Astronomski tabor 30. in 31. maj 2014 - Smohor (782 m), uni3 - skupina iz Poljanske
  • Astronomski tabor 30. in 31. maj 2014
    - Šmohor (782 m), uni3 - skupina iz Poljanske


    Slika udeležencev Astronomskega tabora Univerze za tretje življenjsko obdobje - Šmohor 30. in 31. maj 2014.

    Na prelep in nadvse slikovit (a širši javnosti nekoliko manj znan hrib) Šmohor (787m) nad Laškim, smo se na povabilo sošolca Mirana Šinigoja odpravljali skoraj 2 leti - in - uspelo nam je. Zmeraj je kaj prišlo vmes - vreme, udeležba, ... A na koncu smo le izbrali prav primeren termin, letni čas - konec pomladi, začetek poletja, vreme, ... in mini astronomski tabor je uspel. Hvala Miranu za organizacijo in seveda Heleni ter vsem ostalim udeležencem - Albini, Samotu, Boštjanu, Vančotu, Antonu z družico, prijaznemu osebju koče, ...

    Oprema uporabljena na Astronomskem taboru Šmohor 2014:
     * Teleskop: Dobson, Skywatcher SW680 203mm/1200mm - (8"), f/6 (last: Univerza za tretje življenjsko obdobje - Poljanska, Lj.)
    * Teleskop H-alfa: Lunt H-alfa teleskop 35 mm premera (f=400mm, zoom okular 7mm - 21mm) (last: Zorko Vičar)
    * Dva daljnogleda: Celestron SkyMaster 15X70 (last: Zorko, Boštjan)
    * Laserski kazalnik: zelen (last: Zorko)
    * Karta: ADV zvezdna karta (last: Zorko)
    * Okularji (last: Zorko), povečave in efektivni zorni kot pri gorišču 1200 mm:
    gorišče okularja vidno polje okularja ° povečava_M = f_ob/f_ok efektivno_polje=polje_ok/M °
    40 mm 42 ° 30x 1.4 °
    15 mm 66 ° 80x 0.83 °
    6 mm 66 ° 200x 0.33 °
    4.7 mm 82 ° 255.3x 0.32 °



    KAJ SMO OPAZOVALI - SEZNAM OBJEKTOV Z NEKATERIMI OSNOVNIMI PODATKI

    Dvojne zvezde
    Ker je noč bila prekrasna, smo pogledali zgolj eno lepših dvojnih zvezd (beta - Laboda, Alibireo) v kljunu Laboda. Ostali čas smo raje namenili meglicam, kopicam in galaksijam, ki jih iz Ljbljane težko opazujemo.

    - beta Laboda
    Razmik (34,4")
    Magnitudi 3,1 in 5,1
    Oddaljenost 430 ± 20 sv.l. (svetloba, ki jo danes sprejemamo v oči, je bila oddana v času Trubarja)

    Ker je bila ura skrajno pozna, si nismo uspeli ogledati naslednjih dvojnih zvezd (pa drugič):
    zeta Velikega medveda ali Mizar in Alkor (82 sv.l., 720", [Mizar A, B - 14.5"]), Karlovo srce (110 sv.l., 19.4", 2.9 in 5.5 mag), beta Škorpijona (400 sv.l., 13,6", 2,6 in 4,9 mag), epsilon Lire (dvojno-dvojna, 162 sv.l., 208", [2,6", 2,3"], 5 in 5 mag) alfa Tehtnice (75 sv.l., 3'51", 2.8 in 5.2 mag), gama Leva (130 sv.l.), gama Andromede (350 sv.l., 9.7", 2,3 in 4,8 mag).


    Galaksije
    Ogledali smo si (seveda poleg naše Rimske ceste) pet svetlejših galaksij: M31, M81, M82, M51 ali M51a, NGC5195 ali M51b


    M31(Andromeda)
    Oddaljenost 2.54 ± 0.11 milijonov sv.l.
    Rdeči premik z=-0.001001
    Magnituda 3.44
    Dimenzije 190' × 60'


    NGC5195 ali M51b (Lovski psi)
    Oddaljenost 25 ± 3 milijonov sv.l.
    Rdeči premik 465 ± 10 km/s
    Magnituda 10.5
    Dimenzije 5.8' × 4.6'

    M51a ali NGC 5194 - Vrtinec (Lovski psi)
    Rdeči premik 463 ± 3 km/s
    Oddaljenost 23 ± 4 milijonov sv.l.
    Dimenzije 11.2' × 6.9'
    Magnituda 8.4

    M81 (Veliki medved)
    Oddaljenost 11.8 ± 0.4 milijonov sv.l.
    Rdeči premik z = -0.000113 ± 0.000013
    Magnituda 6.94
    Dimenzije 26.9' × 14.1'

    M82 (Veliki medved)
    Oddaljenost 11.5 ± 0.8 milijonov sv.l.
    Rdeči premik 203 ± 4 km/s
    Magnituda 8.41
    Dimenzije 11.2' × 4.3'

    IN seveda Rimaska cesta, do središča v Strelcu je približno 24000–26000 sv.l.


    Kroglaste kopice
    Ogledali smo si:
    M3, M13, M4, M22

    M3 (Lovski psi) Oddaljenost 33.9 tisoč sv.l.
    Število zvezd 500 000
    Magnituda +6.2
    Dimenzije 18.0'
    Premer 180 sv.l.

    M13 (Herkul) Oddaljenost 22.2 tisoč sv.l.
    Število zvezd 300 000
    Magnituda 5.8
    Dimenzije 20'
    Starost 11.65 milijart let
    Premer 168 sv.l.

    M4 (Škorpijon) Oddaljenost 7.2 tisoč sv.l.
    Število zvezd 100 000
    Magnituda 5.9
    Dimenzije 26.0'
    Premer 70 sv.l.

    M22 (Strelec) Oddaljenost 10.6 ± 1.0 tisoč sv.l.
    Število zvezd 500 000
    Magnituda +5.1
    Dimenzije v loč minutah 32'
    Premer 100 sv.l.


    Razsute kopice:
    M11, Hi-h

    M11 (Ščit)
    Oddaljenost 6200 sv.l.
    Število zvezd 2900
    Magnituda 5,8
    Dimenzije v loč minutah 14.0'
    Velikost 24 sv.l. Starost 220 milijonov let

    Hi-h [NGC 869 in NGC 884] (Perzej)
    Oddaljenost 7.5 tisoč sv.l.
    Število zvezd 600
    Magnituda 3.7 in 3.8
    Dimenzije v loč minutah 60'


    Planetarne meglice:
    M27, M57

    M27 (Lisička)
    Oddaljenost 1360 sv.l.
    Magnituda 7.5
    Dimenzije v loč minutah 8.0' × 5.6'
    Premer 2.88 sv.l.
    Eksplozija nove se je zgodila pred približno 3500 leti

    M57 (Lira)
    Oddaljenost 2300 sv.l.
    Magnituda 8.8
    Dimenzije v loč minutah 1.4' x 1.0' (ali pri. 4' x 4' - zunanji del) - 1'/stoletje
    Premer 2.6 sv.l.
    Eksplozija nove se je zgodila pred 7000 leti


    Meglice v Strelcu in okolici (okrog 3h zjutraj):
     M8, M20, M17, M16

    M8 [Laguna] (Strelec)
    Oddaljenost 4100 sv.l.
    Magnituda 6.0
    Dimenzije v loč minutah 90' × 40'
    Dimenzije 55 × 20 sv.l.

    M20 [Trifid ali meglica Trojica] (Strelec)
    Oddaljenost 5200 sv.l.
    Magnituda 6.3
    Dimenzije v loč minutah 28.0' x 28.0'

    M17 [Labod] (Strelec)
    Oddaljenost 5000 sv.l.
    Magnituda 6.0
    Dimenzije v loč minutah 11.0' x 11.0'
    Dimenzije 15 - 40 sv.l.

    M16 [Orel] (Kača)
    Oddaljenost 7000 sv.l.
    Magnituda 6.0
    Dimenzije v loč minutah 35.0' x 27.5'
    Dimenzije 70x55 sv.l.


    Planeti in Sonce:
     Saturn, Mars (Jupiter nam je prej zašel, saj je bilo do 00:30 h več ali manj oblačno). Po 00:30 se dokončno zjasnilo in to kako - mlada Luna je že zašla in Rimska cesta je žarela kot že dolgo ne.

    31. maja smo vstali v prelepo sončno jutro in kraljevo (na klopeh sredi idiličnega travnatega dvorišča koče) opazovali našo zvezdo Sonce. Sonce seveda ni skoparilo, ponudilo nam je res razkošne izbruhe (protuberance), filamente, konvekcijske celice, pege - odlično.


    Sledi beseda o razmerah za opazovanja, nekaj slik, kart in opisov opazovanih objektov
    Skupna ocena opazovanj je + 10. Vremenska napoved je bila zelo obetavna, a je jasna noč "zamujala" kar za 3 ure in nas je tako držala v (prijetni) negotovosti - a plačilo je bilo izredno bogato (sreča je na strani pogumnih).
    Zgodila se nam je noč z odlično presevnostjo (transparenco, super za meglice in galaksije). A obstaja še "A". Odlična presevnost je kdaj tudi znanilka turbolence - slabega seeinga (torej "migetanja") - posledično skromne raz-ločljivosti dvojnih zvezd, s skromnim zaznavanjem podrobnosti na planetih, ... A ni bilo prehudo, saj so razmere dovoljevale povečave tja do 200x.
    In vsi bi potrdili, po nekajurnem čakanju, izjemne občutke ob pogledu na jasno zvezdno nebo: "Zvezde na nebu žare, upanje svetlo bude ..." Sošolke in sošolci, ki smo jih potegnili iz tople postelje in iz sanj, so se ob pogledu v nebo in okular v hipu prebudili v srebrno zvezdno noč.
    Pogoji so torej bili za galaksije, meglice in kopice zelo ugodna - tja do povečav 150x kar izjemni (kristalno čist zrak).
    Kaj pa planeti?
    Slika Marsa je kazala rahle obrise površine (a nič več), Saturn je bil soliden, a še zdaleč ne tako lep kot 13. marca 2012 na Jeruzalemu (natančneje Svetinje, Kupljen - naše prvo opazovanje izven Ljubljane) - a takrat smo opazovali z mojim teleskopom "le" 130 mm premera (namizni Dobson). Ker so planeti tudi iz mesta dokaj dobro vidni, nas nekoliko slabši seeing tokrat ni prav nič motil. Iz Šmohorja smo v resnici zares prvič spodobno zrli v megličaste objekte globokega neba, ki jih v Ljubljani sploh ne vidimo ali pa zgolj bežno.
    Še komentar glede opreme. Astronomija ima na Univerzi za tretje življenjsko obdobje že kar 20-letno tradicijo (1994-2014) - sam sem zraven (s prekinitvami) 19 let - a komaj lani je univerza kupila prvi in hvala bogu soliden teleskop - in splačalo se je. Prej smo zmeraj uporabljali lastne ali šolske teleskope ... A na Poljanski še ni rešen problem opazovališča ...
    Temperature so bile za to višino in čas še kar znosne - no po drugi uri zjutraj so rokavice bile že kar najbolj zaželjen del opreme. A vseeno smo čisto človeško preživeli noč pod zvezdami. Seveda so udeleženci po dveh urah opazovanj počasi (zaradi mraza) drug za drugim odromali v tople postelje, v zavetje prijetne koče. Opozorila o topli obleki niso nikoli dovolj slišana (tudi o rokavicah, toplih čevljih, ...). Do polčetrte ure sva ostala zgolj še jaz in Helena. Ob 03:48 se je namreč končal navtični mrak (jutranja zarja je tako ugašala zvezde) in čas je bil za vsaj dobre tri ure spanja. Še prej sva pospravila opremo.

    OPOZORILO
    Kdaj so podatki o nebesnih objektih, ki sledijo v opisu, različni - odvisno od vira!!!

    1. Planetarna meglica M57, M27, dvojna zvezda Albireo, razsuta kopica Obešalnik



      2. Razen Saturnovih prstanov je verjetno meglica Prstan (M57) najbolj znameniti nebesni obroč. Njen klasičen izgled je seveda zaradi naše perspektive. Nedavno kartiranje razširjajoče se 3-D strukture meglice, ki je delno osnovano na tem jasnem Hubblovem posnetku nakazuje, da je meglica razmeroma gost svitek, ovit okoli središča oblaka sijočega plina v obliki nogometne žoge. Pogled iz planeta Zemlja je v smeri daljše osi nogometne žoge, pravokotno na prstan. Seveda na tem dobro proučenem primeru planetarne meglice sijoča snov ne prihaja iz planetov. Namesto tega predstavlja plinasti pajčolan zunanje plasti, odnešene iz umirajoče, nekoč Soncu podobne zvezde, ki jo zdaj vidimo kot drobcen izvor svetlobe v središču meglice. Močna ultravijolična svetloba iz vroče središčne zvezde ionizira atome v plinu. Na sliki je modra barva v središču ionizirani helij, turkizna barva notranjega prstana je sij vodika in kisika, rdečkasta barva zunanjega prstana pa je od dušika in žvepla. Meglica Prstan ima premer okoli enega svetlobnega leta in je oddaljena 2000 svetlobnih let.
      Bo naše Sonce nekoč podobno tej meglici? Tako kaže. Meglica M57 je ena lepših primerov planetarne meglice, plinastega oblaka nastalega ob koncu življenja zvezde podobne Soncu.
      Seveda - mi planetarne meglice M57 nismo videli tako slikovito, barvito in na veliko, a obroček se je izvrstno razločil na temnem nebesnem ozadju.
      Vir: APOD


      M27: meglica Ročka
      Prvi namig, kaj bo ostalo od našega Sonca je bil slučajno odkrit leta 1764. Takrat je Charles Messier sestavljal seznam megličastih objektov, da jih ne bi zamenjal s kometi. Sedemindvajseti objekt v Messierjevem seznamu, danes poznan kot M27 ali meglica Ročka je planetarna meglica. Je primer meglice, ki jo bo naredilo naše Sonce, ko se bo v njegovem jedru ustavilo zlivanje jeder. M27 je ena najsvetlejših planetarnih meglic na nebu in jo lahko z binokularjem vidimo v ozvezdju Lisičke. Svetloba iz M27 potrebuje okoli 1000 let, da nas doseže. Prikazani posnetek je digitalno izostren v treh standardnih barvah. Razumevanje fizike in pomena M27 je bilo izven zmožnosti znanosti 18. stoletja. Tudi dandanes ostajajo mnoge stvari o bipolarnih planetarnih meglicah neznane, kot pri M27, vključno s fizikalnim mehanizmom, ki odnese zvezdno zunanjo plinsko ovojnico in pusti vročo rentgensko belo pritlikavko.


      Planetarna meglica M57, [M56] - Lira.


      Planetarna meglica M27 - Lisička.


      Izjemen trojček: prekrasna dvojna zvezda Albireo (Labod, zgoraj), planetarna meglica M27 v Lisički (levo spodaj) in desno spodaj kopica Obešalnik ("Al Sufi's Cluster ali Brocchi's Cluster"), tudi v Lisički. Razsuta kopica Obešalnik, se nam je v časovni stiski to noč izmuznila.


      Albireo, beta Laboda.


    2. Kroglasta kopica M13, razsuta kopica M11



      3. Kroglasta kopica M13, [M92] - Herkul.


      Kroglasta kopica M13 v Herkulu.
      Leta 1716 je Angleški astronom Edmond Halley zapisal: "To je majhna packa, ki jo vidimo s prostim očesom ko je nebo vedro in ni Lune". Seveda je M13 zdaj znana kot Velika kroglasta zvezdna kopica v Herkulu in ena najsvetlejših kroglastih zvezdnih kopic na severnem nebu. Pogled skozi teleskop razkrije spektakularne stotine tisoče zvezd. Na razdalji 25.000 svetlobnih let se zvezde v kopici drenjajo na območju s premerom 150 svetlobnih let. Ko pa se bližamo jedru kopice lahko njihovo število naraste na 100 zvezd v kocki, katere stranice merijo le 3 svetlobna leta. Za primerjavo, Soncu najbližja zvezda je oddaljena preko 4 svetlobna leta. Skupaj z gostim jedrom kopice so tudi zunanji deli M13 poudarjeni na tem ostrem barvnem posnetku. Razvite rdeče in modre zvezdne orjakinje so na sliki v rumenkastih in modrih odtenkih.



      M11 (razsuta kopica), [M26] - Ščit.


      M 11 v Ščitu - ena najlepšik razsutih kopic. Brez težav jo vidimo v daljnogledu, a za razkritje njene celotne (izjemne) strukture potrebujemo teleskope premera 20 ali več cm in povečave 80 ali več.
      Podatki:
      M11 (Ščit)
      Oddaljenost 6200 sv.l.
      Število zvezd 2900
      Magnituda 5,8
      Dimenzije v loč minutah 14.0'
      Velikost 24 sv.l. Starost 220 milijonov let
      -------------------------------
      Vir: http://scienceblogs.com/startswithabang/2011/03/28/do-you-know-your-nearest-star/


    3. Galaksije M81, M82, M51, NGC5195, razsuta kopica HI-h Perzeja



      4. Galaksiji M81 in M82 v Velikem medvedu. Tudi v daljnogledu 15x70 sta bili galaksiji lepo razpoznavni.


      Skupina galaksij okoli M81 skozi meglico Integrated Flux
      Velike galaksije in šibke meglice poudarjajo ta globoki posnetek skupine galaksij okrog M81. Prvo in predvsem je na tem širokem 12 ur dolgem posnetku veličastno oblikovana spiralna galaksija M81, največja galaksija, ki jo vidimo na sliki. M81 je v gravitacijski interakciji z M82 tik pod njo, veliki galaksiji z nenavadnim halojem vlaknastega, v rdeči barvi sijočega plina. Na sliki vidimo mnoge druge galaksije iz skupine galaksij okrog M81, kot tudi slučajen blisk satelita, ki je pustil sled na levi strani posnetka. Skupaj z drugimi skupinami galaksij, vključno z našo lokalno jato in jato v Devici je skupina M81 del obsežne superjate galaksij v Devici. Vso to menažerijo galaksij gledamo skozi nežen sij meglice Integrated Flux, malo proučevanega kompleksa oblakov razpršenega plina in prahu v naši Galaksiji.


      Veliki medved - galaksije: M82, M81, M101, ...
      Lovski psi - galaksiji M51a in M51b.


      Galaksija Vrtinec M51 je klasična spiralna galaksija. Oddaljena je le 30 milijonov svetlobnih let in meri v premeru celih 60 tisoč svetlobnih let. M51, znana kot NGC 5194, je ena izmed najsvetlejših in najbolj slikovitih galaksij na nebu. Zgornja slika je digitalna kombinacija zemeljskih posnetkov z 0.9 metrskim telescopom na Kitt Peak National Observatory in vesoljskim posnetkom Hubblovega vesoljskega teleskopa, ki poudarja ostre značilnosti, ki so navadno preveč rdeče, da bi jih lahko videli. Vendar lahko vsakdo z dobrim binokularjem vidi tale Vrtinec, če se ozre proti ozvezdju Lovskih psov (Canes Venatici). M51 je spiralna galaksija tipa Sc in je glavna članica celotne skupine galaksij. Astronomi menijo, da je spiralna struktura M51 primarno posledica gravitacijske interakcije z manjšo galaksijo (NGC5195), ki se nahaja na zgornji polovici slike.
      Ti dve galaksiji sestavljata znak našega Astronomskega društva Vega - Ljubljana (slika spodaj).




      Andromedina galaksija M31. Skica - kako najdemo nam najbližjo galaksijo (2.5 milijona sv.l.) s pomočjo ozvezdij Kasiopeje, Andromede in Pegaza.

      Primerjava Lune (navidezna velikost na nebu 0.5°) in galaksije M31 v Andromedi (velikost okrog 3°, to je navidezno kar 6 Lun).


      Primerjava slik galaksije M31 (navidezna velikost na nebu okrog 3°) skozi daljnogleda premera leč 50mm, povečavi 7 in 10, zorni polji okrog 6 in dobre 4 ločne stopinj

      Z daljnogledom smo uživali v klsičnih nebesnih objektih (galaksija M31 v Andromedi, dvojna razsuta kopica HI-h v Perzeju, Obešalnik v Lisički, dvojno zvezda Albireo v Labodu, ... ), ki smo jih seveda brez težav ujeli in so v 70 mm-skem daljnogledu za nas na novo zažareli kot enkratni nebesni biseri. Brez večjih težav smo v daljnogledu zazanali tudi objekte kot so: M13, M11, M27, M31, M81, M82, (M33 v Trikotniku - zraven Andromede nam ni bila usojena).


      Šok, dvojna razsuta kopica HI-h Perzeja je to noč v našem 20 cm teleskopu naravnost zažarela - tako kot v naši 300 mm-ski Ciki (Dobson 300 mm, f/5) na Šentvidu. Tako čez palec lahko torej rečemo naslednje (primerjamo teleskope in različne pogoje) - premer objektiva 200 mm izven svetlobnega onesnaženja da opazovalno podobne rezultate kot 300 mm na robu Ljubljane (ne v mestu, ampak na robu). V resnici nudi 200 mm v hribih več kot 300 mm na Sentvidu nad Ljubljano.


      Slika, ki kaže lego dvojne kopice Hi-h [NGC869, NGC884] v Perzeju.

      Dvojna zvezdna kopica
      Obstaja malo zvezdnih kopic, ki jih lahko vidimo tako tesno skupaj. Čeprav je oddaljen le 7000 svetlobnih let, je ta par razsutih galaktičnih zvezdnih kopic enostavna tarča za binokularje. Nahaja se v ljubkem zvezdnem polju severnega ozvezdja Perzej. Kopici sta vidni tudi s prostim očesom iz temnih lokacij, tako da ju je leta 130 pred n. št. grški astronom Hiparh vključil v svoj katalog. Poznamo ju z imenom h in hi Perzeja, oziroma NGC 869 (zgoraj desno) in NGC 884. Zvezdni kopici sta med seboj oddaljeni le nekaj sto svetlobnih let in ju sestavljajo zvezde, ki so veliko mlajše in bolj vroče od Sonca. Poleg tega, da sta tesno skupaj, sta starosti obeh kopic razbrani na podlagi posamičnih zvezd podobni - to predstavlja dokaz, da izhajata obe kopici iz istega območja nastajanja zvezd.



    4. PRELEPE PODOBE STRELCA Z OKOLICO
      (poletni raj za navdušence opazovalne astronomije)




      5. Ozvezdje Strelca z okolico - je zaradi lege in poletne kratke noči, velikokrat manj opazovan del neba. V resnici pa je Strelec območje z največ zanimivimi nebesnimi objekti.


      Kroglasta kopica M22, ki jo vidimo na zgornji sliki vsebuje nekaj 100.000 zvezd. Te zvezde so nastale skupaj in so gravitacijsko povezane. Krožijo okoli središča kopice, slednja pa kroži okoli središča naše Galaksije. Do sedaj je znanih okoli 140 kroglastih kopic, ki se nahajajo v približno sferičnem haloju okoli Galaktičnega središča. Gledano iz Zemlje, kroglaste kopice niso enakomerno razporejene po nebesni sferi in to dejstvo je bilo ključno pri ugotovitvi, da naše Sonce ni v središču naše Galaksije. Kroglaste kopice so zelo stare. Obstaja enostavna metoda za določitev njihove starosti, ki skoraj dosega 13.7 billijonov (milijard) let - starost vsega vesolja. M22 je ena najsvetlejših kroglastih kopic.




      M8 - Laguna (spodaj, 6 mag.) in M20 - Trifid (zgoraj, 9 mag.) - izjemna bisera v Strelcu. Vidna tako z daljnogledom kot teleskopom, M8 tudi s prostim očesom. Vir: http://www.atlasoftheuniverse.com/nebulae/m08m20.html.
      Poimenovanje Trifid (M8) izhaja iz latinske besede trifidus (tridelen, razcepljen na tri dele), zato jo lahko poimenujemo tudi Trojica. Meglica je namreč sestavljena iz treh delov.


      Vir:
      http://apod.fmf.uni-lj.si/ap130712.html
      Pojasnilo: Petnajst stopinj širok posnetek obsega natrpano zvezdno polje v ozvezdju Strelec v smeri središča naše Galaksije. V resnici leži Galaktično središča blizu desnega kota tega bogatega zvezdnega polja, v sredini katerega opazimo enajst svetlih zvezdnih kopic in meglic. Vseh enajst je označenih v katalogu, ki ga je sestavil kozmični turist 18. stoletja Charles Messier. M8 (Laguna), M16 (Orel), M17 (Omega) in M20 (Trifid), ki so za zvezdne raziskovalce pridobile status zvezdnika, se bahajo z rdečkastimi odtenki emisijskih meglic, ki so vezane na področja nastajanja zvezd. V malih teleskopih pritegnejo pozornost ,v tem natrpanem zvezdnem območju,tudi zvezdne kopice: M18, M21, M22, M23, M25 in M28. M24 je tisoče svetlobnih let dolg oblak Galaktičnih zvezd, ki zavzema širše območje od posamičnih kopic, in ga vidimo skozi režo v zatemnilni tančici prahu. Postavite kurzor na posnetek (ali kliknite sem) za pomoč pri identifikaciji Messierjevih enajst.




    OBJEKTI - ZA KATERE NAM JE ZMANJKALO NOČI (PA DRUGIČ) !!!


    »Kopica alfa Perzeja«, imenujejo jo tudi Melotte 20 ali Collinder 39, se čarobno svetlika – razkrije nam bogastvo zvezd in novih vzorcev, ki jih v manjših daljnogledih ne zaznamo. Za Melotte 20 nam je zmanjkalo časa in mraz je že prevč pritiskal.


    M33: galaksija v Trikotniku
    V majhnem severnem ozvezdju Trikotnik se nahaja ta veličastna galaksija M33, ki ji gledamo naravnost v lice. Njeno priljubljeno ime je galaksija Vetrnica ali pa galaksija Trikotnik. Njen premer je preko 50.000 svetlobnih let in je tretji največji v lokalni jati galaksij za galaksijo Andromeda (M31) in našo Galaksijo. Z oddaljenostjo okoli 3 milijone svetlobnih let od naše Galaksije za M33 smatrajo, da je satelit Andromedine galaksije in astronomi v obeh galaksijah bi verjetno imeli spektakularne poglede na veličastne spiralne zvezdne sisteme drug drugega. Kot je videti na pogledu iz Zemlje ta oster sestavljen mozaik iz 25 posameznih posnetkov lepo prikazuje modre zvezdne kopice in rožnata območja nastajanja zvezd v M33, ki sledijo galaksijinim ohlapnim spiralnim rokavom. Pravzaprav je votlikava NGC 604 najsvetlejše območje nastajanja zvezd, ki ga vidimo tukaj na položaju urinega kazalca ob 1h, gledano iz središča galaksije. Podobno kot pri M31 je populacija dobro izmerjenih spremenljivk v M33 pomagala, da je ta bližnja spirala postala vesoljsko merilo za določanje razdalj v vesolju.



    V Labodu je žarela Tančica (Veil Nebula) - a se ji nismo uspeli posvetiti.



    V Pegazu se nahaja lepa galaksija NGC7331 in kroglasto kopico M15. Tudi ta dva objekta nam je vzel mraz in kratka noč.


    M16 - od daleč je objekt podoben Orlu. Pogled na meglico Orel od blizu pa razkrije svetlo območje, ki je v resnici okno v središče večje temne ovojnice prahu. Skozi to okno vidimo močno osvetljeno delavnico, kjer je nastala celotna odprta kopica. V tej votlini so visoki stebri in okrogle globule temnega prahu ter hladnega molekularnega plina, kjer še vedno nastajajo zvezde. Vidnih je že nekaj mladih svetlih modrih zvezd, katerih svetloba in vetrovi povzročajo izgorevanje preostankov vlaken ter sten plinov in prahu. Emisijska meglica Orel z oznako M16 se nahaja okoli 6500 svetlobnih let od nas, premer ima okoli 20 svetlobnih let in je vidna z binokularjih v smeri ozvezdja Kače (Serpens, to je v bistvu drugi del ozvezdja Kače, tudi Telo kače - Serpens Cauda).


    Meglici Orel in Labod pokrivata to obširno zvezdno pokrajino, teleskopski pogled na Strelčev spiralni rokav v smeri središča naše Galaksije. Orel, znan tudi kot M16 je na levi nad središčem, Labod ali M17 je spodaj desno. Globok posnetek z velikim poljem prikazuje vesoljske oblake kot svetlejša območja aktivnega nastajanja zvezd. Nahajajo se vzdolž spiralnega rokava prelitega z rdečkasto emisijo, značilno za atomarni plin vodik in prašne temne meglice. Pravzaprav sta središči obeh meglic lokaciji dobro znanih bližnjih posnetkov nastajanja zvezd, ki ju je posnel Hubblov vesoljski teleskop. M17, imenovana tudi meglica Omega je oddaljena okoli 5500 svetlobnih let, M16 pa je oddaljena kakih 6500 svetlobnih let. Na sliki, ki pokriva na nebu 3 stopinje se raztegnjena krila meglice Orel raztezajo na razdalji 120 svetlobnih let.

    Ob dobrih pogojih in teleskopu vsaj 25 cm, lahko zaznamo podobo Laboda - meglica M17 v Strelcu.



    Ozvezdje Strelca z okolico. Objekti: M22, M8, M20, M17 in (M16) v Kači so res impozantni, poleg kopice ostalih razsutih in kroglastih kopic ...




    Sledi galerija slik iz Astronomskega tabora Laško, Šmohor (30. in 31. maj 2014).


    Prva opazovanja izven Ljubljane 13. marca 2012 (Svetinje - Slovenske gorice) smo začeli z vinom Jeruzalemskih goric (po klasifikaciji Napoleonovih enologov je področje Jeruzalema v prvem kakovostnem razredu vinskih okolišev sveta). Letošnji astronomski tabor pa smo začeli s pivom med obiskom Pivovarne Laško.

    Že v uvodu smo omenili, da smo se kar dolgo odpravljali na Šmohor - na mini astronomski tabor. Seveda - so objektivni razlogi, ni enostavno uskladiti družinskih in službenih obveznosti, zdravja in vremena - pa še pozitivne volje.

    A na koncu smo le izbrali prav primeren termin, letni čas - konec pomladi, začetek poletja in uspelo je.


    Pred Pivovarno Laško - zadaj je hrib Šmihel s cerkvico. Iz Šmohorja bomo prav tako zrli na ta romatičen hribček.




    Vodenje skozi Pivovarno Laško je bilo nadvse poučno in nobenemu ni bilo žal - da se nam je pridružil. Zvedeli smo tudi, da je najprej bila razstava cvetja (50 let je tega) in naknadno se je priključilo tudi pivo (prireditev Cvetje in pivo), da bi na koncu prevladalo pivo in ime (Pivo in cvetje).


    Sam proces zorenja piva in tozadevni stroji s "tisoče" cevmi, senzorjev, ventilov, motorjev, komandno sobo, ... nekoliko spominjajo na vesoljsko ladjo, postajo. No - če pretiravamo s pivom, lahko kmalu "vidimo" zvezde, tudi če je oblačno. Nam se to seveda ni zgodilo - mi smo opazovali resnične zvezde.


    V polnilnici - izjemno zanimivo, vse je več ali manj avtomatizirano.




    Pivovarna Laško je največja slovenska pivovarna s sedežem v Laškem. Na globalnem trgu je prisotna v 33 državah in sicer s proizvodi pod blagovnimi znamkami: Laško, Bandidos, Export Pils, Oda in iC Cider. Celotna prodaja piva je v letu 2009 obsegala 978.833 hl. Začetki poslovanja Pivovarne Laško segajo v leto 1825, ko je medičar in lectar Franz Geyer po navedbah pisnih virov začetnik pivovarstva v Laškem. Pivovarna Laško je v 185 letih obstoja preraslo iz lokalne pivovarne v vodilno proizvajalko piva in z ostalimi podjetji v Skupini Pivovarna Laško, v vodilno proizvajalko mineralnih vod, naravnih vod in brezalkoholnih pijač na slovenskem trgu.
    Zgodovina pivovarstva v Laškem
    Leta 1825 je medičar in lectar Franz Geyer v nekdanjem Valvasorjevem Špitalu (1.lokacija-današnjem hotelu Savinja) uredil obrtno pivovarno, kjer je prvi laški pivovar trinajst let verjetno varil kameno pivo (Steinbier), ki so ga sicer poznali na Koroškem. Ne ve pa se, ali ni morda znal narediti tudi tehnološko zahtevnejšega bavarskega piva.
    Leta 1838 je pivovarno kupil Heinrich August Uhlich, ki je laškemu pivu šele dal pravi sloves. Kot lastnik kopališča v Rimskih Toplicah je svoje pivo gotovo stregel tudi tujim gostom ter ga, zaradi tržaškega porekla, vozil v Trst, trgovsko središče s poznavalci dobre hrane in pijače. Izkazal se je tudi za podjetnega veletrgovca, saj so njegovo pivo pili celo v Aleksandriji in Kalkuti. Pivovarna Laško v času Simona Kukca leta 1898
    Naslednji lastnik Anton Larisch je leta 1867 postavil ob vznožju sv. Krištofa in Šmihela (2.lokacija- bivša Volna) novo pivovarno, ki je bila takrat največja na Spodnjem Štajerskem. Slovel je po tem, da je osebno nadziral kakovost piva in jo celo izboljšal, povečal pa je tudi zmogljivosti pivovarne.
    Leta 1889 je pivovarno kupil žalski pivovar Simon Kukec, izrazito slovensko usmerjeni narodni buditelj. Ker je bil dober organizator, finančnik, gospodarstvenik, povrh pa še posebej naklonjen novostim, velja za najpomembnejšo osebnost v zgodovini laške pivovarne. Uveljavil je novo vrsto piva in prvo pivsko znamko - termalno pivo, ki v svoji izpeljanki živi še danes. S številnimi poskusi je ugotovil, da termalna voda pivu izboljšuje okus. Kot dober podjetnik se je zavedal, da je treba kupce pritegniti z nenavadnimi novostmi. Zato je začel termalno pivo variti kot svetlo in temno, v obeh primerih pa je bilo tudi močnejše od navadnega.
    Kljub uspehom pa je bil konkurenčni boj tako hud, da ga laško pivovarstvo ni zdržalo. Leta 1924 je večino delnic na skrivaj pokupil konkurenčni Union in čez tri leta je laška pivovarna zvarila zadnje pivo. To je bil konec Kukčevega obdobja, unionska pivovarna pa je na hrvaškem trgu svoje pivo še naprej predrzno prodajala kot laško pivo. Zaprtje pivovarne je prizadelo številne Laščane. Zato so pobudniki ideje o ponovnem odprtju pivovarne začeli navduševati gostilničarje in leta 1929 so zastopniki gostilničarskih zadrug sklenili,da bodo v Laškem zgradili gostilničarsko-delničarsko pivovarno. Po mnogih zapletih in hudih nasprotovanjih konkurence so Pivovarno Laško d.d. odprli leta 1938 (3. lokacija- današnja pivovarna)
    Leta 1944 so zavezniške bombe, namenjene sicer bližnjemu železniškemu mostu, pivovarno v Laškem porušile do tal. Proizvodnja je znova stekla leta 1946. Od tega leta naprej je vodilna blagovna znamka Pivovarne Laško pivo Zlatorog. Za povojno zgodovino razvoja podjetja je bil značilen izreden razvoj, saj je Pivovarna od leta 1960 v treh desetletjih proizvodnjo oziroma prodajo močno povečala. Prodaja piva se je od leta 1950 povečala s 50.000 hektolitrov na več kot 1.350.000 hektolitrov. V tem obdobju je pivovarna močno povečala in utrdila tržni delež, saj je ta na slovenskem trgu porasel s 25 % na več kot 50 % delež.


    V pivovarni je na ogled tudi zgodovina varjenja piva v Laškem - med najbolj eminentnimi pivovarji je tudi g. Edvard Kukec in njegova družina.


    Pokušina piva nam je še kako prijala - manjkalo je le nekaj hrane - ki jo je spretno priskrbel naš gostitelj g. Miran Š. Ob mrzlem pivu se sprožijo tudi vroče debate - in prav je tako, nasprotja se imajo rada. A zvezde pomirjajo ...


    Popoldne smo se zbrali pred domom na Šmohorju - 784 m.


    Zelo slikovita pot od koče na Šmohorju do cerkve Sv. Mohorja. Zadaj je Kopitnik - za njim pa Orionova pot.


    Med potjo do cerkve Sv. Mohorja nam je gostitelj g. Miran Šinigoj razkazal okoliške hribe, naravno in kulturno dediščino.


    Znamenite tri šmohorske lipe - v prvi izmed njih smo se dobesedno slikali.
    Še beseda o izjemnih lipah
    Ob cerkvi sv. Mohorja na zaobljenem vrhu Šmohorja stojijo tri starodavne lipe, dve sta ostali že brez vrhov, ena od njiju je pogorela na veliko noč leta 1879, a še danes zelenita. Lipe so »turške«, saj po starosti segajo v pozni srednji vek. Tri lipe so simbol sv. Trojice in prijateljstva med ljudmi, ki se pod njimi družijo. Leta 2008 so bile na Celjskem izbrane za drevo leta, najstarejša med njimi pa je bila leta 2010 izbrana za drevo leta v Sloveniji. Ob izmeri leta 2001 so v prsni višini merile 718 cm, 680 cm in 625 cm.






    Foto - zgornja slika: Helena Koren.


    Lipa - simbol slovenstva.
    Ko so slovenski zgodovinarji iskali grobove tisoče padlih Slovencev v Galiciji (100 let mineva od takrat) - zahodna Ukrajina - so že skoraj obupali. Slovenske žrtve prve vojne so našli čisto slučanjo. Na koncu iskanja so postali pozorni na dejstvo, da na nekaterih grobovih rastejo lipe. Med tisoče in tisoče padlih, nagrobnikov, napisov, so tako odkrili tudi slovenske priimke. Posadite lipo na moj grob ..., je bila poslednja želja slovenskih fantov. Kdaj bi morali obiskati tudi te kraje!


    Veselili smo se prvih senc (zgornja slika), ki so naznanjale konec oblačnosti - ki pa se, kot bomo videli, ni hotela kar tako razkaditi.


    G. Miran je v prostem času tudi restavrator in ravno nam v cerkvici Sv. Mohorja razlaga - kako je obnovil sliko "Svete matere šmohorske" (bila je na tem, da za večno razpade).






    Cerkev Sv. Mohorja ima osnovo v srednjeveški kapeli - najbrž iz leta 1421, nakar so ji v 16. stoletju dodali prostran prizidek. Tak tip gradnje (dozidava) je bil značilen za mnoge slovenske cerkve. Sama cerkev me zelo spominjala na mojo farno cerkev Sv. Bolfenka na Kogu (včasih Bolfenk) - enako je sestavljena iz dveh delov, ima enake nakazane stebre - okraske (le da je naša bila nekoliko nerodno predelana v osemdesetih letih ...).
    Klopi so izjemne mojstrovine "cinkane" vezave ("cink" je ljudsko ime za posebno vezavo lesa na vogalih - elementa se vežeta z navzkrižnimi zobci klinaste oblike). Danes se poslavljajo zadji mojstri, ki so še uporabljali to izjemno kvalitetno vezavo lesa za izdelavo pohištva.
    Še ostale podrobnosti o cerkvi
    Na zaobljenem vrhu Šmohorja vabi pohodnika v svojo bližino cerkvica sv. Mohorja, prvič omenjena leta 1421. Od prvotne je sedanja cerkvica višja kar za tri metre. V začetku 16. stoletja so ji prizidali prezbiterij in zvonik. Notranjost skriva prižnico iz 17. stoletja, glavni oltar iz 18. stoletja in stranska oltarja z baročnimi krili iz 19. stoletja. Zunanjščina cerkve je preprosta in nečlenjena. Obdajajo jo tri stare mogočne srednjeveške lipe.
    Podružnična cerkev sv.Mohorja in Fortunata je od farne cerkve sv.Martina v Laškem oddaljena 8 km in stoji na nadmorski višini 784 m. Ima štiri oltarje in je najstarejša in najvišje ležeča laška podružnica nekdanje prafare.
    Msgr. Ignacij Orožen, laški rojak in mariborski prošt, v svojih zapiskih o Dekaniji Laško iz leta 1881 omenja, da neka listina iz leta 1421 že govori o "Šmohorju nad Laškim" in zato sklepa, da je že tedaj stala na tem mestu cerkev, ki je dala okolišu ime. Na prezbiteriju cerkve je napis, ki pravi, da je bil 11.5.1493 položen temeljni kamen za ta prezbiterij. Pisec šteje to samo kot prezidavo že obstoječe cerkve. Obletnico posvetitve je cerkev praznovala vsako leto na 6. junija dan. Na absidi sta zapisani letnici 1493 in 1729; zadnja naj bi označevala renoviranje in povišanje prostorov. Ker v cerkvi ni gotskih rebrastih obokov, sklepamo, da so jo obokali šele leta 1729.
    Glavni oltar sv.Mohorja in Fortunata je iz leta 1669, za stranska oltarja sv.Ahaca in sv.Urha pa ni podatkov. Prižnica ima latinski napis z letnico 1682. Po drugi svetovni vojni je ostal v cerkvi le en zvon, leta 2006 pa je bilo popravljeno ostrešje ter narejena nova fasada.


    Stare cerkvene orgle.


    Kašča pred cerkvijo - res izjemna zapuščina ljudske arhitekture.




    Pogled na Šmihel nad Savinjo - zadaj je Laško, od koder smo pred nekaj urami zrli na Šmihel, v ozadju pa na Šmohor.




    Gozdne jagode - ni je prijetnejše arome ...


    Med potjo, od koče na Šmohorju do Cerkve Sv. Mohorja (10 minut slikovite poti), smo se učili tudi veščine pokanja z drevesnimi listi - te otroške spretnosti vhodne Štajerske prav noben ni poznal. Preden prvič list zares poči, je potrebno kar nekaj vaje - palec in kazalec pa že pošteno bolita ... Tehnika pokanja - prste, recimo leve roke, oblikuješ v obroč, na vrh (na palec in kazalec) položiš list, z desno nekoliko ukrivljeno dlanjo pa udariš po listu. Pritiski zbranega zraka nad listom razcefra le tega in posledica je pok (tlačna razlika) ...








    Vrnili smo se do koče in Sonce je spet za trenutke pokukalo iza oblakov. A ko smo na mizo postavili H-alfa teleskop za opazovanje Sonca - Lunt 35 mm - smo videli le prizore kako oblaki zakrivajo našo zvezdo ...


    V koči smo se sprostili - si privoščili odlične ajdove žgance in gobovo juho - dobra kombinacija in odlične šmohorske kuharice.
    Po prijetni debati smo še malo oklevali, a smo se na koncu odločili, da zaupamo našim meteorologom in napovedi o jasni noči. Odpravili smo se v sobe - torej bomo prespali.


    Nekatere večje sobe so prav imenitne.


    Do večernih ur smo - ne bi verjeli - sanjali in delali načrte za pot v Pariz (na Šmohorju najbrž prvi in zadnji ...). Helena je prinesla karto Pariza, Boštjan pa nam je razložil - Pariz ima v malem prstu - vse o mestu umetnikov in revolucij. Kmalu nas je zazeblo. Šli smo se ogret v kočo, popili nekaj čajev in vina ter si izmenjali nekaj duhovitih vicev za +15.

    Čakajoč na zvezdno nebo
    Nekaj pred 21h se je zjasnilo (kot naročeno) in šli smo postavit teleskop, mizico, stol, karto, ... A glej ga zlomka - na koncu vseh priprav na opazovanja, se je nebo pohecalo in se prekrilo z oblaki. Čakamo, čakamo, na Šmohor se je spustil navtični mrak, a oblaki se kar vztrajajo. Vsake toliko časa smo videli na tem ali onem koncu neba okno jasnine in upanja, a se je zmeraj znova zaprlo ...
    Kaj sedaj?
    Še enkrat smo se odpravili, tokrat na nočni potep, do cerkvice - v dolini so svetile lučke Žalca, Šempetra in okolice, Celje na SV je kar premočno osvetljevalo nebo, oblake, v daljavi na JV smo slutili luči Zagreba ... Imenitno doživetje.
    Ko smo se vrnili, se je za nekaj minut pokazalo precej zvezdic, tudi Mars in Saturn (spet nas je zajelo veselje), a ... Okrog 11 h smo (seveda "nekoliko" razočarani) pospravili teleskop, se umili, ... Po umivalni proceduri sem se še enkrat odpravil ven, pregledal vse strani neba - a nič novega. Vrnil sem se v kočo. Boštjan, Vančo in jaz smo se potopili v zanimive debate (o usodi "stare" Evrope, o pravicah in "svobodi" Evropejcev, a kaj ko brez mladosti IN konzervativnosti muslimanov, a začuda z vrhano mero mladosti - življenja, upanja, itn) in minila je ura kot zvezdni utrinek. Pred spanjem bi zagotovo šel še enkrat na ogled neba - a prehitel nas je budni Samo z nadvse veselo novico: "Zvezde na nebu žare ..." V trenutku smo si nadeli oblačila, kar čez pidžame (boljša zaščita pred mrazom) in že je bil teleskop, mizica in stol na travniku. Počasi smo budili ostale.

    Slika je iz: http://www.comunidadcambridge.com/blogastronomia/?attachment_id=631
    Bilo je zares očarljivo, kristalna noč, Rimska cesta se je veličastno bočila čez nebesni svod. Meglice in kopice so kar žarele v našem 20 cm Dobsonu. Kar 2x smo tudi opazovali prelet Mednarodne vesoljske postaje (ISS - zamik preletov je 90 minut).
    Albina je izjavila, da bi nam zelo zamerila, če je ne bi zbudili in prav je povedala. Pri udeležencih sem opazil, da šele sedaj dojemajo, zakaj so astronomska opazovanja tako privlačna. Ljubljana seveda ne more nuditi niti delček pogleda, ki nam ga razkrije neokrnjena narava - temno nebo.
    Več o pogojih in opazovanjih piše na začetku dokumenta.
    Po uri in pol, po dveh urah, se je med nas priplazil znan sindrom astronomskih opazovanj - mraz - in cena naše naivnosti, da smo vendar dovolj oblečeni ... A to ne zmanjšuje naše trme, vztrajnosti, poguma, stare prirojene želje, da doživimo in preživimo noč pod neokrnjenim zvezdnim nebom. Nedaleč stran (na jugu) je obnovljena Orionova pot neolitskega hrepenenja po razumevanju človeka in neba nad nami. In kolko je naše čutenje in hrepenenje, kjub napredku znanosti, drugačno od naših neolitskih prednikov?


    Druga postavitev teleskopa na bližnjem travniku. Prva prednost Dobsonove montaže je hitra postavitev teleskopa. Dolžina cevi 120 cm pa je že zelo spodobna za ugodna opazovanja, nobenih vratolomnih leg telesa ne zahteva.


    Kratka noč - 31. maj 2014

    Zajtrk je bil okusen - a razumevanje štajerske govorice pripelje kdaj do zanimivih pripetljajev (mi je znano od doma). Tako se je eden izmed udeležencev hudo matral s porcijo šmorna, ki je v bistvu bila namenjena vsem ... A taki dogodki so samo olje na ogenj za razne domislice ... Vse se je končalo v najlepšem redu.



    Še jutranja gasilska slika udeležencev pred opazovanjem Sonca in odhodom v dolino - 31. maj 2014.



    OPAZOVANJE SONCA SKOZI H-alfa TELESKOP LUNT 35 mm (31. maj 2014, Šmohor)


    A največ nam ponuja naše Sonce - zvezda našega življenja - sploh skozi H-alfa filter. Jutro nas je pozdravilo z modrino neba in prekrasnim pogledom na Sonce. Videle so se: res izrazite protuberance (1/5 premera), filamenti, konvekcijske celice, ... Res lepo.
    Vir: http://blogg.astrofotografen.se/2012_08_01_archive.html


    OPAZOVANJE SONCA SKOZI H-alfa TELESKOP LUNT 35 mm.
    Naša imenitna A3 astronomska karta lahko služi tudi kot zaslon, zaščita oči pred soncem - recimo (protislovno) med opazovanjem Sonca skozi H-alfa teleskop.






    Jutranji pregled opazovališča.


    Gostitelj Miran zjutraj za volanom (neprespana noč ima posebno moč) - njegova vztrajnost in naše zaupanje ter upanje so nas popeljali na prekrasen Šmohor v prekrasno zvezdno noč. Hvala.




    Na poti proti Ljubljani nas je pozdravila zasnežena kraljica Ojstrica - kraljica Savinsjkih Alp.


    Z Miranom sva mirno potovala proti Ljubljani - na zadnjem posnetku iz avta je znameniti osamelec z imenom Krvavica. Krvavica (909 m) v Spodnji Savinjski dolini je značilen in slikovit 1 km dolg ter 0,5 km širok čok trše kamnine triasnega apnenca, obdan z erozijsko manj odpornimi triasnimi dolomiti in tufnimi skrilavci na jugu ter krednimi glinastimi skrilavci in oligocenskimi kamninami na severu. Na zahodu in severu se z vrha spuščajo od 50 do 150 m visoke navpične stene. Najlažji dostop je z juga, kjer je na višini 790 m sedlo proti grebenu Čemšeniške planine. Z vrha, ki se strmo spušča na vse strani je lep razgled na Posavsko hribovje in del Kamniško Savinjskih Alp. Ime Krvavica ima zaradi rdeče prsti pod skalnim vrhom in je povezana z različnimi legendami in pripovedkami. Krvavica je bila leta 1998 razglašen za geomorfološki površinski in podzemeljski ter botanični naravni spomenik.
    Legenda o Krvavici pravi: "Nad Št. Jurijem ob Taboru je Ojstrica in za njo Krvavica. Tam so vrgli Veroniko Deseniško preko skal. Branila se je, ali ni ji pomagalo. Zato pa še dandanašnjih dni hodi ob mesečnih nočeh na skale sedet. Po njeni nemili usodi se tista gora imenuje Krvavica.


    Kaj in koga smo obiskali v letih (2011-2014) - skupina iz Poljanske:
    1) Astronomski observatorij Golovec: 18/11/2011
    2) Opazovanja v Slovenskih goricah (Svetinje, Jeruzalem): 13/03/2012
    3) London (Kraljeva družba, Greenwich, ...): 24-27/05/2012
    4) Ekskurzija na KOROŠKO (hiša eksperimentov, planetarij, Stefan, Gorše): 20/04/2013
    5) Astronomski tabor Šmohor: 30-31/05/2014
    -------------------------------------------------
    Vseh ekskurzij, obiskov, ... smo se udeležili: Albina, Vančo, Samo, Helena, Zorko.
    Verjamem, da bi se še kdo rad udeležil vseh naših poti, potepanj, a so mu to objektivne okoliščine onemogočile. Hvala vsem za vse naše skupne poti!



    Ko sem prispel domov (točno opoldne, 31. maj 2014), sem takoj nadaljeval pot (z družino) na slovensko obalo - velika želja hčerke Veronike po napornem (kontrolk polnem) maju ... Lep dan me je držal po konci, tudi lep občutek, da smo uspeli z opazovanji, da smo se vsi člani uni3 živi pripeljali domov, ...
    Sledi nekaj slik - od celjenja ran gozda po hudem žledu, do lepe slovenske obale. Kontrast štajerskih hribov in ležerne obale v enem neprespanem dnevu je bil očiten - a zelo prijeten.













    Zbral: ZORKO Vičar

    E-POŠTA, RFC-822: Zorko.Vicar@guest.arnes.si

    Nazaj na aktualno stran.
    Nazaj na domačo stran.