Osnovna zamisel Gauss-Krugerjeve projekcije je v tem, da se Zemljina površina prenaša na ravno ploskev karte z valjno projekcijo. Plašč valja se dotika zemljinega elipsoida v izbranem poldnevniku, tako ostane merilo nespremenjeno. Deformacija dolžin, ki nastane v tej projekciji, narašča z oddaljenostjo od izbranega poldnevnika, zato je smotrno projicirati samo ozek pas površja levo in desno od njega. Širina pasu, ki jo je še mogoče dovolj natančno preslikati, je 3 st. geografske dolžine. Vsa zemeljska obla (360 st.) je razdeljena na 120 poldnevniških con.Večina ozemlja Slovenije zajema cona z izhodiščnim poldnevnikom 15 st. vzhodno od greenwiškega začetnega poldnevnika. Vsaka cona ima svojo vrstno številko; Slovenija je v peti coni. Cona je široka 3 st., kar pomeni, da je njena omejitev 1st.30min. zahodno in 1st.30min. vzhodno od izhodiščnega poldnevnika.
Gauss-Krugerjeva projekcija spada v skupino projekcij, ki ohranjajo pravilne horizontalne kote; izpeljana je iz pravil, ki veljajo za Mercatorjevo projekcijo.Pri nas in večinoma tudi drugod se uporablja za izdelavo topografskih kart in načrtov. Koordinatni okvir strani in koordinatno mrežo oblikujejo poldnevniki in vzporedniki. Položaj točke je določen s koordinatama in

Pravokotna koordinatna mreža

Za raznovrstno praktično rabo topografske karte je osnovna geografska mreža poldnevnikov in vzporednikov zelo neprimerna; črte so krive in mrežni liki imajo različne dolžinske vrednosti.
Da bi poenostavili uporabnost koordinatne mreže so v Gauss-Krugerjevi projekciji vpeljali še t.i. pravokotno koordinatno mrežo. Ker je deformacija v pasu ob izhodiščnem poldnevniku majhna, se pravokotniki projicirane mreže tam tako rekoč pravilni kvadrati.
Točka, na kateri se sekata izhodiščni poldnevnik in ekvator, je koordinatno središče.
V takem sistemu je razdalja od ekvatorja pozitivna proti severu in na vzhod od izhodiščnega poldnevnika. Uporabo minusa pri označevanju koordinate na zahodni strani so odstranili tako, da so vsakemu koordinatnemu izhodiščnemu poldnevniku dodali 500 000 metrov. Točke vzhodno imajo zato vrednost nad 500 000 metrov, točke zahodno pa vrednosti manjše od 500 000 metrov.
Pred vrednosti koordinate Y postavimo še številko, ki označuje meridiansko cono izhodiščnega poldnevnika. Črte pravokotne koordinatne mreže tvorijo kvadrate in so na topografskih kartah narisane v medsebojnih razdaljah celih kilometrov. Zato pravimo tej mreži tudi kilometrska.
Pravokotna mreža na topografski karti omogoča:

• enostavno določanje pravokotnih (metrskih) koordinat za vsako točko
• enostavno vnašanje točk s pravokotnimi koordinatami na karto
• enostavno in hitro določanje azimuta (smernega kota)

Vse navpične črte pravokotne koordinatne mreže so vzporedne projekciji izhodiščnega poldnevnika, zato se smer geografskega severa, ki ga ponazarja samo izhodiščni poldnevnik na drugih navpičnih črtah ne ujema. Razlikuje se, ker poldnevniki med seboj niso vzporedni, ampak se proti poloma zbližujejo (konvergirajo). Kot, ki nastane med geografskim in mrežnim severom se imenuje mrežna konvergenca. Ta kot je tem večji čim večja je oddaljenost od izhodiščnega poldnevnika in ekvatorja. Meridiansko konvergenco opazimo na kartah kot razhajanje med pravokotno in geografsko mrežo.