Zdi se, da o fenomenu Sončevega mrka vemo že vse – ali res?
Naj bo uvod nekoliko nekonvencionalen za to revijo. Gotovo lahko odvisnosti delimo na destruktivne in take, ki prispevajo v zakladnico človeškega znanja, k boljšim odnosom med ljudmi. Izkušnje nas učijo, da nam prav vsak mrk odstre majčkeno drugačen pogled na svet, novo vedenje, razumevanje narave, samega vesolja. Ali je torej potrebno obiskati prav vsak popolni Sončev mrk (meni nikakor ne znese ...)? Na vprašanje, če je prav, da smo odvisniki od mrkov, pa si bo najlažje odgovoril vsak sam. Moj odgovor je - če s sabo vzamete vsaj enega sopotnika, ki še nikoli ni bil priča temu izjemnemu dogodku, ste naredili dobro delo. Vsekakor ima mrk mnoge pozitivne učinke - tako s strokovnega, sociološkega, povezovalnega vidika. Mrki nas mnogokrat popeljejo v kraje in med ljudi, ki jih drugače nikoli ne bi obiskali, spoznali.
Zagotovo so šole ob takih dogodkih tiste javne ustanove, ki kot prve smejo motivirati in organizirati mlade za ogled mrkov. A najprej bi šole same morale učiteljem omogočiti ogled vsaj enega popolnega Sončevega mrka (baje za to ni prav velikega razumevanja). Bilo bi pa zelo koristno, če bi ogled mrka postal del študijskega programa – vsaj za fizike in geografe – v bistvu za vse študijske smeri (različne stroke že tako premalo sodelujejo). Leto 1999 je bila praktično zamujena priložnost ..., no pa saj prihaja 3. september 2081 (mislim, da je to sreda, tretji dan pouka, če ne bo takrat koledar že spet reformiran - dopoldan bo okrog 5 min dolg popolni S. mrk, viden tudi iz Slovenije).
Izkušnje nas torej učijo, da če si ljubitelj Sončevih mrkov in potuješ po zanimivih krajih, srečaš mnoge zelo zanimive ljudi in vsi so odprti za dialog, so spoštljivi in polni idej. Vsebina je posvečena prav srečanjem pred, med in po mrku, odzivom na mrk ter gospodu, ki je prvi izračunal površinsko temperaturo Sonca – Zvezde življenja. Posvečena je tudi vsem starejšim sopotnikom skozi čas, ki jim zdravje ni dopuščalo, da se nam pridružijo – vsem (Aleš, Alenka, Jurij ...), s katerimi sem preživel veliko lepih let v iskanju odgovorov in smisla v astronomiji, v vesolju, a so se žal že poslovili s tega sveta.
Prispevek bo sestavljen iz dveh delov. V prvem delu bomo opisali pot skupine 16-ih navdušencev, ki smo se po daljšem premisleku le opogumili in se skupaj odpravili čez lužo v kraj Casper (ZDA, Wyoming) na ogled popolnega Sončevega mrka 21. avg. 2017. V drugem delu bomo predstavili nekaj poučnih izračunov, pravilneje - zgolj ocen - ki jih lahko naredimo tudi v srednji šoli. Ocenili bomo širino sence mrka, temperaturo, hitrost in trajanje mrka, smer gibanja sence, koliko časa bomo iz Zemlje še lahko opazovali ta prelep pojav (Luna se namreč vsako leto oddalji od Zemlje za okrog 4 cm), dotaknili se bomo potrditve splošne teorije relativnosti in še kaj. Te ocene nam bodo odstrle ozadje dinamike sence mrka, Lune, Zemlje, nekatere manj znane pojave, ki so del izjemnega fenomena, ki je (in še) dobesedno spreminjal znanost, zgodovino, pogled na svet – tudi odnose med ljudmi.
Naše doživljanje popolnega Sončevega mrka 21. avg. 2017
Mrk je seveda osrednja motivacija za tako dolgo, drago in psihično ter fizično zahtevno pot. A v oddaljene kraje ne greš zgolj za en dan - ampak si zraven ogledaš še košček države, kulture, zgodovine, narave, tudi zvezdnega neba - iz drugih geografskih širin.
O letošnjem mrku smo sanjali že leta 1999 in še bolj konkretno s prof. Mitjo Rosino leta 2006, na potepanju po Turčiji, kjer smo 29. 3. bili priča imenitnemu Sončevemu mrku na obali Sredozemskega morja. Seveda se je vmes zgodilo nekaj čudovitih mrkov, a večina naše druščine iz Šentvida, iz Univerze za tretje življenjsko obdobje, Repatic in kometov ter DMFA, se nekako ni opogumila za dolge in drage poti. Poleg pomanjkanja časa, denarja, skrbi za zdravje, družinskih in službenih obveznosti, sem sam imel največ pomislekov zaradi vremena, oblakov, ki nam lahko zakrijejo Sonce – kot se je to recimo žal zgodilo nekaterim med mrkom 2009 na Kitajskem.
S prof. Mitjo sva večkrat izmenjala pošto, a letos nama je uspelo. Zakaj? Letošnji mrk je potoval dobrih 4000 km čez ZDA, tudi po krajih, kjer avgusta pade samo 20 mm padavin ali celo manj (tudi statistična karta oblačnosti je bila obetavna). Ta mrk je pripadal sarosu 145, kateremu je pripadal tudi mrk naše generacije iz 11. 8. 1999, ki je oplazil tudi Slovenijo – prelepo Goričko. To sta bila glavna razloga, da sem tudi sam, skupaj s prof. Mitjo Rosino, aktivneje lobiral za letošnjo pot in to že spomladi 2016. Na začetku dogovorov je bilo nekaj zapletov, o katerih pozneje (meni je ponagajalo še zdravje), a na koncu se nas je zbralo 15 in še vodič po ZDA, skupaj torej 16. Osem udeležencev smo dodali k ekipi iz Šentvida (pet skupaj AD Vega, Repatice in kometi, tri Univerza za tretje življenjsko obdobje), tri DMFA. Ostalih pet pa so prispevali partnerji in naše prijateljice. Posebnosti skupine sta bili, da kar 8 sopotnikov še nikoli ni videlo popolnega Sončevega mrka, in da se je povprečna starost naše skupine precej približa obhodnemu času Halleyjevega kometa. Po dolgih letih sem (protislovno) spet bil najmlajši (moški) član naše prekaljene ekipe ..., »teorija relativnosti torej zares velja - z leti lahko postaneš spet najmlajši ...«
Lepota in vedenje lahko zaživita le, če ju delimo z drugimi. Zato hvala vsem, ki so se odzvali na popotovanje po barvitih sencah mrka, v zanimive kraje zanimivih ljudi. Posebna zahvala gre prof. Mitji Rosini iz DMFA, ki nas je vzpodbujal in nam dajal korajžo za končno odločitev o poti. Sončevi mrki družijo jedro naše skupine že 18 let – cel saros.
Kaj od optične opreme vzeti na tako zahtevno (zelo odgovorno) pot?
Katero ročno prtljago in koliko kg lahko sploh vzameš na letalo, koliko denarja lahko zapraviš ali si del skupine ali »mrki« samotar, kaj hočeš doseči z opremo, koliko časa imaš za priprave ...? Realnost me je prisilila, da sem na pot vzel minimum od minimuma, vse v zadnjem trenutku - poleg daljnogleda (1 kg) in fotoaparata (kompaktnega turističnega digitalca in fotoaparat SONY/DSC-HX100V, skupaj 1,3 kg), še ultra lahek teleskop(ek) refraktor, z Dobsonovim stojalom tehta le 2,5 kg (okularji še 0,7 kg). Teleskop ima premer objektiva 80 mm, gorišče le 320 mm (f/4), akromat (pričakovano ima nekaj [praktično nemoteče] barvne napake, a svetlo sliko). Ima torej solidno svetlobno moč, ceno pa še sprejemljivo - 240 EUR. Dobi se v kompletu z Amicijevo prizmo, ki tvori pokončno sliko. Teleskop v osnovi že kar nekaj časa uporabljam kot iskalo (ustreza mojemu skromnemu vidu), a tokrat je igral še veliko pomembnejšo vlogo. Izbira se je izkazala kot zelo solidna, sploh za tako razgibano pot, dnevne selitve, prelaganja iz hotela v avto ... - in nabor je bil še ravno dopusten kot ročna letalska prtljaga. Tudi pri Luni, planetih, povečavah 100x in več, se je prav dobro obnesel (samo nebo pa je na 1600 in več metrov visoki planoti srednjega zahoda ZDA zelo temno, mirno). Za razsute kopice in večje megličaste objekte (povečave 12x do 30x) pa je tak teleskop kot naročen (recimo za M45, M44, M31 ...). Ponovili smo praktično večino Galilejevih opazovanj. In Galileo je pred dobrimi 400 leti lahko samo sanjal o tako zmogljivem teleskopu. Ni vse v opremi – a brez nje ne gre. S sabo sem vzel še mini prenosni pc z vsemi polnilci in adapterji (1,8 kg) za sprotno prenašanje slik na server. Skupaj torej vsaj 7,3 kg opreme - kar je za tako potovanje kar veliko, sploh pa nerodno. Bile so še druge možnosti, boljša opreme v velik kovček (ali bi preživela premetavanje?), nakup opreme v ZDA ...
Pristali smo v Denverju - Colorado. Zanimivo, iz Denverja namreč izvira tudi prvi šentviški samodejni go-to teleskop MEADE LX200, 254 mm, f/10 – kupljen leta 1993. Še zmeraj ga občasno uporabimo - mehanika in elektronika delujeta brezhibno. Pri nakupu nam je pomagala ga. Nina Justin (takrat študentka v Denverju) – hvala.
Vodič Miha (prvič je bil priča S. mrku) – izbran je bil po načelu dobrih izkušenj znancev – je, glede na starost prisotnih, potovanje vodil na zelo drzen in inovativen piknik način. To je za astronomijo kot naročen pristop k potovanju – nevsiljiv, opazovanja zvezd ob večerji, čez dan Sonca. Na koncu so bili vsi zadovoljni z načinom prehranjevanja - pikniki v narodnih parkih, v naravi, med veveričkami (chipmunki), jeleni, losi, v daljavi pa (vsaj tako smo upali) medvedje, bizoni, kače, volkovi ..., z nadvse pustolovsko vožnjo (a v okviru pravil, v ZDA se jih ne splača kršiti – zanimiv je podatek, da je Slovenija po osamosvojitvi prehitela ZDA po zmanjšanju števila mrtvih na cestah) in praktično brez dneva počitka (ni bilo časa za utrujenost – a je prišla za nami). Tako je bil program več kot izpolnjen – v dveh tednih smo naredili praktično toliko ogledov, kot drugi v treh. Vem, da so določene skupine šle na črto mrka že dan prej, kjer so postavili opremo v noči pred mrkom – zaradi natančnega vodenja optike, morebitne gneče na dan mrka, prespali so v avtomobilih. Mi si nismo upali v tak korak. Zaradi posebnosti naše skupine, smo izbrali prostor ogleda mrka blizu gostinskega objekta in na pot smo se odpravili že zgodaj zjutraj, ob 4:30 h. Prepeljati smo morali še več kot pol »Slovenije«, razdaljo Rawlins – Casper, to je kar 198 km. Prespati bi morali v Casperju na črti mrka, a se je vodič opravičil, da so baje že v letu 2016 bili vsi (poceni) hoteli oddani ... To je bila naša šibka točka – a se je vse dobro končalo, tudi promet je, kljub svarilom o gneči, tekel tekoče (imajo res razkošne pretočne ceste). Zjutraj smo občudovali Venero in Orion na vzhodu – torej smo se zbudili v jasno jutro, kar je bilo dobro znamenje za mrk. Vremenska napoved je bila tudi skoraj idealna. A kot vemo, mrk lahko pokvari le en oblaček, ki so mu malo mar podnebne statistike – in ta oblaček, ki je dvignil naš srčni utrip, ni bil ravno tako zelo daleč ... , kar se razbere tudi iz satelitskih posnetkov.
Zvečer pred mrkom smo v hotelu (kraj Rawlins) predstavili opremo (jo zložili na mizo), si na prenosniku ogledali modelsko napoved, dinamiko mrka, zvezdno ozadje, vse pasti opazovanja mrka (obvezni filtri pred in po polni fazi mrka ...) in vse lepote, faze mrka. Prvi stik - poljub Lune in Sonca je za vse potrditev, da so zares na pravem kraju, ob pravem času in VREMENU. Tukaj sta (so) še seveda izjemna diamantna prstana, Bailyevi biseri, protuberance in seveda veličastna, dih jemajoča korona, pravljične barve, odzivi narave, rožic, živali, božajoči veter, nalezljivo pozitivno vzdušje čudenja, lepota življenja, povezanost ljudi ...
"Strateški posvet."
Večer pred mrkom (mesto Rawlins) smo predstavili opremo za opazovanje,
njeno uporabo, na kaj moramo biti pozorni med Sončevim mrkom. Ogledali
smo si tudi modelski prikaz poteka mrka 21. 8. 2017.
Seveda smo omenili, poleg znanstvenih vidikov mrka, še povezavo med zgodovino odkrivanja Amerike in Luninim mrkom leta 1504. Čeprav je takrat "novi svet" že bil odkrit, pa se vendar postavlja vprašanje, kakšen bi bil današnji svet (recimo Amerika), če Kolumbu na Jamajki leta 1504 ne bi uspelo ugnati domačinov s pomočjo Luninega mrka. S pretvezo, da jim bo »bog« vzel Luno, je prepričal domačine, da so jim spet omogočili dostop do hrane, popravilo od črvov prizadete ladje in s tem preživetje in vrnitev v Evropo.
Če človek zgolj sliši za izjemen pomen mrkov, za kar neopisljivo lepoto dogodka, večinoma ne verjame, da je to kaj posebnega (tudi zaradi izkušenj delnih mrkov – pričakovano pa nas tudi sama računalniška simulacija dogodka ne prepriča). Tudi v naši skupini se je našel kak nejeverni »Tomaž«, ki bi opazoval mrk kar iz 200 km oddaljenega hotela glede na črto popolne faze. A po popolnem Sončevem mrku ni človeka, ki ne bi pokazal čustev, praktično neizgovorljivih občutkov, doživetij med mrkom. Hkrati pa velike vznemirjenosti in čez čas pomirjenosti s samim seboj in s »sočlovečki«.
Zvečer, po naši predstavitvi v hotelu, nas je obiskala skupina Američanov in nas spraševala, če smo res skupina Slovencev, ki smo prišli od tako daleč na ogled S. mrka. Bili so navdušeni nad nami, tudi sami so potovali v Casper na ogled mrka, dali so nam nekaj nasvetov (zanimalo jih je tudi, kakšen je naš jezik, dvojina, itn). Nasploh so Američani radi pomagali in komunicirali z nami – se radi učijo preko spraševanja, kar je v Sloveniji skoraj greh.
Naš tabor za opazovanje mrka smo postavili na prostorni vzpetinici (savanski planotici) nad nakupovalnim centrom v predmestju Casperja. Tam je ležalo nekaj kamenja, skal, ki so nam prišle še kako prav za postavitev opreme, odložitev oblek, pijače. Imeli smo dovolj časa in komoditete za mirno pripravo na mrk, za kavo, toaleto, nakup majic s podobo mrka in kakšnega stola z marelo za uživanje. Jutro je bilo jasno, na nadmorski višini 1600 m smo se vsekakor zaščitili s sončno kremo, a tokrat zares z velikim veseljem – samo da sije. Najprej smo testirali naša očala za opazovanje Sončevega mrka (vsi smo pogledali proti Soncu in tako preverili korektnost očal – da ni kakšne poškodbe, in da smo se hkrati navadili na opazovanje Sonca – polovica je namreč to počela prvič – to veliko pove o našem šolskem sistemu). Nakar smo si še s teleskopom, z novim filtrom, s povečavami nekje od 30x do 50x, ogledali površino Sonca pred mrkom. Bili smo navdušeni, saj je bilo Sonce dokaj bogato pokrito s pegami, kar je dobro za spremljanje dinamike mrka. Refraktorček z Amicijevo prizmo, torej s pokončno sliko, za opazovanje v skupini, sploh ni slaba rešitev. Razlaga, kaj je zgoraj, kaj spodaj, levo desno, itn, je v takih primerih zguba časa in odvračanje pozornosti od bistva.
Ob začetku prvega stika, med 10:22 in 10:23 po lokalnem MDT času, smo bili vsi zbrani in zazrti v Sonce. Seveda, zgolj z očali se prvi stik (začetek mrka) ne opazi (ločljivost očesa je okrog ločne minute) – kar je v skupini povzročilo nekaj dodatne pozitivne nervoze. Če delimo velikost Sonca na nebu (30 ') s časom od prvega stika do popolnega mrka v minutah, dobimo, da je Luna Sonce vsako minuto prekrila za okrog 22 ločnih sekund. Teoretično bi torej morali skozi očala mrk opaziti vsaj tri minute po začetku – in nekako tako se je tudi zgodilo. V teleskopu pa sem brez težav občudoval prekrivanje Sonca z Luno že slabo minuto po začetku, nekaj pred 10:24 uro (zgornji rob Sonca je bil prekrit za okrog 1/3 ločne minute, približno 100-tino premera Sonca, povečava 40X; ločljivost teleskopa premera 80 mm je vsaj 2 ločni sekundi, kar pomeni, da bi teoretično morali z našo napravo prekrivanje ujeti že vsaj po 10-ih sekundah). In po moji zaznavi začetka mrka, so vsi z olajšanjem in navdušenjem prihiteli k teleskopu – »U, ja, pa res se je začelo ...«: je bilo slišati. Torej smo na pravem kraju, ob pravem času in zaenkrat jasnem vremenu! Kmalu za tem so hrustanje Sonca - prekrivanje Sonca z Luno - opazili tudi opazovalci z očali. Nakar smo vsi vestno opazovali in tudi slikali ta izjemen dogodek skozi teleskop. Navdušenje se je čez pol ure nekoliko poleglo, seveda, čakali smo na drugi stik (diamantni prstan, popolni mrk, korono). Vmes je kdo sporočil veselo novico domačim v Slovenijo – da se je začelo ... (v Sloveniji je bila takrat ura blizu 19). To je hkrati krasna učna ura iz koledarja, geografije, časovnih pasov, dinamike dneva, kje je noč in kje je dan ... Kdo si je zaželel, da bi še kak bližnji bil z njim. Po za vse navdušujočem začetku mrka, je bil kakšen izmed nas nekoliko zadržan, saj mu fotografska oprema ni dajala ustreznih rezultatov – problem so bili recimo (stari) filtri, ostrenje, kontrast, nastavitve občutljivosti (ISO), časa, ... To je stara dilema, ali se posvetiti slikanju ali opazovanju mrka? A je sama lepota mrka vse to potisnila v drugi plan. Kmalu po začetku mrka je nebo, prav tam kjer je bilo Sonce, rahlo zastrla tanka koprena – prosojna oblačnost. Koprena se je med mrkom spreminjala (glej satelitsko sliko) – nas spravljala v negotovost – a na koncu večje škode ni povzročila. Nekje pol ure po polni fazi je bila oblačnost že kar moteča – 15 minut pred zadnjim kontaktom je difuzna svetloba praktično zakrila podobo, zdaj seveda že delnega mrka (to se opazi tudi na grafu temperature). Tik pred zadnjim stikom pa se nas je nebo spet usmililo, odprlo in tako smo se lahko dostojno poslovili od Sončevega mrka 145. sarosa 2017.
Med popolno fazo, je bila, vsaj po mojih opažanjih, korona veliko bolj kontrastna, kot leta 1999 ali 2006. To pripisujem visoki nadmorski legi opazovališča – okrog 1600 m. Manj ozračja nad nami, temnejše nebo, manj motenj. To dokazujejo tudi fotografije naše skupine in ostalih skupin iz Slovenije in od drugod. Snemalna tehnika je sicer v teh letih napredovala, a ne tako bistveno. Tudi temperatura je med tem mrkom (zame nekoliko nepričakovano) padla kar za 2x-no vrednost glede na koledarsko in časovno primerljiv mrk leta 1999. A o tem v naslednjem prispevku.
Faze Sončevega mrka (21. avg. 2017, Casper), kot jih je ujela ekipa iz
Šentvida in DMFA.
Sončeva korona posneta med mrkom 21. avg. 2017 preko okularne projekcije,
teleskop refraktor 80 mm, f/4. Slika ni zložena in je praktično v originalni
obliki. Preprosta metoda, ki da solidne rezultate na delu korone, ki je oddaljena
za velikost Sonca od fotosfere. Lepo se razloči vpliv magnetnega polja na Sončev
veter.
Odziv opazovalcev na mrk
Vsi opisi vpliva popolnih Sončevih mrkov na človeka (na prvo žogo se zdijo pretiravanje), so se tudi tokrat izkazali kot pravilni, veljavni prav za slehernega med nami in za domačine. Udeleženci so bili po popolni fazi v neke vrste hipnozi - sploh polovica udeležencev, ki še nikoli ni bila priča popolnemu zakritju Sonca z Luno - posebnim barvam, ki jih oddaja korona, sami koroni, diamantnim prstanom, Bailyevim biserom, odzivu ljudi, narave, prijetnemu vetru ... Eden od udeležencev je pripovedoval, da se med in po mrku ni čisto znašel, in da je rabil kak dan, da je spet dojemal ta svet približno tako kot prej. Tudi nejeverni »Tomaž« je sedaj brez dodatne debate razumel, zakaj hočemo mrk opazovati ravno na črti popolnega prekrivanja Lune in Sonca ...
Pol ure do popolnega mrka – ekipa opazuje, se pogovarja,
razmišlja, slika – Casper 21. 8. 2017. Barva na posnetku je kar
avtentični prikaz prispelih Sončevih žarkov na črto takrat še delnega
mrka – nadrealistično vzdušje.
Meni pa je po koncu uspešnega opazovanja S. mrka padlo za Luno težko breme iz podzavesti, iz misli – »UH - pa nam je le uspelo«. Kaj - če bi vreme zatajilo, če bi ostali kje v gneči, bi se pojavila bolezen, poškodbe, bi jedli neužitne gobe (izkazalo se je, da smo nabrali užitne) ... Zagotovo bi se ob takih neprijetnih dogodkih potovanje končalo precej bolj klavrno. Določena vprašanja se kar ponujajo: zakaj si zbral (sta zbrala) ta kraj, tako pot, tega vodiča, tak način potovanja, kako si pa sploh spremljal vremensko sliko, porazno si načrtoval tako dolgo pot za toliko denarja – pa saj si imel več kot leto časa ...? A »Casper« je tudi dobri duhec in tudi tokrat je bil prijazen do vseh nas.
Tako nam je že tretjič uspelo – a tudi tokrat za las. Po mrku sem si želel samo še srečne poti domov in morebiti kake lepe slike. A doživeli smo še veliko, veliko lepih srečanj, presenečenj, lepot človeške narave in narave izjemnih narodnih parkov. No - pa še kak zaplet, sobivanje različnih ni enostavno – a nič resnega, nič novega in to je prednost, če nisi ravno mlad. Dodana vrednost je bila tudi, da si je vsak lahko naredil svojo slikico mrka, in da sem sam, kljub skromni opremi, ujel nekaj lepih trenutkov, podob samega mrka, kot tudi vzdušja med opazovalci – med nami in tudi domačini.
Eden lepših trenutkov v naravi - malico smo si namreč (strastno in obilno)
poiskali kar sami v gozdu – in izkazalo se je, da so bile gobe (dan pred mrkom)
celo užitne.
Videti je vedeti, mrk pomirja in zbližuje ljudi
Pred in posebej po mrku smo potovali po ZDA, okrog 5000 km, večinoma po njihovih izjemnih nacionalnih parkih (praktično smo sledili reki Colorado, vodotoku preživetja in lepot in to od samega izvira). Vsako tako potovanje nosi s sabo težo utrujenosti, medsebojnih težavic - a kot vedno do sedaj (Madžarska 1999, Turčija 2006) - je popolni Sončev mrk skupini spet vrnil novo zaupanje, razumevanje, veselje - seveda samo za nekaj dni ... Potovanje v skupini je kot ponovitev dogodkov, izkušnje iz našega šolanja - vsak razred ima učence, ki so zelo vestni (v glavnem so to učenke) in take, ki so dokaj vestni ter take, ki zamujajo, ne poslušajo, a so zabavni na drug način ... In to je realno življenje, kdor ga sprejme, veliko lažje živi, kdor ga ne - išče idealnega človeka - a taka iskanja so neuspešna, kdaj zelo tragična.
Po polni fazi mrka se nam je pridružila kar
celotna družina iz okolice Casperja.
Na sliki je zloženka (fotomontaža) Sončevega mrka in krasnega prizora
iz narodnega parka (Rocky Mountain National Park) - Colorado (losovka pije vodo).
Posnetka sta del zapuščine naše odprave, zložena skupaj pa kažeta vsebino našega
potovanja - mrk in ogled ohranjene narave narodnih parkov.
Da mrk združuje, povezuje ljudi, se razbere tudi iz na koncu simpatičnih zgodb, ki smo si jih razkrili proti koncu potepanja. In sicer - mnogi, ki so praktično pod prisilo šli v ZDA (tudi pod vtisom medijev, da je tam čez vse narobe) - kaka žena je tako prisilila moža na pot in obratno (v mojem primeru) - so na koncu z veseljem povedali, da se tja še zagotovo vrnejo. Videti je vedeti, velja tako za mrk kot za srečanje z neko tujo deželo!!! Tudi druženje naše skupine z Američani je bilo, tudi zaradi mrka, izjemno sproščeno - odprto, konstruktivno, kar kažejo tudi slike. Domačini so spoštljivo uporabljali našo opremo, zelo radi so se pogovarjali – pridružila se nam je celo kompletna družina.
Odličen fotograf in vodič iz ljudstva Navaho (ali Navajo - Arizona)
po izjemnem »Lower Antelope Canyonu« (Page), je takole ovekovečil našo druščino.
Oče prvega uporabnega kalkulatorja HP-35 (1972), inženir Franc Rode,
se je žal poslovil v letu mrka. Njegova hčerka, rojena v ZDA, nas je
v NP Yellowstone prepoznala po govoru, med drugim je dejala: »And what
an AMAZING eclipse... wasn't it!«
V Yellowstonu nas je v zares hudi gneči po govoru prepoznala v ZDA rojena ga. Ana Rode (tudi sama je bila izjemno navdušena nad mrkom in takole pravi: »And what an AMAZING eclipse... wasn't it!«) - hči izumitelja Franca Rodeta. Gospod se je preselil iz Slovenije v ZDA in je (so)avtor prvega zaresnega žepnega kalkulatorja na svetu (saj se »spomnite« HP-35, leto 1972). Hči Ana je seveda Američanka, a se uči slovenščine – delno smo se pogovarjali tudi v materinem jeziku - na njeno željo in naše veselje. Povabila nas je domov na pivo, a škoda - ni se izšlo ... Povedala nam je še, da se je oče g. Franc Rode žal letos poleti poslovil ... Srečanje z Ano Rode me je spomnilo na desettisoče Slovencev, ki so šli iskat srečo v Ameriko. Spomnil sem se tudi na mnoge pomembne Slovence, ki so v ZDA prispevali (prispevajo) ogromno k razvoju človeštva, astronomije, astronavtike, tehnike, umetnosti, humanizma. Naštejmo nekatere:
astronavtka Sunita L. Williams [2014 obiskala tudi naš observatorij na Šentvidu],
astronavt Ronald Šega, Jery Linenger,
strokovnjak za medcelinske in vesoljske rakete Franklin
R. Puhek (leta 1962 odločilno pomagal pri poletu v vesolje prvemu
Američanu Johnu Glennu.), dr. Dušan Petrač [2009 predaval na Šentvidu,
prispeval je rešitve za kontrolo superfluidnega helija za vzdrževanje
temperature infrardečih detektorjev pri minus 271 °C v satelitih,
ki detektirajo mikrovalovno ozadje vesolja], izumitelj Franc Rode
(oče kalkulatorja HP-35), inženir aeronavtike Joseph Frederick »Joe« Sutter
[pri Boeingu je bil na čelu ekipe 4500 ljudi, od tega je bilo 2700 inženirjev,
ki so bili vključeni v projekt Boeinga 747], pesnik Ray McNiece [ki pravi,
da se v njem borita irski menih in slovenski pastir], no tudi naš sopotnik
po ZDA, prof. dr. Mitja Rosina je preživel kar nekaj svoje akademske kariere
v ZDA, trenutno je zelo pomemben Slovenec v ZDA astrofizik in kozmolog Uroš
Seljak [Leta 2012 je od Nobelovega nagrajenca Georga Smoota prevzel vodenje
Centra za kozmologijo v Berkeleyu],
Edi Gobec (prof. v Ohiu), Nobelovec 2016 Duncan Haldane (Princeton),
astronavt Randy Bresnik,
...
Stereotipi o Ameriki so se po naravi stvari same izkazali kot le delno resnični. Poznana je mantra, da so Američani zabiti, neuki, debeli, naduti, in da tam revni kar umirajo na ulici ... Kolegi so mi govorili, da je v Ameriki vse pretirano sladkano, da sploh ne dobiš normalne hrane. Morebiti to drži za kake poceni restavracije. A recimo v povprečnih trgovskih centrih dobiš normalen kruh, mleko, veliko izjemnih mesnih izdelkov brez konzervansov, brez E-jev (pozitivno presenečenje, tega v Evropi skoraj ni), odlično sadje, zelenjavo in seveda tudi sladkarije pa žal tudi orožje (a še zdaleč od tega, da bi povprečen Američan s sabo nosil orožje, najbrž ga je v Ljubljani več).
»Chipmunk« fehtari - V ZDA tudi živali beračijo.
Ko sem izstopil iz letala, sem pričakoval, da bom med samimi »debelajsi«. A so zares tako debeli? Na prvi pogled so se mi Američani zdeli taki kot Evropejci (suhi, debeli in nekaj vmes). Da ne bi govoril na pamet, sem šel pogledat statistiko umrljivosti zaradi debelosti v ZDA in Evropi. Po ocenah bi naj zaradi debelosti umrlo okrog 8 % Američanov in glej ga zlomka, Evropejcev pa tudi 8 % – torej se moje oči in ocene bile dokaj realne. Še kriterij - ljudje se štejejo kot debeli, če njihov indeks telesne mase (ITM – razmerje med maso v kg in kvadratom telesne višine v m) presega 30 kg/m2. Ljudje smo kot zvezde, masivnejši smo, prej gremo v dugo fazo bivanja ... Beračev sem videl toliko kot recimo v Ljubljani ali Pragi ... Ali so bolj neuki kot mi? Ko nam je vodič omenil, da je država Wyoming kar 11X večja od Slovenije, in da v njej živi le dobrega pol milijona ljudi – smo za to nenavadno razmerje slišali prvič (vsaj večina). Kaj pa Američani vedo o Sloveniji – zdi se mi, da o Slovenji vedo več, kot mi o Wyomingu. No, nekaj je k temu v zadnjem letu zagotovo prispevala politika in seveda prva dama ZDA.
Naše pohajanje in druženje po deželi letošnjega Sončevega mrka.
V dveh tednih smo videli dve nesreči. Sami nismo doživeli nobene kraje ali
kake druge neprijetnosti - čeprav smo bili tudi v nekaterih večjih mestih,
med Indijanci ljudstva Navaho (Navajo) v Arizoni, na deželi ... Opis mrka
in potopis potepanja po divjem zahodu je na:
http://www2.arnes.si/~gljsentvid10/soncev_mrk_zda21avg2017.html
Med nami je potekalo kar nekaj izmenjav mnenj o ZDA, o EU, o Indijancih in Afroameričanih (zakaj so sužnji bili samo Afroameričani, pogojno Kitajci), muslimanih, o čudnem toku svetovne zgodovine v zadnjih osmih letih, kdo je koga kje odstavil, zamenjal in nastavil ..., a razprave so potekale strpno in bilo je zelo zanimivo ... ZDA niso enovita dežela in imajo tako zelo svetlo plat bivanja kot manj svetlo - a katera država nima tega protislovja. Podobni pomisleki so se nam porajali tudi leta 2006 - ko smo se odpravljali na ogled Sončevega mrka v Turčijo - vemo, da tam ni ravno vse tako kot bi moralo biti (a mediji so začuda do nekaterih držav zelo popustljivi, do drugih pač ne). Ni posebej potrebno omenjati - da so ZDA mešanica vsega in vseh kultur. So tako dobra, kot slaba vest Evrope.
Iz zgodovine so poznana dejstva - da nobena politična skupnost, država, velesila ni večna. A dokler ljudje dobesedno drejo v ZDA po obljubljeno boljše življenje in hkrati državljani ZDA ne zapuščajo domovine, ne migrirajo v ostali svet, se za ZDA ni za bati (saj ne z vidika primarnih svoboščin, pravica in možnost do dela ...). Da pa veliki ŽAL pritiskajo na majhne - ni nič novega in posebnega - je pa razlika, kdo te nadzoruje in postavlja pogoje ..., zavedati se je potrebno, da se svet spet na novo deli. Resnica - kaj je prav in kaj narobe na tem svetu - pa tako ni v lasti nobenega od nas ... Imamo le zapisana in nenapisana pravila, ki pa jih dokaj radi kršimo ... in prav v stopnji kršenja pravil, se kulture bistveno razlikujejo med seboj - no, razlikujemo so tudi v ostalih lastnostih – »velikih malenkostih«.
Orkan Harvey, ki je s sunki vetra precej nad 200 km/h (minutne vrednosti) lomastil predvsem po ameriški zvezni državi Teksas, se v krajih našega popotovanja sploh ni čutil v vsakdanjem življenju. Je pa orkan vzbudil v našem počutju kar nekaj slabe vesti - saj sproščeno potovanje po federaciji, kjer na drugem koncu ljudje bežijo pred ujmo in celo umirajo, nekako ne gre skupaj. A to je protislovje vsakdana po celotnem naseljenem svetu. Kdaj neurje doleti nas, kdaj druge, a življenje mora teči naprej. Seveda sta solidarnost in pomoč prizadetim tukaj privzeta kot standard modernega sveta - vsaj tako bi naj tekel razvoj. Astronomija - satelitska tehnika zaznavanja tropskih ciklonov in spletne komunikacije, so nam ob takih mejnih situacijah res v veliko pomoč. Domov smo poleteli iz Las Vegasa, v katerem je mesec dni po našem popotovanju prišlo do tragičnih dogodkov. A žal tudi Evropa pozna prav podobne iracionalne pokole v Parizu, Berlinu, Londonu, Nici, Kijevu, Barceloni ..., da ne omenjamo hujših tragedij izpred dveh ali osmih desetletij.
Ob tej priložnosti bi omenil še nenavadno protislovje. Žal ali na srečo je razvoj astronomije in astronavtike zmeraj šel vštric z razvojem tehnologij, ta razvoj pa je bil premnogokrat povezan z orožarsko industrijo, z vojaškimi kapacitetami velesil. Zadnji primer je bila hladna vojna (ki se žal spet oživlja), podaljšek druge svetovne vojne. Sliši se neverjetno, protislovno, noro, a prav orožje za množično uničevanje vsega živega (recimo medcelinske rakete), se lahko izkaže, da bo nekoč preusmerilo potencialni apokaliptični asteroid iz orbite trka z Zemljo. V tem primeru bi lahko rakete smrti postale rakete ohranitve življenja. To samo kaže, kako zelo težko, konsistentno povežemo - na eni strani znanost in humanizem - na drugi strani pa v glavnem nezavedni svet nagonov, klic divjine, ki nas je oblikoval - v neko odgovorno, smiselno celoto, dolgoročno preživetveno shemo za vse.
Zaključek
Risanja površine Sonca, peg, kar na zelo priročne piknik krožnike – odlična
vaja za oceno rotacijskega časa Sonca. Videnje in vedenje sta povezana.
Na Helenino pobudo smo si kupili in tudi uporabili, zelo domiselne
in simpatične »dinamične« poštne znamke popolnega Sončevega mrka 2017.
Če si na, med mrkom zasenčen, Lunin disk položil prst za nekaj časa – se
je pokazalo površje Lune, morja, itn.
Domiselne in simpatične »dinamične« poštne znamke popolnega
Sončevega mrka 2017.
Na tem našem potepanju po divjem zahodu je vsaj polovica udeležencev sploh
prvič zares, poleg popolnega Sončevega mrka, direktno, z lastnimi očmi, opazovala
še podobe Saturna, Jupitra – njegovih Medičejskih lun, dvojne zvezde,
planetarne meglice, galaksije, vrtenje Sonca. Vajo risanja peg, kar na
zelo priročne piknik krožnike, je v treh dneh marljivo opravilo kar nekaj
udeležencev – najbolj pridni so bili Jelka, Mitja, Helena, Magda ...
Iz skic Sonca se brez večjih naporov razbere solidna ocena rotacijskega
časa naše Zvezde – to je okrog 30 dni.
Namen vaje ni bila točna določitev časa rotacije Sonca, ampak da sami
doživimo spremembe na Soncu preko lastnih skic, in da se zavedamo,
da so prelom v razumevanju nebesne mehanike (vesolja, sveta) prinesla
prav opazovanja nebesnih teles, tudi mrkov, njihove skice in seveda
meritve. Tako smo že pred stoletji spoznali, da se tudi v vesolju vse
spreminja, tako kot na Zemlji, tudi na nebu, na Soncu ... Videti
in meriti je vedeti!
Nekaterim znancem je bilo zelo žal, da se niso odločili za pot.
Vidimo se torej na naslednjem mrku!
Ljubljana, okt. 2017
Vičar Zorko
p.s.
Odziv na članek
(Še lepa beseda za Spiko - kdor
finančno zmore in ga astronomija
zanima - je naročnina na astronomsko revijo Spika dolgorčna naložba
v najbolj globoko človeško vedo, v neke vrste večno hrepenenje -
kdo smo, od kod smo, iz česa smo, zakaj smo, kam gremo ...).
Spika, november 2017
Objavil e-Spika+ dne 12. 11. 2017 Spika 2017
Oktobra smo se ljubiteljski astronomi kar dvakrat družili na
javnih prireditvah. Na Spikinem astronomskem vikendu in na jubilejnem,
10. Messierovem plus maratonu. V Spiki objavljamo poročila z obeh.
Ne spreglejte galerije, v kateri lahko astrofotografi najdete idejo
za mednarodno sodelovanje s somišljeniki! Gorazd enkrat za vselej
prekinja debato o tem, ali je Luna, ko vzhaja ali zahaja, res večja.
Poučno! Tu so seveda še stalne rubrike, ki nam pripovedujejo, kaj
vse so astronomi v zadnjem času odkrili novega, efemeride za december
in napovedi o novoodkritih kometih. Osrednja tema pa je tudi tokrat
popolni Sončev mrk v Ameriki. Zorko Vičar se, tako kot smo pri njem
že vajeni, poleg opisa samega mrka in potovanja po tuji deželi,
poglobljeno in filozofsko-sociološko loteva teme še z drugih
”zorkovih” kotov. Kakšna pikra leti tudi na naše šolstvo,
in tu se mu z veseljem pridružim.
V zadnjih letih, odkar so šole dobile nalogo, da morajo ”šparati”,
ker bodo tako baje pomagale reševati zavoženo državo, je vse manj
šol naročenih na Spiko. Namesto da bi prihranili pri pisarniškem
materialu, ki se ga na vsaki šoli vsak mesec porabi na tone, so ubrale
najlažjo pot: začele so kar po vrsti odpovedovati poljudnoznanstvene
revije, ne samo Spike. In prav pred kratkim je še ena od velikih šol
odpovedala Spiko za prihodnje leto. Ko sem gospo knjižničarko vprašal,
zakaj, mi je odgovorila: ”Stari učitelj je šel v pokoj, novega pa to ne
zanima.” ”Kaj pa učenci?” sem naivno vprašal.
Za vse več novodobnih učiteljev je šola stavba, v katero hodijo, da dobijo
plačo. Učenci pa so pri tem samo moteč dejavnik. In na tej šoli je motečih
dejavnikov prek 700! Ta mladi učitelj, ki bo nadaljnjih 40 let poučeval
in ga TO NE ZANIMA, bo 40 generacij otrok prikrajšal za kakršnokoli vedenje
o kraljici znanosti – astronomiji. Če vprašate mene, je to zločin, zločin
proti učencem! Če šola nima 60 EVROV ZA LETNO NAROČNINO na Spiko, ki bi jo
lahko v knjižnici videlo in morda bralo 700 otrok, naj ”zapre štacuno”!
Zorko se v članku sprašuje, kaj bodo naredile šole leta 2081, ko bo popolni
Sončev mrk viden iz osrednje Slovenije in to v sredo, 3. septembra,
dopoldan, v času pouka. Vam bom kar jaz povedal, kaj. Do takrat nobena
šola ne bo več naročena na Spiko in ko bodo trume drle k nam, da bi
si ogledali ta tako neverjeten naravni pojav, bodo šolniki zagrnili
zavese, da mrk ne bi motil učencev pri pouku! Tako kot so to eni že
storili marca 2015.
Kazalo november 2017:
453 novice
461 Popolni Sončev mrk 21. avgusta 2017 – Casper, Wyoming
468 efemeride za december
– Večerno nebo v decembru, 468
– Sonce in Luna v decembru, 474
– Planeti v decembru, 475
476 kometi v oktobru in novembru
477 kometi/amaterji: ASASSN in troje manj znanih Perzejevih meglic
478 amaterji: Galaksija NGC 1087 v Kitu: velikanska tovarna zvezd
480 amaterji: Ob vznožju Rimske ceste
481 Luna in jaz: Neznani sosedje, 1. del
485 osnove\astrofotografija: Barve zvezd
486 Spikino srečanje: Nam je uspelo?
488 galerija: Poletni astrofotografski projekt Labod
492 zanimivosti: Luna in njena navidezna velikost
492 astronomsko tekmovanje: Messierov plus maraton 2017
494 astronomsko tekmovanje: Okrogel M+ maraton
Dodatek glede opreme!
S sabo sem vzel 2 fotoaparata (1,3 kg),
namizno enoročno Dobsonovo montažo (1 kg), na katerega
sem pritrdil refraktor 80 mm, f/4 (1,5 kg, dolžina cevi 36,5 cm), okularje (0,7 kg:
zoom 7 - 21 mm, 25 mm, 15 mm - 66°, 6 mm - 66°, 4.7 mm - 82°, 2x Barlow),
daljnogled Minolta (8-20X50 zoom, 1 kg),
mini prenosni pc z vsemi polnilci in adapterji (1,8 kg) za
sprotno prenašanje slik na server,
filter za opazovanje Sonca skozi teleskop, 4 očala za opazovanje
Sončevega mrka (dvoja očala sem razdelil kolegom, ki so bili brez)
ter
registrator temperature in vlage.
Skupaj torej vsaj 7,3 kg opreme - kar je za tako potovanje
kar veliko, sploh pa nerodno.
Osebna prtljaga za na letalo je omejena, v našem primeru na 8 kg
in tudi dimenzijsko, recimo Ryanair 40 x 20 x 25 cm, easyJet 56 x 45 x 25 cm brez
omejitve teže
- glej goopti
(v nahrbtnik sem tako lahko, poleg optike,
dal še samo nekaj srajc
in ostale nujne osebne prtljage). Iz teh razlogov sem doma pustil
Lunt H-alfa teleskop, žal.
Izkazalo se je, da je bil teleskopek refraktor 80 m, f/4
izjemno dobra rešitev.
Fotoaparat:
SONY/DSC-HX100V,
f=144 mm, ima CMOS senzor [6.16 x 4.62 mm] z diagonalo 7.7 mm,
kar znese glede na
stari format filma 35-mm [24 × 36 mm] ef. gorišče 810 mm; ostali podatki -
velikost in gostota svetlobnih elementov: 1.3 µm, 58.89 MP/cm^2 [4727 x 3554 =
16.80 Megapixels]
Nazaj na aktualno stran.
Nazaj na domačo stran.