8.1.1. OPAZOVANJE OBLAKOV

Opazovanje oblakov obsega:

• določevanje (razpoznavanje) vrst oblakov,
• oceno oblačnosti,
• oceno gostote (debeline) oblakov,
• merjenje ali oceno višine oblakov.

8.1.2. PROSTOR ZA OPAZOVANJE OBLAKOV

Oblake opazujemo z odprtega prostora, od koder vidimo, po možnosti, ves nebesni obok. Opazovalni prostor mora biti vedno isti, s točno določenimi stranmi neba v tej točki. Na tem prostoru imamo tudi instrumente za merjenje smeri in hitrosti gibanja oblakov.

Če nam ni na razpolago popolnoma odprt prostor za opazovanje oblakov, moramo v Matično knjigo postaje napisati: s katerih strani in s kakšnimi predmeti je zastrt nebesni obok ter kakšna je višina teh predmetov in njihva oddaljenost od opazovalnega prostora.

8.2.1. ATLAS OBLAKOV

Oblake določamo (razpoznavamo) po Mednarodnem atlasu oblakov - “skrajšani atlas”, ki ga je izdal Zvezni hidrometeorološki zavod leta 1959. Atlas oblakov vsebuje:

1. Tekst, ki podaja definicijo, klasifikacijo, natančen opis, navodilo za opazovanje in šifriranje opazovanj oblakov po ključih;
2. Album s slikami najbolj značilnih vrst oblakov z opisom vsake slike in številko ključa za vsak oblak.

Z vsebino Atlasa oblakov morajo biti natančno seznanjeni vsi opazovalci na glavnih meteoroloških postajah ter ga morajo uporabljati pri vsakodnevnem opazovanju oblakov. Zato mora imeti vsaka glavna meteorološka postaja 1 - 2 Atlasa oblakov v zgoraj navedeni izdaji. Slike najznačilnejših vrst oblakov v Atlasu uporabljamo za primerjavo opazovanih oblakov s temi značilnimi oblikami zaradi zanesljivejšega določevanja in označevanja s kraticami in številkami ključa.

Vedeti moramo, da za pravilno določevanje rodov, vrst, podvrst in dopolnilnih značilnosti oblakov ter spremljevalnih oblakov ni dovolj smao zunanja podobnost oblaka s fotografijo v Atlasu oblakov, ampak mora upoštevati tudi druge faktorje, predvsem poreklo in razvoj opazovanih oblakov, svetlobne pojave na nekaterih vrstah oblakov, višino oblakov v raznih slojih, barvo oblakov, padavine in njihove lastnosti itd.

8.2.2. OBLIKE OBLAKOV

Na vseh višinah imajo oblaki eno od sledečih oblik:

• osamljeni, kopasti, z vertikalnim razvojem pri nastajanju in s širjenjem pri izginjanju;
• razvlečeni ali rzporejeni v vlakna, v proge ali “ovčice”, pogosto obstojni ali razpadajoči;
• razvlečeni v obliki pajčolana, bolj ali manj v celoti, pogosto v fazi nastajanja ali večanja.

8.2.3. KLASIFIKACIJA OBLAKOV

oblaki se neprestano razvijajo in se zato pojavljajo v naštetih oblikah. Kljub temu pa lahko izberemo določeno število značilnih oblik, ki jih pogosto srečamo v vseh delih sveta in zato lahko te oblake razvrstimo v razne skupine. Tako zasnovana klasifikacija značilnih oblik vsebuje tudi podelitev na “rodove”, “vrste” in “podvrste”. K definiciji in opisu vsake od značilnih oblik, ki ustrezajo klasifikaciji teh oblakov, spadajo tudi “dodatne lastnosti”, kadar tvorijo celoto z oblakom, oz. “spremljevalni oblaki”, kadar so ločeni od glavne gmote oblaka, vendar so deloma z njo povezani.

8.2.4. VPISOVANJE OBLAKOV

Oblake vpisujemo v Dnevnik opazovanj in v Mesečno poročilo v posebne rubrike, ki zajemajo družine oblakov po višinah. Tako se v zmernih širinah nahaja družina visokih oblakov na višini 5 do 13 km, družina srednjih oblakov na višini 2 do 7 km in družina nizkih oblakov na višini od površja zemlje do 2 km.

Posamezni rodovi oblakov so lahko na vseh višinah, od spodnje meje nizkih oblakov do zgornje meje visokih oblakov. Za te oblake je v navadi ime oblaki vertikalnega razvoja, zaradi njihovega razvoja in videza.

8.3.1. POJEM OBLAČNOSTI

Pod pojmom “oblačnost” razumemo stopnjo pokritosti neba z oblaki, t.j. velikost oblačnega sloja glede na celo nebo.

Razlikujemo celotno in delno oblačnost. Celotna oblačnost se nanaša na velikost pokritosti neba s strani vseh oblakov skupaj, delna pa na pokritost s strani samo ene vrste oblakov ali enega oblačnega sloja.

8.3.2. OCENA OBLAČNOSTI

Oblačnost podajamo s celimi številkami od 0 do 10. Oblačnost 0 pomeni, da je nebo popolnoma jasno, brez najmanšega oblačka. Oblačnost 1 pomeni, da je na nebu vsaj eden, pa čeprav še tako majhen oblaček, pa do one množine oblakov, ki odgovarja 1/10 neba. Oblačnost 2 - 8 pomeni ustrezno število desetin oblačnosti, npr.: številka 2 pomeni, da sta 2/10 neba pokriti, številka 3, da so pokrite 3/10 itd. Številka 9 pomeni, da oblaki pokrivajo pokrivajo 9/10 neba ali več, vendar ne po polnoma, to je, dokler se vidi, pa čeprav le najmanjši del neba. Oblačnost 10 pomeni, da je nebo popolnoma pokrito z oblaki, brez vsake, tudi najmanjše odprtine (luknje), skozi katero bi videli nebo.

Za potrebe meteorološke službe in za mednarodno izmenjavo ocenjujemo in podajamo oblačsnot v osminah, t.j. s celimi številkami od 0 do 8. V tem primeru pomeni 0 popolnoma jasno, 8 pa popolnoma oblačno nebo, kot v zgornjem primeru 0 in 10. Številka 1 pomeni rahlo oblačnost, največ 1/8, številka 7 pa oblačnost 7/8 in več, oziroma za osmini 1 in 7 vse tisto, kar je zgoraj našpisano za 1 in 9 pri oceni odlačnosti v desetinah. Številke od 2 do 6 pomenijo ustrezne vrednosti oblačnosti v osminah.

Pretvarjanje vrednosti oblačnosti iz desetin v osmine poteka po naslednji tabeli:

Pri oceni oblačnosti ne upoštevamo gostote oblakov, ampak samo površino neba, ki jo pokrivajo. Če na primer sloj tankega cirusa pokriva celo nebo, je oblačnost 10, prav tako, kot če bi bilo nebo pokrito z debelim slojem oblakov.

8.3.3. NEKAJ PRAVIL ZA OCENO OBLAČNOSTI

8.3.3.1. SPLOŠNO PRAVILO

Oblačnost moramo ocenjevati s predpostavko, da so vsi oblaki zbrani v neprekinjeno celoto. Ocena je lažja, če najprej razdelimo nebo na četrtine kroga (kvadrante), potem pa ocenimo posebej za vsak kvadrant. Če je oblačnost velika, lažje ocenimo količino prostega kot pa pokritega neba in iz ocene prostega, nepokritega neba sklepamo na stopnjo oblačnosti.

Glede izbire prostora za opazovanje oblačnosti velja napisano v 8.1.2.

8.3.3.2. OCENJEVANJE STOPNJE OBLAČNOSTI

Pri ocenjevanju stopnje oblačnosti od 1/10 do 9/10 mora opazovalec upoštevati naslednje:

1. Stopnja oblačnosti 1 je takrat, če je na nebu toliko oblakov, da bi desetkrat tolikšna količina pokrila celo nebo ali če so na nebu sledovi oblakov.
   
   
2. Oblačnost 2 ali 3 je takrat, ko je približno 1/4 neba pokrita z oblaki; 2 je, če je pokrita malo manj kot 1/4 neba, 3 pa, če je pokrita nekaj več kot 1/4.
   
   
3. 4, 5 ali 6 pomeni, da je približno polovica neba pokrita z oblaki ; 4 je, če je malo manj od polovice, t, če je malo nad polovico, 5 pa, če je točno polovica neba pokrita z oblaki.
   
   
4. Oblačnost 7 ali 8 je takrat, kadar so približno 3/4 neba pokrite z oblaki; 7 je, če je malo manj kot 3/4, 8 pa, če je malo več kot 3/4.
   
   
5. Stopnja oblačnosti je 9, če je z oblaki pokrito praktično celo nebo, vidijo pa se odprtine, ki tvorijo 1/10 neba ali manj.
   
   
6. Pravilnost ocene stopnje oblačnosti lahko preverimo na ta način, da posebej ocenimo pokriti, posebej pa jasni del neba. S primerjavo ugotovimo resnično oblačnost.

8.3.3.3. OCENJEVANJE OBLAČNOSTI OBLAČKOV NIZKO NAD HORIZONTOM

Izkšnja je pokazala, da oblačnost v bližini horizonta močno precenjujemo, kar pri poševnem gledanju bolj oddaljeni oblaki bolj zakrivajo nebo in se nam zdi tam oblačnost večja. Zato moramo oblačnost v spodnji tretjini neba manj upoštevati, kot tisto, ki je višje.

8.3.3.4. OCENJEVANJE DELNE OBLAČNOSTI

Pri ocenjevanju delne oblačnosti ene vrste oblakov, npr. nizkih, moramo vzeti, kot da ni drugih oblakov. Tako se lahko zgodi, da je vsota oblačnosti posameznih oblačnih slojev (kadar je teh več) večja od celotne oblačnosti. Na primer, ko je celo nebo pokrito z nepretrgano plastjo altostratusa, pod njim pa je istočasno kakšna desetina nizkih oblakov, lahko zapišemo za srednje oblake 10, za nizke pa ustrezno število desetin, npr. 3. Oblačnost višje plasti lahko ocenimo, če nekaj časa opazujemo gibanje nižje plasti delne oblačnosti, ker lahko skozi odprtine v spodnji plasti opazujemo oblačnost zgornje plasti. Pri ocenjevanju oblačnosti prekritih plasti oblakov ne smemo pretiravati z oceno tistega, česar ne vidimo.

Opazovalec ne sme paziti na to, da vsota delnih oblačnosti posameznih plasti ne bi prekoračila 10, ampak vpiše tiste vrednosti oblačnosti, ki ustrezajo posameznim slojem, ne glede na to, če se nekatere plasti prekrivajo. Skupna (celotna) oblačnost ni odvisna od vsote slojev delne oblačnosti, ampak je določamo po stopnji oblačnosti vseh plasti skupaj.

8.3.4. OCENJEVANJE OBLAČNOSTI PONOČI IN V MEGLI

Ponoči ocenjujemo oblačnost tako, da določimo, na kako velikem delu neba ne vidimo zvezd. Pri tem ne upotevamo samo svetlih zvezd, ampak tudi šibkejše. Delno oblačnost ocenjujemo ponoči, kadar je to možno, npr. ob mesečini.

Če je v času opazovanja na postaji gosta megla in neba ne vidimo, vzamemo, da je nebo popolnoma pokrito z oblaki. Če pa je skozi meglo nebo vidno, moramo določiti stopnjo oblačnosti, kolikor je pač možno.

Če skozi meglo vidimo sonce ali zvezde, ne vidimo pa nobenih oblakov, vzamemo, da je nebo jasno, t.j. oblačnost je 0.

8.4.1. POJEM GOSTOTE OBLAKOV

Pod gostoto oblakov razumemo stopnjo njegove prosojnosti. Gostota je odvisna predvsem od debeline in sestave oblaka.

8.4.2. OCENJEVANJE GOSTOTE OBLAKOV

Po gostoti razdelimo oblake v tanke, srednje debele in zelo debele. Oceno gostote prišemo s številko (0, 1 in 2) poleg številke, ki pomeni skupno oblačnost in sicer:

0 = tanek oblak

1 = srednje debel oblak

2 = zelo gost (debel) oblak.

Če oblaki niso enakomerno debeli, vpišemo tisto številko, ki ustreza debelini večine oblakov na nebu, ne glede na njihovo vrsto.

Primeri:

1. 10° = cela vidna površina neba je pokrita s tankim slojem oblakov;
2. 41 = skoraj polovica neba je pokrita s srednje debelimi oblaki;
3. 72 = okrog 2/3 površine neba je pokrito s težkimi (gostimi) oblaki.

V rubriko “Oblačnost” Dnevnika in Mesečnega poročila vpisujemo poleg številke, ki pomeni skupno oblačnost z oznako gostote oblakov, tudi znake padavin in nekaterih drugih pojavov, ki jih opazimo v času opazovanja. V poštev pridejo naslednji pojavi, oz. njihovi znaki:

	dež		rosenje, ki zmrzuje		nevihta		megla
	rosenje		sodra		grmenje (nevihta v okolici)		megla z vidnim nebom
	sneg		babje pšeno		rosa		ledena megla
	dež s snegom		zrnat sneg		slana		sonce
	toča		deževna ploha		ivje
	dež, ki zmrzuje		snežna ploha		poledica

Pri znakih teh padavin in pojavov ne označujemo njihove jakosti. Zapisujemo takole:

Opazovano	Vpišemo
Skupna oblačnost 9, zmerno debeli oblaki, rahel dež
Skupna oblačnost 10, zalo debeli oblaki, slaba nevihta z zmernim dežjem
Skupna oblačnost 2, tanki oblaki, sonce sije in podobno.

Opozorilo: Znak moramo vpisati tudi pri oblačnosti 0 če sije sonce. Ta znak mora mo vpisati tudi v primeru, če je nebo pokrito s tankimi oblaki in sonce meče senco.

8.6.1. POJEM VIŠINE OBLAKOV IN NAČIN MERJENJA

Višina oblakov je razdalja (v metrih) od površine zemlje do baze oblakov, ne pa nadmorska višina oblakov.

Višino oblakov merimo na sledeče načine:

1. s spuščanjem pilot-balona,
2. z osvetljevanjem oblakov z reflektorjem,
3. z uporabo telemetra in podobnih instrumentov
4. s prosto oceno.

8.6.2. UPORABA BALONOV ZA MERJENJE VIŠINE OBLAKOV

merimo čas, ki je potreben, da se balon dvigne z zemlje do baze oblakov. Poleg tega moramo poznati hitrost dviganja uporabljenega balona. Zato je vedno mogoče dobiti podatke o višini oblakov pri sondaži vetra, ko je nebo oblačno.

Čez dan merimo višine nizkih oblakov z majhnimi polot-baloni, tažkimi 5-10 g, ki morajo biti okrogli in napolnjeni z vodikom da se dvigajo s hitrostjo približno 120-125 metrov v minuti. Višino oblaka dobimo po formuli:

kjer je H višina oblaka v metrih, v hitrost dviganja balona v metrih na minuto, t pa čas v minutah, od izpustitve balona do njegovega izginotja v oblaku.

Primer: če se je balon dvigal s hitrostjo 125 m/min in je dviganje trajalo 5 min in 25 s, je višina oblaka 125 x 5,4 = 675 m (število sekund delimo s 6, da dobimo desetine minut).

Za nočne meritve potrebujemo večje pilot-balone (okrog 30 g), da lahko nosijo električno svetilko al ilampion s svečo.

Za merjenje višine baze oblakov uporabljamo tudi privezane balone.

Več o uporabi pilot-balonov se nahaja v Navodilu za pilot-balonska opazovanja.

Če veter ni premočan, lahko uspešno merimo višino oblakov z majhnimi pilot-baloni do višine 800 m.

8.6.3. MERJENJE VIŠINE OBLAKOV S POMOČJO ŽAROMETA

Višino oblakov merimo s pomočjo žarometa predvsem ponoči. V ta namen je postavljen žaromet, ki sveti navpično navzgor z ozkim, močnim snopom svetlobe in dela na bazi oblaka svetlo pego (sl. 83). Reflektor stoji 300 m od opazovalnega mesta, izmeriti pa moramo kot ?, je teodolit ali klinomer. Višino oblaka računamo po formuli: H = 300 m ´ tga Namesto ,da bi računali, uporabljamo ustrezne tabele, ki jih dobimo skupaj z ostalim priborom za merjenje višine oblakov z reflektorjem.

Slika 83.   Merjenje višine oblaka s pomočjo reflektorja

8.6.4. OCENJEVANJE VIŠINE OBLAKOV (VIZUALNO OCENJEVANJE)

Višino oblakov lahko dovolj natančno ocenijo samo izkušeni opazovalci. Opazovalci morajo izkoristiti vsako priložnost, da primerjajo svojo oceno z meritvijo s pomočjo instrumenta, balona, letala in radiosonde.

V gorskih predelih si lahko pomagamo z znanimi višinami okolnih gora pri ocenjevanjuvišine oblakov, ki so nižje od vrha teh gora. Pri tem moramo upoštevati, da je za gore podana nadmorska višina, pri oblakih pa merimo relativno višino, t.j. višino nad nivojem meteorološke postaje. To pomeni, da moramo od višine, ki smo jo dobili na osnovi znane višine neke gore, odšteti nadmorsko višino opazovalnega prostora in dobimo relativno višino oblaka. Posebno natančno lahko ocenimo višine oblakov s pomočjo gora, če poznamo poleg višin njihovih vrhov še višine kakšnih dobro vidnih nižjih točk na pobočjih gora, npr. kakšne skale, steze, samotnega drevesa itd. Višine teh točk alhko določimo po posebnih zemljevidih, lahko pa jih tudi zmerimo z aneroidom ali po trigonometrijski poti.

Na postajah, kjer ni instrumentov za merjenje višine oblakov in kjer ni ugodnih pogojev za vizualno oceno, ne določamo višine oblakov.

Opomba: glavna meteorološka postaja, ki morajo v svojih šifriranih poročilih dajati tudi podatke o višini baze najnižjh oblakov (do višine 2500 m), to višino približno vizualno ocenijo. Pri tej vizualni oceni višine oblakov moramo vedeti sledeče:

1. oblak stratus (St) je navadno nižji od 1000 m; le izjemoma lahko znaša njegova višina samo nekaj deset metrov;
2. baze kumulusov (Cu) in kumulonimbusov (Cb) so navadno 1000 - 1500 m visoko;
3. višina nimbostratura (Ns) je navadno med 600 in 2000 m;
4. nizki raztrgani oblaki so navadno tako visoko kot stratusi (St), t.j. pod 1000 m; lahko pa so tudi višje od 1000 m;
5. stratokumulusi (Sc) so navadno na višini od 1500 do 2000 m;
6. altostratus (As) je navadno višje od 2000 m;
7. vsi ostali oblaki so višje od 2500 m.

8.6.5. OCENJEVANJE VIŠINE OBLAKOV S POMOČJO INSTRUMENTOV

Na glavnih meteoroloških postajah, ki se nahajajo na letališčih in kjer so podatki potrebni za zaščito zračnega prometa, merijo višino oblakov s pomočjo elektronskih naprav - telemetrov.

9.1.1. POJEM METEORJEV

Meteorji so pojavi, ki jih lahko opazujemo na površju zemlje ali v atmosferi (izjema so oblaki); tvorijo jih padavine, raztopine ali sloji tekočih ali trdnih delcev, ki vodo vsebujejo ali pa ne. Meteorji so lahko tudi pojavi optične ali električne narave.

9.1.2. RAZDELITEV METEORJEV

Glede na njihovo naravo razdelimo meteorje v štiri skupine:

1. hidrometeorji,
2. litometeorji,
3. fotometeorji,
4. elektrometeorji.

9.2.1. POJEM HIDROMETEORJEV

Hidrometeorji so produkti vodne pare v tekočem ali v trdnem stanju, ki:

1. padajo na zemljo: dež, rosenje, sneg, toča, sodra, babje pšeno, ledene iglice, dež, ki zrmzuje, rosenje~ ki zmrzuje;
2. lebdijo v atmosferi: megla, meglica;
3. jih je veter dvignil z zemlje: snežni vrtinci, snežni metež, dim morja, tromba;
4. so se oprijeli predmetov na tleh ali v prosti atmosferi: rosa, slana, ivje, poledica, snežna odeja.

Hidrometeorji, omenjeni v točki a), so v meteorologiji posebno važni pojavi in jih imenujemo padavine.

9.2.2. OPIS HIDROMETEORJEV

  DEŽ - Padavina v obliki tekočih kapljic, katerih padanje lahko opazimo, ker imajo premer najdebelejšega dela nad 1/2 mm.

  DEŽ, KI ZMRZUJE - Dež, katerega kapljice zmrznejo ob stiku s mi, s predmeti na tleh ali z letali v letu. Pri tem seveda ni predmetom umetno spremenjena temperatura nad ali pod temperaturo okolnega zraka.

  ROSENJE (PRŠENJE) - Zelo majhne kapljice, za katere izgleda, kakor da visijo v zraku in jih že najmanjši veter nosi postrani. Njihov pre­mer je pod 1/2 mm. Včasih se tudi navaden dež začne s tako drobnimi kaplji­cami, ki pa so redke in jih kmalu zamenjajo večje. V tem primeru, kakor tudi vedno, ko opazovalec ni prepričan, da gre za rosenje, mora uporabiti znak za navaden dež. Take padavine se izločijo iz zelo nizkih oblakov, ki včasih se­gajo celo do tal (rosenje iz megle).

  ROSENJE, KI ZMRZUJE - Rosenje, katerega kapljice zmrzujejo ob sti­ku s tlemi, s predmeti na tleh ali z letali v letu.

 SNEG - Padavina v trdnem stanju, navadno v obliki snežink. Pri nizkih temperaturah lahko pada sneg v obliki razvejanih snežnih kristalovl . zvezdic, včasih pomešani.h s preprostimi, nerazvejanimi ledenimi kristalčki.

  DEŽ S SNEGOM - Dež in sneg padata istočasno.

  ZRNAT SNEG (DROBNO BABJE PŠENO) - To so bela, neprozorna, več ali manj ploščata ali podolgovata zrna, v posameznih smereh tanjša kakor 1 mm. Po zgradbi spominjajo na sneg in so podobna babjemu pšenu. Večinoma so to ledene iglice ali snežni kristali, prevlečeni s prevleko, podobno ivju. Ko padajo na trdo podlago, ne odskočijo. Padajo v zelo majhnih količinah, nik­dar v obliki plohe in iz enakih oblakov kot rosenje.

  LEDENE IGLICE (PRIZMICE) - Zelo drobni, nerazvejani ledeni kristal­čki v obliki ploščic ali paličic; padajo pri jasnem in mirnem vremenu in pri zelo nizkih temperaturah; na soncu se svetlikajo.

  BABJE PŠENO - Hela, neprozorna zrna s premerom 2-S mm, ki po zgradbi spominjajo na sneg, so pa okrogle ali kroglaste oblike. So krhka in lahko jih stisnemo v kepo. Če padejo na trdo podlago, odskočijo in se razle­te. Babje pšeno pada navadno v obliki ploh, skupaj s snegom ali dežnimi ka­pljicami, če je temperatura v prizemni plasti okoli 0°C.

  SODRA - Prosojna ali polprozorna ledena zrnca, kroglaste ali ne­pravilne, redko pa stožčaste ali kupolaste oblike. Njihov premer je manjši ali kvečjemu enak S mm. Ta zrnca navadno odskočijo, če padejo na trdo podla­go in ud'arec je slišen. Glede na nastanek jih delimo v dva tipa:

1. zmrznjene dežne kapljice ali snežinke, ki so se stalile, po­tem pa ponovno zmrznile (ledena zrnca);
2. snežna zrnca, ovita s tanko ledeno skorjo (sodra).

  TOČA - Pada v obliki ledenih kroglic ali koščkov ledu s premerom 5-50 mm ali celo več. Toča je ali prozorna ali menjajoče sestavljena iz več plasti prozornega in neprozornega ledu. Zrna padajo posamezno ali združena v večje kose ledu, nepravilne oblike. Toča pada skoraj vedno le pri močnih ali dolgotrajnih nevihtah in nikdar pri temperaturah pod O C.

  ROSA - Izločanje vode v obliki kapljic na predmetih pri tleh, ne­posredno iz vodne pare. Rosa nastane s kondenzacijo vodne pare zaradi nočne ohladitve pri jasnem in mirnem vremenu.

  SLANA - Nastane na enak način kot rosa, le da je temperatura pod 0°C. Vodna para se izloča v obliki ledenih kristalov, ki izgledajo od blizu kot luskinice, iglice, peresa ali pahljače.

  IVJE - To so ledeni kristali, naloženi v belih slojih, predvsem na pokončnih predmetih. Navadno nastane v meglenem vremenu in pri temperatu­ri pod 0°C. V smeri proti vetru doseže včasih zelo velike debeline in je ko­ničaste oblike.

  POLEDICA - Poledica je gladka ledena prevleka na vodoravnih, kakor tudi pokončnih površinah (žled) in nastane takrat, ko padejo podhlajene kapljice dežja ali rosenja na te površine in ob dotiku z njimi takoj zrmznejo.

  POLEDICA NA TLEH - To je gladka plast prozornega ledu na tleh (samo na tleh). Nastane kot v zgornjem primeru ter pri deževanju na zmrznjeno zemljo. K poledici na tleh ne prištevamo primerov, ko zmrzne voda od staljenega snega, tudi ne ledene skorje, ki je nastala na zgaženem snegu, niti zmrznjenih dežnih mlakužic. Te pojave lahko zapišemo v Dnevnik in Mesečno poročilo, ne spadajo pa v poledico.

  TROMBA - Zelo močan zračni vrtinec v obliki rilca, ki se spušča iz spodnjih delov oblaka do tal, pri tem pa se zelo hitro vrti okrog približno navpične osi. Vzdolž svoje poti, ki je navadno zelo ozka, lahko ta pojav povzroči velika razdejanja: ruva drevje, ruši stavbe itd. Tromba na kopnem je pri nas redek pojav; tromba na morju pa je pri nas nekolika pogostejša, predvsem na južnem Jadranu.

  MEGLA - Drobne vodne kapljice, ki lebdijo v zraku in zmanjšujejo vodoravno vidnost pod 1 km. Megla je belkasta, v velikih mestih in industrijskih predelih pa je zaradi prisotnosti dima in prahu v zraku umazano rumene ali sive barve.

Kadar je pri megli vidno nebo ali se vidijo oblaki, uporabljamo znak  .

Kadar nastopa megla v pramenih, ki jih nosi veter, pri tem pa je od časa do časa vidno nebo, moramo poleg znaka za meglo napisati pr (prameni megle), npr.   .

  NIZKA (TALNA) MEGLA - Na postaji je tanka plast megle, nižja od človeka. Vidnost nad to plastjo megle je nad 1 km.

  MEGLICA - V zraku vise še manjše vodne kapljice kot pri megli ali pa majhni higroskopni delci, ki zmanjšujejo vodoravno vidnost, vendar manj kot pri megli, tako da je vidnost 1 km ali več. Meglica je sivkaste barve.

  LEDENA MEGLA - V zraku lebdi množica drobnih ledenih kristalčkov, kar zmanjšuje vidnost v prizemni plasti.

  MEGLA NA VRHOVIH - m je višina spodnje meje.

  MEGLA V DOLINI - m je višina zgornje meje.

  SNEŽNI VRTINCI - Veter dviga sneg s tal do take višine, da je zmanjšana vidnost ne le v vodoravni, ampak tudi v navpični smeri.

  NIZKI (TALNI) SNEŽNI VRTINCI (ŽIVI SNEG)- Veter nosi sneg samo pri tleh, tako da vidnost v navpični smeri. ni bistveno zmanjšana.

  SNEŽNI METEŽ - Isti pojav kot zgoraj, le da istočasno še sneži in kadar nismo prepričani, da istočasno ne sneži.

  DIM MORJA - Oblak vodnih kapljic, ki jih je odtrgal veter s pro­strane vodne površine, navadno z vrhov va.lov in jih prenese po zraku manjšo razdaljo.

  SNEŽNA ODEJA - Polovica ali več kot polovica tal v vidnem polju ukot postaje na približno enaki nadmorski višini je pokrita s snegom.

  PLOHA - Padavine v obliki plohe vpišemo tako, da dodamo pod ustrezen znak za to padavino znak  , npr.:   deževna ploha,   ploha toče,   ploha babjega pšena in podobno. Plohe prepoznavamo po hitrem začetku in koncu, po hitri spremembi jakosti in po hitri zamenjavi gostih in temnih oblakov s svetlejšimi, včasih pa tudi s kratkotrajno razjasnitvijo ("marčevsko" ali "aprilsko" vreme).

9.3.1. POJEM LITOMETEORJEV

Litometeorji so pojavi, ki se sestoje iz delcev, katerih večina je v trdem, ne v tekočem stanju. Ti delci so več ali manj suspendirani v zraku (lebdijo) ali pa jih je veter dvignil s tal.

Litometeorji, ki bolj ali manj lebdijo v zraku, so: suha motnost, peščena megla in dim, tvorijo pa jih zelo drobni delci prahu ali peska, del­ci morske soli ali produkti gorenja.

Litometeorji, ki jih povzroči veter, se imenujejo prašno ali peščeno neurje, prašni ali peščeni vrtinci, prašni ali peščeni vihar.

9.3.2. OPIS LITOMETEORJEV

  SUHA MOTNOST - Ozračje je motno in zmanjšana vidnost zaradi pri­sotnosti suhih, drobnih delcev prahu ali saj, katerih ne moremo videti s prostim očesom. Suha motnost povzroči, da izgleda pokrajina kakor pokrita s pajčolanom. Če gledamo proti temnemu ozadju, vidimo ta pajčolan modrikast (planine izgledajo modre); če pa gledamo proti svetlemu ozadju, postane ru­menkast ali oranžen (oblaki na obzorju, zasneženi planinski vrhovi, sonce).

  PEŠČENA MEGLA - V atmosferi lebdi prah ali drobni delci peska, ki jih je dvignilo prašno ali peščeno neurje pred začetkom opazovanja.

  DIM - V atmosferi lebdijo drobni delci, produkti gorenja.

  PRAŠNI ALI PEŠČENI VRTINCI - Delci prahu ali peska, ki jih je s tal dvignil do majhne ali zmerne višine dovolj močan turbulenten veter, na opazovalnem prostoru ali v njegovi bližini.

1. Nizki (talni) prašni ali peščeni vrtinci - Prah ali pesek, ki ga je dvignil veter malo nad površino tal. Na višini opazovalčevih oči vid­nost ni bistveno zmanjšana.
   
   
2. Visoki prašni ali peščenci vrtinci - Prah ali pesek, ki ga je veter dvignil precej visoko nad površino tal. Vodoravna vidnost se je na višini opazovalčevih oči opazno zmanjšala.

  PRAŠNO ALI PEŠČENO NEURJE - Prašni ali peščeni delci, ki kih je močan turbulenten veter dvignil s tal do velike višine. Sprednji del praš­nega ali peščenega neurja lahko izgleda kot ogromna stena.

  PEŠČENI ALI PRAŠNI VIHAR - Močno vrtinčenje zraka, združeno z dviganjem prahu, peska in drugih predmetov s tal. Ta pojav je značilen za puščavske predele, pri nas pa je zelo redek. S tem imenom ne označujemo majhnih vrtincev, ki nastajajo na ulicah, na cestah in na poljih zaradi moč­ne pregretosti zraka.

  MOČAN VETER - Veter v prizemni plasti, jakosti 6 in 7 po Beaufor­tovi skali.

  VIHARNI VETER - Veter v prizemni plasti, jakosti 8 ali več po Beaufortovi skali.

9.4.1. POJEM FOTOMETEORJEV

Fotometeorji so svetlobni pojavi, do katerih pride zaradi odboja, loma, uklona ali interference sončne svetlobe ali mesečine.

9.4.2. OPIS

    HALO OKOLI SONCA ALI OKOLI LUNE - Svetel obroč okoli Sonca ali Lune, katerega polmer znaša 22^o (kot, pod katerim vidi opazovalec razdaljo med središčem Sonca in obročem) . Halo nastane zaradi loma in odboja svetlob­nih žarkov na ledenih kri.stalčkih cirusnih oblakov. Obroč je navadno belka­ste barve, včasih pa je tudi mavričast, z rdečo barvo na notranjem robu. Po­vršir~a med izvorom svetlobe in obročem je temnejša kot izven obroča. Okoli tega obroča se lahko pojavi še eden, večji, koncentričen s prvim; njegov pol­mer je 46⁰ je pa precej manj svetel od prvega. Poleg tega se lahko halo iz­raža tudi na druge načine: svetli loki (v dotiku s svetlim obročem), lažna sonca, svetli stebri.

    VENEC OKOLI SONCA ALI OKOLI LUNE - Svetlo krožno polje (avreola) okoli Sonca ali Lune, ki nastane zaradi uklona (difrakcije) svetlobnih žar­kov na tekočih ali trdnih delcih oblakov. Velikost venca je v večini primerov nekaj premerov Sonca, kar je odvisno od velikosti kapljic, oz. delcev, ki ta pojav povzročijo. Notranjost venca je navadno belkasta, modrikasta ali ru­menkasta, včasih pa razločimo tudi mavrične barve; v zadnjem primeru je zu­nanji rob temno rdeče barve. Včasih se cel spekter barv lahko nekajkrat po­novi. Venec okoli Lune je večkrat viden kot venec okoli Sonca, ker močnejša sončna svetloba otežuje opazovanje.

  IRIZACIJA - Barve, ki včasih pa v progah, vzporednih z nata barva, s postopnimi prehodi.

  GLORIJA - Ena ali več serij obarvanih obročev, ki ji.h opazovalec ki je pretežno iz mnogoštevilnih drobnih redko pa na rosi.

  MAVRICA - Večbarven svetlobni lok, ki ga vidimo v smeri proti de­ževnim oblakom, v nasprotni smeri od Sonca. Barve so v mavrici razporejene od vijoličaste (na notranji strani) do rdeče (na zunanji strani). Pogosto se poleg glavne mavrice pojavi tudi stranska, ki ima barve razporejene v obrat­nem vrstnem redu (znotraj rdeča, zunaj vijoličasta). Mavrica nastane zaradi loma in odboja sončne svetlobe (tu in tam tudi mesečine) pri prehodu skozi dežne kapljice.

  ČIST ZRAK - Zrak, ki je izredno prozoren. Oddaljene predmete vi­dimo zelo jasno in zde se nam bližji kot so v resnici.

  OPTIČNA PREVARA - To je optični pojav, ki ga v glavnem tvori en­kratna ali večkratna pokončna ali obrnjena, vertikalno podaljšana ali lomlje­na slika predmeta, ki je lahko nespremenljiva ali pa valovi. Optična prevara je posledica ukrivitve svetlobnih žarkov, ki gredo skozi različno goste pla­sti zraka, večinoma takrat, ko se temperatura tal znatneje razlikuje od tem­perature zraka nad tlemi. Optična prevara je spodnja (pod obzorjem), če se pojavi nad mošno segretimi vodnimi površinami, tlemi, peščenimi obalami, cestami itd., ali zgornja (nad obzorjem), če se pojavi nad zasneženimi polji, hladnimi morskimi površinami itd.

9.5.1. POJEM ELEKTROMETEORJEV

Elektrometeorji so pojavi, pri katerih je prisotna vidna ali slišna manifestacija atmosferske elektrike.

Pojavljajo se kot zaporedne razelektritve tnevihta, grmenje, bliska­nje) ali kot bolj ali manj nepretrgani pojavi (Elijev ogenj, polarni sij).

9.5.2. OPIS ELEKTROMETEORJEV

  NEVIHTA - Pod imenom nevihta razumemo pojav ali skupino pojavov, kot so eno ali več nenadnih razelektritev, ki se izražajo s svetlobnimi bli­ski (bliskanje) in ostrim zvokom ali z zvokom, kot da se nekaj vali (grmenje). Nevihto imamo pri konvektivnih oblakih in najpogosteje jo spremljajo padavi­ne, ki imajo, v kolikor dosežejo tla, obliko plohe, dežja, snega, babjega pšena, ledenih zrnc (sodre) in toče ter nevihtni veter. Ta skupina pojavov se imenuje tudi neurje.

  BLISKANJE - Vidimo bliske ali samo svetlikanje, ne slišimo pa grmenja.

  GRMENJE - Slišimo grmenje, ne vidimo pa bliskov.

  MIRNO RAZELEKTREVANJE (ELIJEV OGENJ) - S koničastih koncev pred­metov, navadno v gorah in na morju, poteka včasih razelektrevanje tiho ali s prasketanjem, ki ga vidimo kot šopek, z rdeče belim držalom (pozitivna elek­trika) ali v obliki kratkih rdečih storžev, s svetlo pego namesto držaja (negativna elektrika).

  POLARNI SIJ - Pojavlja se na severni strani obzorja, ima razne oblike, navadno kot svetel lok, pod katerim izgleda nebo temnejše kot. v oko­lici. Iz loka pogostokrat izhajajo kot žarki svetli trakovi, ki so usmerje­ni proti zenitu. Pri nas je polarni sij redek pojav.

9.6.1. POSTOPKI PRI OPAZOVANJU POJAVOV

Opazovanje pojavov obsega sledeče:

• določitev oblike (vrste) pojava,
• določitev jakosti (intenzivnosti) pojava,
• določitev trajanja pojava (ura in minuta začetka in konca).

9.6.2. DOLOČANJE ZA OPAZOVANJE OBLIKE (VRSTE) POJAVOV

Oblike (vrste) pojava lahko uspešno določi samo opazovalec, ki dobro pozna opis pojava in ki neprestano in z zanimanjem spremlja razvoj vremena. Razen tega mora opazovalec dobro poznati oznake za pojave, da jih lahko pravilno vnese. Priporočljivo je, da ima opazovalec vedno pri roki opis pojavov in da ga znova prebere vsakokrat, kadar ni prepričan, za kateri pojav gre.

Znake za padavine in za druge pojave, naštete pod 9.6.5., vpisujemo brez oznake za jakost, v rubriko “oblačnost” za številko, ki pomeni celotno oblačnost, vendar samo v primeru, če smo ta pojav opazili v času opazovanja.

9.6.3. DOLOČANJE IN ZAPISOVANJE JAKOSTI POJAVOV

Jakost pojavov označujemo s številkami 0, 1 in 2 in sicer:

0 pomeni: pojav slabe jakosti

1 pomeni: srednje (zmerno) močan pojav

2 pomeni: močan pojav.

Številke in oznake intenzivnosti pošemo desno od znaka in malo dvignjeno.

Primeri:

  pomeni slab dež

  pomeni zmerno sneženje

  pomeni gosto meglo in podobno.

Če je nek pojav tako šibak, da se ga komaj opazi, označimo njegovo jakost s sl, kar pomeni sled ali sledovi pojava.

Primeri:

  pomeni: tu in tam kakšna kapljica dežja

  pomeni: tu in tam kakšna snežinka

  pomeni: med zmernim dežjem tu in tam kakšno zrno toče

  pomeni: tu in tam kakšna kapljica rose na travi in podobno.

Če se jakost pojava spreminja, ni pa možno opisati vseh teh sprememb, moramo označiti najmanjšo in največjo jakost, ki smo jo opazili. Na primer:

  pomeni: zmeren do močan dež

  pomeni: rahlo do zmerno sneženje in podobno.

Če je jakost pojava izredno močan, moramo to natančneje opisati, npr.: (Utrgal se je oblak”, “Izredno debela toča, posamezna zrna velika kot oreh”, “Izredno gosta megla” in podobno.

Gostoto megle določamo na sledeč način:

  gosta megla: na razdalji 200 m ne vidimo predmetov,

  zmerna megla: predmete vidimo na razdalji 200 m, ne pa na 500 m

  slaba megla: predmete vidimo na razdalji 500 m, ne pa na 1 km.

9.6.4. DOLOČANJE IN ZAPISOVANJE TRAJANJA POJAVOV

Posebno važno je, da ugotovimo in vpišemo točen čas (uro in minuto), kdaj se je nek pojav začel in kdaj končal.

Čas označujemo v urah in minutah po SEČ. Izjemoma, če iz kakršnegakoli razloga nismo mogli na minuto natančno ugotoviti časa, ga določimo za 1/4 ali 1/2 ure natančno. Če niti to ni možno, označimo vsaj, v katerem delu dneva je kak pojav nastopil.

Na minuto natančno označujemo čas s štirimi številkami, kjer prvi dve pomenita uro, drugi dve pa minuto.

Določevanje časa v delih ure zapišemo z oznako ure (brez minute) ter polovic ali četrtin ure. Na primer: 10 pomeni ob 10. uri, t.j. nekaj nimut pred ali po celi uri; 14 1/2 pomeni okoli 1430 in 17 1/4 ne pomeni točno 1715, ampak kakšno minuto prej ali kasneje in podobno.

Za označevanje časa v delih dneva uporabljamo štiri glavna obdobja dneva in sicer:

rj - rano jutro .............. čas med nočjo in 7. uro zjutraj (čas rednega opazovanja)

dp - dopoldne .............. čas med 7. uro in poldnevom

pp - popoldne .............. čas med poldnevom in mrakom

kv - kasen večer .............. čas od mraka do polnoči

Če so bili pojavi ponoči, označimo čas enostavno z n (noč). Okrajšavo (n) uporabljamo samo v primeru, ko želimo označiti začetek ali konec pojava ali oboje, pa ni bilo mogoče ugotoviti, če je bilo to pred polnošjo ali po njej.

Na primer:

  n   -   v pretekli noči

  n   -   8 začelo se je v pretekli noči in je trajalo do 8. ure zjutraj

19   -  n začelo se je okoli 19. ure in je trajalo v noč.

Okrajšave za oznako obdobij dneva uporabljamo tudi kombinirano z oznako ure, kot vidimo na primerih (9.6.5.).

Če je bil pojav čez dan večkrat prekinjen in so bili presledki krajši kakor 2 uri, smatramo, da gre za en sam pojav, zato zapišemo poleg časa trajanja samo pr (v presledkih). Če pa je pojav prekinjen za več kakor 2 uri, smatramo, da gre potem za drug, nov pojav.

Če traja nek pojav brez prekinitve dva ali več dni, vpišemo v rubriko prvega dne trajanje do 24. ure, v rubriki za naslednji dan pa označimo začetek pojava z 0000 (glej 9.6.5., primer 10).

Za pojave, ki trajajo le kratek čas (kakšno minuto), ne vpisujemo časa začetka in konca, ampak samo uro in minuto, ko smo jih opazili.

K znaku   ne vpisujemo časa trajanja, razen v primeru, da se je snežna odeja zadržala manj od 24. uri. Prav tako k temu znaku ne vpisujemo oznake za jakost (intenizivnost).

9.6.5. PRIMERI ZAPISOVANJA POJAVOV

Kaj smo opazili	Kako vpišemo
1.   Rahlo je začelo deževati ob 9. uri in 50 minut in       prenehalo ob 11. uri 10 minut
2.   Rahlo do zmerno je snežilo približno od 16 1/2 ure do       noči, ne vemo, kdaj ponoči je prenehalo snežiti
3.   Rahlo je rosilo v presledkih celo popoldne
4.   Približno od 10. do 18. ure so bile v pre- sledkih,       krajših od 1 do 2 ur, kratkotrajne, zmerne do močne       deževne plohe (nalivi)
5.   V pretekli noči je močno deževalo in je bila močna       nevihta
6.   Zmerna megla je nastopila po polnoči (ne vemo kdaj)       in je trajala do približno 9. ure
7.   Močan naliv z močno nevihto, malo sodre in nekaj zrn       toče, je bil od 16. ure 25 min. do 16. ure 55 min.
8.   Ponoči je bila zmerna slana, tekom dopoldneva je       oslabela in do opoldne popolnoma izginila.
9.   Močna rosa je nastala ponoči in je izginila okrog 10.       ure
10. Zmerno je deževalo nepretrgoma od 6. novembra ob       17.30 do 7. novembra ob 8.20       V tem primeru:
V rubriko za 6. november vpišemo
V rubriko za 7. november vpišemo

9.6.6. PRIMERI ZAPISOVANJA ELEKTRIČNIH POJAVOV

Pri opisovanju električnih pojavov (nevihta, bliskanje) je zaželjeno, da ugotovimo trenutek, ko je bila nevihta najbliže opazovalcu, oz. kdaj se jo je najmočneje slišalo. Za nevihto in bliskanje moramo določiti, v kateri smeri je bil pojav, po možnosti pa tudi smer gibanja. Smer določimo po straneh neba in jo vpišemo z mednarodnimi kraticami, tako kot smer vetra. Razen tega moramo za nevihto ugotoviti in vpisati, če je šla čez postajo ali zraven nje.

V primeru, da je udarila strala, moramo poleg podatkov o času, vpisati tudi, v kaj je udarila in kakšna škoda je pri tem nastala.

Primer 1.

Opazili smo: zmerna nevihta je šla od zahoda proti severovzhodu, severno od postaje. Prvič smo slišali grmenje in videli bliskanje ob 13.28, zadnjič okoli 15 1/4, najbližje opazovalcu pa je bilo ob 14.05.

Vpišemo:  

Primer 2:

Opazili smo: Močna nevihta je prišla od jugozahoda, prešla postajo in se oddaljila v smeri proti severovzhodu. Grmenje smo prvič slišali ob 11.24, zadnjič pa ob 13.20; najmočneje je g rmelo ob 12 1/4. Ob 12.13 je treščilo v sosednjo jablano in jo razklalo.

Vpišemo:  

Primer 3:

V smeri proti jugu se je od daleč slišalo šiblko grmenje, ki se je pomikalo proti vzhodu. Prvikrat smo ga slišali ob 15.28, zadnjikart pa okrog 16. ure.

Vpišemo:  

Primer 4:

Opazili smo: V daljavi, v smeri proti severu je enkrat zagrmelo ob 17.51. Istega dne smo opazili močno bliskanje v smeri proti jugu od 20.36 pa v noč.

Vpišemo:  

Primer 5:

Opazili smo: Ob prehodu težkih oblakov čez postajo od severozahoda smo opazili ob 1621 na strelovodu mirno razelektravanje v obliki šopka z držajem rdečkaste barve. Razeelektravanje je bilo zmerne jakosti.

Vpišemo:  

Primer 6:

Opazili smo: Okrog 21. ure smo v smeri proti severu opazili srednje intenziven polarni sij, poudarjene pa so bile rdečkaste in belkaste navpične proge. Pojav je trajal okoli pol ure.

Vpišemo:  

V naštetih primerih niso omenjene padavine in drugi pojavi, ki so istočasno nastopali in ki jih je treba tudi vestno opazovati in vpisovati, kot je bilo že poudarjeno.

Da bi se opazovalec laže znašel, omenjamo tukaj še nekaj pojavov, ki bi jih lahko opazili pri nevihti v primeru 2. Na primer: poleg opisanega v primeru 2. smo opazili še sledeče:

Ob 11.45 je nastal močan sunek vetra od zahoda, jakosti 7 Beaufortov. Nekoliko šibkejši veter je pihal od 12 1/2 ure. Prve kaplje dežja so začele padati ob 11.48, močna ploha pa se je začela ob 11.54 in je trajala z nezmanjšano jakostjo do 12.15, potem pa je zmerno do močno deževalo do 16 1/2 ure. Zmerna do močna toča je padala od 11.56 do 12.01. Največja zrna so bila velika kot lešnik. Okoliški vinogradi so bili poškodovani okrog 30%.

Zdaj zapišemo vse te pojave takole:

Pogosto je pri nevihti vremensko stanje tako raznoliko in spremenljivo, da ne moremo primeru moramo na posebnem listu podrobno opisati vse, kar smo opazili in ta list priložiti v Dnevnik in Mesečno poročilo; pri tem ne uporabljamo samo okrajšav in znakov, ampak pojave tudi opišemo z besedami.

9.7.1. POJEM IZREDNI POJAVI

Za izredne pojave smatramo vse vremenske in elementarne nezgode, ki so bodisi po svoji izredni jakosti ali času nastopa ali trajanju ali kako drugače neobičajni za tisti letni čas in tisti kraj. Kot izredni se lahko pojavljajo skoraj vsi do sedaj opisani pojavi in tudi rugi, kot npr. poplave, potresi, suše itd.

9.7.2. ZAPISOVANJE IZREDNIH POJAVOV

Izredne pojave vpisujemo v ustrezne rubrike Dnevnika opazovanj in Mesečnega poročila z ustreznim znakom jakosti in časa, kot velja za padavine in druge atmosferske pojave. Razen tega vpisujemo podtke o vseh izrednih pojavih v poseben obrazec “Poročilo o izrednih pojavih”, katerega obliko in način izpolnjevanja predpiše Zavod.

9.7.3. DOSTAVLJANJE POROČIL O IZREDNIH POJAVIH

Poročila o izrednih pojavih se sestavi na meteoroloških postajah na koncu vsakega meseca in se jih dostavi Zavodu, skupaj z morebitnimi posnetki, risbami in vzorci poškodovanih kultur, ter z vzorci vode od obarvanega dežja ali snega.

Izjemoma, če gre za elementarne nezgode s katastrofalnimi posledicami, moramo takoj, po možnosti še istega dne, dostaviti Zavodu posebno in zelo izčrpno poročilo o tej nezgodi in predvsem opisati škodo, ki je pri tem nastala. Glavne meteorološke poastaje morajo v takih primerih obvestiti Meteorološki zavod tudi po telefonu, takoj ko do takšne nezgode pride.

Natančnejša navodila o tem, za katere pojave smatramo, da so izredni, kako jih opazujemo in kakšno poročilo naredimo, najdemo v posebnih navodilih, ki jih izdaja Zavod.

9.8.1. ŠTEVILČNE OZNAKE STANJA TAL

Pod vplivom padavin, temperature, vetra in drugih vremenskih pojavov pride do sprememb stanja tal. Stanje tal opazujemo na meteoroloških postajah in ga označujemo s številkami o 0 do 9, na naslednji način:

Opomba:

1. Številke od 0 do 3 se nanašajo na reprezentativno površino golih tal, številke od 4 do 9 pa na odprto reprezentativno zemljišče okoli meteorološke postaje.
2. Kadar lahko pri določevanju stanja tal uporabimo več številk, vzamemo največjo številko.

9.8.2. NAČIN DOLOČEVANJA STANJA TAL

Za določevanje stanja tal pod 0-3 izberemo prostor brez vegetacije, v neposredni bližini meteorološke postaje. Ta prostor naj ne ima kakšne posebne lega, vrsta zemlje pa mora ustrezati naravi tal v okolici. Za določevanje tal pod 4-9 upoštevamo tudi tla v okolici postaje, na pribli-no isti višini.

Stanje tal za posemazne številke določamo na sledeč način:

Za 0: Gola zemlja na opazovalnem prostoru je popolnoma suha.

Za 1: Gola zemlja na opazovalnem prostoru je vlažna ali mokra. Pod površino je zemlja lahko suha. Med vlažno in suho zemljo je navadno razlika v barvi (rosa na travi se ne šteje kot vla-na tla v primeru, če je gola zemlja poleg nje suha).

Za 2: Dokaj velike dele zemlje v okolici pokrivajo luže.

Za 3: Gola zemlja na opazovalnem prostoru je zmrznjena tako globoko (najmanj nekaj cm), da pri hoji ne puščamo sledi. Površina mora biti trda in suha, ne pa tudi gladka. Ko

so pozimi tla zmrznjena, često izgledajo kot tista pos št. 1; opazovalec se mora o tem prepričati tako, da zabode v tla kakšen koničast predmet. Za 4: Tla so pokrita z gladko plastjo ledu, na katerem ni snega, ki se tali ali navadnega snega; površina ledu je suha ali vlažna in brez luž.

Za 5 in 6: Tla so pokrita z ledom talečim se snegom ali snegom, vendar ne popolnoma. S 5 označujemo stanje tal, ko je pokritih manj kot polovica tal, s 6 pa, ko je pokritih več kot polovica.

Za 7: Podobno stanje kot za 5 in 6, le da so tla v celoti pokrita.

Za 8 in 9: Na tleh leži pršič, v čemer se razlikuje od stanj, označenih s 5-7. Z 8 označimo stanje tal, ko jih sneg ne pokriva v celoti, vendar pa več kot polovico, z 9 pa, ko jih popolnoma pokriva.

Prehod na naslednje poglavje (Merjenje padavin)