portal, katere module večinoma prispevamo Evropejci. Isaacman namerava projekt pregnesti v nekaj povsem drugega, v njegov sveti gral: vesoljsko plovilo na jedrski pogon. Novi administrator namreč meni, da mora Nasa razvoj konvencionalnih tehnologij prepustiti zasebnikom, sama pa razvijati tehnologije prihodnosti. Med te je uvrstil električni jedrski pogon, kjer vesoljsko plovilo spreminja toploto jedrskih reakcij v električni tok, ta pa ustvarja magnetno polje in iz motorja poganja ione.
Če se bo to uresničilo, potem se lahko dejansko uresniči vizija slavnega astronavta Buzza Aldrina: vesoljska ladja, ki bo redno krožila med Zemljo in Marsom, ali pa drugimi nebesnimi telesi, in zagotavljala periodičen, zanesljiv transport. Če se to uresniči, potem bo Lunarni portal res ukinjen, a se bo obenem prelevil v nekaj precej bolj vznemirljivega. V prihodnjih mesecih bo jasneje, kaj od navedenega se utegne uresničiti, še posebej ob proračunu Nase, ki bo prihodnje leto precej okleščen – za skoraj četrtino. Pa še en sladkorček: Isaacman je decembra nedvoumno potrdil, da bodo ZDA postavljale postojanko na tleh Meseca.
Male države, kot je Slovenija, se s takšnimi grandioznimi projekti preprosto ne morejo spopasti. Lahko pa v Sloveniji v skladu z našimi finančnimi zmožnostmi poiščemo niše, v katerih lahko uspevamo. Močni smo predvsem pri opazovanju Zemlje in satelitski tehnologiji. Na nebu imamo že nekaj slovenskih satelitov, in letos bomo dobili novega. Univerza v Mariboru je v sodelovanju s podjetjem Skylabs izdelala satelit Trisat-S, ki bo izstreljen predvidoma v prvem četrtletju. Ambicije so daljnosežne, je pred kratkim za Radio Slovenija povedal Iztok Kramberger, ki predstavlja obe instituciji. Trisat-S bo najprej namenjen preizkusu modulov za varno, torej šifrirano komunikacijo z Zemljo. A še pomembnejši bo test baterij in navigacijske opreme. Z besedami Krambergerja: "Trisat-S bo tehnološka demonstracija primarnih baterij v sistemu nanosond. Predstavljajte si, da na Jupitrovi luni Evropa zaznajo gejzir in s tem vodo. In kjer je voda, je zanimivo, ker je voda povezana tudi z živimi bitji. Recimo, da bi si Evropa to v prihodnje rada ogledala in tja poslala večjo misijo, na kateri bi bil pristajalni modul, ki bi na tej luni tudi pristal. In če ste se potrudili, da ste 15, 20 let nekam potovali, je smiselno, da najprej raziščete teren, kjer bi radi pristali. Trisat-S je demonstracija male sonde, ki jo velik satelit, ko pride do te lune, odda, da z njo razišče teren. Takšna sonda mora biti sposobna komunicirati s svojo "mamo" in imeti mora miniaturne kamere s 360-stopinjskim pogledom, pa primarne baterije. In zakaj primarne baterije? Ker ko se tako zelo oddaljimo od Sonca, teh famoznih 1500 vatov na kvadratni meter postane neprimerno manj in pomeni, da ko pridete na cilj, ste morali energijo prinesti s seboj. Trisat-S je torej nanosonda, namenjena globokim misijam, element, ki ga izvržete proti neznanemu objektu, ga obkrožite in poslikate, ko pade na objekt, še naprej deluje kot semafor."
In kot nalašč je Evropska vesoljska agencija pred kratkim naznanila razvoj prav takšne, ambiciozne misije na Saturnovo luno Enkelad. Če se Skylabsu uspe priključiti, bo to izjemno velik dosežek za Slovenijo. A podjetje se je že brez tega izkazalo, v vesolje je poslalo že dva podobna satelita Trisat, poleg tega je na lanski, decembrski izstrelitvi Falcona 9 v vesolje potovalo več kot sto njihovih izdelkov. A pozor, pot v vesolje je za Trisat-S vse prej kot zagotovljena. Satelit bo namreč letel z novo nemško raketo Spectrum (Isar Aerospace), ki je na prejšnji, torej prvi izstrelitvi, eksplodirala. Predvidoma marca, ko se bo naslednjič dvignila z norveške Andoye, bo torej precej napeto.
Okrog Zemlje se že od leta 2004 podi vesoljski teleskop Swift, neprecenljiv za opazovanje v gamasvetlobi. Še posebej je koristen za motrenje izbruhov sevanja gama, torej najsilovitejših eksplozij v vesolju. A čas se mu izteka. Njegova orbita hitro pada, z začetnih 600 kilometrov je dosegel 400 kilometrov, med drugim zaradi vse aktivnejšega sončnega vremena. Kaj kmalu bi lahko končal v ozračju in razpadel. Nasa bo zato letošnjega junija izvedla izjemno nenavadno reševalno misijo. Potekala bo takole: letalo L-1011 bo poletelo do višine 12 kilometrov. Tam bo spustilo raketo Pegasus XL, ki bo poletela v vesolje in oddala vesoljsko plovilo podjetja Katalyst v orbito. Vesoljsko plovilo se bo združilo z vesoljskim teleskopom in mu dvignilo tirnico, in to za borih 30 milijonov evrov, kar je precej manj kot izdelava ter izstrelitev novega Swifta.
In če bo misija uspela, bo morda dala navdih za morebitno reševanje vesoljskega teleskopa Hubble ...
Začnimo z izstrelitvijo naslednjega vesoljskega teleskopa SMILE. Ta bo preučeval Sončevo magnetosfero v rentgenskih in ultravijoličnih žarkih in iskal odgovor na vprašanje, kaj poganja izbruhe koronarne mase, ki so lahko za Zemljo nevarni. Okoli Zemlje bo krožil po zelo eliptični orbiti, ki ga bo na najbolj oddaljeni točki pripeljala do kar 121 tisoč kilometrov oddaljenosti, kar mu bo omogočalo daljša neprekinjena strmenja v Sonce. Misija je pomembna z znanstvenega vidika, a mogoče še bolj s političnega. Gre namreč za eno redkih sodelovanj med Evropo in Kitajsko, natančneje, med Evropsko vesoljsko agencijo in Kitajsko akademijo znanosti. Kitajci so prispevali pogonski modul in dve zaznavali, Evropa pa znanstveni modul s tremi instrumenti in komunikacijskim sistemom. Sodelovanje s Kitajsko se je v zadnjem desetletju krhalo, nazadnje z odmevno košarico Evrope, ko je ta zavrnila sodelovanje pri kitajski vesoljski postaji Tjangong (poglavje 3). A zdaj, ko Evropa počasi izgublja tradicionalnega partnerja, ZDA, postajajo tudi takšne bilke vse bolj privlačne.
Zgodba o mednarodnem (ne)sodelovanju se bo letos pomembno razpletala tudi na področju vesoljskih postaj. Kot je znano, sta trenutno na nebu dve. Prva je zgoraj omenjena kitajska vesoljska postaja Tjangong (Tiangong), po strukturi nekoliko podobna nekdanjemu ruskemu Miru, a precej sodobnejša. Kitajska jo je zasnovala po tem, ko je dobila košarico pri Mednarodni vesoljski postaji – blokirale so jo ZDA. Druga je Mednarodna vesoljska postaja, projekt večine vesoljskih sil, seveda brez Kitajske. A MVP postaja star, betežen in vse bolj razpokan, zato ga bodo malo po letu 2030 poslali v ocean. S tem bo na nebu zazevala velika luknja. Kitajska bo imela svojo vesoljsko postajo, celoten zahodni svet pa ne. To bi bil velik udarec za prestiž in mehko moč Zahoda. Kdo bo torej nadomestil MVP? Evropa nekoliko izgubljeno tava, Japonska prav tako, ZDA pa se zanašajo na komercializacijo, kar je tudi skladno z vizijo zgoraj omenjenega Isaacmana.
Nasa je že pred leti odprla razpis za razvoj povsem zasebnih vesoljskih postaj v nizkozemeljski tirnici, ki zdaj počasi rodi sadove. Predvidoma maja bo izstreljen Haven-1. To bo prva povsem zasebna vesoljska postaja v zgodovini, ki jo bodo tudi obiskali ljudje. Izdelalo jo je ameriško podjetje Vast space. Popreproščeno gre za eno samo sobico v orbiti, dolgo 10 in široko 4,4 metra, torej ravno pravšnjo za tovorni prostor rakete Falcon 9. Imela bo 45 kubičnih metrov uporabne prostornine. Omogočala bo krajša, do enomesečna bivanja, do nje bo potovala vesoljska ladja Crew Dragon s štirimi člani posadke, prvič junija letos. Leta 2028 naj bi sledil precej večji Haven-2. Nasa sicer podpira razvoj še kar treh dodatnih komercialnih vesoljskih postaj: Axiom Station, Orbital Reef in Starlab, vse tri naj bi bile izstreljene še v tem desetletju. Vprašanje je sicer, ali so ti načrti finančno vzdržni za vse navedene postaje, a kakšna bo že preživela.
Vprašanje je, kaj to pomeni za nas. Evropa bi lahko teoretično pošiljala svoje astronavte na Haven-1 ali druge ameriške vesoljske postaje. A pri tem bo povsem odvisna od dobre volje ZDA, dobra volja nove celine pa s Trumpom vse hitreje plahni. Povedno je že dejstvo, da predlog proračuna Nase za leto 2026 črta večino mednarodnih sodelovanj z Eso. Evropa se bo torej morala potruditi in morda postaviti svojo vesoljsko postajo, četudi manjšo, in to lahko naredi, saj sta prav Italija in Francija svetovni ekspertinji za izdelavo modulov vesoljskih postaj. A je to finančno zajeten zalogaj, poleg tega nimamo vesoljskih ladij za oskrbo. Evropa bo morda morala pogoltniti cmok in vzeti nazaj košarico, ki jo je dala Kitajski, ter pošiljati svoje ljudi na Tjangong.
Svet sicer snuje še dve vesoljski postaji, a ta načrta sta majava ali pa daleč v prihodnosti. Indija se bo morala s svojo Bharatijo Antarikšo še dokazati, poleg tega bo ta postaja začela obratovati šele čez deset let. Imamo še Rusijo, ki že dobrih deset let napoveduje postavitev nacionalne vesoljske postaje ROS, katere prvi modul naj bi poletel leta 2028. A tu so močne politične prepreke zaradi agresivne drže Rusije in njenega napada na Ukrajino, po katerem so se porezale (skoraj) vse vezi, pa tudi izvedbene zagonetke. Decembra je namreč Roskozmos povsem spremenil načrt za ROS. Sprva je načrtoval novo postajo, po strukturi podobno nekdanjemu Miru. Zdaj pa je naznanil, da bo ROS pravzaprav ruski odsek Mednarodne vesoljske postaje, ki se bo ločil, šel po svoje in prejel še kakšen nov modul. To se skoraj zagotovo ne bo zgodilo in v resnici pomeni, da iz projekta ROS še dolgo, dolgo ne bo nič.
V drugi polovici leta bo izstreljen Šuntian (Xuntian), neke vrste kitajski Hubble. Opremljen bo z dvometrskim zrcalom in kamero z 2,5 milijona pik. Letel bo v tandemu s kitajsko vesoljsko postajo Tjangong in se nanjo priklopil za vzdrževalna dela ali popravila.
Drugo četrtletje bo izjemno bogato z lunarnimi misijami. Julija bo na raketi Falcon Heavy izstreljen lunarni pristajalnik Griffin-1 ameriškega zasebnega podjetja Astrobotic. V bližino južnega pola Lune namerava dostaviti še 500-kilogramsko robotsko vozilo FLIP, manjši cuberover in razne časovne kapsule. Že goli pristanek bi bil velik uspeh. Astrobotic je namreč lani že poskusil s pristajalnikom Peregrine, a sploh ni dosegel Meseca zaradi puščanja goriva. Misijo sofinancira Nasa, ki s tem spodbuja komercializacijo poletov na Mesec. Proti koncu leta bo sledil še en poskus pristanka z Griffinom.
Kmalu zatem, enkrat v drugem četrtletju, sledi misija Blue Ghost M2. Izvedlo jo bo ameriško podjetje Firefly Aerospace, ki cilja na oddaljeno stran Lune s pristajalnikom Blue Ghost. Firefly je že dokazal, da zna. Lani je namreč postal prvo zasebno podjetje, ki mu je uspel pokončen pristanek na Luni. Tokrat cilja na oddaljeno stran Lune, kamor bo med drugim dostavil arabski rover Rashid 2. Za nas pa je precej pomembnejši eksperiment LuSEE-Night. Zakaj? Gre za prototip radijskega teleskopa, ki si ga znanstveniki že dolgo, dolgo želijo postaviti na oddaljeni strani Lune, kjer ni motečih signalov z Zemlje, v času lunarne noči tudi ne s Sonca, in tam postavljeni teleskop bi se ob zadostni občutljivosti lahko dokopal do dragocenih podatkov. Med drugim bi lahko zaznal radijske signale iz t. i. kozmološkega temnega veka, obdobja, ki se je začelo 380.000 let po velikem poku. Vodja znanstvene kolaboracije pri razvoju instrumenta je Anže Slosar, kozmolog z Nacionalnega laboratorija Brookhaven. Več o celotnem projektu lahko izveste v tej epizodi podkasta ApolloLajka.
V sklopu misije bo v orbito okoli Lune oddan satelit Lunar Pathfinder (Esa). Gre za prototip svetovnega navigacijskega in komunikacijskega omrežja pri Luni v sklopu programa Moonlight. Moonlight bo sestavljen iz petih sond z maso od 400 do 600 kilogramov, ki bodo vsem napravam na Luninih tleh zagotavljale nenehno komunikacijo in prenos podatkov, pa tudi navigacijske informacije z natančnostjo nekaj metrov.
Krona robotskega raziskovanja Lune bo letos pripadla Kitajski. Avgusta bo namreč na raketi Dolgi pohod 5 izstreljena misija Čang'e-7 (Chang'e 7). Kot številne predhodnice bo obsegala orbiter, statični pristajalnik in samohodno vozilce Jutu (Yutu). Razlika je v tem, da ciljajo skoraj na sam južni pol Lune. Čang'e 7 bo namreč predvidoma pristal na robu kraterja Shackleton, medtem ko se številne misije, ki naznanjajo pristanke "na južnem polu", usmerijo precej severneje. Pristajalnik bo v primeru dovolj natančne navigacije končal na osvetljenem robu kraterja, medtem ko se bo rover Jutu podal na dno, kjer vlada večna senca – in kjer so morda velike zaloge vodnega ledu. Pri raziskovanju bo pomagal še manjši "skakljač", pristajalnik za večkratno uporabo, ki bo letel naokoli in bo prav tako prvenstveno vohljal za ledom in drugimi viri.
Vse to je del dolgoročne kitajske strategije, ki je začrtana desetletja vnaprej in ki jo azijska velesila tudi vestno in izjemno uspešno izpolnjuje. Cilj je nič manj kot postaviti lunarno bazo na južnem polu, robotske misije Čang'e pa utirajo pot. Zakaj prav tam? Osvetljeni rob kraterja je pripraven za panele sončnih celic. Vodni led z dna kraterja pomeni potencialno vodo za pitje (če jo je mogoče dovolj očistiti), pa tudi za razbitje na kisik za dihanje, pa še na vodik za gorivo. Naslednja misija, Čang'e-8, bo leta 2028 ali 2029 že poskušala izkoriščati te surovine in naj bi bila tudi opremljena s humanoidnim robotom, ki bo simuliral človeška opravila. Kmalu zatem bodo po napovedih v bližini že pristali tajkonavti, torej kitajski vesoljeplovci, v naslednjem desetletju pa naj bi tam zrasla Mednarodna lunarna raziskovalna postojanka (ILRS).
Razvoj planetarne obrambe
Hera bo maso in hitrost Dimorfosa merila tudi s pomočjo dveh manjših sond tipa cubesat. Foto: ESA-Science Office
Hera bo maso in hitrost Dimorfosa merila tudi s pomočjo dveh manjših sond tipa cubesat. Foto: ESA-Science Office
Novembra se lahko veselimo napredka pri raziskovanju Osončja. Evropska sonda Hera bo naposled prispela do asteroida Dimorfos in preverila, kakšno razdejanje je na njem pustila ameriška sonda Dart (poglavje 7). Šlo je za preizkus prototipa sistema za obrambo Zemlje v primeru, da ogrožajoč asteroid leti proti našemu planetu. Ameriški Dart je namreč leta 2022 s hitrostjo 22.530 kilometrov na uro oziroma 6,2583 kilometra na sekundo čelno trčil v 160-metrski in 4,8 milijona ton težek asteroid in je treba preveriti, kakšne so dejanske posledice. Uvodne meritve so pokazale, da je bila zaušnica precejšnja, saj se je tirnica Dimorfosa okoli večjega asteroida Didimos skrajšala za 32 minut. A ta opazovanja niso bila najbolj natančna, potrebna je dodatna sonda, da si ogleda posledice, to bo storila evropska Hera. Škoda je le, da je Evropi ni uspelo pravočasno izdelati za ogled dogodka v živo, kot je bilo dogovorjeno.
Tudi ta planet bo dobil nekaj pozornosti in tudi ta misija bo posebna. Japonska bo namreč začela odpravo MMX, katere namen je pridobiti vzorec – a ne Marsa samega, temveč njegove lune Fobos. Japonci želijo ugotoviti, ali sta luni Fobos in Deimos nastali, ko je v mladi Mars trčilo večje telo, ali pa sta se pozneje ulovili v njegovo težnost. 4-tonsko vesoljsko plovilo MMX bo izstreljeno predvidoma v drugi polovici leta na raketi H3, pri čemer upamo, da bo ta pridobila zanesljivost. MMX se bo utiril v orbito okoli Marsa, ki ga bo redno ponesla mimo Fobosa. Približno eno leto bo preučeval luno in jo med drugim snemal pri ločljivosti 8K, nato pa se bo enkrat ali dvakrat spustil na površje, tam pa s pnevmatskim mehanizmom pridobil najmanj 10 gramov materiala. Ob tem bo z oddaljenosti 100 metrov na površje spustil 23-kilogramski rover IDEFIX, ki ga pripravljata francoska in nemška vesoljska agencija. MMX se bo domov odpravil predvidoma leta 2030 in leto pozneje odvrgel kapsulo z vzorcem proti Zemlji. Poleg znanstvenega misija nosi tudi velik simboličen pomen. To bo prvi pristni vzorec iz Marsovega sistema, medtem ko Kitajska in ZDA tekmujejo, kdo bo prvi na Zemljo dostavil pristen vzorec planeta samega, pri čemer so Kitajci v veliki prednosti.
Decembra bo na raketi Ariane 6 izstreljen naslednji veliki lovec na zunajosončne planete, PLATO (Platon). Odlikuje ga posebna zasnova: namesto enega teleskopa je na njem kar 26 kamer, in vsaka od njih je opremljena s kar štirimi fotoprejemniki ločljivosti 4510 x 4510 pik. S tem naj bi precej izboljšali razmerje med koristnimi podatki in šumom, ko bodo iskali eksoplanete v bližini Soncu podobnih zvezd, ko se ti z našega gledišča srečajo. PLATO bo opazoval kar milijon zvezd na polovici neba, preučeval pa bo tudi njihovo potresno dejavnost.
In ker bo leto 2026 očitno res lunarno, lahko končamo še z enim robotom, ki cilja na naš naravni satelit. Decembra bo vnovič poskusilo japonsko podjetje ispace. Japonci so dvakrat poskusili v letih 2023 in 2025, obakrat pa se je pristajalnik prehitro srečal s tlemi. A ker še niso vrgli puške v sivi prah, bodo decembra izstrelili izboljšan pristajalnik APEX 1.0.
Letos bomo priča izjemno visokemu številu novih raket. Ker je seznam tako dolg,
jih zgolj nekaj naštejemo, podrobnosti pa bodo sledile med letom na spletu:
EVROPA
- RFA One (Rocket Factory Augsburg, Nemčija)
- Maia (Maiaspace, Francija)
- Zephyr (Latitude, Francija)
- Skyrora XL (Skyrora, Škotska)
- Miura 5 (PLD Space, Španija)
- Themis (Esa, Arianespace)
ZDA:
- Daytona I (Phantom Space)
- Firefly MLV (Firefly Aerospace)
- Eclipse (Firefly Aerospace)
- Antares 330 (Northrop Grumman)
- Terran-R (Relativity Space)
- Dream Chaser (Sierra Space)
- Neutron (Rocket Lab) ... visoka verjetnost prestavitve
KITAJSKA:
- Hyperbola-3 (ispace)
- Gravity-2 (Orienspace)
- Dolgi pohod-10 (CALT)
INDIJA:
- Vikram 1 (Skyroot)
- HLVM 3 (ISRO)
RUSIJA:
- Rokot-M (Hruničev)
- Sojuz-5/Irtiš (RKTs Progres)
JAPONSKA:
- ZERO (Interstellar Technologies)
SINGAPUR:
- Volans (Equatorial Space)
------------------ Nekaj novičk iz 2025 - spodaj ---------------.
Komet - C/2025 A6 ( Lemmon ),
- jesen 2025
Foto: Klemen Blokar, 27. okt. 2025 - Astronomski krožek G. Š..
Komet Lemmon se še vedno približuje in postaja svetlejši, saj bo najbližje Zemlji 21. oktobra, najbližje Soncu pa 8. novembra.
Komet Lemmon so odkrili v začetku letošnjega leta in se še vedno premika v notranji del Osončja.
Komet bo 8. novembra obkrožil Sonce, najprej pa bo 21. oktobra šel mimo Zemlje – na približno polovici razdalje Zemlja-Sonce
Čeprav je svetlost kometov težko napovedati, optimistične ocene kažejo, da bo komet Lemmon nato postal viden s prostim očesom.
Komet bi moral biti najbolje viden na jutranjem nebu pred zoro do sredine oktobra, zatem pa bo viden tudi na večernem nebu.
21. in 22. oktobra 2025 bo v Volarju v bližini zvezde Izar - cca 19. h, magnitude okrog 4.
Glejte povezave:
https://en.wikipedia.org/wiki/C/2025_A6_(Lemmon)
https://apod.fmf.uni-lj.si/ap251013.html
http://www.aerith.net/comet/catalog/2025A6/2025A6.html
Pot kometa C/2025 A6 ( Lemmon ) po zvezdnem nebu zgodaj zvečer.
Vir karte: splet.
Lemmonovo drevo
Avtorstvo slike & avtorske pravice:
Uroš Fink
Pojasnilo:
Drevo ni v nevarnosti.
To pa zato, ker je komet, ki je na sliki tik nad njim, komet
C/2025 A6 (Lemmon) daleč v ozadju, precej stran od Zemlje.
Komet Lemmon še naprej postaja vse svetlejši, saj
potuje skozi notranje
Osončje, čeprav je že bil najbližje
Soncu -- zdaj pa se približuje
Zemlji.
Komet bo verjetno
videti najsvetlejši, ko bo naslednji teden najbližje Zemlji in se ji bo približal približno na polovico
razdalje Zemlja-Sonce.
Komet Lemmon bo takrat morda viden s prostim očesom, vendar ga bo bolj verjetno posnel telefon s kamero – če
veste, kam gledati.
Komet Lemmon, ki je bil prej
najbolje viden zjutraj, je zdaj viden tudi na večernem nebu za severne opazovalce: poglejte nad zahodno obzorje takoj po sončnem zahodu.
Prikazana slika, osredotočena na nič hudega slutečo
evropsko bukev je bila posneta v
Sloveniji pred približno desetimi dnevi.
VIR: APOD
Dve slikici (spodaj) z mobilnim telefonom kažeta, da se da komet C/2025 A6 ( Lemmon ) ujeti tudi iz mesta - iz Zupančičeve jame - Ljubljana,
16. okt. 2025, ob cca 19:40.
Lega asterizma Veliki voz nad parkom ob Zupančičevi jami. Med drevesi spodaj se zazna dvojna zvezda Karlovo srce (Cor Caroli).
Nad Karlovim srcem, nekoliko levo, pa se opazi komet C/2025 A6 ( Lemmon ) - spodaj na sliki se komet nahaja desno od črke L.
Nad zvezdo Karlovo srce (ozvezdje Lovska psa - Canes Venatici), nekoliko levo, se opazi komet C/2025 A6 ( Lemmon ) - komet se nahaja desno od črke L.
Foto: Nace Vičar, 16. okt. 2025, ob cca 19:40.
V daljnogledu 15x70 je bil komet 16. okt. 2025 ob 19:40 prav lepo viden - cca 45 ločnih minut (slaba stopinja) nad Karlovim srcem.
Za vsak dan (uro) je potrebno, recimo s programom Stellarium, pogledati pozicijo kometa C/2025 A6 ( Lemmon ). Izven mestnih luči, je komet
izjemno lepo viden, recimo v daljnogledu 10x50, bolje 15x70 ali 20x80, v manjšem teleskopu premera 10 ali več cm.
Oglejte si torej to izjemno repatico ali izjemnega repatca ...
Glava kometa C/2025 A6 ( Lemmon ) s komo in delno z nakazanim repom v Dobsonu 30 cm, f/5 (Cika),
slikano skozi okular 17. okt. 2025 - Šentvid. Opazi se plastovitost kome.
Klemen je 27. okt. 2025 iz terase Gimnazije Šentvid - Lj. ujel še zmeraj bogato podobo
kometa C/2025 A6 ( Lemmon ) s komo in kar dolgima repoma - teleobjektiv (Canon).
Na spodnji sliki se opazi še zmeraj izrazita repa kometa Lemmon
..
