Na začetek kazala
Prehod na prejšnje poglavje (Atmosferski pojavi - meteorji)

10. Merjenje padavin

10.1. SPLOŠNO O MERJENJU PADAVIN

Cilj merjenja padavin je, da dobimo potrebne podatke o padavinah na področju kraja, kjer opavljamo opazovanja. Padavine so pomemben element vremena in klime, ker so od množine ter od razporeditve padavin po ltnih dobah odvisni življenjski pogoji in gospodarske dejavnosti vsakega kraja.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.2. INSTRUMENTI ZA MERJENJE PADAVIN

10.2.1. OMBROMETER (DEŽEMER)

Ombrometer nam služi za merjenje množine padavin. Pri nas uporabljamo Hellmannov tip ombrometra(sl. 84), ki je narejen iz pocinkane pločevine in je valjaste oblike. Visok je okoli pol metra in pobarvan z belo oljnato ali aluminijevo barvo. Vsaka glavna meteorološka postaja, na kateri merimo padavine, mora imeti dva ombrometra. Eden ves čas stoji na prostoru, določenem za merjenje padavin, drugega pa rabimo za zamenjavo.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.2.2. OPIS

Slika 84.  
Deli ombrometra

Ombrometer ima naslednje dele in pribor (sl. 84 in 85):

  1. zgornja posoda za prestrezanje padavin G;
  2. spodnja posoda D s kanglico zbiranje vode;
  3. železen nosilec N, ki drži ombrometer;
  4. lesen (kovinski ali betonski) kol za postavljanje ombrometra;
  5. menzura (steklena posoda) za merjenje padavin.

Zgornja posoda (G) ima na zgornji strani odprtino (O), v kat3ero padajo padavine. Odprtina je obdana z medeninastim obročem (P), ki ima oster rob. Premer odprtine (O) je 159,6 mm, površina pa 200 cm2. Na notranji strani je pri dnu pritrjen lijak (L), skozi katerega teče voda od padavin v kanglico (B). Dna zunanji strani zgornje posode se nahaja nastevek (U), ki ga pri nameščanju zgornje posode nasadimo na nosilec (N). Zgornja posoda pride preko spodnje.

Spodnja posoda (D) ima ravno dno s prtrjenim ležiščem, na katerem stoji kanglica (B). Ležišče drži kanglico točno v sredini posode, tako da konec lijaka nemoteno vstopa v vrat kanglice. Na ta način je kanglica ločena od sten posode, da se ob sončnem vremenu voda v njej ne bi preveč segrela in bi manj izhlapela.

Železni nosilec (N) ima obliko vodoravnega križa, na katerem stoji dno ombrometra. En krak križa je daljši in je zavit navzgor pod kotom 90o. Ta konec je s tremi vijaki pritrjen na lesen kol. Na zgornji konec nosilca, ki je malo ukrivljen, nasadimo nastavek zgornjega dela posode.



     Slika 84.   Deli ombrometra


Kol mora biti iz trdega lesa, po možnosti hrastovega. Je četverokoten, dolg okoli 1,40 m, s presekom 10 cm x 10 cm ali 10 cm x 8 cm. V zemljo ga zabijemo navpično, tako da ga je v zemlji 50 cm, nad zemljo pa 90 cm. Tisti del, ki pride v zemljo, premažemo s katranom ali karbolinejem ali pa mu nad ognjem zoglenimo površino, da ne bi gnil. Zgornji konec je prisekan poševno, pod kotom približno 45o, da so padavine, ki padajo na steber, ne bi odbijale v ombrometer in da se ne stebru ne bi nabiral sneg. Za zaščito pred gnitjem prisekani konec kola pokrijemo s pocinkano pločevino.

V krajih, kjer je snežna odeja lahko debelejša od pol metra, mora biti steber daljši (10.2.3.).

Menzura je steklena posoda, podobna kozarcu, viso9ka okoli 25 cm, s premerom okoli 4,5 cm (sl. 88). Na zunanji strani je vrezana posebna skala z razdelki, ki ustrezajo milimetrom in desetinkam milimetra višine vode od padavin. Skala ima daljše in krajše črte (zareze). Daljše predstavljajo milimetra in polovice milimetrov. Črte, ki pomenijo cele milimetra, so označane s številkami od 1 do 10 (ali od 1,0 do 10,0). Krajše črte predstavljajo desetinke milimetra višine vode od padavin. Znotraj ima menzura ovalno dno, kot vidimo na sliki 88. Ovalno dno omogoča natančnejše merjenje mejnih množin padavin, manjših od 0,5 mm.

K vsakemu ombrometru spada ustrezna menzura, katere skala ustreza velikosti odprtine ombrometra. Za merjenje padavin ne pride v poštev nobena druga menzura (npr. lekarniška), razen v primeru, opisanem v 10.3.6.

Slika 85.  
      Presek ombrometra na kolu
     Slika 85.   Presek ombrometra na kolu




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.2.3. POSTAVLJANJE OMBROMETRA

Na glavnih meteoroloških postajah, kjer merimo tudi druge meteorološke elemente, postavimo ombrometer na opazovalnem prostoru, kot kaže sl. 1.

Na mestu, kjer bo stal ombrometer, zabijemo kol v tla tako, da je najvišji rob poševno prisekanega vrha obrnjen proti severu in približno 90 cm nad tlemi. Na strani z najvišjim robom s tremi vijaki pritrdimo nsoilec. Pri tem moramo paziti, da je odprtina ombrometra:

  1. za okoli 10 cm višje od najvišjega roba kola,
  2. 1 m nad tlemi,
  3. postavljena vodoravno.

Kol za ombrometer je lahko tudi iz drugih materialov, npr. iz železa ali pocinkane cevi. V vsakem primeru mora biti stabilen in usstrezati mora zgoraj navedenim pogojem, ki se nanašajo na lesen kol.

V krajih, kjer snežna odeja dosega debelino nad pol metra, postavimo ombrometer višje (do 2 m nad tlemi). V tem primeru mora biti kol daljši.

Odprtine ombrometra in ombrografov na območju glavne meteorološke postaje morajo biti enako visoke nad tlemi.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.2.4. VZDRŽEVANJE OMBROMETRA

Ombrometer moramo skrbno čuvati pred poškodbami in ga vzdrževati v brezhibnem stanju. Posebno moramo skrbeti:

  1. da se medeninasti obroč ne okruši ali deformira;
  2. da lijak, kanglica in spodnja posoda nimajo lukenj, skozi katere bi lahko odtekala voda od padavin;
  3. da z nepazljivim ravnanjem ne upognemo lijaka ali vratu kanglice;
  4. da ne poškodujemo ležišča kanglice, da lahko vedno stoji pokonci;
  5. da pogosto čistimo ombrometer, ker lahko pridejo v lijak in v vrat pajčevine, insekti, listje in prah;
  6. da ne barvamo notranje strani ombrometra, ker barva, posebno ko razpoka, preprečuje hitro odtekanje vode v kanglico;
  7. da notranjost kanglice od časa do časa dobro operemo;
  8. da o potrebnih popravilih ali zamenjavi kakšenga dela ombrometra pravočasno obvestimo Zavod in da uporabljamo rezervni ombrometer, če je glavni pokvarjen.

Ombrometer vedno postavljamo tako, da je kol an južni, ombrometer pa na severni strani. To je zaradi tega, da se v sončnih dneh ombrometer ne bi preveč segrel, s tem pa se zmanjša izhlapevanje vode v njem.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.3. MERJENJE PADAVIN

10.3.1. SPLOŠNO O MERJENJU PADAVIN S POMOČJO OMBROMETRA

Mera za množino pdavin je debelina vodne plasti, ki bi jo dobili na vodoravnih tleh od padavin, če ne bi nič te vode odteklo, izhlapelo ali je pronicalo v zemljo.

Debelino plasti vode izražamo v milimetrih in v desetinkah milimetra. Debelina plasti 1 mm pomeni na površini 1 m2 1 l vode. Ker ima odprtina ombrometra površino 200 cm2, t.j. 1/50 m2, pomeni 1 mm padavin v ombrometru 1/50 l vode, oz. 20 cm3 ali 20 g vode, 0,1 mm padavin pa je 2 cm3 ali 2 g vode.

Debelino snežne odeje merimo z debelino snežne plasti na ravni površini (10.7.). V groben odgovarja debelina 1 cm novo zapadlega snega 1 mm debeli plasti vode.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.3.2. ČAS MERJENJA PADAVIN

10.3.2.1. REDNO MERJENJE

Na glavnih meteoroloških postajah merimo množino padavin ob 1., 7., 13. in 19. uri po SEČ-u. Z rednim merjenjem ob 7. uri ugotavljamo množino padavin v preteklih 24 urah, To množino vpišemo v Dnevnik in Mesečno poročilo kot množino padavin za ta dan, ko meritev opravimo, čeprav so lahko v tem vseboavne tudi padavine od preteklega dne ali celo samo od preteklega dne. Ne glede na to, če je opazovalec v preteklih 24. urah opazil kakšne padavine ali ne, mora vsak dan ob 7. uri pogledati, če je v ombrometru kaj vode (ali v zgornji posodi nestaljen led). Opazovalec ugotovi, če je v kanglici voda tako, da nagne kanglico nad menzuro.

Če opazovalec domneva, da je voda v kanglici zmrznila, mora cel ombrometer zamenjati z rezevnim, zaledenelega pa odnese v topel prostor, kjer se led počasi stali in izmeri voda z menzuro.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.3.2.2. IZREDNE (DODATNE) MERITVE

Izredne (dadatne) meritve opravljamo v naslednjih primerih:

  1. po vsaki močnejši plohi, čim ta preneha, da ugotovimo množino padavin od te plohe;
  2. pri močnem sneženju, ko se ombrometer napolni, da se sneg ne bi razsipal ali bi ga veter odnašal iz ombrometra;
  3. zvečer, če je čez dan močno deževalo ali snežilo in obstaja nevarnost, da se kanglica prenapolni z vodo, oz. zgornja posoda s snegom.

Izrednih meritev je lahko čez dan več, vendar ne izklučujejo redne meritve ob 7. uri, katere ne smemo izpustiti. Množine padavin, ki jih dobimo pri izrednih meritvah, prištejemo k množini naslednje redne meirtve ob 7. uri in tako dobimo celotno množino padavin v 24. urah (od včeraj 0b 7. do danes ob 7. uri).

Množine padavin od 13. in 19. ure prejšnjega dne, kot utid množine padavin od 1. ure naslednjega dne, merjeno po SEČ-u, upoštevamo kot množine padavin izrednih meritev in jih prištejemo k rednemu merjenju ob 7. uri naslednjega dne.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.3.3. MERJENJE PADAVIN V TEKOČEM STANJU

Pri merjenju padavin v tekočem stanju postopamo takole:

  1. dvignemo zgornjo posodo in vzamemo iz spodnjega dela kanglico;

  2. vodo iz kanglice počasi in pazljivo zlijemo v menzuro, pri tem pa pazimo, da izlijemo vso vodo do zadnje kapljice in da se niti ena kapljica ne polije;

  3. menzuro postavimo na vodoravno površino (sl. 86) ali jo primemo z zgornji del z dvema prstoma, tako da prosto visi (sl. 87);

  4. odčitamo višino vode v menzuri in imamo pri tem oko točno v višini površine vode (sl 86 in 97);

  5. pri odčitavanju moramo določiti višino najnižjega dela vodne površine in ne višino roba, ki je vedno malo dvignjen ob steni menzure (sl. 88). Tako določimo, na kteri zarezi na menzuri se nahaja površina vode ali kateri zarezi je najbližja. To zarezo vzamemo kot višino in odčitamo, koliko je to celih milimetrov (daljših črtic, označenih s številkami) in desetink (krajših črtic, brez številnih oznak), kot vidimo na sliki 88.
Slika 86.  
      Odčitavanje menzure na mizi Slika 87.  
      Odčitavanje menzure v roki

     Slika 86.   Odčitavanje menzure na mizi                                              Slika 87.   Odčitavanje menzure v roki


Ko jemljemo iz ombrometra kanglico, moramo vedno pogledati, če je na dnu posode kaj vode, in če je, moramo tudi to naliti v menzuro in jo meriti z ostalo vodo.

Če množina vode v kanglici prekorači 10 mm, jo merimo tako, da menzuro večkrat napolnimo, vsakič malo manj kot 10 mm ali ravno 10 mm in vsakokrat natančno odčitamo cele milimetre in deseinke, vse odčitane vrednosti pa seštejemo.

Preden odidemo od ombrometra, moramo spet skrbno namestiti ombrometer in se pri tem prepričati: da kanglica v spodnji posodi ne stoji postrani, da je lijak točno v vratu kanglice in da nastavek na zgornji posodi lepo sede na zgornji del nosilca.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.3.4. PRIMERI ODČITAVANJA VIŠINE VODE V MENZURI

  1. Slika 88 - A

    Površina vode se ujema s črto, ki pomeni 3 cele milimetre; množina vode je torej tir cele in nič desetink milimetra, t.j. 3,0 mm.

  2. Slika 88 - B

    Površina vode se najbolje ujema z daljšo črtico brez številke, med prvim in drugim milimetrom, ki označuje polovico drugega milimetra; množina vode znaša v tem primeru en cel in pet desetink milimetra, t.j. 1,5 mm.

  3. Slika 88 - C

    Površina vode ne seže niti do polovice višine od dna do prve desetinke prvega milimetra; tako množino označimo 7 0,0 mm (nič celih, nič desetink milimetra).

    Slika 88.  
      Odčitavanje višine vode v menzuri

    Slika 88.   Odčitavanje višine vode v menzuri


  4. Npr. 11. oktobra, ob 7. uri smo našli v kanglici toliko vode, da smo jo morali štirikrat meriti z menzuro:

    prvič smo nalili in namerili 9.6 mm
    drugič smo nalili in namerili 10,0 mm
    tretjič smo nalili in namerili 9.8 mm
    četrtič smo nalili ostanek in namerili 4,7 mm

    v celoti smo namerili 34,1 mm

Množina padavin 11. oktobra je bila torej 34,1 mm (štiriintrideset celih in ena desetinka milimetra)

Opombe:

  1. Če ob 7. uri zjutraj, ko moramo opraviti redno meritev padavin, dežuje, vzamemo s seboj prazno kanglico od drugega (rezervnega) ombrometra in jo damo v ombrometer namesto kanglice, v kateri je voda od padavin. To zamenjavo moramo čim hitreje opraviti, kanglico z vodo pa odnesemo pod streho in tam z menzuro izmerimo vodo. Če ta čas močno dežuje, zamenjamo cel ombrometer z rezervnim ombrometrom.

  2. Voda, ki jo najdemo v kanglici, lahko izvira tudi iz megle ali iz rose, a jo prav tako kot dežnico izmerimo in vpišemo.

  3. Če v ombrometru ne najdemo vode, vendar vemo, da so bile v preteklih 24. urah padavine, pa čeprav še tako rahle, vpišemo 0,0 mm padavin.

  4. Celotno dnevno množino padavin vpišemo v rubriko tistega dne, ko opravimo redno merjenje (ob 7. uri), ne glede na to, kdaj so bile padavine v preteklem dnevu.
    br>
  5. Množino padavin, ki so padle na zadnji dan v mesecu po 7. uri, štejemo v prihodnji mesec, ker bo tudi redna meritev the padavin šele naslednjega dne ob 7. uri, torej prvega v naslednjem mesecu.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.3.5. MERJENJE PADAVIN V TRDI OBLIKI

Če pri merjenju ugotovimo, da je v obmrobmertru nastaljen sneg, moramo cel ombrometer sneti z nosilca in ga odnesti v topel prostor, na njegovo mesto pa postavimo drug ombromere. Sneg, ki se je oprijel ombrometra na zunanji strani, odstranimo. Ombrometra s snegom ne moremo postaviti na peč ali blizu peči, ampak malo stran in ga moramo pokriti z deščico ali lepenko, da med taljenjem čim manj vode izpari. Ko se ves sneg stali, izmerimo vodo z menzuro na enak način kot dežnico.

Če najdemo v zgornji posodi ombrometra pri merjenju nastaljena zrna toča, sodre, babjega pšena ali zmrznjenega dežja, je postopek enak kot pri snegu. Enako ravnamo tudi v primerih, če se znotraj zgornje posode nahaja slana, ivje ali led.

Če nimamo časa za čakanje, da bi se padavine v trdnem stanju počasi stalile, npr. če moramo nujno poslati sporočilo o množini (npr. na glavnih meteoroloških postajah), lahko ombrometer, skupaj s padavinami, stehtamo na točni tehtnici; natančnost tehtanja mora biti 1 do 2 grama. Za take primere morajo biti ombrometri stehtani prazni, njihove teže pa napisane na samih ombrometrih. Ko stehtamo ombrometer s padavinami, odštejemo težo praznega ombrometra (tara). Dobljena razlika v gramih je teža padavin. To razliko delimo z 20 in dobimo količino padavin v mm vodne plasti.

Primer:

Ombrometer s padavinami tehta
2395 g   
Teža praznega ombrometra je
     2367 g   
Razlika
28 g   

28 deljeno z 20 = 1,4 mm padavin.

Tako dobljeno vrednost alhko uporabljamo samo za dejanje depeš. Ombrometer s padavinami v trdnem stanju pa odnesemo v topel prostor. Ko se padavine stale, jih, kot običajno, izmerimo z menzuro in to vrednost vpišemo v Dnevnik.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.3.6. NEKATERI IZJEMNI PRIMERI PRI MERJENJU PADAVIN

Če se nam razbije menzura, moramo kljub temu izmeriti množino pdavin. Če je od razbite menzure ostalo toliko, da lahko izmerimo vsaj kakšen milimeter vode, si pomagamo s tem ostankom menzure tako, da ga večkrat napolnimo. Če pa se je menzura popolnoma razbila, izmerimo vodo z navadno (lekarniško) menzuro ali pa na čim točnejši tehtnici.

Pri merjenju padavin z navadno menzuro, katere skala kaže kubične centimetre, moramo vsaka dva kubična centimetra računti kot 0,1 mm. Na primer: menzura pokaže 27 1/2 cm3; ko to količino delimo z 2, dobimo približno 13,8 (zaokrožeho na 1,4), kar pomeni, da znaša množina padavin 1.4 mm.

Če padavine merimo s tehtnico, stehtamo najprej kanglico z vodo, potem pa še prazno kanglico. Dobljeno težo vode v gramih delimo z 20 in dobimo množino padavin v mm.

Primer: Kanglica skupaj z vodo tehta 245 g, sama kanglica pa 178 g; teža vode je torej 245-178= 67 g. Ko 67 delimo z 20, dobimo 2,4 mm padavin.

Če nikakor ni bilo možno izmeriti množine padavin na enega od opisanih načinov, priporočamo, da opazovalec shrani vodo od posameznih dni v posebnih, zamašenih steklenicah (za vsak dan posebna steklenica) in opravi merjenja potem, ko dobi novo menzuro.

Če zaradi izrednih razmer za en dan ali več izostane merjenje padavin, izmerimo takoj, ko je mogoče, celo množino, ki jo dobimo v ombrometru, v Dnevnik pa napišemo točno, v katerih dneh nismo opravili meritev,katerega dne in ob kateri uri smo izmerili zbrano množino in koliko je meritev pokazala. V splošnem, kadarkoli se z ombrometrom ali pri merjenju zgodi kaj nenavadnega, kar meritev prepreči, pokvari ali napravi nezanesljivo, moramo v Dnevnik napisati tično in po resnici, kaj se je zgodilo, kaj smo ugotovili in kako smo postopali.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.4. VIŠINSKI OMBROMETER

10.4.1. OPIS

Slika 89.  
      Višinski ombrometer

Za merjenje padavin v gorskih predelih, kjer je več padavin, uporabljamo poseben višinski ombrometer (sl. 89). Je enake oblike ali ima enake dele kot navaden (Hellmanov) ombrometer, je pa večji. Visok je 65 cm, površina odprtine pa je pri njem 500 cm2.

Višinski ombrometer stoji na posebnem železnem trinožniku, visokem okoli 2 m. Zgornji del trinožnika je obdan s tremi železnimi obroči, v katerih stoji ombrometer. Ombrometer vstavimo v obroče od spodaj. Da ombrometra ne bi mogli potegniti iz obročev navzgor, preprečuje jeziček, pritrjen na zunanji strani spodnjega roba gornje posode, spodaj pa ga držita dva vodoravna vzvoda. Noge trinožnika so tako dolge, da je odprtina ombrometra 2 m nad tlemi.

Meteorološke postaje, na katerih je višinski ombrometer, morajo imeti dva taka ombrometra, tako da je eden postavljen, drugi pa je pripravljen za zamenjavo. K višinskemu ombrometru spada posebna menzura, ki ustreza površini odprtine ombrometra, ki znaša 500 cm2.



     Slika 89.   Višinski ombrometer




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.4.2. POSTAVLJANJE IN VZDRŽEVANJE

Splošni pogoji pri izbiri prostora za postavitev višinskega ombrometra so isti kotza postavitev navadnega ombrometra (10.2.3.). Isti so tudi postopki za ravnanje s tem ombrometrom in za njegovo vzdrževanje. Noge trinožnika so pritrjene na tla s kamni in z betonom. Odprtina ombrometra mora biti vodoravna, kar dosežemo z libelo.

10.4.3. MERJENJE PADAVIN S POMOČJO VIŠINSKEGA OMBROMETRA

Vsa določila glede časa in načina merjenja padavin, ki veljajo za navadni ombrometer (10.3.), veljajo tudi za višinskega. Edina razlika je v tem, da pri višinskem ombrometru uporabljamo menzuro, ki ima 2,5 krat tolikšno prostornino kot navadna. Če nimamo posebne menzure, lahko padavine merimo tudi z navadno menzuro, le da pri tem dobljeno število milimetrov delimo z 2,5.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.5. TOTALIZATOR

10.5.1. OPIS

Totalizator (sl. 90) je ombrometer z veliko posodo in ga uporabljamo za zbiranje padavin v daljšem časovnem obdobju, npr. v enem letu ali v pol leta. Postavljamo ga na nenaseljenih področjih in kjer ni možno meriti padavin z navadnim ombrometrom.

Totalizator ima naslednje dele:

  • lovilno posodo A
  • stojalo B
  • vetrobran C.

Posoda, v obliki soda, je iz pocinkane pločevine in stoji pokončno na posebnem stojalu. Na zgornjem delu posode je odprtina z obročem za prestrezanje padavin, ki ima enako obliko in površino kot odprtina na navadnem ombrometru (površina 200 cm2). Na spodnjem delu je odprtina za praznjenje totalizatorja. To odprtino zapremo z dvema vijakoma: eden je znotraj (varnostni vijak) in ima kvadratno glavo, drugi pa je zunaj in ima šesterokotno glavo. Privijamo in odvijamo ju s posebnimi ključi. Za izpraznitev posode vstavimo na mesto zunanjega vijaka poseben tulec, na katerega nataknemo gumijasto cev, ki ima na drugem koncu pipo.

Stojalo ima tri noge iz pocinkanih (pokositernih) železnih cevi. Pri vrhu so noge pritrjene na dva železna obroča, ki držita lovilno posodo. Stojalo je visoko okoli 3 m. Noge so pritrjene na tla s kamni in betonom ter so tako dolge, da je odprtina posode totalizatorja približno 3.30 m nad tlemi.

Vetrobran (Niferov ščit) je obroč iz pocinkane pločevine, ki obkroža odprtino totalizatorja. Zgornji del obroča je v višini odprtine. Vetrobran preprečuje škodljivo delovanje vetra pri padavnju padavin v totalizator.

Slika 90.  
      Totalizator
     Slika 90.   Totalizator


Za taljenje padavin v trdnem stanju in za preprečevanje zmrzovanja tekočih padavin je pozimi v totalizatorju raztopina 4 kg pečenega kalcijevega klorida (CaCl2) in 7 l vode, kar ustreza ledišču pri -40°C. Za preprečevanje izhlapevanja damo v totalizator za zimsko obdobje 600, za poletno obdobje pa 1000 gramov tehničnega vazelinskega olja s specifično težo okoli 0,8 kg/dm3.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.5.2. PRIPRAVA ZA POSTAVITEV TOTTALIZATORJA

Pred odhodom na teren moramo na Zavodu natančno pregledati vse dele totalizatorja, se prečričati o njihovi brezhibnosti in poskusno montirati vse dele ter ga poskusno napolniti z vodo.

Poleg delov totalizatorja in orodja moramo vzeti s seboj še orodje za vkopavaje in betoniranje stojala (lopato, kramp, zidrasko žlico itd.) ter potreben material (cement, pesek, gramoz, vodo), če tega ni že na mestu postavitve.

Raztopino kalcijevega klorida (CaCl2) pripravijo pred odhodom na Zavodu. V ta namen vzamemo omejeno raztopino 4 kg CaCl2 in 7 l vode, dobro premešamo in pustimo stati en dan. Potem z areometrom določimo specifično težo, ki mora biti 1,28 g/cm3. Od te raztopine odvzamemo 450,0 mm (to namerimo s točno litrsko steklenico ali z menzuro) in jo, skupaj s 600 g vazelinskega olja, katerega damo v vsak totaliztor, vlijemo v posebno kanto za 10 l, ki ima zamašek in vijak.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.5.3. POSTAVLJANJE

Prostor za postavitev totalizatorja ne sme biti izpostavljen premočnemu vetru, tudi ne sme biti v zavetju, kjer nastajajo snežžni zameti, niti v kakšni vrtači, kamor bi lahko veter nanesel sneg iz okolice. Prav tako ne sme bti totalizator blizu visokih dreves ali skal, kibi v vetrovnem vremenu ovirali padanje dežja ali snega v totalizator. Zaželjeno je, da je totalizator blizu kakšne gorske koče ali pastirske kolibe, da bi bile vsaj v poletnih mesecih kolikor toliko pod nadzorstvom za to zadolžene osebe.

Na prostoru za postavitev totalizatorja najprej damo obroče na posodo totalizatorja, vijakov pa še ne privijemo povsem. Potem namestimo noge totalizatorja av ležišča na obročih ter dobro privijemo vijake. Zdaj dvignemo totalizator in ga postavimo na določeno mesto, da označimo mesta, kjer bomo kopali luknje za noge. Potem totalizator spet spustimo na tla ter mu nataknemo vetrobran, v tla pa izkopljemo luknje, globoke 60 cm, s premerom okoli 40 cm. Na eno nogo totalizatorja pritrdimo tri stopnice, ki jih rabimo samo pri postavljanju, polnjenju in praznjenju totalizatorja.

Ko so luknje izkopane, dvignemo totalizator in postavimo stojalo v luknje. Ena oseba spleza do odprtine totalizatorja in z libelo kontrolira, da je odprtina v ovdoravnem položaju. Ko smo to opravili, nalijemo raztopino v totalizator; če postavljamo v poletnih mesecih, nalijemo v posodo 1000 g vazelinskega tehničnega olja (zelene barve), če posaviljamo jeseni, raztopino kalcijevega klorida (10.5.1.). Zdaj snamemo stopnice in zabetoniramo noge totalizatorja. Pri tem pazimo, da kamenje dobro zalijemo z betonom, da ne ostane niti najmanjša votlinica, površina betona pa mora imeti tenko plast glazure.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.5.4. OPAZOVANJE

Po možnosti merimo padavine v totalizatorju dvakrat na leto in to enkrat poleti, drugič pa jeseni. Točen datum določi Zavod glede na pristojnost terena in na začetek oz. konec zmrzali na mestu, kjer je totalizator. Jesensko merjenje je obvezno, ker se hidrološko leto šteje od 1. oktobra do 30. septembra.

Opazovanje sestoji iz praznitve totalizatorja in merjenja množine padavin v njem. Na samem mestu je postopek sledeč:

  1. pritrdimo tri stopnice na eno nogo totalizatorja;

  2. odvijemo šesterokotni vijak na dnu posode totalizatorja in damo na njegovo mesto tulec;

  3. na tulec nataknemo gumijasto cev s pipo, ki je še zaprta;

  4. s cevatim ključem odvijemo notranji, kvadratni vijak in ga vzamemo iz totalizatorja;

  5. prinesemo posodo za merjenje vsebine tekočine v totalizatorju (umerjeno litrsko steklenico ali posebno posodo s steklenim merilom) in počasu odpremo pipo ter celotno vsebino skrbno izmerimo;

  6. ko opazimo, da je začelo iztekati vazelinsko olje, pipo takoj zapremo. Če opazimo v merilni posodi na površini vazelinsko olje, določimo z menzuro debelino njegovega sloja in dobljeno vrednost pripišemo k ostali količini olja, ki jo kasneje izpraznimo in izmerimo z menzuro;

  7. če se v menzuri pojavi z oljem pomešana voda, premešamo plast olja s tanko palico (leseno ali iz žice), tako da postane spodnja meja oljne plasti izrazitejša in šele potem odčitavamo;

  8. ko totalizator izpraznimo, ga dobro operemo z vodo in očistimo dno z lopatico;

  9. od celotne izmerjene množine vode v totalizatorju moramo odšteti začetno polnitev in dobimo množino padavin;

  10. ko smo totalizator očistili, spet s ključem dobro privijemo notranji vijak. Potem nalijemo v poletnih mesecih 1 kg vazelinskega olja, v jesenskih pa raztopino kalcijevega klroida in 600 g vazelinskega olja;

  11. zdaj s spodnje odprtine snamemo tulec in privijemo šesterokotni vijak;

  12. nazadnje snamemo tri stopničke z noge totalizatorja.

Orodje, ki ga uporabljamo pri opazovanju totalizatorja ter posode za nošenje in merjenje tekočine, dobimo na Zavodu.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.6. OMBROGRAFI

10.6.1. NAMEN IN VRSTE

Za ugotavljanje časa začetka in konca padanja ter jakosti in množine padavin uporabljamo ombrograf. Pri nas uporabljamo Hellmannov ombrograf in ombrograf znamke “Hidrometer”. Ta dva ombrografa se med seboj ne razlikujeta bistveno. Povsem jima je podoben tudi ombrograf ruske izdelave. Njihove značilnosti so omenjene kasneje, v opisu the instrumentov.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.6.2. OPIS HELLMANNOVEGA OMBROGRAFA

Hellmannov ombrograf ima sledeče dele (sl 91):

  • zaščitni pločevinasti plašč z lovilno odprtino na vrhu Z;
  • valjasto posodo s plavačem S;
  • dovodno cev C;
  • prenosno palico s peresom Š;
  • valj z urnim mehanizmom V;
  • odvodno cev (natega ali sifon) N;
  • posodo za zbiranje vode L.

Zaščitni plašč (Z) ima obliko pokončnega vlja, ob strani ima vrata in nad njimi stožčast napušč. Pod napuščem so tri zanke (U) za pritrjevanje ombrografa z napenjalci.

Padavine padajo v ombrograf skozi odprtino (O), ki ima premer 159,6 mm in površino 200 cm2, tako kot Hellmannov ombrometer. Voda od padavin teče v valjasto posodo (S) in dviga plavač v njej. Na plavač je pritrjena pokončna prenosna palica (Š), ki prenaša premike plavača na pero. Pero piše na trak krivuljo množine padavin. Valj z urnim mehanizmom stoji na pokončno pritrjeni osi (K) in opiše cel krog venem dnevu. Ostalo o valju in peresu glede namestitve in vzdrževanja je navedeno že v poglavju II.

Slika 91.  
      Hellmannov ombrograf

     Slika 91.   Hellmannov ombrograf


Slika 92.  
      Priprava za prisilno izpraznitev

Ombrografom Hellmannovega tipa je naknadno dodana priprava za prisilno izpraznitev. Naprava ima sledeče dele (sl 92):

  • drsno kolo K;
  • sprožilec T;
  • zavoro z zobom E;
  • držaj za postavljanje na ombrograf D;
  • kolenast vzvod za aktiviranje P;
  • dve uteži G.

Drsno kolo (K) se obrača okoli osi (O) v smeri, označeni s puščico. Na sprednji strani ima plošča dva sprožilca (T), na zadnji strani pa dva valja, na katera je navita v nasprotni smeri nylonska nit, na katere koncih visita dve uteži. Nit s kovinsko utežjo vleče ploščo v smeri puščice, pri čemer je v eno od dveh zarez na plošči zataknjen zob zavore (E).


     Slika 92.   Priprava za prisilno izpraznitev


Kadar se gladina vode v valju divgne do višine, ki ustreza okrog 9 mm na diagramu, začne kolenast vzvod dvigati desni konec zavore. V trenutku, ko pero na diagramu doseže višino 10 mm, se plošča osvobodi zavore, eden od sprožilcev na njej pa udari ob vrh pokončne palice (Š) (sl. 91). Ob udarcu se plavač potopi in iztisne vodo iz posode, tako da se ta prelije po nategi in izprazni cilinder. Takoj po udarcu se zavora dvigne z levim koncem in se zapne za naslednjo zarezo na plošči. Po nekaj zaproednih izpraznitvah ombrografa sekovinska utež spusti blizu posode za zbiranje vode, nakar jo je treba ponovno divgniti; to dosežemo s tem, da potegnemo navzdol plastično utež.

Iz posode s plavačem vodi zavita steklena cev, tako imenovana natega ali sifon, po kateri se posoda (S) avtomatsko izprazni, čim doseže v njej gladina vode določeno višino (10 mm). Dežnica odteka iz posode v lonec (L), na dnu ombrografa.

Pri ombrografih, ki nimajo priprave za prisilno izpraznitev, naravnamo višino natege tako, da se voda prelije v njenem kolenu v trenutku, ko pero na traku doseže vrednost 10,0 mm.

Pri ombrografih, ki imajo pripravo za prisilno izpraznitev, naravnamo natego na tako višino, da je vodna gladina v trenutku udarca v višini kolena natega.

Nekateri ombrografi imajo grelno pripravo. To je navadno majhen grelni element na principu kuhalnika ali električna žarnica. Grelna telesa morajo segrevati notranjost ombrografa samo toliko, da voda v posodi s plavačem ne zmrzne. v takem primeru je priporočljivo postaviti ombrograf v leseno hišico (sl. 93), iz katere gleda samo odprtina ombrografa. Na ta način se podaljša uporabnost ombrografa v času, ko temperatura občasno pade pod 0°C. Kakor hitro nastopi obdobje nepretrganih nizkih temperatur, instrument vzamemo iz uporabe.

Slika 93.  
      Ombrograf v hišici

     Slika 93.   Ombrograf v hišici




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.6.3. POSTAVLJANJE OMBROGRAFA

Ombrograf postavimo na odprt prostor, pod enakimi pogoji kot ombrometer (10.2.3.). Ombrograf postavimo na betonski podstavek, ki ima vijake na matico, na katere pritirdimo spodnja ušesa na oklepu. Podstavek meri približno 40 cm x 40 cm, in je visok okoli 5 cm. Če ne moremo napraviti betonskega podstavka, zabijemo v zemljo količkein nanje pritrdimo ušesa ombrografa.

Dokler ombrograf ni postavljen, lahko njegove notranje dele (urni mehanizem, posodo s plavačem, natego in pripravo za prisilno izpraznitev) hranimo posebej.

Notranje dele ombrografa namestimo po naslednjem vrstnem redu:

Posodo s plavačem postavimo na svoje mesto, pri čemer pazimo, da vrh lijaka pod odprtino za vstop padavin vstopa v lijak na dovodni cevi posode s plavačem ter da ne pokvarimo priprave za prisilno izpraznitev; istočasno mora zob na zadnjem delu ležišča posode sesti točno v ustrezno zarezo na dnu posode. Potem pritrdimo posodo na polico z vijakom, ki ga privijemo s spodnje strani police v odprtino na posodi s plavačem. Trije majhni vijaki pod posodo omogočajo njeno postavitev, tako da stoji navpično. Če ni vijakov, dosežemo navpičnost posode s podstavljanjem koščkov pločevine.

Stekleno natego damo s krajšim koncem v stranski rokav posode. Na tem koncu je steklena cev zaključena s kovinsko cevko. Ta je spojena s stekleno tako, da se točno vsede v stranski nastavek posode. Na tej kovinski cevi se nahaja priprava za zapiranje in uravnavanje višine kolena natega, od česar je odvisno, do katere vrednosti na traku se bo dvignilo pero. Nazadnje postavimo na dno ombrografa posodo za zbiranje vode.

Ombrograf, ki nima grelne naprave, postavimo praviloma 31. marca, umaknemo pa 1. novembra, če ni nevarnosti zmrzali. Če pa ta nevarnost obstaja, se lahko te datume spremeni (10.6.6.).

Ombrograf postavljajo izkušeni strokovnjaki.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.6.4. DELOVANJE IN URAVNAVANJE OMBROGRAFA

Delovanje velja z urnim mehanizmom in peresa ustreza opisu v 2.2.4. Nekateri ombrografi nimajo paličice za odmikanje peresa in odmikamo pero z obračanjem držala okoli nagnjene osi, na kateri ta stoji. V primeru, da to ni izveljivo, odmikamo držalo z roko. Obračanje pokrova posode, ki nosi paličico s peresom, ni priporočljivo.

Med delovanjem piše pero krivuljo, ki se začenja na črti, označeni z 0 (ničla) mm na traku. Ko dežuje, se pero dviga, dokler ne doseže črte 10 mm (sl. 94). Takrat se pero spusti na ničlo, ker se valjasta posoda avtomatsko izprazni po nategi. Pero se mora spustiti od črte 10 mm do črte 0 mm v 10 - 15 sekundah.

Pero naravnamo, da pravilno kaže, takoj ko je ombrograf postavljan; to poteka na sledeč način: skozi zgornjo odprtino počasi dolivamo vodo, dokler se posoda skozi natego avtomatsko ne izprazni. Pri dolivanju vode pazimo, da se pero ne zatakne pod valj. Ko se posoda avtomatsko izprazni, mora preo stati na ničelni črti traku. Če se to ne zgodi, naravnamo (dvignemo ali spustimo) držalo peresa na palici (Š). Istočasno naravnamo tudi višino kolenastega vzvoda (P) za aktiviranje pri pripravi za prisilno izpraznitev. Nato spet dolivamo vodo in gledamo, do katere višine se bo dvignilo pero do trenutka izpraznitve posode. Če se pero ni divgnilo do črte 10 mm, ga naravnamo s spuščanjem ali dviganjem natege. Ta postopek dolivanja vode in naravnavanja položaja peresa in položaja kolenastega vzvoda za aktiviranje moramo večkrat ponoviti, dokler ne dosežemo željenega rezultata.

Važno je, da preverimo tudi brezhibnost valjaste posode. Če pero pri praznjenju posode piše navpično črto, vzporedno časnovi skali na traku, je posoda v redu, če pa piše poševno črto, moramo ali spraviti posodo v navpičen položaj ali pa os valja.

Pri avtumatskem praznjenju posode moramo pogledati, če teče voda po nategi v nepretrganem curku ali pa so vmes mehurčki. Če so mehurčki, pomeni, da zapiranje ni dobro in moramo matico močneje priviti. Preden začne ombrograf delovati, moramo izliti vodo iz posode, da je prazna in pripravljena za sprejemanje padavin.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.6.5. NASTAVITEV OMBROGRAFA

Ombrograf nastavimo vsak dna ob 7. uri po SEČ-u. Pri tem zamenjamo trak na valju (če je potrebno), navijemo urni mehanizem in dodatmo črnilo. Prede nodmaknemo pero od traku, zarišemo na trak črtico (pero pramaknemo za 2 mm navzgor in navzdol in zraven vpišemo uro in minuto, ko smo jo zarisali, kot je razvidno na prikazanem ombrografskem traku). Če se je prejšnjega dne ombrograf izpraznil, dvignemo kovinasto utež do vznožja valjaste posode, s tem da potegnemo navzdol utež iz plastične mase.

V dneh, ko ni bilo padavin ali pa jih je bilo malo, ne menjamo traku, ampak samo napravimo črtico (z oznako časa), odmaknemo pero in dolijemo malo vode v ombrograf, samo toliko, da se pero dvigne za približno pol mm padavin. Potem valj obrnemo in naravnamo pero na ustrezen časovni razdelek na začetku traku. Tako lahko delamo vsak dan, dokler se pero ne dvigne malo nad polovico traku; takrat pa trak zamenjamo z novim.

Ombrograf navijamo tedensko in sicer ob ponedeljkih, razen če gre za ombrograf s krajšim časom delovanja urnega mehanizma.

Črnilo dodamo in pero očistimo, kadar je potrebno.

Ombrograf moramo nastaviti takoj po merjenju padavin v ombrometru, tako da je čim krajši časovni razmak med merjenjem množine padavin in vrisovanjem črtic na ombrografu. To je posebno važno takrat, ko v času opazovanja dežuje.

Slika 94.  
Ombrografski trak

Slika 94.   Ombrografski trak




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.6.6. VZDRŽEVANJE

Vse, kar velja za vzdrževanje ombrometra (10.2.3.), velja tudi za vzdrževanje omborgrafa. Poleg tega moramo občasno preverjati, če v cevkah ni insektov, pajčevine, listja in drugih predmetov.

Če nima grelne naprave, ombrograf ne sme stati na mrazu, ker bi ga zmrznjena voda hudo poškodovala. Zato moramo, v primeru začasne nevarnosti zmrzali, vzeti iz ombrografa brez gretja smamo posodo s plavačem in natego; ko mine nevarnost zmrzali, ju postavimo nazaj in svoje mesto. Če pa nastopi hladno obdobje, moramo s terena bodisi umakniti cel ombrograf ali pa pobrati iz njega vse dele, da ostane zunaj samo ohišje. V drugem primeru pokrijemo odprtino ombrografa s posebnim pokrovom, ki spada k vsakemu ombrografu.

Če moramo ombrograf prenesti, četudi le na kratko razdaljo, pri postavljanju ali demontiranju s postaje, moramo iz njega vzeti notranje dele, predvsem natego in valjasto posodo. Pri vsakem snemanju valjaste posode moramo iz nje izliti vso vodo, zaradi česar z nje pazljivo snamemo pokrov, skozi katerega gre palica z držalom za pero.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.6.7. NAPAKE

Poleg napak, do katerih prede pri vseh pisalih, lahko nastanejo pri ombrografu tudi tele:

  1. Tesnilo na kovinski cevki, ki vstopa v rokav, ne tesni dobro. Zaradi tega na tem mestu voda izteka, pri praznitvi pa vstopa zrak in se curek vode v nategi pradčasno prekine. Zato v prvem primeru pero zapisuje manjše vrednosti od prvih, v drugem primeru pa se pero ne spusti do ničelne črte na diagramu. To okvaro odpravimo tako, da popolnoma zatesnimo cev v rokavu, kot je opisano v 10.6.4.

  2. Dovodna cev in natega se lahko zamašita s cvetnimi listi, listjem, mrčesom itd. V prvem primeru voda ne bo pravilno odtekala v posodo s plavačem, v drugem pa se posoda ne bo pravilno praznila. Ti dve nepravilnosti odstranimo s tem, da očistimo cevi s tanko prožno žico, ki ima na enem koncu kosem vate.

  3. Po nategi počasi izteka voda, a se posoda ne izprazni. Do tega pride pri zmernem ali rahlem, dolgotrajnem dežju. Takrat se voda v posodi in menisk vode v nategi počasi dvigata in ko menisk v nategi doseže najvijo točko kolena, curek vode ne steče tako, kot bi moral, ampak se na spodnjem koncu meniska odrtga čisto droben curek vode, ki počasi teče po cevi navzdol; na ta način odteka ravno toliko vode, kolikor je s padavinami pride v posodo. Pri tem pero piše vodoravno črto pri vrhu traku, čeprav dežuje. To napako odstranimo oz. preprečimo s pogostejšim čiščenjem cevi, posebno kolena natega, z alkoholom ali z blago milnico in to na način, opisan v prejšnji točki.

  4. Pri ombrografih, k iimajo držalo peresa na nagnjeni osi, se dogaja, da pero ne pritiska enakomerno po celem traku in prihaja do prekinitev v pisanju. To pomeni, da je posoda nagnjena bodisi proti valju ali pa ne nasprotno stran. To napako odpravimo tako, da naravnamo posodo v navpično lego (10.6.4.).

  5. Pri ombrografih, ki imajo pripravo za prisilno izpraznitev, se pojavljajo posebno tele napake:

    1. pri uporabi kolenastega vzvoda za aktiviranje se lahko ta s prostim koncem premakne in tako prezgodaj ali prepozno aktivira drsno kolo. Njegov položaj lahko popravimo, kot je opisano v 10.6.4.

    2. Lahko se zgodi, da se cela priprava premakne levo ali desno okrog osi, tak oda sprožilec ne udari ob vrh palice (Š). To napako odpravimo tako, da pripravo vrnemo v prvotni položaj.

    3. Pri nepazljivem vlečenju plastične uteži se lahko nylonski nitki zapleteta. Pri pravilnem delovanju se ena nitka vedno navija, ko se druga odvija.

Slika 11. Ombrografski trak


Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.6.8. OMBROGRAF ZNAMKE "HIDROMETEOR"

Slika 95.  
      Ombrograf

Ombrograf znamke "Hierometeor" (sl. 95) je narejen po zgledu Hellmanovega in so mu nekateri deli podobni. Ta ombrograf je enako visok kot Hellmannov, le lijak za prestrezanje padavin je spuščen precej nižje.

Glede postavitve, delovanja in vzdrževanja tega ombrografa veljajo ista navodila kot za Hellmannov ombrograf.



     Slika 95.   Ombrograf "Hidrometeor" z napenjalci




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.6.9. OMBROGRAF "P-2"

Ombrograf "P-2", ruske izdelave, je namenjen za zapis množine in jakosti padavin v tekočem stanju, pri pozitivnih temperaturah.

10.6.9.1. OPIS NAPRAVE

Delovanje ombrografa je zasnovano na principu plavača, ki v odvisnosti od množine padavin, ki se naberejo v posodi s plavečam, deluje na kazalec v navpični smeri in dela na principu sifona, ki izprazni posodo s plavačem, ko se ta napolni.

Ombrograf "P-2" (sl. 96) sestavljajo naslednji osnovni deli:

  1. Zaščitni plašč z lovilnim cilindorm (2) z odprtino 500 cm2 .

  2. Posoda s plavačem (3), v kateri je plavač s palico (4), na katero je pritrjeno ležišče (5) za ročko (6) s peresom. Presek posode s plavačem je 10 krat manjši od zgornje lovilne odprtine.

  3. Mehanizem za prisilno izpraznitev (7), ki je monitran na pokrov posode s plavačem in zagotavlja praznitev skozi sifonsko cev, pri kakršnikoli jakosti dežja.

  4. Sifon (8), ki je spojen s posodo s plavačem; po njem izteka voda iz posode, ko se je nabere 500 cm3 .

  5. Posoda (9), v katero priteka voda skozi sifon.

  6. Valj z urnim mehanizmom (10), ki je pritrjen na os (11). Na valj namestimo trak za zapisovanje množine padavin v določenem času.

  7. Plošča (12), na katero je pritrjena posoda s plavačem in os z urnim mehanizmom.

  8. Pokrov (13), ki pokriva lovilno odprtino med transportom in skladiščenjem.

  9. Potrebni pribor za montažo in delovanje ombrografa (napenjalci, ključ, sponke i.dr.)




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.9.6.2. PRINCIP DELOVANJA OMBROGRAFA "P-2"

Slika 96.  
      Ombrograf "P-2"

Kadar dežuje, teče voda iz lovilnega cilindra po dovodni cevi in počasi polni posodo s plavačem. Pri tem se plavač dviga in kazalec s svojim peresom piše po traku krivuljo. Strmina krivulje kaže jakost padavin. Čim bolj strma je krivulja, večja je intenizvnost padavin.

Kadar doseže množina padavin v posodi s plavačem 500 cm2, pero pa doseže razdelek 100 ± 0,5 na diagramu,se plavač dvigne v zgornji položaj in pritisne na podpirni vijak, s pimer premakne vzvod iz zareze na robu drsnega kolesa. Drsno kolo se začne pod vplivom uteži obračati in z izbočenim delom udari po ležišču, ki je pritrjeno na palico plavača ter ga potopi v vodo. Voda, ki jo je iztisnil plavač, izteče iz sifonske cevi in tako začne voda odtekati v lonec. Plavač, ki se spušča, sprosti podporni vijak, vzvod ponovno pride v zarezo na drsnem kolesu in ga drži tako, dokler se spet ne napolni posoda s plavačem. Pri tem se kazalec vrne v ničelno lego.

Padavine, ki še naprej pritekajo v posodo s plavačem, spet dvigajo plavač, in priprava nadaljuje z zapisovanjem padavin, ponavljajoč delovni krog.

Ravne navpične črte, ki potekajo od zgornjega roba traku do njegove ničelne črte, ustrezajo trenutkom izliva vode skozi sifon. Po številu the črt ugotovimo število praznitev.

Vodo, ki se je nabrala v posodi, pri zamenjavi traku izlijemo. Če vodo iz posode izmerimo, lahko kontroliramo pravilnost zapisovanja praznitev.

     Slika 96.   Ombrograf "P-2"





Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.6.9.3. TEHNIČNI PODATKI

Ombrograf "P-2" lahko registrira padavine v kateremkoli časovnem obdobju in kakršnekoli jakosti, pri temperaturah od 0°C do 45°C. Valj z urnim mehanizmom se enkart obrne v 26. urah. Mehanizem navijamo enkrat tedensko. Natančnost mehanizma je ?5 min v 24. urah.

Ko pride v lovilni cilinder 500 cm3 vode, doseže kazalec s peresom, ki je pritrjen na plavač, razdelek 100?0,5 na diagramu. 500 cm3 vode se izprazni skozi sifon v največ 20 sek. Debelina črte, ki jo piše pero na traku, je 0,3 mm. Najmanjši razmak med navpičnimi črtami na traku pomeni 10 minut, med vodoravnimi pa 0,1 mm padavin.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.6.9.4. POSTAVLJANJE OMBROGRAFA

Ombrograf postavimo na opazovalnem prostoru na betonski podstavek in ga pritrdimo z napenjalci. Z njimi zaščitimo omborgraf pred sunki, bodisi od vetra ali pa pri odpiranju vrat, kar bi lahko zmotilo pisanje po traku.

Vrh ombrografa mora biti 2 m visoko in v vodoravnem položaju (vodoravnost kontroliramo z libelo). Pozimi hranimo ombrograf na meteorološki postaji.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.6.9.5. NAVODILO ZA DELOVANJE

Ko ombrograf postavimo in preden začne delovati, moramo preveriti:

  1. da ni zunanjih poškodb,
  2. da ni tranja pri obračanju urnega mehanizma,
  3. da priprava za prisilno praznitev in sifon pravilno delujeta.

Pripravo za prisilno praznitev uravnamo na sledeč način:

  1. Sifon postavimo v tak položaj, ki povzroči prisilno izpraznitev v trenutku, ko kazalec s peresom doseže stoti razdelek na traku. Z obračanjem drsnega kolesa v smeri urnega kazalca privedemo utež za prisilno praznitev v zgornje lego. Potem v lovilni cilinder nalijemo vode in sicer iz menzure, napolnjene do 101. razdelka.

    Ko se plavač dvigne, privedemo podporni vijak priprave za prisilno izpraznitev v stik s plavačem, s čimer se vključi priprava za pirsilno izpraznitev. Skozi siton mora teči poln curek, brez presledkov in zračnih merhučkov.

  2. Ko smo uravnali pripravo za prisilno praznitev, moramo preveriti položaj ničelne točke (položaja kazalca, ko je iztekla voda). Če se po izpraznitvi kazalec ne ustavi na ničelnem razdelku, popustimo vijak na ležišču kazalca in ga tako premaknemo, da se vrh peresa ujema z ničelno črto, potem pa vijak privijemo. Nato moramo ponovno preveriti praznjenje in ničelno tpčko.

Trak zamenjamo po naslednjem postopku:

  1. Odpremo vrata ombrografa in odmaknemo kazalec s peresom od traku. Snamemo valj z osrednje osi in ga dvignemo.

  2. Snamemo z valja vzmet, ki drži trak in trak, ter napišemo na trak (na minuto natančno) čas prekinitve registracije in datum.

  3. Do konca navijemo urni mehanizem (puščica kaže smer obračanja ključa), pri tem pa ne uporabljamo sile, da ne bi počila vzmet.

  4. Na hrbtno stran novega traku napišemo čas in datum nameščanja in ga ovijemo okoli valja. Trak mora biti tesno napet na valju, njegov spodnji rob pa se mora dotikati spodnjega roba valja. Konci vodoravnih črt na obeh koncih traku se morajo pokrivati. Levi konec traku namestimo na desni konec in pritrdimo z vzmetjo, ki drži trak.

  5. Valj z novim trakom pazljivo postavimo na os in preverimo kvaliteto pisanja peresa. Če je potrebno, napolnimo pero s črnilom, s pomočjo žličke, ki je na zamašku registrirnega črnila. Če je konica peresa umazana, jo očistimo s papirjem.

  6. Valj s trakom tako obrnemo, da se položaj peresa ujema z vzisanim časom na traku.

  7. Nazadnje z obračanjem proti peresu spravimo valj v odgovarjajočo lego (predhodno smo ga sprostili iz ležišča).

  8. Ko smo s črtico označili začetek registracije, privedemo pero v stik s trakom in se prepričamo, da piše.

Urni mehanizem naravnamo v primeru, da v 24. urah zaostane ali prehiti za več kot 5 min. Takrat izvelečemo plastični zamašek na zgornjem pokrovu valja in premakbnemo regulator v ustrezno smer.

Pero čistimo z alkoholom, zaraezo na koncu peresa pa s papirjem. Papirnati ombrografski trakovi se na vlagi raztegnejo in se ne prilegajo točno na valj. Zato moramo imeti nekaj trakov v hišici ombrografa, da bi se navzeli vlage okolnega zraka. Vsak dan moramo pregledati lovilni cilinder in odstraniti iz njega nesnago, ki jo je nanesel veter.

Če je treba očistiti posodo s plavačem, ker so se v njej nabrale smeti, odvijemo vijak, s katerim je posoda pritrjena na ploščo, snamemo posodo in operemo njeno notranjost.

Če se urni mehanizem ustavi ali če zaostaja za več kot moremo z regulatorjem popraviti, ga moramo očistiti. V ta namen urni mehanizem razstavimo, ga pazljivo operemo z bencinom in posušimo. Ko mehanizem sestavimo, namažemo ležaje osi z oljem za ure.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.7. MERJENJE VIŠINE SNEGA

Za merjenje višine snega uporabljamo dve vrsti snegomerov: stalne in prenosne (ročne). V obeh primerih imamo stalen prostor, kjer merimo višino snegta. Stalni snegomer uporabljamo za radna merjenja višine snega na postajah, kjer je sneženje reden pojav. Prenosni snegomer uporabljamo za merjenje višine snega na postajah, ki se nahajajo na področjih, kjer je sneženje redek pojav, izjemoma pa tudi na postajah, kjer je sneg reden pojav (v primeru, da ni stalnih snegomerov ali pa so ti pokvarjeni. Razen tega rabimo prenosti snegomer za izredna merjenja višine snežnih zametov.

Višino snega merimo po pravilu izven opazovalnega prostora. Kadar pa to ni mogžno, opravljamo meritve na tem prostoru.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.7.1. IZBIRA PROSTORA ZA MERJENJE VIŠINE SNEGA

10.7.1.1. MERJENJE IZVEN OPAZOVALNEGA PROSTORA

V bilžini opazovalnega prostora izberemo prostor, ki izpolnjuje naslednje pogoje:

  1. je velik približno 20 m x 20 m;
  2. je raven ali toliko nagnjen, da odgovarja splošnim predpisom za zemljišče, na katerem stoji postaja;
  3. ni v senci (predvsem snegomeri);
  4. ni preveč izpostavljen vetru (zaradi nanašanja in odnašanja snega);
  5. je pokrit s travo.

Slika 97.  
      Prostor za merjenje snežne odeje izven opazovalnega prostora Slika 98.  
      Prostor za merjenje snežne odeje na opazovalnem prostoru

     Slika 97.   Prostor za merjenje snežne odeje
                        izven opazovalnega prostora

     Slika 98.   Prostor za merjenje snežne odeje
                        na opazovalnem prostoru


Na tako izbranem prostoru postavimo tri stalne snegomere, približno v vogalih enakostraničnega trikotnika. Razdalja med njimi mora biti najmanj 10 m. Snegomere oštevilčimo s številkami od 1 do 3 (sl. 97).

Vsak snegomer ostane iz leta v leto na istem mestu in nosi isto številko. Kole, na katere pritrdimo snegomere, po možnosti pustimo ves čas v zemlji. Če to ni možno, vnaprej pripravimo skico, na kateri so s številkami točno označena mesta snegomerov (1, 2, 3). Skica mora vsebovati nekoliko širši prostor, tako da lahko nanjo vpišemo oz. vrišemo tudi podatke o okolici, v premeru 200 m.

Na postajah, kjer ni stalnih snegomerov, ampak so samo prenosni, moramo prav tako izbrati prostor za merjenje višine snega, ki izpolnjuje zgoraj navedene pogoje. Na merilnem prostoru izberemo tri točke, ki tvorijo enakostranični trikotnik in jih na skici označimo s številkami 1, 2 in 3. S prenosnim snegomerom merimo čim bližje the točk.

Tam, kjer redkokdaj sneži, izberemo samo eno merilno mesto.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.7.1.2. MERJENJE NA OPAZOVALNEM PROSTORU

Na opazovalnem prostoru izberemo prostor za merjenje le v primeru, ko ni mogoče opravljati merjenj višine snega izven tega prostora. V tem primeru izberemo na opazovalnem prostoru tri mesta, ki tvorijo približno enakostranični trikotnik, s stranicami po okoli 10 m (sl. 98). Vsako od the mest mora izpolnjevati naslednje pogoje:

  1. ima površino najmanj 3m x 3m;
  2. je ravno in pokrito s travo;
  3. ni stalno v senci;
  4. se po možnosti nahaja na južni strani opazovalnega prostora;
  5. ni prehodno.

Na sredini izbranih mest vkopljemo kole za stalne snegomere. Če na postaji ni stalnih snegomerov, opravljamo merjenja s prenosnim snegomerom, na sredini the izbranih mest. Izbrana mesta morajo biti vedno ista. Tudi v tem primeru napravimo skico, kot pri postavljanju snegomerov izven opazovalnega prostora in na njej označimo mesta s snegomeri s številkami 1, 2 in 3.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.7.2. MERJENJE S POMOČJO STALNEGA SNEGOMERA

10.7.2.1. OPIS STALNEGA SNEGOMERA

Slika 99.  
Stalni snegomer

Stalni snegomer (sl. 99 a in b) je narejen iz lesene letve in je dolg 1-3 m. Dolžnia je odvisna od možne višine snega v tistem kraju. Letev je široka 6 cm in debela 2,5 cm. Biti mora ravna, brez grč, gladka in pobarvana z belo oljnato barvo (ali bel opolakirana). Po dolžini je razdeljena na centimetre, pri čemer je vsak neparni centimeret rdeče pobarvan. Skala je narejena tako, da je prvih 10 cm nanešenih na levi polovici letve, drugih 10 cm na desni polovici itd., izmenoma do vrha letve. Za lažje odčitavanje je nad vsakim desetim razdelkom vpisana ustrezna višina v cm, vsak peti cm pa je izvlečen do treh četrin širine letve.

Letev postavimo na lesen, v zemlji zabit kol, dolg 60 cm, s presekom 6 cm x 6 cm. Zgornji del kola je za debelino letve izdolbljen v dolžini 24 cm (sl. 99 b). Na ta izrezani del postavimo letev in jo z dvema vijakoma pritrdimo na kol, ki ga zabijemo 36 cm globoko v zemljo, tako da je spodnji rob letve (00 cm) v višini površine tal. Ko snegomer pritrdimo, mora stati navpično in biti obrnjen s skalo proti severu.

Stalni snegomer postavimo pravočasno, t.j. jeseni, preden začne snežiti. Preden ga postavimo, pa okrog kola poravnamo tla in pokosimo travo. Na višinskih postajah ostanejo snegomeri na svojem mestu celo leto.


     Slika 99.   Stalni snegomer




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.7.2.2. MERILNI POSTOPEK

Višino snegta merimo s pomočjo stalnih snegomerov vsak dan ob 7. uri po SEČ-u, ne glede na vrsto snežnih padavin, iz katerih je nastala snežna odeja.

Odčitavamo v celih centimetrih, na vsakem snegomeru po enkrat v opazovalnem terminu.

K vsakemu snegomeru pridemo vedno z iste strani, na razdaljo 1-2 m, da ne bi vplivali na sneg okrog njega.

Če se snegomera drži sneg, ga očistimo z dolgo, lahko palico, ki ima na vrhu pritrjeno lahko deščico. Sneg, ki smo ga postrgali s snegomera, mečemo proč od snegomera.

Če je sneg pri letvi staljen ali je tam zaradi vetra nižji ali višji, se ravnamo po višini površine snega v bližnji okolici (sl. 101).

Slika 101.  
      Razni primeri oblik površine snežne odeje pri snegomeru

Slika 101.   Razni primeri oblik površine snežne odeje pri snegomeru


Da bi čim natančneje odčital višino snega, posebno v zgoraj opisanih primerih, se mora opazovalec čim bolj približati površini snega in na snegomeru odčitati višino površine snega bližnje okolice.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.7.3. MERJENJE S POMOČJO PRENOSNEGA SNEGOMERA

1.1.3.1. OPIS PRENOSNEGA SNEGOMERA

Slika 100.  
Prenosni snegomer

Prenosni snegomer (sl. 100) je narejen iz ravne lesene letve, dolge 1-3 m, odvisno od možne višine snega v kraju, kjer merimo. Snegomer je širok 4 cm, debel pa 2 cm. Po dolžini ima skalo v centimetrih. Vsak 5. din 10. cm je izvlečen po celi širini letve, ostali pa do polovice letve. Nad vsakim 10. razdelkom je vpisana številka. Ničelni razdelek snegomera se ujema z njegovim spodnjim koncem, ki je priostren in v dolžini 4 cm obdan s pločevino.



     Slika 100.   Prenosni snegomer




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.7.3.2. MERILNI POSTOPEK

Če merimo na postaji debelino snežne odeje s prenosnim snegomerom, opravimo v eni ali v treh točkah, na prostoru, določenem za merjenje debeline snežne odeje, eno meritev ob 7. uri po SEČ-u.

Pri merjenju višine snega s prenosnim snegomerom moramo zelo paziti, da na mestu, kjer merimo, čim manj poškodujemo snežno odejo.

Če so snežni zameti, izmerimo potem, ko smo končali z merjenjem višine snega, 2-3 najvišje zamete.

Ko merimo višino snežne odeje ali višino zametov, zabodemo prenosi snegomer navpično v sneg do površine zemlje, potem pa odčitamo višino v celih centimetrih.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.7.4. MERJENJE VIŠINE NOVEGA SNEGA

Višino novega snega, ki je zapadel v zadnjih 24. urah, merimo prav tako ob 7. uri po SEČ-u, ne glede na vrsto snežnih padavin, iz katerih je snežna odeja nastala.

V ta namen postavimo v bližino mesta za merjenje debeline snežne odeje belo pobarvano, nelakirano desko, veliko 50 cm x 50 cm, na katero pada nov sneg. Ta deska mora biti toliko vtisnjena v sneg, d je njena zgornja površina malo pod površino snega okrog nje.

Višino novega snega merimo s prenosnim snegomerom (ali s pisarniškim ravnilom, pri katerem je ničla na začetku).

Ko smo merjenje opravili, stresemo sneg z deske, desko pa obrišemo in ponovno vtisnemo v sneg za merjenje naslednjega novega snega. Pri tem moramo paziti, da ne mečemo snega na mesto, kjer opravljamo redna merjenja višine ali gostote snežne odeje. Tudi višino novega snega merimo v celih centimetrih.

Da bi dobili podatke o višini novega snega ob 19. uri (za potrebe prognoze vremena), ni potrebno opraviti meritve višine novega snega v tem terminu, ampak samo izmerimo višino snega na enem od treh stalnih snegomerov ali na enem mestu s prenosnim snegomerom, potem pa za to točko izračunamo razliko med višino snega ob 19. uri in ob 7. uri istega dne.

Le v dneh, ko se je sneg talil ali močneje sesedal, moramo izmeriti višino novega snega na deski ob 19. uri in pri tem pazimo, da se plast novega snega na deski čim manj pokvari. Po tej meritvi ni treba stresati snega z deske.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.8. MERJENJE GOSTOTE SNEGA

10.8.1. IZBIRA PROSTORA ZA MERJENJE GOSTOTE SNEGA

Prostor za jemanje vzorcev, namenjenih merjenju gostote snega, mora imeti površino 50- 60 m2, nahajati pa se mora poleg prostora, predvidenega za merjenje debeline snežne odeje. Tudi ta prostor moramo jeseni dobro izravnati in na njem pokositi travo.

10.8.2. TERMINI ZA MERJENJE GOSTOTE SNEGA

Redna merjenja gostote snega opravljamo vsak peti dan, če je višina snega enaka enaka ali večja od 5 cm in sicer: 5., 10., 15., 20., 25. in zadnjega dne v mesecu.

Izredne meritve snega opravljamo:

  1. prvi dan, ko je nova snežna odeja ob 7. uri dosegla višino vsaj 5 cm, ne glede na to, kateri dan v mesecu je to;
  2. na dan, ko smo namerili 10 ali več cm novega snega; v tem primeru moramo izmeriti gostoto snega v celi plasti;
  3. vsak dan v času, ko sneg naglo kopni. Če pride do hitrega kopnenja snega čez dan, ne opravimo izrednih merjenj do naslednjega jutra.

Gostoto snega merimo po merjenju višine snega ob 7. uri.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.8.3. INSTRUMENTI ZA MERJENJE GOSTOTE SNEGA

Za merjenje gostote snega uporabljamo snegomerno tehtnico na kembelj (rimsko tehtnico in Hellmannov denzimeter. Če pa nimamo teh, lahko uporabimo navaden ombrometer. Pri vseh treh instrumentih se načini merjenja in računanja gostote snega malo razlikujejo.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.8.4. MERJENJE GOSTOTE SNEGA S SNEGOMERNO TEHTNICO

10.8.4.1. OPIS INSTRUMENTA

Slika 102.  
Snegomerna tehtnica

Snegomerna tehtnica je sestavljena iz navadne rimske tehtnice, celindra in lopatice (sl. 102). Tehtnica ima na vzvodu premično utež (1) z zarezo, ki kaže njen položaj na vzvodu. Ena enota na vzvodu (velika črta, označena s številko), ustreza teži 50 g. Vsaka razdalja med dvema velikima črtama je razdeljena na 10 manjših razdelkov, od katerih vsak predstavlja težo 5 g.

Posoda je dolga 60 cm. Na spodnji strani je trdno zaprta s pokrovom (2), katerega lahko snamemo. Na zgornji strani posode je pritrjen obroč (3) z ostrim prostim robom, ki oklepa površino 50 cm2 . Na posodo je nasajen premičen obroč (4) z ročajem za obešanje (5). Na zunanji strani posode je vrezana skala v centimetrih, pri kateri se 0 ujema z ostrim robom obroča.

Lopatica je malo širša od posode. Rabimo jo za odstranjevanje snega in za podstavljanje pod posodo pri jemanju vzorca snega.



     Slika 102.   Snegomerna tehtnica




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.8.4.2. JEMANJE VZORCA S SNEGOMERNO TEHTNICO

Postopek pri jemanju vzorca in merjenju gostote snega s snegomerno tehtnico je sledeče:

  1. Snegomerno tehtnico prinesemo ven pol ure prej, da se ohladi na temperaturo zunanjega zraka. Če tega ne storimo, se pri merjenju prijemlje na posodo sneg.

  2. Pred začetkom merjenja moramo preveriti, če je tehtnica uravnotežena in to tako, da obesimo posodo na tehtnico in premično urež nastavimo na ničlo na vzvodu. Potem pogledamo, če se jeziček na zgornji strani vzvoda pokriva z zarezo na držaju, ki ga držimo v roki. Če ni tako, je navadno, v kolikor je tehtnica brezhibna, v posodi nekaj umazanije ali pa s tehtnice ni dobro očiščen sneg, če smo malo pred tem opravili meritev; v zadnjem primeru jo moramo ponovno očistiti. Če niti zdaj ne moremo vzpostaviti ravnotežja, pomaknemo premično utež tako, da dobimo ravnotežni položaj. Potem odčitamo, koliko kaže zareza na premični uteži in to potem jemljemo kot popravek pri merjenju gostote snega.

  3. Ko smo preverili tehtnico, pomaknemo ročaj na stran, premični obroč pa potegnemo na nasprotno stran in snamemo pokrov s posode.

  4. Potem posodo, z ostirm obročem obrnjenim navzdol, zasadimo naravnost v sneg. Če je snežna odeja tanjša od 60 cm, t.j. nižja od posode, potiskamo posodo v sneg, dokler ne zadene ob zemljo (postopek je v nekaterih posebnih primerih opisan v točkah 10.8.8.1. in 10.8.8.2.).

  5. Odčitamo višino snega v celih cm (po skali na posodi) in to vrednost vpišemo v obrazec.

  6. Postavimo pokrov na posodo.

  7. Potem z lopatico očistimo sneg z ene strani posode in lopatico pazljivo podstavimo pod obroč cilindra (sl. 103). Pri podstavljanju lopatice moramo paziti, da z njo ne zajamemo kaj trave ali zemlje, ker lahko to povzroči precejšnjo napako v razultatu meritve.

  8. Z eno roko držimo lopatico, z drugo posodo in obrnemo posodo ter očistimo z nje sneg.

  9. Obroč vrnemo na tisti konec posode, kjer je priostren obroč in obesimo posodo na kavelj tehtnice.

  10. S hrbtom se obrnemo v smer, od koder piha veter in stehtamo vzorec snega. V ravnotežnem položaju odčitamo težo, ki jo tehtnica pokaže in to vrednost vpišemo v obrazec. Vpišemo npr. 0,9 ali 22,3 in ne 09 oz 223.

Če se pri preverjanju tehtnice v ravnotežnem stanju zareza ne premični uteži ni pokrivala z ničlo, ampak z neko drugo vrednostjo na vzvodu, moramo predhodno ta popravek odšteti od vrednosti, ki smo jo odčitali na vzvodu pri merjenju vzorca snega in šele potem dobljeno vrednost vpišemo v obrazec.

Če je višina snega večja od dolžine posode, ne vzamemo celega vzorca naenkrat, ampak v dveh ali treh etapah. Npr. če je sneg visok 82 cm, zasadimo posodo prvič 60 cm globoko, drugič pa od tam do tal. V tem primeru moramo pri jemanju prvega dela vzorca odmakniti sneg od posode iz vseh strani, da ne bi sneg s strani padel na to mesto, kjer bomo še jemali vzorec. To velja posebno za pršič. Rezultata obeh merjenj seštejemo in vzamemo vsoto za težo celega vzorca snega ter jo vpišemo v obrazec.

Slika 103.  
    Jemanje vzorca snega

    Slika 103.   Jemanje vzorca snega




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.8.4.3. RAČUNANJE GOSTOTE SNEGA

Gostoto snega dobimo, če težo vzorca snega (n) (številka, ki smo jo prebrali na vzvodu tehtnice), delimo z višino snega (h) v centimetrih, odčitamo na cilindru, torej

r = n/h [gr/cm3]

Delimo do treh decimalk in količnik zaokrožimo na dve decimalki.

Primer 1:

Debelina snežne odeje, odčitana na posodi, je h = 42 cm;
Teža, izmerjena s tehtnico, je n = 11,9 razdelkov;
Gostota snega je
r = 11,9 / 42 = 0,283 = 0,28 gr/cm3.

Primer 2:

Višina snega, ki smo jo odčitali na posodi pri prvi in drugi meritvi,
znaša skupaj h = 85 cm;
Teža, dobljena s prvo meritvijo, je n1 = 14,9 razdelka;
Teža, dobljena z drugo meritvijo, je n2 = 11,2 razdelka;

Vsota n1+ n2 = 26,1 razdelka;

Gostota snega je
r = 26,1 : 85 = 0,307 = 0,31 gr/cm3.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.8.5. MERJENJE GOSTOTE SNEGA S HELLMANNOVIM DENZIMETROM

10.8.5.1. OPIS INSTRUMENTA

Hellmannov denzimeter za sneg (sl. 104) se sestoji iz valjaste posode iz pocinkane pločevine in lopatice. Posoda je dolga 60 cm in ima premer 11,3 cm, kar ustreza površini odprtine 100 cm2. Na zgornjem koncu posode je ročica za držanje, spodnji konec pa je prost, da ga lahko zasadimo v sneg. Na zunanji strani posode je centimetrska skala, s pomočjo katere merimo višino vzetega vzorca snežne odeje za določevanje gostote.

Lopatica je malo širša od posode in jo rabimo za podstavljanje pod posodo pri jemanju snežnega vzorca.

Slika 104.  
      Hellmannov denzimeter

    Slika 104.   Hellmannov
                         denzimeter




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.8.5.2. JEMANJE VZORCA S HELLMANNOVIM DENZIEMTROM

Postopek pri jemanju vzorca snega s Hellmannovim denzimetrom je isti kot pri snegomerni tehtnici (točke 4, 5 in 7), le da snega ne tehtamo, ampak gaz denzimetra takoj damo v lonec in ga stalimo v topli sobi, tako kot padavine v trdnem stanju. Višino dobljene vode izmerimo v milimetrih z menzuro Hellmannovega ombrometra ter odčitano vrednost vpišemo v obrazec.

V enem terminu samo enkrat merimo gostoto snega s Hellmannovim denzimetrom.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.8.5.3. RAČUNANJE GOSTOTE SNEGA

Gostoto snega (r), ki smo ga zajeli s Hellmannovim denzimetorm, dobimo s pomočjo obrazca:

r = 2*n/10*h [gr/cm3],

kjer je (n) množina vode v vzorcu snega, izražena v milimetrih višine, izmerjena z menzuro, (h) pa višina snega v centimetrih, ki smo jo odčitali na denziemtru.

Primer:

Množina vode v menzuri je n = 19,2 mm;
Debelina snežne odeje, odčitana na denzimetru, je h = 26 cm;
Gostota snega je

r = 2*19,2/10*26 = 38,4/260 = 0,148 = 0,15 gr/cm3


Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.8.6. MERJENJE GOSTOTE SNEGA Z OMBROMETROM

10.8.6.1. HELLMANNOV OMBROMETER KOT DENZIMETER ZA SNEG

Če nimamo niti snegomerne tehtnice, niti Hellmannovega denzimetra, treba pa je izmeriti m nožino vode v snežni odeji, lahko izjemoma določimo gostoto snega s pomočjo navadnega Hellmannovega ombrometra.

Slika 21. Hellmannov denzimeter

10.8.6.2. JEMANJE VZORCA Z OMBROMETROM

Za jemanje vzorca snega s Hellmannovim ombrometrom vzamemo zgornjo in spodnjo posodo ombrometra (brez kanglice) in to v obrnjenem položaju vtisnemo v sneg, vzamemo vzorec snega, ga stalimo in z menzuro izmerimo vodo. Preden vzamemo vzorec, mora biti ombrometer prazen, brez vode in snega.

S Hellamnnovim ombrometrom merimo gostoto snega samo enkrat v terminu.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.8.6.3. RAČUNANJE GOSTOTE SNEGA

Gostoto snega (r), ki smo ga vzeli s pomočjo Hellmannovega ombrometra, računamo po obrazcu: r = n/10*h [gr/cm3], kjer je (n) množina vode v vzorcu snega, izražena v milimetrih, izmerjena z menzuro, (h) pa višina snega, določena s prenosnim snegomerom na mestu, kjer smo vzeli vzorec.

Primer:

Množina vode n= 20.8 mm (v menzuri);
Povprečna višina snega, izmerjena s prenosnim snegomerom na mestu
jemanja vzorca, je h = 19 cm;

r = 20,8/190 = 0,109 = 0,11 gr/cm3.


Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.8.7. NAČIN JEMANJA VZORCEV NA PROSTORU ZA MERJENJE GOSTOTE SNEGA

Na prostoru, izbranem za merjenje gostote snega, moramo jemativzorce frontalno (po vrsti, vzdolž vzporednih črt) in ob strani označevati, do katere črte smo vzorce jemali. To označevanje mora biti tako,da so oznake dobro vidne tudi po močnejšem sneženju, da vedno točno vemo, do katere črte smo prišli, oz. do kod je snežna odeja pokvarjena, ker na the mestih ne smemo jemati vzorcev snežne odeje. Označujemo lahko tako, da zapičimo palice v sneg.

Vzorce za merjenje gostote snega pričnemo jemati na tisti strani za to določenega prostora, od koder prihajamo, da hodimo v naslednjih dneh po vzorce k nepoškodovani snežni odeji čez tisti del, kjer smo vzorce že jemali.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.8.8. POSTOPEK PRI JEMANJU VZORCA PRI LEDENI ALI SNEŽNI SKORJI

10.8.8.1. LEDENA ALI SNEŽNA SKORJA JE NA POVRŠINI SNEŽNE ODEJE ALI V NJEJ

Če je na površini ali znotraj snežne odeje ledena ali snežna skorja, je ni vedno lahko predreti z obročem posode. Tudi v tem primeru ne smemo z ničemer tolči po posodi, ker bi jo s tem poškodovali. Skorjo moramo pretresti s pritiskanjem in vrtenjem posode.

Lahko pa se zgodi, da skorje niti na ta način ne moremo predreti. V takšnih primerih postavimo posodo na snežno odejo in z nožem ali s kakšnim drugim ostrim predmetom prerežemo okoli posode skorjo, ki jo potem zajamemo v posodo in nato nadaljujemo z merjenjem, kot običajno.

V primeru, da ne moremo predreti skorje znotraj snežne odeje, vzamemo prvi vzorec do skorje. Ta vzorec izmerimo, s skorje okrog mesta, kjer smo vzeli vzorec, odstranimo sneg, potem pa postopamo na zgoraj opisani način.

Če je ledena skorja tako debela, da je ne moremo predreti niti s posodo niti z nožem, merjenja gostote snega ne opravimo.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.8.8.2. LEDENA SKORJA JE NA ZEMLJI, POD SNEŽNO ODEJO

Pri jemanju vzorcev za merjenje gostote snega moramo v vseh treh primerih pogledati, če obstaja na zemlji ledena skorja ali ne.

V primeru, da je skorja, vzamemo vzorec za merjenje gostote snežne odeje samo do ledene skorje na zemlji, debelino skorje paizmerimo v milimetrih s pisarniškim ravnilom.

Če ni snežne odeje, debeline ledene skorje na tleh ne merimo.

Ledene skorje, bodisi da se nahaja na površini snežne odeje, znotraj nje ali na površini zemlje, ne smemo zamenjavati z eventualno plastjo zrnatega snega.




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.9. DOLOČEVANJE VSEBNOSTI VODE V SNEŽNI ODEJI

10.9.1. CELOTNA VSEBNOST VODE V SNEŽNI ODEJI

Vsebnost vode v snežni odeji izražamo v mm in pomeni višino vode, ki bi jo dobili, če bi se snežna odeja stalila.

Vsebnost vode (Q') v snežni odeji je enaka:

Q' = 10*hs*r [mm],

kjer je hs povprečna višina snega v cm, izmerjena s pomočjo stalnih snegomerov ali prenosnega snegomera v treh točkah na prostoru za stalne meritve debeline snežne odeje (ne pa s pomočjo posode ali denzimetra), (r ) (povprečni) pa gostoto snega v gr/cm3.

V primeru, da so tla pokrita z ledeno skorjo, je vsebnost vode v ledeni skorji (Q'') enaka:

Q'' = 8,8*hL [mm],

kjer (hL) pomeni povorečno debelino eldene skorje na površini zemlje, merjeno v mm.

Celotna vsebnost vode (Q) v snežni odeji je potem

Q = Q' + Q'' = 10*hs*r+0,8.hL (mm).




Na začetek kazala
Na začetek poglavja

10.9.2. POVPREČNA VSEBNOST VODE NA 1 CM SNEŽNE ODEJE

Povprečno vsebnost vode na 1 cm debeline snežne odeje (Qs ) določimo tako, da celotno vsebnost vode v snežni odeji (Q) delimo s povprečno debelino snežne odeje (hs).

V primeru, da na površini zemlje ni ledene skorje, izračunamo povprečno vsebnost vode na 1 cm snežne odeje na sledeč način:

Qs = Q/hs = (10*hs*r)/hs = 10*r [mm], oz. je enaka 10 kratni gostoti snega.

Če pa je na površini zemlje ledena skorja, izračunamo povprečno vsebnost vode na 1 cm snežne odeje takole:

Qs = Q/hs = (10*hs*q + 0,8*hL) / hs [mm].

Prehod na naslednje poglavje (Vidnost)