Nepričakovan, a izjemen obisk astronavtke Sunite Lyn "Suni" Williams

Vičar Zorko

Pred tedni nas je obiskal eden od astronomskih navdušencev in se je tako in-situ seznanil z delom na astronomskem obsrevatoriju Gimnazije Šentvid - Ljubljana. Očitno je dobil dober vtis. V ponedeljek 6. oktobra je ob 22h poklical Andreja (bili smo na terasi šole kot vsak ponedeljek), če nas lahko v torek naslednji dan obišče astronavtka Sunita Lyn "Suni" Williams, rojena Pandya. Bili smo presenečeni in hkrati navdušeni nad to možnostjo srečanja in pogovora z izjemno astronavtko in promotorko znanosti - tudi deloma slovenskih korenin. Na tem mestu se moramo šentviški astronomi toplo zahvaliti kolegu za to prijazno gesto. Vse se je tako hitro dogajalo, da smo srečanje 7. oktobra 2014 komaj organizirali, se zbrali, pripravili darila, skromen prigrizek, sokove, ...

Načrtovano je bilo kratko srečanje okrog 15 minut, a se je prijetno srečanje podaljšalo kar na dobre tri ure (od 21:20 do 00:30) - boste prebrali zakaj. Že sami dogodki, kot so ogled observatorija, zagon in predstavitev novega šolskega radijskega teleskopa (analiza meritev signala) in tudi kratka opazovanja z Dobsonom 30 cm ... so trajali dobro uro.
Suniti smo seveda najprej podarili rože, našo sliko zahoda Sonca za Triglavom ob poletnem solsticiju s kratko razlago (Sunita ima tudi vzdevek "Suni" - Sonček) in prvovrstno vino Traminec iz Jeruzalemskih goric (Ljutomersko-Ormoške Slovenske gorice).

Nato pa so se vprašanja mladih udeležencev kar vrstila in stekel je res izjemno zanimiv pogovor o življenju v vesolju - v umetni breztežnosti Mednarodne vesoljske postaje ISS.
Poslušali smo o obnašanju ljudi v breztežnosti, o spanju, o sanjah, o obnašanju rib in ostalih bitij, o medčloveških odnosih, o izjemnem zvezdnem 3D nebu in Luni, pogled iz ISS, o delu na postaji, eksperimentih [tudi v povezavi z entropijo], o vzdrževanju kondicije, o težavah s kostmi, o preoblikovanju telesa [ ker ni hidrostatičnega tlaka v žilah se pojavi napihnjen obraz, tanke noge, ...], o ravnotežju in orientaciji, o času (merjenje, doživljanje, relativnost), o opazovanju Zemlje (vidijo se sledi ladij, sence večjih zgradb, ...), o meteorskih trkih, o orientaciji postaje ISS in problemih gravitacijskih gradientov, o porabi goriva, o razelektritvah [strelah], o bodočnosti prevozov na ISS in bodočih znanstvenih projektih, o treningih (pripravah) astronavtov, o zračnem tlaku v postaji [enak zemeljskemu 1013 hPa - enaka mešanica plinov, čisti kisik bi namreč bil zelo nevaren pri požarih], o zračnem tlaku v delovni obleki, skafandru [približno 1/3 zemeljskega - čistega kisika (približno pod takim tlakom, kot je parcialni tlak kisika v zraku) - manjši tlak manj napne skafander in se zato lažje premikajo ob posegih zunaj ISS], o religiji in astronavtih, o podnebnih spremembah, o pogledu na svet iz perspektive vesolja, o krhkosti Zemlje, o občutku za čas - saj se obrat okrog Zemlje zgodi v 90 minutah
...

Sunita je z veliko energije in izjemno slikovito razlagala njene izkušnje in izkušnje njenih kolegov. Dejala je, da ji kdaj prav pridejo njene velike slovenske roke (prsti, ...). Astronavtka zares opravlja imenitno poslanstvo - izobražuje mlade generacije. V resnici se je prvič, od kar obiskuje Slovenijo, zares srečala z astronomsko skupino ene izmed slovenskih šol na pristen način, brez spremstva protokola in ceremonij gostiteljev.

Rade Volje se je podpisala v našo knjigo obiskov, tudi na Vidov Shuttle, zelo estetsko pa deluje njen, že kar velikanski, podpis na leseno steno observatorija s kraticami njenih misij na ISS ( STS-116, Expedition 14, Expedition 15, STS-117, Soyuz TMA-05M, Expedition 32, Expedition 33).
Tako sproščenega in odkritega odziva od astronavtke nihče ni pričakoval. Še nikoli se nam ni zgodilo, da bi kak gost ostal toliko časa z nami, in da mu nobeno vprašanje ni bilo odveč. Izjemno, sploh ker vemo, da se je Sunita še isti dan (zgodaj zjutraj) vkrcala na letalo, ki jo je popeljalo domov v Združene države Amerike. Srečno pot.


Andrej Suniti razlaga pomen simbolike darila - zaid Sonca za Triglavom na dan poletnega solsticija.


Sunita se je ravno podpisala na steno observatorija.



Peter Mihor se je zelo potrudil in podrobneje opisal pogovor, ki ga lahko preberete na naši spletni strani:
http://www2.arnes.si/~gljsentvid10/aktualno_2014.html.
- ali kar na tej strani, tekst spodaj.

Vičar Zorko

Peter Mihor je zbral naslednje vtise.

Vtisi in spomini ob obisku Sunite Williams na Šentviškem observatoriju.
Ob svojem obisku našega observatorija, se je predvideni 15 minutni obisk razvlekel v 3 urni obisk. Ob tem, da smo jo na začetku obdarovali in ji razkazali observatorij in vse naše pridobitve, se je potem začel zelo zanimiv pogovor ob pecivu in sokovih, ki je trajal okoli 2 uri.

Povedala je, kako je pomembno, da vzdržujejo kondicijo, ko so v vesolju, zato imajo razne naprave, ki jih uporabljajo, kot na primer steza za hojo/tek (izolirana od strukture postaje, saj bi vibracije lahko poškodovale solarne panele, celo odlomile), dvigovanje uteži na osnovi podtlaka. V breztežnosti lahko premikamo veliko več kot na Zemlji, saj ob tem ne dvigujejo še lastne teže, oziroma teže uteži - ampak silo, recimo naših rok, namenimo samo premagovanju podtlaka same naprave in pospeševanju po drugem Newtonovem zakonu: a=F/m. Marsikdo je nazaj na Zemljo prišel bolj mišičast kot je odšel, tako da z mišično atrofijo nimajo težav. Pri kosteh pa pravi, da je problem, saj se kosti konstantno razgrajujejo in spet gradijo. Meritve kostne gostote sicer niso pokazale poslabšanja, kar pa ni nujno, da se struktura ni spremenila (ni "teže"). Morda ni ravno naključje, da sta si oba astronavta, ki sta bila zelo dolgo v vesolju, zlomila kolk, ampak to kaže na strukturne spremembe kosti. Ko pridejo nazaj hodijo redno na preglede in dobivajo kalcijevo terapijo. Za otroke pa v vesolju ne bi bilo dobro, saj jim kosti še rastejo in pri tem potrebujejo težnost, da pravilno rastejo, drugače bi prišlo do resnih težav... vendar za kratek čas v breztežnosti verjetno ne bi bilo problemov. Takoj po pristanku na Zemlji imajo ponavadi težave z ravnotežjem, možgani se morajo znova naučiti razumeti signale iz notranjega ušesa. Velikokrat jim zato postane slabo, medtem ko snemajo obleko in čelado preko glave, saj gib z glavo nazaj ustvari v notranjem ušesu pospešek, ki ga telo po dolgi odsotnosti težnosti ni več vajeno. Podobno imajo težave s slabostjo po prihodu v vesolje. V izogib padcem in poškodbam dragih skafandrov, astronavte zato raje odnesejo iz mesta pristanka, ne pa zato, ker ne bi mogli hoditi. Takoj tudi prejmejo tekočino intravenozno, saj so vedno malo dehidrirani, kajti v vesolju se tekočina porazdeli enakomerno po telesu, pa tudi lažje potuje tja kjer je potrebna, saj ni težnosti (na Zemlji se veliko tekočine zadržuje v nogah in telo mora "delat", da jo spravi gor). Vsi so zato kot vesoljci z debelimi glavami in tankimi okončinami. Pravi, da je dobra stran tega, da gubice izginejo in se zdijo 15 let mlajši. Dejansko se malce spremenijo obrazne poteze, so bolj zabuhli in ozkih oči. Kar se tiče orientacije ISS to popravljajo z giroskopi, glede izgube višine pa je tako, da se dogaja, ker so v območju mikro-gravitacije, in ker je postaja velikih dimenzij (manjši sateliti s tem nimajo težav, z lahkoto krožijo desetletja praktično brez izgube višine) na njo deluje gravitacijski gradient, ki ni zanemarljiv zato morajo popravljati višino vsake toliko časa z vklopom pogonskih raket (booster rockets), kar pa ni zaželeno početi prav pogosto, saj ob tem nastanejo vibracije. Vibracije namreč motijo precizne naprave v laboratorijih kjer izvajajo poskuse (recimo poskus inverzne entropije... ustvariti red iz nereda). Ko so recimo montirali solarne panele na postajo je bila v nekem trenutku postaja z velikim panelom na eni strani in ničemer na drugi, kar je ustvarilo velik gravitacijski gradient in so imeli velike težave z ohranjanjem stabilnosti, postaja se je začela vrteti... to so začasno, do montaže panela na drugi strani, rešili tako, da so postajo orientirali bočno in leteli s paneli naprej ne vstran, taka usmeritev je imela ugodnejši gravitacijski gradient in postaja ni več silila v vrtenje. Preko izkušenj so spoznali, da lahko veliko prihranijo na gorivu, če se ne sekirajo preveč z usmeritvijo in izgubo višine, saj so ugotovili, da na določenih delih orbite izgubljajo pravilno usmeritev, drugje pa se zopet približajo pravi. Prav tako lahko prihranijo na gorivu, če pred predvidenim obiskom sonde Sojuz pustijo (takrat je potrebna določena orientacija, da se lahko zgodi pripojitev), da postaja izgubi usmeritev toliko, da jim je potem ni potrebno spreminjati veliko tik pred pripojitvijo. Preko izkušenj so se spomnili veliko takšnih trikov.

Slika levo - gorenje sveče v gravitaciji na Zemlji (vzgon poskrbi za dviganje toplega zraka in dovod kisika - plamen je pokončen).
Slika desno - v satelitih (mikrogravitacija) je oblika plamena sferična (ni vzgona, je le mikrogravitacijsko okolje), kisik dovaja difuzija, ogljikov dioksid pa se z difuzijo oddvaja, a je zato hitrost gorenja upočasnjena, nežna modra barva se komaj opazi.

Med vsemi poskusi, ki jih je izvajala, sta ji bila najbolj všeč poskus z entropijo, čeprav ga ni popolnoma razumela, in pa poskus gorenja v breztežnosti (gori v obliki sfere - krogle, ni vzgona), prav tako so bile zanimive ribe, ki so plavale brez orientacije, orientirati so jih uspeli z lučjo z vrha akvarija (Sonce tudi sije od zgoraj - ustvarili so umetno "Sonce"), potem so se takoj vse postavile "vodoravno". Podobno imajo tudi na postaji luči v kotih stropa, da vedo kje je gor in kje dol, vsi napisi so potem orientirani v sled tega. Postaja je ločena v Ruski in Ameriški (mednarodni) del, slednji je bolj dodelan, Ruski pa izgleda bolj tako kot iz časa postaje Mir. Imajo pa Rusi vedno natančne ure, medtem, ko se pri Američanih lahko razhaja tudi za 15 minut, zato jim jo občasno posodabljajo iz Zemlje. Relativistični vplivi se kar poznajo, niso pa problem, saj večina opravil na postaji ne zahteva točnega časa, ampak je potrebno le vedeti koliko časa nekaj traja (interval), za kar pa so te ure dovolj natančne. V primeru pa, da moraš vedeti točno kje se postaja nahaja, potem je zelo pomembno imeti točen čas (recimo, če želiš fotografirati Slovenijo, ob preletu... ali kot smo mi morali imeti točen čas, če smo želeli fotografirati postajo tisto sekundo, ko je prečila Sonce). Povedala je, da Rusi nimajo veliko eksperimentov, zato se velikokrat dolgočasijo, povabijo jih, da jim pomagajo pri njihovih eksperimentih.

Poudarila je, da so zelo pomembni odnosi med posadko, zato mesece pred poletom na postajo trenirajo skupaj, da se dobro spoznajo, spoprijateljijo, spoznajo celo družine drug drugega, gredo skupaj na pohode v naravo, kampiranja, da se navadijo, da zgoraj ne bodo imeli udobnosti in luksuza, kot doma in da postanejo vzdržljivi. Pomembno je tudi, da so vljudni drug do drugega, da se izogibajo sporom in skrbijo, da so vsi zadovoljni in imajo kaj početi, ter se tako počutijo koristni, kar je zelo pomembno. Tudi s kontrolnim centrom na Zemlji morajo previdno komunicirati, saj se z njimi lahko le slišijo, kar pa je otežena komunikacija, če sogovornika ne moreš videti. Razen redkih izjem, ko so v območju K band-a, ki omogoča tudi prenos video signala. Tako so ji preko kamere tudi že asistirali pri posegih zunaj postaje v odprtem prostoru. Razložila je še na primeru, ko se je pojavil problem, da je nekje nekaj puščalo, in ko so ji v kontrolnem centru rekli naj to reč razstavi in nekaj zamenja, kar bi trajalo pol ure in potem to še vedno lahko ne bi rešilo problema, njej pa se je zdelo, da sliši kje pušča in, da bi morda bilo dovolj, da bi nekje nekaj malo zategnila, kar bi vzelo le nekaj minut... je previdno razložila kaj vidi in da bi morda to poizkusila narediti, kar bi mogoče rešilo problem in so ji potem dali zeleno luč, da to poizkusi, nakar se je izkazalo, da je sklepala prav... narobe bi bilo, če bi kar direktno rekla: "jaz bom samo zategnila to, pa bo verjetno dovolj"... s tem bi jih lahko užalila, kakor da ona več ve kot oni... tako morajo vedno biti previdni v komunikaciji, kajti drugače bi lahko odnosi postali napeti in ljudje ne bi bili pripravljeni z veseljem sodelovati.

Ko trenirajo v bazenih ni tako kot potem zgoraj, saj imajo še vedno orientacijo svetlobe od zgoraj, pa tudi skafander se po nekaj urah v vodi malo "razleze" (prsti ne sežejo več čisto do konca rokavice), pa tudi sicer je gibanje lažje, ker ni toliko tlaka znotraj, kot potem na postaji. V obleki je čisti kisik in tlak znaša približno tretjino atmosfere, kar predstavlja približno parcialni tlak kisika na Zemlji. Pred poletom so nekaj časa na 100% kisiku, da se iz telesa izloči ves dušik, ki bi drugače povzročil trajne poškodbe možganov (podobno kot pri potapljačih, ki so, ko pridejo iz globin, nekaj časa v hiperbarični komori). Od takrat naprej dihajo vedno čisti kisik - v skafandru. Ker je obleka pod takim tlakom, je še težje upogibati okončine kot na treningih v bazenu, obleka ne omogoča prostega gibanja v vseh smereh, ampak je gibanje bolj podobno robotskemu, zato se je treba temu privaditi in se premikati tudi s telesom, in se s tem naučiti, kako si najlažje "pripeljati" delo v prostor pred sabo, kjer potem lahko opravijo, kar pač morajo. Po 6 urnem delavniku zunaj postaje prsti na rokah prav bolijo, saj je znotraj rokavic trdo, podobno bi nas bolelo, če bi s prsti 6 ur tolkli po trdi plastiki. Prsti so tudi debeli in okorni.

Pri delu zunaj uporabljajo različno orodje, ki pa ga je omejeno kosov, zato morajo paziti, da ga ne izgubijo (sama je že izgubila neka stvari, med drugim kamero). V ta namen uporabljajo "klipsne" (karabinjer) na katere zataknejo orodja. Ob uporabi ga pritrdijo na vrvico, ki je pritrjena na njih, kar jim omogoča, da orodje lahko tudi izpustijo ne da bi se bali, da bi jim medtem od-lebdelo stran in bi bilo izgubljeno. Poleg vrvice imajo tudi rigidni (trdi) sistem iz krogličnih sklepov, ki ga lahko po želji oblikujejo kot kačo, s katerim se fiksirajo na postajo, da se lahko bolje posvetijo delu, poleg tega nanj lahko pritrdijo večje kose, da se slučajno ne bi vanje zaleteli in poškodovali obleko.

7 gramski predmet (prikazan v sredini) s hitrostjo nad 7 km/s (23.000 ft/s) (orbitalna hitrosti ISS) je v bloku iz aluminija naredil krater premera 15 cm (5 7/8 palcev).

Ob tem je povedala še zgodbo, ko je popravljala sistem za odpiranje in zapiranje solarnih panelov in je "slišala" ko so vklopili motor panelov, čeprav je bila v odprtem prostoru... ko je to povedala posadki ji niso verjeli, češ da ni mogoče, sama se je sprva počutila neumno, a si je kmalu razjasnila, da je slišala motor zato, ker so se vibracije prenašale po ogrodju postaje, sama pa je bila fiksirana na postajo, zato so se vibracije prenesle na njen skafander in jih je lahko slišala.

Izhodi iz postaje ponavadi trajajo 6 ur, s časoma je dobila občutek za čas, tako da je štela obhode okoli Zemlje (90 minut/obhod), tako da 4 krat okoli in je konec "šihta". Glede tega koliko časa porabijo za določene opravke je povedala, da gre približno tretjino časa za vzdrževalna dela, tretjino za eksperimente, tretjino pa porabijo za druge stvari (spanje, hranjenje, rekreacija, osebne stvari...).

Pri delu zunaj je morala paziti tudi na nazobčane površine kraterčkov na zunanjosti postaje, ki nastanejo ob trkih meteorjev. Na njih bi se potencialno lahko poškodoval skafander. Imajo pripravljen tudi scenarij, če bi prišlo do uhajanja kisika ob preboju kakšnega meteorja, vendar do tega še nikoli ni prišlo. V primeru luknjice bi jo najprej odkrili s sistematičnim izoliranjem posameznih predelov postaje, jo locirali z instrumentom za merjenje gradienta tlaka in nato zadelali z snovjo podobno mešanici plastelina in betona in kovinsko ploščo. Ob večjem uhajanju kisika pa bi bili primorani zapustiti postajo. Večjim smetem (nevarnostim) na orbiti, na katere jih opozarjajo z Zemlje, se sicer izogibajo z giroskopi in raketnim pogonom.

O tem kakšni so občutki ob pogledu na Zemljo, Luno, zvezde, je dejala, da sprva ni znala prepoznati oblike na Zemlji, kajti vedno je prekrita v veliki meri z oblaki, s časoma pa se je naučila kako prepoznati obale celine, reke, jezera, gozdove (recimo Brazilski so veliki in temno zeleni), gorovja, da se pri Indiji lepo vidi, da se je morala zaleteti v Azijo in tako ustvariti nagubana Himalajska gorovja. Da pa se gorovij ne vidi tako 3D, saj je postaja visoko nad Zemljo v primerjavi z višino gora (400 km : 8 km), kot če bi gledali reliefni globus. Je pa uspela videti tudi tako majhne podrobnosti kot recimo Kip svobode v New Yorku, katerega dolga senca (ob lokalnem sončnem zahodu) ga je izdala. Videla je tudi ladje, ki za sabo puščajo sledi. Pa ledene gore, ki so v primerjavi z oblaki bolj modre barve in jih je lahko slediti. Na nočnem delu Zemlje pa se lepo vidi luči mest, ki se v obliki pajčevin razpredajo po celinah, obalna mesta lepo definirajo obale celin. Lepo se vidi tudi auroro in pa strele, ki se nekako držijo v ravnovesju, švigajo na enem in na drugem koncu Zemlje.

Za Luno je rekla, da je kristalno čista, bolj 3D izgleda in da se zelo dobro vidi vsako podrobnost na njej, da kraterji prav izstopajo in se lepo vidi žarke iz njih. Zvezd pa da je videti nešteto več in da težko prepoznaš ozvezdja, saj se glavne zvezde skrijejo med nešteto drugih. Dobila je občutek globine, prostranosti vesolja, čutila je, da tema "gre" tja v globino (kot se je izrazila: "you can feel it goes..."), občutek, da zvezde niso vse enako oddaljene. Obenem je dobila občutek majhnosti nas in Zemlje proti prostranosti vesolja, saj je Zemlja naše edino zavetje, ki ga imamo, za druga v vesolju ne vemo in tudi dosegljiva niso. Zavedati bi se morali, da je Zemlja vse kar imamo in, da moramo z njo lepo ravnati... saj Zemlja nas bo preživela, se bo prilagodila, ampak mi ne bomo preživeli vseh teh sprememb. Tudi o podnebnih spremembah in o dvomu ali so res antropogenega izvora je bilo govora ... vsekakor s svojim vplivom na okolje pospešujemo spremembe in s tem sprožamo vse več podnebnih ekstremov. Povedala je, da veliko astronavtov postane vernih potem, ko izkusijo vesolje, verjetno ravno zato, ker dobiš ta občutek majhnosti človeka in Zemlje, osuplosti nad velikostjo vesolja in ponižnosti do vesolja.

Govorila je o tem, da so zgoraj vsa opravila težja, težko je že jesti saj moraš držati krožnik, vilice ali žlico in še paziti, da ti kaj ne odleti kam, hrano imajo že pripravljeno in si jo samo pogrevajo. Lase si strižejo in imajo zraven sesalec, da vse posesa. Sama si jih je strigla mokre, da so bili sprijeti in niso tako leteli okoli. Moški so večinoma brivnike in "trimmerje" pritrdili direktno ob cev sesalca. Karkoli se sicer izgubi znotraj postaje, prej ali slej pristane na filtru prezračevalnega sistema, ki ga redno čistijo, ni pa zaradi prezračevanja čutiti prepiha. Problem so lahko tudi ostriženi nohti. Presenetljiva težava s katero se srečujejo je, kako se sprostiti, ko greš spat, saj ni podlage na katero bi se ulegel in jo čutil na telesu, da bi lahko sprostil vse mišice telesa. Posledično ostanejo napeti. Rabila je več tednov, da se je malo navadila. Pomagala si je s tem, da si je dala nekaj okoli vratu in glave (kot na letalu), da je imela občutek, da je nekam položila glavo. Zgoraj je sanjala o tem kaj je ali bo morala delati, se pravi tisto kar se ji je dogajalo, podobno kot sanjamo na Zemlji stvari, ki so se nam dogajale čez dan. Rekla pa je, da so vse sanje bile pozitivne, ni imela nočnih mor in da je tudi takrat, ko je bila že nazaj na Zemlji kdaj sanjala, da je gor. Želi si, da bi še kdaj obiskala ISS, kajti zgoraj je super! Rekla je tudi, da so imeli obvezno spanje, saj so morali biti vedno spočiti, če bi prišlo do kakšnih nepredvidenih dogodkov, zato so imeli odrejen spanec, čeprav zgoraj ni klasičnega dneva (90 minut za en obhod), uporabljali pa so čas Greenwich-a. Japonce, ki so deloholiki, je bilo potrebno prav prisiliti, da so šli spat.

Prihodnost poletov na ISS pa je negotova in vprašljiva, saj se ohlajajo odnosi med Rusi in ZDA, zaenkrat imajo zagotovljene prevoze iz Ruskega Bajkonurja v Kazahstanu do leta 2020, kako bo naprej ni gotovo, zato so tudi nadaljnje raziskave na ISS ogrožene.

Shema Mednarodne vesoljske postaje - International Space Station (ISS).

Nazaj na aktualno stran.
Nazaj na domačo stran.