Spika, strani 309 – 311,  julij-avgust 2009. številka 7-8, cena 8 eur
Mesečniki (Lunatiki)
 - o Galileju in Keplerju, kar šolske knjige večinoma zamolčijo

Ob praznovanju mednarodnega leta astronomije, ki obeležuje 400 letnico 
prvih Galilejevih opazovanj neba s teleskopom, ne bi smeli pozabiti na 
Johannesa Keplerja in njegovih zakonov o gibanju planetov, ki prav tako 
praznujejo 400. obletnico. Leta 1609 je namreč izšlo njegovo delo 
"Astronomia Nova", v katerem je prvič zares opravil z antičnimi in 
srednjeveškimi predstavami o vesolju ter utrl pot sodobni astronomiji. Ne 
Kopernik, Kepler je bil tisti, ki se je dejansko osvobodil spon idealnega 
gibanja, nebesnih krogov, epiciklov, ekvantov... O tem je bilo že veliko 
napisanega, zato se bomo posvetili še nadvse pomembni interakciji med 
Kopernikom in Keplerjem, ki se je tudi zgodila pred 400 leti. 

Astronomsko renesanso s tremi velikimi akterji Kopernikom, Galilejem in Keplerjem je 
čudovito opisal Arthut Koestler  v knjigi "The Sleepwalkers" ( Mesečniki), 
ki pa žal še ni prevedena v slovenščino. Koestlerjevo delo je temeljna knjiga 
zgodovine znanosti in še posebej astronomije, ki analitično obravnava 
prehode med gecentričnim in heliocentričnim pogledom na vesolje. Množina 
ni napaka saj sta se v zgodovini zahodnega sveta geocentrični in 
heliocentrični sistem večkrat tekmovala med seboj, toda v zgodnjem 
srednjem veku je ljudem uspelo pozabiti celo to, da je Zemlja okrogla. V 
Kopernikovih časih pa so po univerzah svobodno razglabljali o možnosti, da 
je sonce v središču vesolja, a pravega dokaza za to še ni bilo in tudi 
programov proti taki zamisli še ne. Koestler ne poveličuje in idealizira, 
temveč k tej temi pristopa analitično, predvsem pa junake oriše tudi s 
psihološke plati, ki se pokaže kot ključna za razumevanje njegovih dejanj. 

Tokrat si bomo od Koestlerja sposodili tisti del iz Mesečnikov, ki opisuje 
bežen, a nadvse pomemben stik med Galilejem in Keplerjem. 



VPLIV TELESKOPA
Odkritje teleskopa je Keplerja in Galileja, ki sta se gibala vsak po svoji 
orbiti, pripeljalo v najbližjo konjunkcijo. Če sledimo tej metafori potem 
Keplerjeva orbita spominja na hiperbolični tir kometov, ki pridejo iz 
"neskončnosti" in se vrnejo vanjo. Galilejeva pa je bila ekscentrična elipsa,  
zaključena sama vase. 

Sidereus nuncius (Zvezdni sel) je izšel marca 1610 v 
Benetkah in je bil prva Galilejeva znanstvena publikacija. Z njim je svoja 
odkritja s  teleskopom kot bombo vrgel v areno učnega sveta. Ni vseboval le 
novosti o nebesnih telesih, "ki jih nobeden smrtnik pred tem še ni videl", bil 
je tudi napisan v novem jedrnatem faktografskem slogu, ki ga še noben 
učenjak ni uporabil. Tako nov je bil ta jezik, da je George Fugger, 
sofisticirani ambasador v Benetkah, "Zvezdnega sla opisal kot "suhoparno 
razpravo ali napihnjeno bahanje, namenjeno vsej filozofiji". Za razliko od 
Keplerjevega bohotnega baročnega  sloga bi se nekateri  deli "Zvezdnega 
sla" lahko skoraj uvrstili med članke današnjega Journual of physics. 

Knjižica ima vsega 24 listov, glavno senzacijo pa je Galileo pustil za konec: 
"Ostane še zadeva, ki si po moje zasluži najpomembnejše mesto v tem delu, 
to je objava mojega odkritja in opazovanja štirih planetov, ki niso bili 
opaženi od samega začetka sveta do današnjih dni." Štirje planeti so bili 
Jupitrove lune in razlog, da je Galileo temu odkritju pripisoval tako  
kapitalen pomen, je razložil na nekako prikrit način "Nadalje, imamo 
odličen in nadvse jasen argument, da pogasimo dvome tistih, ki v 
Kopernikanskem sistemu lahko dopuščajo kroženje planetov okoli Sonca, a 
jih zelo moti kroženje ene same lune okoli Zemlje, da to teorijo vesolja 
smatrajo za nemogočo". 

Z drugimi besedami, Galileo je menil, da je s tem 
zavrnil glavni argument proti Koperniku, to je nemožnost Luninega 
sestavljenega gibanja okoli Zemlje in skupaj z Zemljo okoli Sonca. Verjel je,
da bo ta argument ovrgel s sestavljenim gibanjem štirih Jupitrovih lun. V 
vsej knjižnici je bilo to edino sklicevanje na Kopernika in ni vsebovalo 
nobene druge jasne trditve. Poleg tega je pozabil na dejstvo, da je v sistemu 
Tycha Braheja gibanje vseh planetov sestavljeno, saj naj bi se gibali okoli 
Sonca in skupaj z njimi okoli Zemlje. 

Tako Galilejeva opazovanja niso dala 
nobenega pomembnega argumenta v prid Koperniku, niti nobenega jasnega 
zavzemanja za heliocentrični sistem z njegove strani. Poleg tega tudi 
odkritja, ki jih je objavil v "Zvezdnem slu", niso bila tako originalna, kot je 
trdil avtor. Ni bil prvi in ne edini učenjak, ki je teleskop usmeril v nebo in 
tam odkril nova čudesa. Thomas Harriot je poleti leta 1609 sistematično 
opazoval in narisal karte Lune, torej torej pred Galileiem, a jih ni objavil. 
Celo imperator Rudolf je s teleskopom opazoval Luno, še preden je slišal za 
Galileja. Galilejeve zvezdne karte so bile nenatančne, da je Plejade mogoče le 
s težavo razpoznati, Orionove skupine zvezd pa sploh ne. Velika temna pega, 
ki jo je Galileo primerjal s Češko, enostavno ne obstaja. 

Kljub vsemu povedanemu in naštetim napakam v prvem Galilejevem objavljenem 
besedilu njegov vpliv in pomen vseeno ostaja izjemen. Drugi so videli isto 
kot Galileo in celo njegov primat pri odkritju Jupitrovih lun ni zanesljiv, a je 
prvi objavil, kar je videl in to opisal v jeziku, ki je vse osupnil. Prav 
kumulativni učinek je naredil najmočnejši vtis. Bralec je instinktivno začutil 
globoke filozofske posledice, ki jih je prinesla ta "otvoritev v vesolje", 
čeprav niso bile eksplicitno zapisane. Gore in doline na Luni so dokazovale 
podobnost med nebesnimi in zemeljskimi tvorbami, o enovitosti naravne 
snovi, iz katere je narejeno vesolje. Nesluteno število z očesom nevidnih 
zvezd je trditev, da so bile zvezde ustvarjene človeku v užitek, naredilo 
nesmiselno, če jih je lahko videti le oborožen z napravo. Jupitrove lune niso 
dokazale, da je imel Kopernik prav, a so dodatno pretresle staro prepričanje, 
da je Zemlja v središču sveta in da se vse giblje okoli nje. Ne ta ali oni 
določeni detajli, "Zvezdni sel" je kot celota ustvaril dramatični učinek!
 
Knjižnica je nemudoma povzročila strastno nasprotovanje. Zanimiva je 
ugotovitev, da Kopernikova knjiga Revolutionibus pol stoletja ni povzročila 
večjega razburjenja in da Keplerjevi zakoni v svojem času še manj, medtem 
ko je "Zvezdni sel", ki se je le posredno dotikal teh tem, sprožil tak izbruh 
čustev. Nedvomno je bil glavni razlog njegova berljivost. Da bi "prebavil" 
Keplerjevo glavno delo, si potreboval skoraj vse življenje, kot je dejal eden 
od njegovih kolegov. Toda "Zvezdnega sla" si lahko prebral v eni uri in 
njegov učinek za tiste, ki so odraščali s tradicionalnim pogledom na vesolje, 
je bil kot udarec v pleksus. In ta vizija, čeprav nekoliko majava, je še vedno 
ohranila svojo koherenco. Celo Kepler se je prestrašil divje perspektive, ki jo 
je odprl Galilejev daljnogled: "Neskončnost je nedoumljiva", je neprestano 
tesnobno ponavljal.

BITKA ZA SATELITE
Tak je bil objektivni učinek Galilejevih odkritij na širni svet. Toda, da bi 
razumeli odzive majhnega akademskega sveta v nejgovi domovini, moramo 
vzeti v obzir tudi subjektivne učinke Galilejeve osebnosti. Kopernik je bil 
vse življenje neke vrste nevidni človek; nihče, ki je srečal blagega Keplerja 
ga ni mogel zares zasovražiti. Toda Galilejo je imel redek dar, da je 
nasprotnike provociral, ne na način, ki ga je s svojo pojavo budil Brahe, 
namreč z izmenično naklonjenostjo in besom, temveč s hladno in neizprosno 
sovražnostjo, ki jo pri povprečnežih budi seštevek genialnosti, arogance in 
pomanjkanja ponižnosti. 

Brez te osebne note bi bilo nemogoče razumeti 
nasprotovanje ob izidu »ZVEZDNEGA SLA«. Predmet spora ni bil pomen 
Jupitrovih lun, temveč njihov dejanski obstoj, ki so ga nekateri
italijanski ugledni učenjaki gladko zavrnili. Galilejev največji akademski 
sovražnik je bil Magini iz Bologne. V mesecu, ko je izšel zvezdni sel, so 24. 
in 25. aprila v neki hiši v Bologni priredili izjemni zabavi, na katero je bil 
povabljen Galileo, da bi s svojim daljnogledom pokazal Jupitrove lune. Niti 
eden med številnimi uglednimi gosti se ni jasno izrazil, da bi jih videl. Tudi 
pater Clavius, glavni matematik v Rimu, jih ni uspel videti. Cremonini, 
profesor filozofije v Padovi pa celo ni hotel gledati skozi daljnogled. Enako 
je naredil njegov kolega Libri. Slednji je kmalu za tem umrl, s čimer si je 
Galileo prislužil še več nasprotnikov, ko je sarkastično izjavil: »Libri se ni 
odločil, da bi videl moje nebesne nepomembnosti, dokler je bil na Zemlji. 
Mogoče bo storil to sedaj, ko je odšel v nebesa«. 

Ti možje so bili deloma zaslepljeni od strasti in predsodkov, toda niso bili niti 
približno tako neumni, kot se zdijo. Galilejev daljnogled je bil ta čas najboljši,
a je bi še vedno neroden inštrument brez trdnega stativa in s tako majhnim zornim poljem,
da je nekdo dejal: "Čudež ni, da je odkril Jupitrove lune, temveč da je Jupitra sploh 
našel." Za rokovanje s cevjo je bila potrebna spretnost in izkušnje. Poleg tega 
sam Galileo ni znal razložiti, zakaj in kako zadeva deluje.
Tudi Zvezdni sel o tej bistveni zadevi molči. Tako ni bilo povsem nerazumsko sumiti,
da so razmazane svetle točke, ki jih je bilo videti v daljnogledu, optične
utvare v ozračju ali pa so na nek način nastale v skrivnostni napravici. 

ŠČITONOSEC
Prvi in nekaj časa edini, ki je svoj učeni glas povzdignil v prid Galileia, je bil 
Johannes Kepler. Bil je tudi najmočnejši glas, saj je Kepler nosil mesto prve 
avtoritete v astronomiji, pa ne zaradi svojih dveh zakonov o gibanju 
planetov, temveč zaradi mesta imperialnega matematikusa in Brahejevega 
naslednika. 

Kepler je prve vesti o Galilejevih odkritjih dobil okoli 15. 
marca 1610. V tednih po tem je nestrpno čakal na podrobnejše novice. Prve 
dni aprila je imperator dobil izvod zvezdnega sla, ki je bil pravkar natisnjen 
v Benetkah in Keplerju je bilo dobrohotno dovoljeno, da si ga ogleda in 
na hitro prelista. 8. Aprila je končno dobil izvod od Galileja s prošnjo za 
mnenje. 

Galileo ni nikoli odgovoril na Keplerjeve goreče prošnje za mnenje 
o njegovih knjigah Mysterium in Novi astronomiji, ki mu jih je poslal. 
Galileo se ni niti potrudil, da bi na Keplerja naslovil osebno prošnjo, temveč 
jo je ustno povedal toskanski ambasador v Pragi, Julian de Medici. Čeprav 
Kepler ni bil v stanju, da bi preveril Galilejeva odkritja, saj ni imel 
daljnogleda, je njegovim trditvam slepo zaupal. Navdušeno in brez 
oklevanja se je v sporu ponudil kot »ščitonosec« - on, Imperialni 
matematikus, za do pred kratkim neznanega italijanskega učenjaka. To je bila 
ena najbolj plemenitih gest v analih znanosti. 

Kurir je iz prage v Italijo 
odpotoval 19. aprila. V enajstih dneh, ki jih je imel Kepler na voljo, je 
napisal pamflet Pogovori z nebesnim slom v obliki odprtega pisma Galileju. 
Naslednji mesec so pamflet tiskali v Pragi in piratski prevod se je kmalu 
nato pojavil v Firencah. Prav tako podporo je v tistem trenutku potreboval 
Galileo. Teža Keplerjeve avtoritete je odigrala pomembno vlogo pri zasuku 
bitke v njegov prid, kar kaže tudi Galilejeva korespodenca. Nestrpno je želel 
zapustiti Padovo, da bi postal dvorni matematik Cosima de Medici, velikega 
toskanskega vojvode, v čigar čast je Jupitrove satelite poimenoval 
»Medičejske zvezde«. V njegovi prošnji za to mesto izstopa Keplerjeva 
podpora. »Vaša ekselenca, vedeti morate, da sem prejel pismo, bolje rečeno 
osem strani dolgo razpravo Imperialnega matematika, ki potrjuje vsako 
podrobnost v moji knjigi, brez najmanjšega dvoma ali nasprotovanja 
čemerkoli. In lahko verjamete, da bi od vsega začetka na enak način govorili 
tudi vodilni učenjaki v Italiji, če bi bil jaz v Nemčiji ali kje daleč stran.« 
Toda medtem, ko se je Galileo s Keplerjevim pismom hvalil Velikemu 
vojvodi in drugim, se Keplerju ni niti zahvalil. 

Poleg strateške vloge v 
kozmološkem spopadu je Pogovor z zvezdnim slom brez velike znanstvene 
vrednosti. Bere se ga kot baročno arabesko, kot okraske okoli trdega jedra 
Galilejeve razprave. Kepler je instinktivno začutil »krog resnice« v Zvezdnem 
slu in to naj bi bilo zanj dovolj. Ne glede na to, kaj je Galileju zameril zaradi 
njegovega predhodnega obnašanja, se je čutil poklicanega »da se vrže v 
prepir« za resnico, Kopernika in pet popolnih geometrijskih teles. Potem ko 
je končal prometejsko delo z Novo astronomijo, je ponovno zapadel v 
mistični somrak pitagorejskega vesolja, zgrajenega okoli kock, tetraedrov, 
dodekaedrov in tako dalje. To je tudi vodilni motiv njegovega dialoga z 
Zvezdnim slom, omenjene niso niti eleptične orbite, niti prvi niti drugi 
zakon gibanja planetov. Njihovo odkritje je zanj pomenilo le utrudljiva 
stranpota pri lovu za fiksno idejo. 

Profesorji Magini, Horky in celo Maestlin, 
ki so živeli v sovražnem vzdušju, niso mogli verejeti svojim ušesom, ko so 
slišali, da Kepler poje hvalnico Galileju. Poskušali so odkriti kako skrito 
bodico v Keplerjevi razpravi. Škodoželjno so uživali v tistem delu, kjer  
Kepler pokaže, da je princip daljnogleda že dvajset let pred Galilejem orisal 
Italijan Giovanni Della Porta, kakor tudi sam Kepler leta 1604 v delu o 
optiki. Ker pa Galileo ni izrazil prvenstva pri izumu  daljnogleda, mu 
Keplerjeva zgodovinska ekskurzija ni mogla škodovati. Poleg tega je Kepler 
poudaril, da sta Della Porta in on pisala o zadevi le teoretično »kar ne more 
zmanjšati slave izumitelja, pa kdor si že to bodi. Kakor vem, vodi dolga pot 
od teoretičnega načela do praktičnih dosežkov, od Ptolomejeve omembe 
Antipodov do Kolumbovega odkritja Novega sveta, in še daljša od 
inštrumentov iz dveh leč, ki so v uporabi v tej deželi, do naprave, s katero si, 
o Galileo, prodrl v samo nebo.« 

Kljub vsem nasprotovanjem je Keplerjeva 
disertacija spodbudila nekatere Galilejeve nasprotnike, da so pogledali skozi 
izboljšane daljnoglede, ki so bili že na voljo. Prvi med konvertiti je bil jezuit 
Clavius. Kasneje rimski jezuiti niso le potrdili Galilejevih opazovanj, temveč 
so jih bistveno izboljšali.

ORBITI SE RAZIDETA
Galilejev odziv na Keplerjevo uslugo je bila popolna tišina. Toskanski 
ambasador na dvoru je Galileju svetoval, naj Keplerju pošlje daljnogled, da 
bi odkritja, ki jim je verjel na besedo, ta preveril vsaj »post factum«. Galileo 
tega ni storil. Daljnoglede, ki so prišli iz njegove delavnice, je podaril 
različnim aristokratskim pokroviteljem. 

Mesece po Keplerjevi disertaciji se 
je spor o Galilejevih odkritjih razvil do viška in prijatelji so Keplerju očitali, 
da je besedo zastavil za stvari, ki jih sam ni videl. Niti en sam ugleden 
astronom v tem času ni potrdil obstoja Jupitrovih lun. 9. Avgusta je ponovno 
pisal Galileju »...V meni ste vzbudili veliko željo, da bi videl vaš inštrument, 
da bi tudi sam, tako kot vi, užival v nebesni predstavi. Najboljši inštrumenti, 
ki jih imamo na razpolago, povečajo vsega desetkrat, drugi komaj trikrat...« 

Pisal je tudi o svojih opazovanjih Marsa in Lune in tudi o perečem 
vprašanju, ki se je dotikalo Jupitrovih satelitov: »Sprašujem se, kako je 
mogoče, da številni zanikajo njihov obstoj, vključno s tistimi, ki imajo 
daljnoglede... Potemtakem vas prosim, moj Galileo, čim prej mi imenujte 
priče. Glede na pisma, ki ste jih pisali drugim, sem spoznal, da vam takih 
prič ne manjka. Toda sam ne poznam nikogar razen vas...« 

Tokrat je Galileo pohitel z odgovorom, saj se je očitno prestrašil, 
da bo izgubil najmočnejšega zaveznika: 
»Padova, 19. avgust 1610. 
Prejel sem vaša pisma, moj nadvse 
učeni Kepler. Na prvo, ki ste ga že objavili, bom odgovoril v drugi izdaji 
mojih opazovanj. Medtem bi se vam rad zahvalil, da ste bili prvi in skoraj 
edini, ki ste povsem sprejeli moje trditve, čeprav niste imeli nobenega 
dokaza zanje, zahvaljujoč le vašemu čistemu in plemenitemu duhu.« 

Galileo nato Keplerju pove, da mu svojega daljnogleda ne more posoditi, ker ga je 
dal Velikemu vojvodi, ki ga je želel »razstaviti v svoji galeriji kot večni 
spomenik med največjimi dragocenostmi.« Navedel je številne izgovore 
glede izdelave inštrumenta enake kakovosti in zaključil z medlo obljubo, da 
bo, najhitreje kot je mogoče, naredil nove in jih » poslal prijateljem«. Kepler 
ga ni nikoli dobil. 

V nadaljevanju se je tudi dotaknil Keplerjeve prošnje po 
očividcih obstoja Jupitrovih satelitov, a ni navedel imena niti enega 
astronoma. »V Pisi, Firencah, Bologni, Benetkah, in Padovi so številni 
videli Medičejske zvezde, a so tiho in oklevajo.« Namesto tega je imenoval 
Velikega vojvodo in še enega člana družine Medičijev (od njiju bi težko 
pričakovali, da bi zanikali obstoj zvezd, ki nosijo njuna imena). »Kot 
dodatnega očividca ponujam sebe, ki mi je naša univerza dala doživljenjsko 
plačo 1000 florinov, kakršne ni imel noben matematik, in ki jo bom dobival, 
tudi če nas bodo Jupitrove lune ogoljufale in izginile.« To je bilo drugo in 
zadnje pismo, ki ga je Galileo pisal Keplerju ...

Vir teksta (priredil Andrej Guštin):
Mesečniki - The Sleepwalkers
Avtor: Arthur Koestler (1905-1983)

Nazaj na zgodovino.
Nazaj na domačo stran.