Zorko Vičar
Naslov se zdi nekoliko nenavaden, pa vendar za njim stojijo dokaj trdni argumenti. Pa ne samo iz preteklosti, ampak tudi sedanjosti.
Zagotovo univerzitetna mesta kot so London z Greenwichem (Newton, Hooke, Halley, ...), Pariz (Messier, Foucault s svojim nihalom, ...), Padova (Galilei), ... predstavljajo pojem za razvoj astronomije, znanosti nasploh. Kaj pa Praga – no, ni čisto neznana, a še zdaleč ne cenjena do te mere, kot si zasluži.
Praška Karlova univerza iz let 1348 sodi med najstarejše v tem delu Evrope.
Avignonski papež Klement VI (zanimivo iz Francije) je univerzo ustanovil z
bulo 26. januarja 1347 na pobudo cesarja Svetega rimskega cesarstva Karla IV,
po vzoru pariške univerze. Še manj znano dejstvo - Praga je bila v preteklosti
večkrat prestolnica Evrope in vsaj dvakrat je ta privilegij odločilno pognal
znanost in s tem tudi astronomijo, v orbito človeškega vedenja. Spomnimo se, da je
bila prva priznana
univerza v Evropi bolognska, ustanovljena leta 1088. Tudi slovenski kulturni
in politični prostor je zelo močno vpet v zgodovino Prage in s tem celotne Evrope – o tem proti
koncu prispevka.
Zakaj nekatera mesta stoletja zbirajo mislece, ustvarjalne, radovedne
ljudi - posameznike odprtega duha, ki rojevajo nova vedenja,
tehnologije - drugim mestom pa to ni dano, je skrivnost
(razloge se išče v legah, rekah, a ...). Praga je zagotovo mesto,
ki mu to uspeva že vsaj tisočletje dolgo, seveda s prekinitvami (verski nemiri,
vojne, okupacije - zadnja daljša je bila po Praški pomladi leta 1968).
Kako smo prišli do Prage? Člani, predvsem pa pridruženi člani Astronomskega
društva Vega – Ljubljana, skoraj vsako leto obiščemo vsaj en kraj, ki
iz preteklosti ali sedanjosti ponuja relevantne astronomske vsebine.
Letos nas je poglavje o izjemni srednjeveški astronomski praški uri pripeljalo
na Češko, v Prago.
Takoj na začetku je potrebno poudariti, da je zaradi krize in predvsem zaradi
nenasitnih agencij, zmeraj težje organizirati podobne večdnevne ekskurzije v
oddaljene kraje. No letos nam je to še uspelo in doživeli smo veliko več od pričakovanj.
Praga je bila in še zmeraj je (tudi) mesto astronomije. Za večji del programa smo šli
na pot brez vsakih pričakovanj (na slepo) in naleteli na standarde, ki nam jih do
sedaj še ni ponudilo nobeno mesto. Seveda je na Češkem vse bolj »češko«, a to je
večinoma njena prednost in to tudi ne pomeni, da so kdaj preproste rešitve manj vredne,
kvečjemu obratno. Vsi obiskani kraji in dogodki so bili vsebinsko in sporočilno vredni
naše pozornosti - le po intenziteti fascinacije bi jih lahko razdelili na atraktivne in
poučne ter zgolj poučne, a zato nič manj vredne. Odziv obiskovalcev pa je tudi primeren
našteti delitvi in zato bom ti dve oceni podal tudi pri vsakem kraju našega obiska.
OGLED ASTRONOMSKE URE ORLOJ
- atraktivno in poučno
O praški srednjeveški astronomski uri »Orloj« smo nekaj malega že lahko brali v Spiki,
ponovimo samo osnovne značilnosti. Deluje praktično neprekinjeno že od leta 1410.
Iz tega obdobja so tudi tri osnovna kolesa za pogon Sonca (časa), zvezdnega neba (zodiaka)
in Lune. Omenjena tri zobata kolesa poganja ena os.
Ura kaže, poleg časa na 24h številčnici, še:
- zvezdni čas,
- faze mraka,
- lego Sonca in Lune na zvezdnem nebu, Lunine mene,
- višino Sonca, Lune in zodiakalnih ozvezdij, torej tudi kulminacijo,
vzhod in zahod omenjenih objektov,
- poletni in zimski solsticij ali obrat Sonca,
- planetarne ure (te se začnejo s prvo uro po vzhodu Sonca in končajo z 12. uro
ob Sončevem zahodu, to so t. i. biblične ali judovske ure, tudi antične ali rimske ure,
latinsko "horae temporales", dolžina teh enot ("ur") se zaradi različne dolžine dneva med
letom spreminja, a ne na tej uri),
- stari češki čas (v uporabi je bil tudi v Italiji; ta se začne pol ure po Sončevem
zahodu s 1. uro in šteje 24 h - ker se čas zaida Sonca med letom nenehno spreminja,
se 1. češka ura z veljavnim časom Sončevega zahoda avtomatsko sinhronizira, temu dnevu
bi lahko rekli tudi "kurji dan", uporabljal se je do 17. ali kje celo do 19. Stoletja,
- ...
Res veliko informacij in »časov« kaže ta ura. Pozneje so uri dodali še vrsto dodatkov, natančen koledar, apostole (ki se vsako uro zavrtijo pred občinstvom), pojočega petelinčka, slikovite kipce, ki ponazarjajo pasti in hkrati veličino človeške narave, itn. Štiri figure, ki so zraven ure, predstavljajo štiri lastnosti, ki so se jih Pražani v 15. stoletju najbolj bali, od leve: nečimrnost (skulptura z ogledalom), pohlep (z mošnjo denarja), smrt (okostnjak) in Turk (turški vpadi). Pod temi so še štiri figure in sicer: kronik (da ne bo pomote, letopisec), angel, astronom in filozof. Zgovorno je, da je do druge svetovne vojne pohlep predstavljal judovski bankir (pa so ga nato preuredili samo v bankirja ali v nekaj podobnega). Danes pa ga vodiči razlagajo tako ali drugače, glede na svetovni nazor in lasten pogled na aktualno in polpreteklo zgodovino. Na začetku je ura kazala zgolj astronomske podatke, kar je zelo slikovito zapisal Jan Tabosky (skrbnik ure v letih 1551-1572), ki pravi, da na začetku ni bilo nepomembnih kipcev za zabavo gledalcev, ampak samo "revna astronomska umetnost". Astronomska ura je torej kar težek zalogaj za slehernika in kipci tukaj ne igrajo zgolj populistične vloge, ampak vsake toliko časa koga iz množice radovednežev na trgu posredno poučijo (tudi) o pomenu časa in nebesni mehaniki. Kaj je čas, kaj kaže recimo praška in druge ure? Pomen in narava časa sta torej trda oreha. Enako velja za definicijo časa (čeprav se nam danes zdi čas nekaj samoumevnega) in veliko dilem nam kaže že ura iz leta 1410, skupaj z vsemi dodatki, ki so še kako aktualni - tudi in predvsem za generacijo, ki je sedaj za krmilom tega našega edinega sveta (»nečimrnost«, »pohlep« ...) .
Ali ure umeščajo človeka v čas ali je človek naredil ure (jih prepoznal v letnem in dnevnem gibanju Sonca, ostalih nebesnih teles) in tako šele uvedel čas in s tem zgodovino, znanost. Z urami je povezan tudi delovni čas - ritem dela v službah, šolah, »prosti« čas in že smo pri vsakdanji ekonomiji, pravu in ideologiji. Seveda smo ljudje definirali ali prepoznali še biološki čas, čas mladih in odraslih, čas čustev, itn in vse te čase vsak dan usklajujemo – seveda bolj ali manj posrečeno. Tukaj je še pojem večnosti in nekoliko protislovna Heisenbergova nedoločenost časa in energije povezane z nastankom vesolja. Trenutno se zdi nastanek vesolja »večna« skrivnost – čeprav pogumno zmeraj znova podamo kako razlago. Ko že omenjamo čas (bistveni pojem našega trenutka - časa), omenimo da je eden večjih šokov privrel na dan z Lorentzom in Einsteinom, ki sta teoretično dokazala, da je čas zmeraj vezan na hitrost in gravitacijo sistema – to dvoje opisujeta posebna in splošna relativnost, ki sta seveda potrjeni z meritvami in relativnost je, med drugim, tudi temelj pravilnega izračunavanja GPS sistema, satelitskega lociranja položaja na Zemlji. Da bomo bolj konkretni, nakažimo relativnostna prispevka k GPS popravku časa – bolje usklajevanje časov med »zemljani« in sateliti.
Zaradi kar hitrega gibanja sistema GPS satelitov na višini 20200 km nad Zemljo (hitrost satelitov je po Keplerju, oz. Newtonu: v = (G*M/R)1/2 = 3.88 km/s) in s tem efekta posebne relativnosti [ faktor spremembe časa je 1/(1-v2/c2)1/2, c je hitrost svetlobe ], vsak dan ure na GPS satelitih za 0,0000072 s zaostanejo za urami na Zemlji. Zdi se zanemarljivo, ampak brez upoštevanja te napake, je dnevna napaka lege že 2,2 kilometra in 1.5 m na minuto. Zaradi razlike v gravitaciji pa je razlika še mnogo večja, efekt je nasproten in ure na satelitih tečejo hitreje za približno 0,0000459 s. Sprememba gravitacije in potek časa sta povezana z enačbo [ t = to/(1-2*G*M/(R*c2))1/2, M je masa Zemlje, R je razdalja od središča Zemlje do satelita 26600000 m ali do opazovalca na Zemlji 6400000 m, G je gravitacijska konstanta ]. Neupoštevanje razlike obeh relativnosti, obeh časov (tg - tv = 0,0000459 s - 0,0000072 s = 0.0000386 s) pa že prispeva dnevno napako okrog c*(tg - tv) = 12 km. Račune lahko preverite tudi sami – zanimiva izkušnja. Znanje, ki smo ga uporabili za zadnje izračune, sta v veliki meri sooblikovala Kepler in Einstein in oba sta delovala v Pragi.
Ali čas merimo zgolj s periodičnimi spremembami (vrtenje, nihanje, ...)? Ni nujno – lahko ga merimo recimo s stanjem nekega sistema, recimo z razvojno fazo določene zvezde – ali načeloma kar s stanjem vesolja kot takega – z velikostjo vesolja (s časom se veča), s temperaturo vesolja (s časom se manjša), oboje je lahko na daljši skali merilo za pretečen čas, itn. In tukaj se srečamo s pomembnim pojmom iz termodinamike – z entropijo (z možnostjo x »pretvorbe«), ki je na nek način vezana na število mikroskopskih stanj delcev skozi čas, ki se odražajo v makroskopskem stanju sistema, recimo z notranjo energijo (mnogokrat je merilo za notranje stanje kar temperatura) in spremembo le te pri interakciji z okoljem (recimo s toplotnim tokom, vsi poznamo ta občutek, ko nas zebe ali nam postaja vroče). In kje je tukaj povezava s časom? Entropiji v fiziki nekateri tudi pravijo »puščica časa (smer ali tudi načrt časa)«, je neke vrsta ura, ki nakazuje smer »napredka« (ta pojem, puščica časa, je za mnoge fizikalno bogokleten). Kaj hočejo v resnici nekateri povedati s tem pojmom? Samo to, da se v zaprtem izoliranem sistemu entropija nikoli ne more zmanjšati – nasprotno, s časom se lahko samo veča (do maksimalne možne). Zelo popularen je recimo primer izoliranega sistema dveh teles z različnima temperaturama, ki bo s časom pripeljal (zaradi prenosa toplote med telesoma) do stanja, ko bosta temperaturi obeh teles zmeraj bližji druga drugi (kinetične energije molekul obeh teles težijo k izenačenju – v povprečju seveda). Ni za pričakovati, da bi se brez posega iz okolice, kdaj spet vzpostavilo začetno stanje (da bi telesi sami od sebe spet kdaj vzpostavili začetno temperaturno razliko (t. i. začetni red, da bi se entropija zmanjšala) – čeprav verjetnostni račun celo temu daje neko teoretično možnost ...).
Postavlja se dilema – ali lahko pojem entropije, recimo zgolj kot termodinamično količino,
poenostavljeno apliciramo na celotno vesolje. Pred časom se je zdelo, da ja - danes pa je nekaj
dvomov, oziroma previdnosti, dopolnitev – in iz obeh smeri izhajata dva, recimo »nekoliko«
nasprotujoča zaključka.
Prvi scenarij - toplotna smrt vesolja
Prvi (klasični) zaključek se glasi nekako takole. Kakor koli obračamo in modrujemo,
se v vesolju s časom samo dogajanje (recimo dolgoročno ohlajanje zvezd in planetov)
ne da ustaviti ali celo obrniti, recimo globalno identično ponoviti nek proces
(spremembe so ireverzibilne). Tako se zdi, da je z minevanjem časa zmeraj manj
razlik v vesolju (zmeraj manj možnosti za pretvorbe, recimo za izdaten tok toplote,
ker se temperaturne razlike med deli vesolja manjšajo). Nekateri temu procesu pravijo
tudi toplotna smrt vesolja (idejo poda William Thomson že v letih 1851 - 1862) –
torej se vesolje kot sistem v neskončnosti bliža temperaturi 0 Kelvinom. Seveda sama
gravitacija lahko lokalno, recimo z združevanjem plina in prahu v nove vroče tvorbe - zvezde,
tudi v bodočnosti kje poveča temperaturo in s tem zgolj termodinamično (lokalno) zmanjša
entropijo – in se tako lahko spet kje pojavijo ugodne razmere za življenje (recimo za naše
zanamce) na nekem x planetu ob neki novi zvezdi. A dolgoročno se zdi, da nas čas pelje proti 0 Kelvinom.
To je v nezmožnost podsistemov, da opravljajo kakršne koli ciklične spremembe, delo, prenos
energije, itn. No, ljudje seveda zelo radi razmišljamo in sanjamo, kaj bo čez milijarde let
z »nami« (ko bo recimo naše Sonce prevroče in nato premrzlo)? Tako lahko že dolgo prebiramo
različne znanstvenofantastične scenarije – recimo, da bo za nas ljudi (in življenje kot tako)
čas še dolgo tekel, saj da bomo v vesolju z medzvezdnimi »buldožerji« zmeraj znova zbrali
dovolj plinov in prahu, ga odvrgli na naše Sonce, da bo to še naprej svetilo ali pa bomo
kar naredili novo »Sonce« - kot nujni vir energije.
Drugi scenarij - maksimalna možna entropija vesolja narašča hitreje od toplotne smrti
Oporečniki toplotne smrti vesolja opozarjajo, da je entropijo kot termodinamično količino
težko aplicirati na razširjajoče se vesolje. Meritve svetlosti supernov tipa Ia pa kažejo,
da se širitev vesolja celo pospešuje (tukaj sta še gostota energije vakuuma in problem
makroskopskih kvantnih učinkov). Tako danes mnogi sklepajo celo nasprotno in sicer,
da največja možna entropija vesolja narašča veliko hitreje, kot se nam bliža sama
toplotna smrt, da smo s časom torej zmeraj dlje od toplotne smrti in ne bližje.
Temu pojavu rečemo tudi »entropijska vrzel« in naj bi se pojavila že ob samem
začetku nastanka vesolja. No, spet so možni tudi drugi scenariji, iz katerih izhaja,
da se bo rast maksimalne entropije ustavila. Malo zapleteno – pa nič zato – ta pojem
še namreč ni prav dobro zaživel, sploh pa ne v slovenski strokovni literaturi. Ponuja
pa nek drugačen (nov) pogled na zgodovino in prihodnost vesolja-časa. Recimo - daje
nek »optimizem« v perspektivi bodočega razvoja dogodkov ...
------------------------------------------------
Današnja stroga znanstvena merila se pojmov, kot so optimizem, itn, večinoma izogibajo – a v zgodovini je bilo kar nekaj tragedij izhajajočih iz različnih zaključkov znanstvenikov – veliko medsebojnih nasprotovanj, tudi kakšen samomor (recimo Stefanovega učenca - znamenitega Boltzmanna - ki ima na nagrobni plošči vklesano svojo znamenito enačbo, ki povezuje entropijo S in stopnjo neurejenosti sistema: S = kB*lnP). Zagotovo pa je danes znanstvena metoda vsaj enako ogrožena od takoimenovanih ezoterikov, kot je bila v preteklosti (primerjajmo samo naklade strokovnih revij in na drugi strani astroloških tiskanih medijev). Veliko pa k temu prispeva tudi sama znanstvena srenja s svojo pretirano togostjo in zaprtostjo. Velja tudi, da je še daleč od tega, da bi znanstveniki imeli zmeraj prav (dovolj je pogled v zgodovino) – znanstvena metoda pa na dolgi rok zagotovo ima (prav).
Ko smo tako preko pojma časa zašli iz »bližnjega« srednjega veka in praške ure, v milijarde let oddaljeno bodočnost, pa se obrnimo še na sedanjost (na čas ki ga živimo). Omenimo morebiti nekaterim manj znano dejstvo, da v deževnem gozdu Amazonke še obstaja ljudstvo, ki ne pozna glagolskih časov (ima skromen jezik, žvižganje, itn, nimajo zgodovine, junakov, religije, ...). To aktualno civilizacijsko protislovje nas pripelje do neke nove-stare uganke, kaj je človek – pripelje nas recimo do fenomena razvoja jezika, komunikacije, kot prvega orodja našega bivanja, do govora kot enega od temeljev civilizacije, seveda tudi do astronomije, znanosti ... Pa da ne bi omenjali samo ljudstva »brez časov« - tudi nam je bil ta pojem pred tisoče leti (kar je malenkost v času vesolja) enako tuj, kot je še danes nekaterim ljudem deževnega gozda (ali kar vsakemu od nas v času otroštva ...). Toliko o času – literature je veliko. Nekaj o zgodovini in dilemah časa smo izvedeli tudi ob obisku Greenwicha (2010 in 2012), kjer imajo prikupen oddelek posvečen zgolj pojmu času iz vidika znanosti, družbe – ekonomije, čustev, ...
Člani AD Vega in pridruženi člani Repatice in kometi pred (praško) najlepšo
in najslavnejšo astronomsko uro na svetu, ki teče praktično neprekinjeno že od leta 1410 naprej
in to z večino originalnih delov. Ker je nad nami starodavna astronomska ura, lahko rečemo,
da slika dobesedno priča o znanem času in kraju našega druženja (Staroměstské náměstí).
Kot kažejo raziskave, je glavno vlogo pri nastanku ure odigrala Karlova univerza, saj je uro zasnoval in izdelal urar Mikuláš iz Kadaňa v sodelovanju z Janom Ondřejůvim imenovanim Šindel, profesorjem matematike in astronomije na praški Karlovi univerzi.
Tisto kar je bilo dovoljeno samo nam, nobenega ni pustilo ravnodušnega. V majhnih skupinicah smo si namreč lahko ogledali mehanizem praške ure v zares skromnem prostoru srednjeveškega stolpa. Zdaj tudi razumemo, zakaj ni navada, da bi si obiskovalci srednjeveškega trga (Staroměstské náměstí) množično ogledovali notranjost ure. Bili smo dobesedno del časovnega stroja! Sprejel nas je sam skrbnik ure (s pomenljivim priimkom in imenom) Peter Skala (Petr Skála).
Skrbnik Peter Skala (drži se za ogrodje ure) nam razlaga mehanizem in samo delovanje astronomske ure iz
leta 1410. Tako sem izvedel za še zadnje neznanke starodavnega mehanizma (saj domišljam si tako).
Recimo za kar zajetne uteži pogona mehanizma ure, ki so jih včasih 2x na dan dvigovali ročno
(kot so to s posebnim ključkom počeli še naši očetje na stenskih urah), danes praškim skrbnikom
ure to delo olajša elektromotor. Tudi »nemirka«, mehanizem, ki daje uri takt, je novejša –
od leta 1866 daje takt »Božkův« kronometer, nameščen v omari. Določeni vztrajniki,
z loputami za dušenje vrtenja, so nam dobesedno švigali pred nosom – kar nevarno. Peter
Skala je prav prijazno, posebej za našo skupino, pognal mehanizem (zatlačil je papir med zobati kolesi)
za ples figur, zvonenje smrti, simpatično petje petelinčka, itn in to pol ure pred polno uro.
Res izjemen stroj v katerem se dobesedno skriva civilizacijska časovna veriga naših prednikov -
od razvoja jezika, prvih civilizacij, rudarjev, metalurgov, zidarjev, kovačev, urarjev,
do profesorjev (v tem primeru praške univerze), do nas samih - danes in tukaj. Ob tem
Petrovem »eksperimentu« se je iz trga pod uro slišalo bučno odobravanje igre s časovnim strojem.
Trg pred uro je vsako polno uro do konca zabasan - no tudi vmes je trg priljubljeno zbirališče
pražanov, predvsem pa izjemne množice turistov iz celega sveta.
Take nazorne slike ni (bilo) moč najti na spletu.
Slika jasno prikazuje os (spodaj), ki poganja tri zobata kolesa za gibanje zvezdnega neba -
zodiaka (365 zob, levo kolo), Sonca (366 zob, srednje kolo) in Lune (379 zob, desno kolo).
To so originalni in bistveni deli astronomske ure iz leta 1410. Zelo preprosto povedano,
je razmerje števila zob, enako razmerju povprečnega dnevnega obrata zvezdnega neba glede
na obrat Sonca in Lune. Zamiki so posledica potovanja Zemlje okrog Sonca in Lune okrog Zemlje
in hkrati okrog Sonca. Čas, ki ga živimo, se ravna po povprečnem navideznem gibanju Sonca
(obratu Zemlje glede na Sonce – to je povprečen Sončev dan, ki je slabe 4 minute daljši od
zvezdnega dne - zvezdni dan pa je obrat Zemlje glede na oddaljene zvezde [bolje nepremično točko]).
To je torej ura, ki teče že od časov »naše« Barbare Celjske in z veliko verjetnostjo lahko
sklepamo, da jo je občudovala tudi sama kraljica Barbara, ki je našla zadnje bivališče prav
v Pragi. Enkrat smo že zapisali besede:
"Praška ura ohranja svojo izjemnost vse do danes, če ste že ali pa še boste obiskali Prago,
je vsekakor obvezen del ogleda tudi stara srednjeveška četrt z astronomsko uro, z apostoli
in smrtjo. To so hkrati simboli, ki nas opozarjajo na prostor (vesolje), čas, skrivnost
življenja in minljivost. Le redko kje na svetu najdemo na nekem pročelju toliko človeške
pameti, umetnosti zlite v simboliko trenutka."
----------------------- Sled II. del - strani 536 - 540, Spika 12 (2013) -------------------------
OBISK PLANETARIJA
- atraktivno in poučno
Od astronomske ure nas je pot vodila do praškega planetarija, ki so ga, izven urnika obratovanja, odprli samo za našo skupino, tudi prikupno trgovinico. Pričakovanja so bila recimo podobna kot ob obiskih ostalih planetarijev (London, Dunaj, München, ...), a iz trenutka v trenutek smo spoznavali, da Čehi nudijo več. Najprej smo si ogledali predstavo v češčini (po nesporazumu) "Tajemstvi casu a hvezd" (Skrivnosti časa in zvezd). Predstava nam je, tehnično dovršeno, kronološko in pedagoško zelo spretno, prikazala razvoj vesolja od prapoka do človeka, v katero je bila lepo vključena fizika Keplerja, Newtona, Einsteina (Kepler in Einstein sta nekaj časa delovala tudi v Pragi in tega Čehi seveda niso pozabili omeniti), ... Hkrati pa so odlično predstavili zadnja spoznanja kozmologije (deleže vidne mase, temne snovi in temne energije). No, češki jezik ni tako zelo daleč od slovenščine - sploh narečij sv Slovenije v kombinaciji s primorskim prehodom iz G v H. Nekatere češke besede pa so vendarle zelo drugačne od slovenskih, a se je iz konteksta in slik dalo razumeti (prevajati besede) o čem pripoveduje predstava, tekst. Zanimivi so recimo prevodi nekaterih ključnih besednih zvez: temna snov - temná hmota (zelo domače), temna energija - temná energie, gravitacijska leča - gravitační čočka, črna luknja - černá díra, veliki pok - velký třesk (zelo štajersko), zvezda – hvězda, Sonce – Slunce, čas - čas, ... Vsi pa smo bili navdušeni nad inteligentnimi in dodelanimi poskusi in rekviziti v razkošnem preddverju planetarija - res izjemno, mini interaktivni laboratorij iz astronomije. Tudi ekipa planetarija (čeprav so ga odprli samo za nas), je bila zelo prijazna - ko smo se približali kakšnemu izmed eksperimentov, rekvizitu, so nam vse takoj razložili, zagnali. Prvič sem tudi videl delujočo mega žarnico velikega Zeissovega projektorja. Imajo tudi simulatorja vožnje po Luni in Marsu – katera predvsem navdušita mlajše udeležence. Nikjer v Pragi pa ne pozabijo na biser glavnega mesta - na astronomsko uro. Trgovina je bogato založena z zvezdnimi kartami, knjigami, DVD-ji, tudi za otroke. Imajo zelo ugodne cene, sploh napram kakemu Münchnu ali tudi Sloveniji. Nekaj podobnega (eksperimente) ima tudi planetarij v Celovcu – a v precej skromnem prostoru in obsegu – no, Slovenija pa nima nič od tega. Najbližje duhu praškega planetarija je planetarij na Greenwichu – London, ki ima prav tako imeniten predprostor interaktivnih eksperimentov iz sveta astronomije. Bi še ostali v planetariju, a smo morali naprej.
Utrinek iz praškega planetarija.
TEHNIČNI MUZEJ - poučno
Isti dan nas je čakal še natrpan program. Naslednja postaja je bil tehnični muzej. Privabila nas je predvsem zbirka teleskopov. Poleg zbirke teleskopov, imajo res lično zbirko starih astrolabov, sekstantov, teodolitov, zbirko ur, mehaničnih modelov Osončja in predvsem matematičnih pomagal, tablic, logaritemskih računal, računskih strojev iz prejšnjih stoletij, za hitrejše izračunavanje – predvsem za potrebe astronomije, navigacije, kartografije. Zbirka astronomskih in navigacijskih instrumentov je ena večjih v EU. V predprostoru astronomskega oddelka je na steni simpatičen linijski pregled zgodovine astronomije, na sredi pa 81 kg-ski meteorit iz Čila. Meteorit pripada odbitemu koščku iz asteroidnega pasu med Marsom in Jupitrom. V bistvu nas sama vsebina oddelka ni razočarala – a, je vse skupaj preveč stisnjeno v eno temačno sobico in pol. In spet lahko ponovimo, da pa Slovenija še tega ne premore. Sam tehnični muzej kot celota, je zelo lično urejen, veliko zbirk: promet (letala, vlaki, avtomobili, motorji ...), zgodovina fotografije, gospodinjski stroji, arhitektura, astronomija, industrijski obrati, ... Prehodi med zbirkami so zelo hitri, praktični. Muzej je v bistvu manjša, a simpatična izvedba münchenskega tehničnega muzeja.
Utrinek iz astronomskega oddelka praškega tehničnega muzeja.
Tudi restavracija znotraj muzeja je prikupna, pride prav po dolgih ogledih – imajo zelo ugodne cene glede na središče Prage, tudi v primerjavi s podobnimi ustanovami v Sloveniji. Da pa ne bi samo kritizirali Slovenije, priznajmo da imamo spodoben muzej TMS Bistra pri Vrhniki, umeščen v izjemno naravno, arhitekturno in zgodovinsko okolje. A kaj, ko mu manjka kar nekaj zbirk. Astronomijo bi zagotovo lahko vključili v Bistro, a ... Še za stari golovški teleskop (pravi optični lepotec) baje ne vemo, kje je končal (če kdo ve, mi naj pove). Kot bomo videli, podobne teleskope še zmeraj uporabljajo v Pragi za javna opazovanja. Če se vrnemo v praški tehnični muzej in pogledamo človeško plat. V muzeju so nas kmalu prepoznali po jeziku, da prihajamo iz Slovenije in po spletu naključij smo izmenjali nekaj zanimivih jezikovnih podobnosti obeh jezikov, spoznali, da je Plečnik tudi za pražane zelo prepoznavna osebnost, pa še kaj – recimo, da so tudi Čehom pokradli del bank – a kot kaže, še zmeraj precej manj kot v Slovenij.
ŠTEFÁNIKOV ASTRONOMSKI OBSERVATORIJ - atraktivno in poučno
Zaradi utrujenosti smo ta dan obiskali zgolj še Štefánikov observatorij. "Štefánikova hvězdárna", iz leta 1928, leži na hribčku Petřín.
Pred Štefánikovim observatorijem – Praga 17. Maj 2013.
Milan Rastislav Štefánik, po katerem je observatorij dobil ime, je bil slovaški vojak, politik, diplomat in astronom, * 21. julij 1880 Košariská (Kosaras), Kraljevina Madžarska, † 4. maj 1919 Ivanka pri »Dunaji«, Češkoslovaška. Štefánikovo osebno geslo je bilo: Verovati, ljubiti, delati (Veriť, milovať, pracovať).
Observatorij je praktično odprt vsak dan za vse ljudi vseh starosti, ki jih astronomija zanima. Čez dan kažejo Sonce skzi H-alfa teleskop ali preko projekcije, zvečer pa se opazuje nočno nebo, planete, Luno, ... Kaj takega bi lahko imeli tudi v Sloveniji. Ob vhodu plačate karto (nekaj EURov) in takoj naletite na simpatično astro-trgovino. Prijazen astronom, ki nam je predstavil observatorij, je že bil v Sloveniji, tudi na Triglavu. Od opreme naštejmo refraktor Zeiss 20 cm premera iz 1928 (podoben staremu teleskopu iz Golovca), teleskop Maksutov-Cassegrain, Zeiss 37 cm premera iz leta 1976 in Meadov 40,6 cm-ski reflektor (Ritchey - Chretien) iz leta 1999. Javna odprtost observatorija, oprema in prijaznost osebja nas je vse prijetno presenetila. Sonca smo videli sicer relativno malo, saj so celo popoldne »nagajali« oblaki. A s sabo sem za rezervo vzel odličen majhen lahek Luntov H-alfa teleskopek, 35 mm (na »firstscope« montaži MLA2009) in smo tako lahko med potjo kdaj pa kdaj pokukali proti Soncu – in si ogledali, kako »diha« naša zvezda (opaziti je bilo nekaj prav impozantnih izbruhov).
Levo stoji praški astronom, simpatičen gostitelj (kot smo omenili, je že obiskal Slovenijo ...),
Gregor pa preizkuša, kako enostavno je vodljiv sistem teleskopov.
Med opazovanjem projekcije Sonca – oblaki so nam kar nagajali ...
Razlaga krmiljenja montaže teleskopa.
V samih kupolah in v povezovalnih hodnikih imajo prav lične plakate, modele, interaktivne eksperimente - od ozvezdij, kozmologije, Sončevega sistema, kopije prve človeške stopinje na Luni, optike, spektroskopije, zmeraj prikupne tehtnice za vsa relevantna telesa Osončja, itn. Vse navedeno skupaj daje obiskovalcu prav ličen pregled astronomije – pa tudi, če obišče observatorij ob slabem vremenu. Kaj podobnega bi si seveda želeli tudi v Sloveniji - samo malo dobre volje je potrebne!
KEPLERJEV MUZEJ - poučno
Pozno popoldan in naslednji dan dopoldan, smo si ogledali še klasične znamenitosti Prage (Václavské náměstí z dobrim kraljem Vaclavom na konju, znamenje uporniku Janu Palachu, Hradčane, Karlov most, nekaj malega Plečnikove zapuščine, ...). Od čisto astronomskih vsebin nam je ostal še, od prejšnjega dne, Keplerjev muzej iz MLA2009.
Utrinek iz praškega Keplerjevega muzeja, desno je prijazna uslužbenka.
Johannes Kepler (* 27. december 1571, Weil der Stadt, Würtenberg, † 15. november 1630, Regensburg, Bavarska). Od leta 1594 do 1600 je bil Kepler v danes sosednjem Gradcu profesor astronomije in matematike, od koder pa je bil zaradi protestantske vere izgnan in je zatočišče našel v Prekmurju. V dvorcu Kastelišče, katerega ostanke lahko najdemo na (v) Petanjcih, kjer je prebival nekaj mesecev. Istega leta 1600 je postal pomočnik znamenitega astronoma de Braheja blizu Prage, po njegovi smrti leta 1601 pa cesarski dvorni astronom in kraljevi matematik Rudolfa II. Praga je bila v tem času spet prestolnica »evropskega kraljestva«. A to Češki ni pomagalo, da v tridesetletni verski vojni, ki se je začela let 1618 prav v Pragi (ko so češki protestanti skozi okno vrgli cesarjeve svetovalce - Praška defenestracija), ne bi izgubila največ prebivalstva med vsemi vpletenimi stranmi. Češka se po tem udarcu vsaj 200 let ni opomogla (morebiti se v tej kruti izkušnji skriva modra »aktivna pasivnost« med drugo vojno in predvsem v času Ruske okupacije leta 1968 – le živ človek bo prenašal življenje in kulturo naprej). Za Keplerja so bila praška leta najbolj ustvarjalna. A brez Brahejevih meritev, predvsem leg Marsove poti, najbrž še dolgo ne bi bilo zakonov nebesne mehanike. Najti – srečati - sta se torej morala izjemen praktik Brahe in genialni teoretik Kepler in to v Pragi – v mestu znanja in tradicije. Tudi nebo je z eksplozijo supernove (danes se imenuje Keplerjeva SN 1604) poskrbelo za preboj nove in pravilnejše dinamične kozmologije – tudi in predvsem preko znanih Keplerjevih zakonov gibanja nebesnih teles. To je tudi kraj, od koder je Kepler komuniciral z Galilejem. Seveda se je v stiski in v želji po ohranitvi lastne verodostojnosti, najprej Galilei sam obrnil na Keplerja. Kepler je edini, od takrat priznanih astronomov, intuitivno kar na daljavo potrdil Galilejeva opazovanja, oziroma rezultate opazovanj skozi teleskop (obstoj in gibanje Jupitrovih satelitov, ...). Kepler je verjel na besedo, a je hkrati prosil Galileja, da mu pošlje teleskop za potrditev videnega. A ni potrebno dvakrat ugibati - Galilei mu ni ugodil. Zgodba za zgodovino in literate. Kepler je med verskimi nasprotji iskal pot v zmernosti in predvsem v znanosti, astronomiji. Zamerljivost mu je bila tuja. Bil je antipod prepirljivega Galileja. Zato je tudi Kepler kot prvi Galileju pomagal v potrditvi njegovih tez v »Zvezdnem slu« - to je knjiga iz leta 1610 - kjer je Galilei zbral rezultate in analize svojih astronomskih opazovanj s teleskopom.
Tako kot je bil Kepler skromen in tudi zato velik po odkritjih (eden največjih
genijev človeške zgodovine), je enak njegov muzej. Po dimenzijah zelo skromen,
a bogat po vsebini, plod MLA2009. Na majhnem prostoru (v hiši, kjer je bival Kepler)
so imenitno predstavljeni vsi relevantni Keplerjivi dosežki - preko skic in računov na
plakatih, računalniških simulacij njegovih zakonov gibanja planetov, geometrijske optike
(teoretično je Kepler koncept teleskopa izpeljal že leta 1604 v Pragi), Keplerjeve
zvezde - supernove 1604, do Keplerjeve domneve o najgostejšem pakiranju enakih krogel
v trirazsežnem evklidskem prostoru (kubično in heksagonalno pakiranje enakih krogel
imata, po Keplerjevi še danes ne do konca strogo dokazani hipotezi, največjo gostoto).
To (skromnost prostora) pa je tudi lahko problem Keplerjevega muzeja. Nekateri obiskovalci
so zaradi bogate vsebine (ki se jo težko takoj dojame), a skromne prostorske umestitve,
kmalu razočarani. A tu ni enostavne rešitve (ljudje smo pač bitja prvega vtisa) in taka
izkušnja tudi nekaj šteje. Nekdo je predlagal, da bi se dalo kaj narediti v stilu t. i.
Keplerjevega lunaparka, gibanje (vožnja) po elipsi, ohranitev vrtilne količine, a ne v
tem prostoru ... No, spet lahko izjavimo, mi pa še takega mini muzeja ne premoremo –
recimo Stefanove spominske sobe.
Vir: http://www.compadre.org/informal/features/FeatureArchive.cfm?Type=PhysicsResearch&Skip=107
Zgodila se je zanimiva korelacija. Dan pred odhodom,
se je v nizu APOD slik (Astronomy picture of the day - astronomska slika dneva na
spletu – letos praznuje polnoletnost, prvi dan je imela 14 ogledov, do sedaj pa že
vsaj milijardo) zvrstila tudi podoba Keplerjeve supernove iz leta 1604. A tokrat
v rentgenskih žarkih, ki so skupaj z ostalimi spektri, pomagali določiti relativno
zastopanost elementov, ki je značilna za supernove tipa Ia. Ta tip supernov pa
uporabljamo kot standardni svetilnik za merjenje razdalj v vesolju, ki nam je pomagal
do šokantnega spoznanja, da bi se naj vesolje, ne samo širilo, ampak bi naj to počelo
celo pospešeno. »Pospeševalec« pa bi naj bila temna energija. Na razdalji približno 13000
svetlobnih let predstavlja Keplerjeva supernova (začuda po 409 letih še zmeraj) najnovejšo
zvezdno eksplozijo, ki je bila opažena znotraj naše Glaksije. Kako močno je torej Kepler
še zmeraj povezan z aktualnimi astronomskimi raziskavami in modeli! To je bila imenitna
popotnica za naše rajžanje proti (tudi) Keplerjevi Pragi.
Pred Keplerjevim muzejem. Muzej je v hiši, v kateri je Johannes Kepler deloval v letih
1600–1612.
NEKAJ UTRINKOV IZ SKUPNE ZGODOVINE SLOVENIJE IN ČEŠKE
Če dobro premislimo dogodke preteklosti, ni daleč od resnice trditev – astronomija
je zgodovina in zgodovina je tudi astronomija. Ker smo raznolika druščina,
se je marsikdo odpravil v Prago tudi in predvsem zaradi zgodovine (drugače
ekskurzije ne bi bilo), zaradi Jožeta Plečnika, kraljice in alkimistke Barbare Celjske, zgodovinskih
povezav med Češko in Slovenijo, itn. Vodič se je tem vsebinam vztrajno izogibal, a smo sami nekako
pustolovsko izbrskali nekaj zanimivosti. Recimo sami smo prepoznali znameniti Plečnikov obelisk na
Hradčanih. Znane so težave pri prevozu umetnine, obelisk se je tudi zlomil ... Spomnili smo se tudi
platonske romance med arhitektom Plečnikom in hčerko prvega češkega predsednika Masaryka,
Alice Masaryk, o čemer govorijo številna ohranjena pisma. V katedrali sv. Vida je kolegica prof.
Vida (ima pravo ime) odkrila grbe slovenskih dežel (Koroška, Štajerska, Kranjska – no vsaj grb
Celjanov nam je pokazal vodič), ki so enakovredno razvrščeni med grbi ostalih evropskih dežel.
To kaže na enakovredno umeščenost naših prednikov v srednjeveško Evropo – koliko
ima pojem enakosti sploh kak smisel za tisti čas - ali pač. V sami katedrali je zagotovo pokopana
kraljica Barbara Celjska, češko/slovaško Barbora Cellská, *1391/92 Celje, † 11. julij 1451, Mělník,
Češka, ki je bila žena ogrskega, nemškega in češkega kralja ter cesarja Svetega rimskega cesarstva
Sigismunda Luksemburškega. A impozantna katedrala je dobesedno potopljena pod trumami turistov in
vse relevantne točke, tudi kripta, so večinoma zaprte. Prosti raziskovalni sprehodi po katedrali pa
so samo še del preteklosti. Kako so Celjani prišli na vrh Evrope – samo z lastnim delom, pogumom in
nič jim ni bilo podarjeno. V bitki z Osmani pri Nikopolju, leta 1396, v kateri je bila evropska
viteška vojska grdo poražena, je Herman II. Celjski s pogumnimi slovenskimi vitezi, z nepričakovanim
in hitrim prebojem - stavil je na presenečenje in hkrati na vse ali nič – kralja in bodočega cesarja
Sigismunda dobesedno iztrgal iz rok Turkov in balkanskih knezov, ki so med bitko stopili na stran
Turkov (Romuni, Srbi). V zahvalo za preživetje v bitki pri Nikopolju, so Celjani na Ptujski Gori
dali postaviti cerkev Matere božje (bili so pomembni donatorji, pobudo zanjo je dal
Ulrik IV. Walseejski, Hermanov sobojevnik pri Nikopolju) – to je eden najlepših arhitekturnih
spomenikov daleč naokoli (zanimivo, cerkev so pomagali graditi tudi mojstri iz Prage – stolnične
delavnice sv. Vida). Tako so Celjani z rešitvijo Sigismunda obvarovali Evropo še hujšega ponižanja
in poraza. To je pripeljalo do zveze med kraljem Sigismundom in Barbaro - hčerko
Ane in Hermana II. Celjskega. Visoka, vitka in nenavadno lepa Barbara ter Sigismund,
krepke postave, valovitih las, s košato brado (tako govorijo kronike), sta med sodobniki
veljala za najlepši kraljevski par v Evropi. Barbara zadnjih deset let preživi v češkem
mestu Mělník – blizu Prage.
Torej je praška astronomska ura, kot smo že omenili, tudi že delovala za kraljico Barbaro
Celjsko, ki jo nekateri štejejo tudi za prvo slovensko znanstvenico. Seveda primerno
tistim davnim časom, ko so še iskali formulo za izdelavo zlata mimo fuzije in eksplozij
supernov. Barbari praktično vsi priznavajo, da je bila edina kraljica svojega časa, ki je
dejansko aktivno vplivala na tok zgodovinskih dogodkov – kar se na celinskem delu Evrope ni
več zgodilo do Marije Terezije (a tudi pri Tereziji po zaslugi karantanskega prava, ki je
ženskam dovoljevalo vladanje).
Še beseda o Češki danes. Češko sem kot dijak (avtoštop) prvič spoznal leta 1981, ko smo v Švejkovi pivnici »U Kalicha« na stranišču še na črno menjavali marke v krone (danes nam to ni bilo več potrebno in ni nas bilo več strah ...). Češkoslovaška je bila v tistih letih popolnoma ponižana (od industrijske velesile po prvi vojni, na drugorazredno okupirano nacijo, ki na stranišču menja denar). Češka danes samozavestno ohranja krono, se upira uvedbi EURa in se ekonomsko drži bolje od Slovenije, tudi korupcijo baje počasi kroti, če se pohecam – sploh po našem obisku. Morebiti ni odveč omeniti, v Sloveniji skoraj neznano pismo bivšega češkega predsednika Havla (malo pred smrtjo) predsedniku ZDA B. Obami, v katerem ga roti, naj vendar ne dovoli ponovne delitve Evrope (ni si želel ponovne nadvlade Rusije nad Češko, razdelitve po črti hladne vojne ...). Ali ga je Barack Obama poslušal, bo pokazal čas – bo pokazala »stara praška astronomska ura«, ki že 600 let beleži dogodke na trgu »Staroměstské náměstí«. Če smo realni, v bistvu praška ura odšteva čas (»entropijo«) celotni Evropi – beleži dogodke veselja in žalosti, upanja in strahu, vedenja in nevednosti.
Malo smo zašli iz astronomske vsebine, a astronomija je zmeraj bila, hočemo ali nočemo, sestavni del družbenega življenja, je bila odvisna od »kraljev«, uspešne ekonomije in obratno – sama je (in) prispeva k blagostanju civilizacij (pomislimo samo na koledar), kdaj je bila tudi dekla politik. Tudi danes ni nič drugače – spomnimo se recimo na Aristotela, Kuzanskega, Galileja, Keplerja, Newtona, Einsteina, na današnje proračune namenjene znanosti, kje po svetu lahko naši astronomi do konca uveljavijo svoj talent, na hladno vojno in hkratni napredek astronomije, na ideologije 20. stoletja in prepovedi določenih raziskav – recimo teorije velikega poka, itn. Vse našteto na nek način doživljamo tudi v Pragi, ki še zmeraj ohranja določen pozitiven primat v popularizaciji znanosti, astronomije. Priznajmo pa si, da je Praga v resnici bolj prepoznavna po kopici ostalih kulturnih dobrin, omenimo samo praško filmsko šolo, biser Evrope.
Češko smo obiskalo ob skoraj idealnem vremenu – glede na dejstvo, da so jih kmalu zajele hude poplave. In že smo pri temi in dilemi, koliko so podnebne spremembe posledica človeškega geoinženiringa in koliko astronomskih dejavnikov. Nekateri trdijo, salomonska rešitev, da tega ni moč ločiti, saj smo tudi ljudje sestavni del zvezdnega prahu. No, to nas seveda ne odvezuje od večje skrbi za okolje in s tem za zdravje naših zanamcev – da ne bomo zadnji, ki se še oziramo v zvezdno nebo. Pa ne zato, ker bomo kar tako izumrli, ampak ker nas je luč potrošništva in medijev dobesedno in tudi duhovno zaslepila. Kako že gre naša pot – iz razsvetljenstva v razsvetljavo - direktno v temo duha, pa čeprav baje danes vemo, kaj se vrti okrog česa.
Če povzamemo. Čehi lepo skrbijo za promocijo velikih umov, ki so živeli v Pragi (Kepler, Einstein, ...), praško astronomsko uro že 600 let vztrajno ohranjajo pri življenju in s tem kažejo na (danes ne samoumevno) povezavo sedanjosti in preteklosti, naših prednikov z nami, imajo imeniten astronomski oddelek v tehničnem muzeju, v času ki ga živimo pa nudijo več astronomskih vsebin kot druga mesta (izjemen planetarij in redno odprt astronomski observatorij za vse radovedneže in kar je najbolj pomembno, za opazovanja ...). Upam, da bodo Čehi še dolgo ostali »češki« - enostavni in odprti, tudi za znanost in seveda za svojstven humor. Kolega Marko je izjavil, da nam kaj takega (astronomija v Pragi) tudi Dunaj ni ponudil in še kako prav ima - boljše argumentacije za zaključek ne bi mogel najti.
Ps
Češki otroci (zvezdice) drvijo v eno smer - odrasli Čehi pa počasi v nasprotno.
Prikupna je tale odsevna obleka za boljšo vidnost otrok. Kot v imenitnih čeških risankah.
Še zanimivost, beseda otrok v češčini pomeni suženj, kaj bi lahko iz tega sklepali o naši uporabi
te besede ...?
Ljubljana, junij 2013
Vičar Zorko
------------------------------------------------------------------------------------ ------------------------------------------------------------------------------------ NEKAJ TEHNIČNIH PODATKOV (ni bilo objavljeno v članku - pomoč bodočim obiskovalcem): Glej odlično karto (MAP - na dnu strani): http://www.arcadira.eu/en/prague-monuments/national-museum/ NA NJEJ POIščI TOčKE OGLEDA **** (center) Václavské náměstí (najdražja ulica, trg, veliko se krade - kot v vseh velemestih, ...) - prevozi: tranvaj, metro, peš ... ------------------------------------------------------------------- NASLOVI: ---------------- 1) PLANETARIJ (mesto) http://www.planetarium.cz/ - mi smo si ogledali - "Tajemstvi casu a hvezd" (Skrivnosti časa in zvezd). Hvězdárna a planetárium hl. m. Prahy PLANETÁRIUM PRAHA Královská obora 233 170 21 Praha 7 -- slovarcek: temna snov - temná hmota (zelo domače), temna energija - temná energie, gravitacijska leča - gravitační čočka, črna luknja - černá díra, veliki pok - velký třesk (zelo štajersko), zvezda – hvězda, Sonce – Slunce, čas - čas, ... 2) OBSERVATORIJ (na hribcku - zraven je mini makete Eifflovega stolpa) http://www.observatory.cz/ http://www.observatory.cz/kontakt.html Štefánikova hvězdárna Strahovská 205 118 00 Praha 1 3) TEHNIČNI MUZEJ Kostelní 42, Praha 7 http://www.ntm.cz/ Sam tehnični muzej kot celota, je zelo lično urejen, veliko zbirk: promet (letala, vlaki, avtomobili, motorji ...), zgodovina fotografije, gospodinjski stroji, arhitektura, astronomija, industrijski obrati, ... Prehodi med zbirkami so zelo hitri, praktični. V kleti je poceni restavracija!!!! 4) NAJLEPSA ASTRONOMSKA URA - deluje že od leta 1410 (obcudovala jo je ze BARBARA CELJSKA - kraljica Evrope - pokopana v katedrali Sv. Vida) Staroměstské náměstí http://www.orloj.eu/ Pojdite na stolp zraven ure - je lep pogled na staro mesto (za študente - kupite studentske karte) 5) Plečnikova praška cerkve svetega Srca Jezusovega (Nejsvětější Srdce Páně) náměstí Jiřího z Poděbrad - Vinohrady 6) Karlov most če reko Voltavo - res lepo!!! 7) Hračani - grad - muzeji - zlata ulica - grad obnavljal Plecnik, tudi steber (obelisk na dvoriscu) je Plecnikov - v Plecnika je bila zaljubljena hci prvega Ceskega predsednika Tomáša Masaryka, gospa Alice Garrigue Masaryková, tudi Alice Masaryk (* 3. maj 1879 Dunaj; † 29. november 1966 Chicago), - prelepa je tudi viteska dvorana () - Romansko cerkev iz 10. stoletja (Hradčani) so Rusi spremenili v dvorano za zasedanje komunistične partije. Stene so prepleskali in tako uničili večino poslikav. - Vladislav Hall of Prague Castle: http://xenia.media.mit.edu/~verp/projects/praha/hall.html built in the 15th Century. Was used as a throne room, for coronation feasts, for assemblies of the Bohemian nobles. Tournaments of chivalry were also held here. More recently it has been used as a site for markets and presidential elections. 8) Keplerjev muzej (na poti do Karlovega mostu) Stare mesto 188 9) Švejkova gostilna U kalicha Na Bojišti 12-14 Praha 2 U kalicha Da se pridet peš od trga Václavské náměstí 9b) U Fleku - je se ena gostilna, ki se ima za svejkovo (je zelo velika) Kremencova 11, Prague, Czech Republic (Praha 1) 10) Slovenca imata cudovito restavracijo Nenasyti v Pragi, kuhar Primož Škerjanec in natakarica Meti Kosec Eliášovi 16 v Bubeneču ------------------------------------------- * * ------------------------------------------- http://www.klementinum.com/ (baje lepo) http://www.jewishmuseum.cz/aindex.php - Narodni muzej Václavské náměstí (najdražja ulica, trg, veliko se krade) Tukaj so: - dobri kralj Vaclav na konju - spominska plošča Janu Palachu (student se zrtvuje v protest ruske zasedbi Ceske) http://www.arcadira.eu/en/prague-monuments/national-museum/ Nekaj gradiva je še na: http://www2.arnes.si/~gljsentvid10/uni3_12_13kon.html
