JOŽKO ŠAVLI
KARANTANIJA

Odlomki iz besedila

Skoči na preroško napoved konca Slovenije!

St.44
(Norik) Če bi bili brez obrambe, bi ga takoj zasedli sosednji Bavarci, ki so že gospodarili nad obrežnim Norikom in Recijo(tirolsko). Bavarci tudi nebi čakali, da pridejo z Balkana Slovani in jim deželo pred nosom zasedejo, lepo postopoma, v tridesetih letih. Povrhu vsega naj bi bili te Slovani z Balkana sploh nezreli za kakršnokoli obliko državne organizacije. Oblast v notranjem noriku je po zlomu tuje oblasti in njene organizacije prevzel samo domači sloj, ki je vsa stoletja pod Rimljani ohranil svoje domačo pravo ( ius gentium) in s tem svojo družbeno organizacijo z vaškimi srenjami in župnijami (civitates). V stoletjih življenja pod Rimljani, službe v rimski vojski, stikov z upravno organizacijo in trgovino, so kmečki deželani pridobili dovolj izkušenj, da so lahko organizirali prevzem oblasti in uspešno obrambo dežele.pod njihovo vlado ima Noriško mesto podrejeno vlogo, nebene oblasti več in nobene moči. Kot dostojanstvenik mesta nastopa edinole krščanski škof. Zadnjič se obstoj noriških škofij, Agunta, Teurnije in viruna, omenja v pismu, ki ga je leta 591 poslal metropolit iz Ogleja Bizantinskemu cesarju Mavriciju. V njem prosijo podpisani škofje za pomoč proti Rimu in Frankom, katerim se bodo morali sicer podrediti. V pismu je omenjen tudi težak jarem, ki da ga morajo prenašati zaradi poganov. Omemba poganskega jarma pa se ne more nanašati na Slovane, Ki naj bi prišli iz Balkana, saj bi tako velik predor novega ljudstva v stari Norik zgodovinska poročila pač morala omenit. Mišljen je lahko le domač kmečki sloj, ki je bil prevzel oblast in je bil še poganski.

Str.46
Slovenci v različnih oblikah ( Slovenci, Slavonci, Slovaki, Pomorjanski Slovinci).

Str.58
Znameniti kozolec, kot ga vidimo po Slovenskem, obstaja, le še ob Baltiku in v Skandinaviji. Prav tako tudi značilne stare smuči. Enotna kultura od Alp do Skandinavije pa je obstajalo le v obdobju hallstatta, zatem ne več. Poseben pomen imajo tudi hišna znamenja, kot so ostala vse do danes v rabi na gornjem Primorskem. Takšna znamenja so bila razširjena od Alp do Baltika in so predzgodovinska. Zarezujejo jih na orodja kot znamenje hišne lastnine, pa na posekana drevesa I.t.n. Ta starodavna hišna znamenja ne morejo pričati o kaki skupni lastnini ali kaki rodbinski zadrugi.

Str.61
Pričevanje o obstoju hišnih znamenj nam dajejo hišaste žare iz pozne bronaste dobe, iz kulture žarnih grobišč, ki je pripadala Venetom. Že v predzgodovini pa se ta znamenja razširijo tudi pri germanih, kjer označujejo predvsem pripadnost rodbin ali sipi (župa).

Kljub temu lahko sklepamo, da se je iz hišnih znamenj razvil črkopis, bodi si germanski FUTHARK na osnovi run, kakor tudi ABECEDA, ki je od Venetov in Etruščanov prešla k Rimljanom. Izvirno ime ABECEDA se je ohranila le pri zahodnih Slovanih, drugi imajo ALFABET.

Str.81
Tudi boginja ljubezni, imenovana Živa, se nahaja v predkrščanskem panteonu Karantancev. Linhart (1791) omenja, kar je dokaj značilno, da Kranjci s tem imenom nazivajo zvezdo Venero. Njeno ime je izpričano v virih o panteonu Polabskih Slovanov.

Str.93
Trije izvirni opisi obreda iz srednjega veka:schwabenspiegel ok. 1275, Otokar ok. 1306, opat Janez Vetrinjski ok. 1342. Pozneje je svet postal pozoren na obred, ker ga je v svoje delo DE EVROPA zajel papež Pij II(smrt/1464), ki je bil pred tem tajnik cesarja Friderika III in Tržaški škof. Opis ustoličevalnega obreda je prevzel tudi Francoski politični teoretik J.Bodin: Les six livres de la republique (Paris 1576), čigar knjiga, eden virov T.Jeffersona, sestavljavca izjave o Ameriški neodvisnosti, obravnava tudi pogodbeno vladanje (kontraktualna teorija).

Str.95
Z nastopom fevdalizma oz. Z vklučitvijo Karantanije v kraljestvo Frankov je vrjetno povezan nastanek vojvodskega stola, ki je vo poznem srednjem veku imel dva sedeža: na vzhodni strani za vojvodo, na zahodni pa za palatina, kraljevega zastopnika. Obred na Knežjem kamnu je prenehal 1414 ; sledilo je še zapriseganje vladarju v Slovenščini ob vojvodskemu stolu (1651) in zatem v deželnem dvoru v Celovcu (do 1728). Opisi ustoličevanja so bili povzeti iz Piccolominija v mnoge knjige 16 in 17 stoletja. Tako je bila z njim seznanjena vsa tedanja Evropa.

Str.120
Nekaj Jugoslovanstva je na videz res mogoče izluščiti iz protifrankovskega upora vojvode Ljudevita, ob predpostavki, da so bila tedaj južnoslovanska ljudstva še en sam narod, razdeljeni v več pokrajin pod tujimi vladarji. Vendar pa ta predpostavka ni v ničemer potrjena. Jezikoslovje ugotavlja med slovenskim in južnoslovanskimi jeziki dokaj jasno ločnico, saj je slovenski jezik dejansko eden od jezikov zahodne slovanske skupine. Iz zgodovinjskih virov tudi ni razvidna prav nobena težnja domnevno razdeljenega južnoslovanskega naroda k ponovni združitvi. Ravno nasprotno, Dalmatinskohrvaški knez Borna nastopa proti Ljudevitu, Karantanci severno od Drave se mu ne pridružijo. Nobene narodne zavesti torej, nobenega slovanstva, ki bi se postavilo proti germanstvu (frankom). Vzrok spopadov in pohodov Frankovskih vojska je drugod, in sicer v prelomu zvestobe kralju in zamisli Karla velikega o cesarstvu, ki uresničuje božji red na zemlji. Takšno je bilo srednjeveško poimenovanje o poslanstvu države.

Str. 121
Znana Conversio navaja najprej poimensko mejne grofe, ki so bili na čelu Vzhodne krajine, pod katerih poveljstvo, da so spadali vojvodi v cesarjevi službi (ad servitium imperatoris); našteva imena slovenskih vojvod. In nadaljuje: za temi, to je vojvodi, pa so po odločbi kraljev (dato regum) prevzeli umenjeno deželo v upravo (habere in comitatum) vojvode Bavarci, po imenu Helmvin, Albgar in Pabo. O kaki nasilni zamenjavi Karantanskega kneza in plemstva iz virov ne izvemo ničesar.
Sodobnejši zgodovinarji zato ugotavljajo, da nam viri o kaki nasilni odstranitvi karantanskega kneza ne poročajo in da je v Karantaniji še nadaljne ostala v veljavi ostoječa družbena ureditev z usteličevanjem, pravnimi navadami ipd. (Claudia Frassehrfeld). V resnici si ni mogoče zamišljati, da bi v Karantaniji tuje plemstvo s tujim vojvodom še nadalnje ohranilo ustoličevanje, celo v slovenskem jeziku, na Knežjem kamnu in obtožbo vojvode na vojvodskem stolu, ki jo je izrekel slovenski mož in edino v slovenskem jeziku, kakor je izpričano kasneje po, 11.stol.

Str.122
Dejstvo je da leta 822 neki Matheri daruje svojo posest nekje med turšnjami in grebinjem škofij v freisingu in jo od nje spet sprejme v fevd, samo na sebi sploh ne pomeni, da gre za Bavarskega posestnika. Po drugi strani pa leta 830 neki Baaz »de genere carontania sclavaniorum« živi na Bavarske, kjer daruje svoje posestvo Freisingu. Torej Karantanec slovenskega rodu, ki bi ga med posestniki sploh nebi smelo biti, če so Franki res odstranili vse karantansko plemstvo. In spet vprašanje: zakaj naj bi Franki to storili, če pa nam vir izrecno navaja, da se je Ljudevitovemu uporu pridružil samo del Karantancev? Vprašanje torej, ki postane še bolj upravičeno, če upoštevamo, da je upornemu Ljudevitemu v Slavoniji sledil na vladi njegov sin Ratomir! Samo v Karantaniji, ki se večinoma niti ni pridružila naj bi Franki zrušili vso družbeno zgradbo in napravili deželo v navadno Frankovsko grofijo?! Za take daljnosežne trditve ni pravega opravičila, saj jih niti zgodovinske okoliščine ter navedbe v virih ne potrjujejo. Če bi Karantanci tedaj res zgubili domače plemstvo in bi jim zavladal razred nemških fevdalcev, potem bi Karantanija po letu 820 takoj postala grofija z s fevdalnim redom frankovskega tipa. Namesto tega nastajajo zemljiška gospostva, ki so temelj fevdalnih razmerij, ki v Karantaniji povsem prevladajo šele po 250. Letih (S.Vilfan)

Str.129
Sveta brata CIRIL in METOD sta leta 863 prišla najprej na Moravsko, kamor ju je na prošnjo kneza Ratislava poslal bizantinski cesar. Ratislav je imel namen ustanoviti za svojo kneževino samostojno nadškofijo. Na Moravskem sta brata začela obsežno delo cerkvene prosvete, predvsem s preverjanjem bogoslužnih knjig in sv. Pisma v staroslovenski knjižni jezik, imenovan tudi cerkvenoslovanski. Slovanski narodi so poprej pisali s črtami in zarezami. Ciril pa je sestavil povsem nov črkopis, ki je kasneje dobil naziv glagolica. Ta črkopis je ciril sestavil vrjetno že pred svojim prihodom na Moravsko. Z bratom sta izhajala iz Soluna kjer so takrat govorili tudi macedonsko slovansko narečje.
Str.138
V takšnem zgodovinskem okviru je vpliv Cirilove Književne šole-tako Fr.Grivec- na Brižinske spomenike res neverjeten. Takšna razlaga je zgovoren primer, ki kaže, kako usodno je protislovenska idelogija posegla v zgodovinopisje.

Str.148
Večkrat so Karantanci šli na pomoč tudi kralju oz. Cesarju. Leta 1004 so mu pomagali iz Tridenta podreti prek gorskih prevalov v gornjeitalsko ravnino, ker je cesto po dolžini Adiže zapirala vojska Lombardov. Ista vojska Slovencev je kasneje celih 200 let odbijala napade Turkov in jih leta 1593 tudi strahovito porazila v znameniti bitki pri Sisku.
Str.160
V Karantaniji je za Ruodpertom postal mejni grof oz.upravitelj Arnulfov sorodnik, bratranec Luitopold, imenivan leta 895 tudi za upravitelja na Bavarskem. Obe deželi sta bili odslej skoraj neprekinjeno sto let pod skupnim vojvodom. Grof Luitpold bi moral biti Karantanskega porekla, kakor Arnulfova mati; bil je začetnik ene najpomembnejših rodbin, ki je v nasljednejm stoletju s svojim in sorodstven8imi zvezami obvladoval politično obzorje Bavarske in Karantanije.

Str. 254
Še večja posebnost pa sta pomen znamenja s panterjem in njegovo poreklo. Njegovo podobo, v prav takšni vzpeti drži, najdemo vklesano že na kamnih Rimskega Norika. Nahaja se na najdbah, zlasti na obeskih iz obdobja krščanske Karantanije (9.-10.stol), v tem primeru zagotovo kot krščansko znamenje, čigar začetki segajo še v antiko in čase pred njo.

Str.268
Herman Koroški je bil rojen okoli 1100 in se je očitno še mlad odselil v Francijo, kjer je študiral na sloviti filozofski šoli v mestu Chartes: Njegovo ime kaže na pripadnost drugi hiši Karantanske dinastije (spannheim). Takšno zvezo bi potrjevala laho tudi okoliščina, da je bil prav v tistem času Henrik Spanheim opat v francoskem Villarsu (1133-1145) in nato škof v troyesu; njegova sestra Matilda pa se je poročila z uglednim grofom Viljemom III iz Neversa
Chronica majora (matthew Paris 13.stol): na levi Euclid, na desni Herman de Carinthia, ki drži v roki zvezdomer.
Str.269
V letih 1138-1142 se je Herman mudil v Španiji, skupaj z tistimi, ki so prevajali naravoslovne in filozofske spise iz arabščine v latinščino. Prevajal je tudi Koran, nadalje astrološko razpravo Zaelis fatidica judovskega pisca Saula ben Bišra pa uvod v zvezdoslovje in pomembno Ptolomejevo delo Planispherium, ki je bilo ohranjeno le v arabskem prevodu. To je bilo leta 1143 le v Tolousu, kjer je začel pisati tudi svoje edino izvirno delo »De essentiis« (o bistvih):gre za filozofsko razpravo, zasnovano na sintezi charteškega platonizma, arabskega aristotelizma, neopitagorizma srednjega veka in novih odkritij obogatene Ptolomejeve geografije. (prim.K.Gantar,Herman de Charintia, jezik in slovstvo 10, 1965, 230) Rodno Koroško imenuje Herman »Patria nostra« sebe pa podpisuje tudi z imenom Hermannus Sclavus. Leto 1143 je zadnje, v katerem se omenja.

Str.286
V Italiji se je spomin na Karantanijo, pod katero je vse do druge polovice 12.stol spadala tudi Benečija (Veronska krajina), še dolgo ohranjal. Nekatere benečanske rodbine so ohranile v grbu tudi podobo panterja. Njegova figura je zaradi znane zgodbe o njegovem sladkem vonju,ki privabi vse živali, še danes poznana v Italjanskem grboslovju pod imenom »la dolce« (sladka). Ohranjeno je bilo tudi samo ime Karantanije. Dante Aalghieri (1265-1321) ga navaja v obliki Chiarentana, ko pravi v svoji pesnitvi »divina Commedia« (inferno XV,9), da Padovanci gradijo nasipe ob reki Brenta, kadar Karantanija občuto toploto. Torej spomladi, ko se sneg topi, in Brenta naraste ter prestopa bregove. Očitno je bila tukaj mišljena Tirolska, kjer Brenta izvira. Ker je bil tirolski grof tudi Karantanski vojvoda, so Tirolsko istosvetili z Karantanijo. Z istim imenom omenjajo Karantanijo tudi drugi Florentinci v tistem času npr. Pesnik Fazio degli Uberit (okoli 1309-1367), nadalje znameniti kronist Giovanni Villani(1276-1348), in tudi Giovanni Boccaccio (1313-1375), ki pravi, da reka Brenta izvira v gorah Karantanije, to je dežele v Alpah, ki ločijo Italijo od Nemčije.

Str. 295
O tem priča dejstvo, da se je Ernest Železni zavedal pomena Karantanske politične dediščine in je nastopal kot pravi slovenski knez. Tako se je dal leta 1414 slovesno ustoličiti po starem obredu na Knežjem kamnu. Njegovo ustoličenje prikazujejo zgodovinarji kot »zadnje«, češ da so Habsburžani zatem povsem prekinili z Karantanskim izročilom. Toda okoliščine so bile povsem drugačne. Pravna vsebina ustoličevanja ni bil njegov obred, temveč javno izpričanje karantanskega državnega prava. To pravo je kasneje izpričevalo poklonstvo deželnih stanov na in ob Vojvodskem stolu, kjer je novi vojvoda sprejel njihovo prisego in tudi od svoje strani prisegel, da bo spoštoval posebne pravice dežele in da bo vsem pravičen vladar.

Str.297
Poklonstvo deželnih stanov novemu vladarju, ki je z nadvojvodom Friderikom V.(kraljem friderikom IV., kasneje cesarjem friderikom III) nasledilo ustoličevanje, je bilo nadaljevanje Karantanskega prava- instituto Sclavenica, in je vsled tega potekalo v slovenskem jeziku. Cesaar maksimiljan I. Je leta 1505 v svojem pismu iz LINZA obljubil Koroškim stanovom, da se bo ustoličil. Ker so ga zadržale vojne, so poklonstvo deželnih stanov sprejeli njegovi zastopniki. Tudi leta 1520 so v imenu njegovega sina, cesarja Karla V. Sprejeli poklonstvo njegovi odposlanci. Leta 1563 prejme na vojvodskem stolu poklon deželnih stanov nadvojvoda Karel kot novi vladar notranje Avstrije. Na pravice knežjega kmeta, ker je njegova listina zgorela v požaru Celovca leta 1535, se ne ozira. Deželni stanovi so takrat podali cesarskim odposlancem tudi opis starega ustoličevalnega obreda. Leta 1597 sprejme poklonstvo nadvojvoda Ernest v imenu mladoletnega Ferdinanda II., Karlovega sina. Leta 1631 sprejme knez eggenberg poklonstvo, v imenu nasljednika Ferdinanda III. Leta 1651 sprejme poklonstvo knez Dietrichstein v imenu naslednika Ferdinanda IV. Poklon je bil tedaj zadnjič na Gosposvetskem polju, Svatnah. Njegov brat in naslednik, cesar Leopold I je leta 1660 sprejel poklonstvo v Deželni hiši v Celovcu. Zahvalil se je stanovom, da so mu odpostili prisego in običajne obrede in je zastavil svojo cesarsko besedo, da bo stare pravde dežele spoštoval in varoval. O njegovem sinu cesarju Jožefu II., ki je nastopil 1705 nimamo vesti o sprejetju poklonstva. Imamo pa jih o njegovem bratu cesarju Karlu VI., ki ga je po smrti leta 1711nasledil. Karel VI je imel številne naslove: poleg nadvojvode Avstrije je bil tudi naslovni kralj Španije, vojvoda Milana, kralj Češki in Ogrski, kralj Sardinije, Sicilije, knez Nizozemske. Ob vseh svojih obveznostih, je šele leta 1728 prišel na Koroško in v druge slovenske dežele sprejemat poklonstvo. V Celvocu se je poklonstva udeležil tokrat tudi knežji kmet. Pravice dežele so bile za naslednike Karla VI., »za vedno« zajamčene v zakonu Pragmatična sankcija iz leta 1714. Deželni stanovi Koroške so jo prejeli leta 1720. Cesarica Marija Terezija, ki je leta 1747 prišla v deželo, je zato priredila samo svečan obed za nihove predstavnike in knežjemu kmetu potrdila listino z njegovimi pravicami. Tako so poklonstva prenehala, vsebina ustavne listine Pragmatična sankcija pa je postopoma padla v pozabo.

Str.318
Kar zgodovinar B.Grafenauer navaja, in sicer, da je novega karantanskega vladarja imenoval kralj. Toda zatem, ali pa ni mogoče tudi poprej, ga je morala izvoliti tudi Karantanska veča in se je moral nato ustoličiti tudi na Knežjem kamnu. V letih 1040 in 1060 se je kar trikrat zgodilo, da so Karantanci zavrnili vojvodo, ki ga je imennoval kralj oziroma njegov dvor. Zgodovinarji vključno B.Grafenauer, to okoliščino vztrajno zamolčijo, saj bi trditev o tem, da je bila Karantanija samo še »grofija«, izgubila vsakršno verodostojnost.

Str.309
ANA CELJSKA
Leta 1370 je umrl Kazimir III. Veliki, kralj Poljske, zadnji iz rodbine Piastov. Ker ni imel hčera se je poljakom vsilil za krlja Ludvik Veliki, Ogrski kralj (1342-1382), ki je bil sin Kazimirove sestre Elizabete. Prišel je v Krakow in se preprosto oklical za kralja Poljske in Ogrske. Toda večina poljakov, zalsti ponosno poljsko plemstvo, ga je zavračala in izkazovala svojo naklonjenost kraljičnama Ani in Jadvigi. Da bi ju oddaljil od Poljskega prestola jima je Ludvik našel ženina. Mlajšo Jadvigo je oddal nekemu Štajrskemu plemiču, za starejšo Ano pa se mu je zdel primeren grof Viljem Celjski. Pogodba za njuno poroko je bila podpisana leta 1382 v Celju. Grof Viljem Celjski je vtelešal starejšega viteza, ki so mu bila smisel življenja predvsem bojna opravila in lov. Leta 1385 se mu je v zakonu z Ano Piastovno rodila hčerka Ana Celjsko. Toda grof je umrl že leta 1392. Njegova vdova se je že kmalu poročila z Bavarskim Teckom in se odselila. Odslej je za malo Ano skrbel očetov bratranec, grof Herman II. Celjski. Pred smrtjo je Ogrski in Poljski kralj Ludvik Veliki zapustil Ogrsko svoji starejši hčeri Mariji, ki je imela za soproga Sigismunda Luxemburga, sina cesarja Karla IV. Svoji mlajši hčeri Jedvigi pa je prepustil Poljsko. Poljaki so svojo novo kraljico takoj vzljubili. Politične razmere pa so terjale, da se kraljica čiprej poroči. Tako je leta 1386 vzela za soproga Jagiella, velikega kneza na Litvi, ki je bil še pogan in se je pred poroko z njo dal krstiti. Nastopil je prestol z imenom Vladislav II. Jagiello in vladal združeni Poljski in Litvi. Minilo je več let in kraljica Jadviga je umrla na porodu. Pred smrtjo ji je moral soprog priseči, da bo vzel Ano Celjsko, ki je bila po njeni materi vnukinja Kazimirja III. Velikega iz dinastije pisatov. Leta 1401 je prispelo v Celje Polsko odposlanstvo in v imenu svojega kralja zasnubilo Ano Celjsko. Odpeljali so jo na Poljsko in leta 1402 je bila v Krakovu slovesna poroka. Čez kako leto je bila Ana Celjska kronana za Poljsko kraljico. Vse obveznosti, ki so bile povezane z njenim položajem je odlično izpolnjevala. Svojo vlogo je kraljica Ana Celjska odigrala v reševanju Poljske pred zunanjimi sovražniki. Poljsko kraljestvo je v tistih letih ogrožal Tevtonski viteški red, ki je imel svojo lastno državo v vzhodni Prusiji s središčem v Marienburgu. Njegovi vitezi so si že podredili dežele ob baltiku, vse do Estonije na severu. Na njihovi strani so bili Nemški knezi, tudi Habsburžani v Avstriji. Pa tudi kralj Sigismund Luxemburg na Ogerskem, ki je bil poročen z Barbaro Celjsko, hčerjo grofa Hermana drugega, ki je bila druga sestrična Ane Celjske. Poljska je bila obkoljena od severa, zahoda in juga, vojna s Tevtonskim redom bi lahko izbruhnila vsak čas. Šlo je za preživetje kraljestva in Ana Celjska je hitro ukrepala. Svojemu mogočnemu stricu Hermanu II je poslala pismo z vabilom, naj jo pride obiskat. Pismo je ohranjeno v zbirki » Monumenta medii aevi res gestes Poloniae Illustrantia« , XII 38. Grof Herman II. Celjski se je vabilu odzval in je na veliko noč 1410 prišel v Krakov. Njegovi pogovori s Poljskim kraljem so se nanašali predvsem na Tevtonski red, čigar vitezi so bili že v vojni z Litvanci. Od juga pa jih je proti Poljski naščuval še Ogrski kralj. Do spopada z tevtonskim viteškim redom bi lahko prišlo vsak čas. Poljaki so dobro vedeli, da so Celjani tihi tekmeci nemških Habsburžanov, in v prijateljski zvezi zo Luxemburžani. Izkušeni in diplomatski Celjan je kralju Jagiellu zaupno obrazložil notranje razmere na Ogrskem. Povedal mu je da velik del Ogrskega plemstva kralja Sigismunda zavrača in da bi ta z vpadom na Polsko tvegal, da izgubi svoj prestol. To je zaupno zvedel od svoje hčere, Ogrske kraljice Barbare. Poljski se torej napada od ogrske strani ni bilo bati. Obisk Hermana II. Celjskega v Krakovu je bila ena izmed njegovih najbolj uspešnih diplomatskih potez, ki je rešila zgodovinsko usodo Poljskega kraljestva. Nihče izmed nemških ogleduhov na Poljskem ni poslutil njegovega pomena. Julija 1410 je blizu kraja Grunwald (tannenberg) prišlo do bitke med Tevtonskimi vitezi ter Poljsko in Litavsko vojsko. Tevtonski red je doživel strahoten poraz, ki je pomenil zlom njegove napadalne sile. Kraljica Ana, ki je s svojimi zvezami, pripomogla k zmagi, je s svojim spremstvom odšla soprogu naproti, da mu častita k velikemu dejanju. Tevtonski viteški red, ki je takrat obvladoval dežele ob baltiku je po porazu v tej bitki izgubil zagon pri osvajanju vzhodne evrope. Leto kasneje je Sigismund Luxemburg v posebni pogodbi obvezal, da ne bo več podpiral Tevtonskega reda. Kraljica Ana Celjska je bila v tem času zaradi duševnih naporov že rahlega zdravja. Že tako ni imela lepega otroštva. Svoja zrela leta pa je kot kraljica ob vihravem kraljevskem soprogu povsem žrtvovala za srečo Poljske, podobno kot njena predhodnica Jadviga. Šest let po poroki je Ana rodila hčerko, ki ji je dala ime prav Jadviga. Toda sina, prestolonaslednika, svojemu soprogu ni podarila. Mogoče je bil tudi to vzrok ali vsaj eden od vzrokov, da je bila zagrenjena in je postopoma izgubljala svoje moči.

Pod dolgi bolezni 21. Velikega travna je leta 1416 zatisnila v Krakovu svoje trudne oči. Njena smrt je prizadela tudi Celjski dvor. Položili so jo k zadnjemu počitku v kraljevo grobnico na Wawelu. Leta 1430 je umrla tudi njena hči Hadviga, ki je bila kot otrok zaročena s Friderikom Hohenzollern, kneževičem Branderburškim. Pridružila se je materi v isti grobnici.

Str.313
BARBARA CELJSKA
V zgodovini Evrope naletimo na nekatere osebnosti, ki so s svojim življenjem in dejanji odločilno posegle v javno dogajanje svojega časa. Mednje spada tudi nedvomno, Barbara Celjska, cesarica in večkratna kraljica. Njena vloga v takratnih političnih razmerah je bila nekaj izrednega, toliko bolj, ker jo je odigrala kot ženska. Mogoče si zgodovinarji njene resnične vloge prav zaradi tega še danes ne znajo predstavljati na pravi način. Pa tudi obratno! Ker je Barbara Celjska tako sposobna in dejavna, in ker je bila Slovenka, jo v svojih spisih komaj omenijo, ali celo, kot vidimo v primeru avstrijskih zgodovinarjev, namerno spregledajo. Barbara Celjska, hči grofa Hermana II., in grofice Ane Schaunberg, je bila rojena leta 1388. V svoji mladosti je imela odlično vzgojo in izobrazbo, govorila je več jezikov. Njen oče je bil takrat v velikem prijateljstvu s Sigimundom Luxemburgom, vdovcem ogrske kraljice Marije, hčere in dedinje kralja Ludvika velikega. V bitki s Turki pri Nikopolju v Bolgariji leta 1396 mu je rešil življenje. Ko je bil ovedeli Sigismund leta 1397 kronan za kralja na Ogrskem, se je svojemu rešitelju bogato oddolžil. Daroval mu je številne gradove in posesti, predvsem na območju Slavonije... Leta 1408, ali mogoče 1405, je ovedeli kralj Sigismund vzel v zakon Hermanovo najmlajšo hčer Barbaro. Kraljica Barbara Celjska je slovela po svoji lepoti. Imela je odlično vzgojo, izobrazbo, govorila je več jezikov : Slovensko, nemško, latinsko, ogrsko in češko deloma tudi Poljsko. V njeni mladosti ji je bil oče zelo naklonjen. Stal ji je ob strani ko se je zoperstavila svoji materi, grofici Ani Schaunberg, le ta je na Celjskem dvoru uvedla nemško upravo. Grof Herman II. Je na hčerkino željo, namestil slovensko osebje, Slovenskega kanclerja in sprejel v Celjsko vojsko slovenske najemnike. Zakon Barbare Celjske z Ogrskim kraljem Sigismundom ni bila zgolj politična pozeta. Kralj Sigismund, okoli 20 let starejši od Barbare je bil tedaj postaven mož, v najboljših moških letih. Sočasni pisci omenjajo Barbaro kot žensko izredne lepote, ki je imela snežno belo polt in vitko postavo . Za krljico Ogrske je bila leta 1408 kronana v Belgradu(Szekesfehervar). Kraljevskemu paru se je leta 1409 rodila hčerka Elizabeta Ogrska. Toda kraljica Barbara Celjska se je tudi na Ogrskem dvoru obnašala na povsem »slovenski« način: Cutila se je enakopravno, posegala je v državne in upravne zadeve, neredko je nadomeščala svojega moža in tudi svojega očeta na njegovih posestvih. Leta 1414 sta bila Sigismund in Barbara kronana za kralja in kraljico Germanije. Ko je bil njen soprog odsoten, je kot regentinja kraljestva načrtovala »regni curia«. Tako v letih 1412-1414, kasneje še od 1416-1419 in še tudi med 1431-1433. Zaradi svoje odločnosti Barbara Celjska ni imela prav veliko prijateljev, zato pa toliko več nasprotnikov. Papež Pij II. Jo je označil za »Intrigantko, obsedeno od političnega častihlepja« a tudi za pogumno. Bila je pravo nasprotje svojemu kraljevskemu soprogu, ki je bil pogosto neodločen in omahljiv. Dobro je poznala in razumela politične razmere in ni se obutavljala podvzeti ustreznih odločitev. Na svojih posestvih je uspešno gospodarila, in svojega soproga večkrat financirala. Bila je ponosna in neupogljiva, nihče ji ni bil kos. Uveljavila je svoja stališča, vendar ne z golo trmo, temveč z argumenti. Visoko plemstvo, zlasti še na Ogrskem dvoru, si takšne kraljice ni znalo predstavljati in ji je večinoma nasprotovalo. Počutili so se ponižane, ker jih je po svoji sposobnosti daleč nadkriljevala. Vseld tega je bil odziv od njihove strani tiho ščuvanje kraljici, čes da je soprogu nezvesta. Vsled tega jo je leta 1409 razjarjeni kralj pregnal skupaj z malo Elizabeto v oddaljeni Varadin. Tedaj pa je Poljski kralj Vladislav II. Jagiello prišel v Budim in posredoval za spravo med sprtim kraljevskim parom. Kraljica Barbara se je z hčerko vrnila na dvor, toda odslej ni imela več prave moči. Tako leta 1421 ni mogla preprečiti poroke svoje hčerke Elizabete z Albertom V. Habsburgom. Kot prava celjanka je bila namreč odločna nasprotnica Habsburžanom in ta poroka, ki so jo njeni nasprotniki pripravili v povezavi z nemškimi sosedi, je bil zanjo izredno hud političen poraz. Omahljivi kralj Sigismund se je medtem zapletel v prepire s Husiti na češkem, kjer je imel nasledstveno pravico do prestola. Toda Jan Žižka, hustinski vojskovodja, mu je naprtil odgovornost za smrt Jana Husa. Kralj Sigismund se je zapletel tudi v spletke proti Poljskemu kralju, Podpiranje njegovega nasprotnika Vitolda, velikega vojvodo na Litvi. Toda leta 1429 je doživle poraz v bojih s Turki. Vendar pa se je vzpon ogrskega kraljevskega para na Evropski politični sceni kljub nemernim časom nadaljeval. Kralj Sigismund in Kraljica Barbara sta bila leta 1431 kronana v Milanu za kralja in kraljico Italije. Višek političnega vzpona zanju je bil leta 1433 kronanje v Rimu, ko je papež Evgen IV. Kronal najprej njega zatem še njo za cesarja in cesarico Svetega rimskega cesarstva. Politični načrti Barbare so s tem postali še večji. Kot cesarica si je s svojim ugledom prizadevala, da bi bile Ogrska, Češka in Poljska združene pod eno krono. S tem je očitno hotela ustvariti blok proti Habsburžanom. Leta 1435 je umrl grof in knez Herman II. Njen ljubljeni oče. Leta 1437 je umrl tudi njen soprog Sigismund Luxemburg. Proti svojim nasprotnikom je ostala sama a se vsekakor ni vdala. Leta 1437 so jo na češkem kronali za češko kraljico. Toda njen zet, Avstrijski vojvoda Albert V.Habsburg jo je dal zapreti na grad v Znijmu, zatem v Komarno in Pešto. Ko so ga leta 1438 izvolili za kralja Ogrske in kasneje za kralja Germanije, mu je morala Barbara celjska, zato da jo je pustil na svobodo dati nekja strateško pomembnih gradov, toda v zameno ji je ostala letna renta v višini 20.000 goldinarjev. Kralj Albert II. Je umrl že leta 1439. Njegova vdova, njena hči je bila svoji materi odločna nasprotnica. Zato je Barbara izkoristila politično zmedo in pobegnila v Krakov na Poljsko . S tem je izgubila vse svoje premoženje na Ogrskem. V Krakovu jo je kralj Ladislav III. Jagiello sprejel z vsemi častmi in ji je naklonil nekaj dohodkov. Ni ji pa dovolil političnega delovanja, zlasti še v zvezi z Ogrskim prestolonasledstvom. Leta 1440 se je Elizabeti rodil sin, Ladislav ( Vladislav) Posthumni, ki je bil priznan za bodočega Ogrskega kralja. Političnih vzrokov za pripor Barbare celjske na Poljskem ni bilo več. Tako je leta 1441 zapustila deželo in odšla na grad Melnik na Češkem, severno od Prage. Na tem gradu je leta 1451 umrla za kugo. Kraljevi namestnik Jiri z Podjeebrad je dal rajno cesarico pripeljati v Prago in jo pokopati v kraljevsko grobnic v stolnici svetega Vida.

V srednji Evropi je Barbara celjska zaradi svojega visokega položaja in vpliva, ko se je v 15.stol. tako odločno zoperstavila nemštvu, zapustila svoj trajen pečat. Četudi je v svojih načrtih uspela le delno, je prav v odločilnem času zdržala prodor Habsburžanov in s tem nemštva na Ogrsko in zelo verjetno tudi naprej na vzhod. Brez nje bi bila zgodovinska usoda tega predela Evrope nedvomno drugačna.

O avtorju

Jožko Šavli
(born 1943, die 2011) is a Slovene author, freelance historian and professor in economic sciences from Italy.

Šavli was born in Tolmin, then part of the Kingdom of Italy (now in Slovenia). He obtained a degree in Business Management at the University of Ljubljana in 1967. Then he continued his studies at the University of Vienna, where he obtained a Doctorate in Social and Economic Sciences in 1975. Since 1978 he has been teaching at the Slovene language Technical School of Commerce in Gorizia, Italy.

Šavli became known in Slovenia in the mid 1980s, when he advanced the Venetic theory, together with the poet Matej Bor. According to the theory, the Slovenes were not descended from the Slavs that settled the region in the 6th century, but that they were descended from a proto-Slavic speaking people known as the Veneti. The theory was rejected in academic circles, but nevertheless gained widespread popularity in Slovenia, as well as some interest abroad.

Already in the early 1980s, Šavli began to publish articles and essays that concerned in particular traditions of the Medieval state of Carantania. In his books, Šavli emphasized the political and cultural continuity between the proto-Slovene state of Carantania and the later Duchy of Carinthia. Šavli claims to have discovered the Black Panther as the coat of Arms or symbol of Carantania. This discovery is disputed by academic historians. Šavli lives and works in Gorizia. Essential bibliography

In Slovene

* Veneti: naši davni predniki ("Veneti: Our Ancient Forefathers", 1985), together with Matej Bor and Ivan Tomažič;
* Slovenska država Karantanija ("The Slovene State of Carantania", 1990);
* Slovenska znamenja ("Slovene Symbols", 1994);
* Slovenija: podoba evropskega naroda ("Slovenia: the Image of a European Nation", 1995);
* Etruščani in Veneti ("Etruscans and Veneti", 1995), together with Ivan Tomažič;
* Slovenski svetniki ("Slovene Saints", 1999).

In English

* Veneti : First Builders of European Community (1996);
* Slovenia : Discovering a European Nation (2003).

Na zamejski TV (DNEVNIK SLOVENCEV V ITALIJI) so 12. marca 2011, porocali,
da je umrl venetolog Jozko Savli. Nasi mediji o tej izgubi velikega iskalca resnice sploh niso porocali.
Na wiki je Savli omenjen prakticno samo na dveh tujih straneh:
http://en.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEko_%C5%A0avli
http://de.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEef_%C5%A0avli

Na slovenski se pod tem geslom pojavijo tezave - nic!
a href="/w/index.php?title=Jo%C5%BEko_%C5%A0avli&action=edit&redlink=1" class="new" title="Jožko Šavli (stran ne obstaja)" Jožko Šavli /a, slovenski publicist

Spodaj je njegov prispevek o panterju - simbolu Karantanije. V clanku tudi pise o nacrtovanem bankrotu Slovenije in njenem razkosanju, kar se tudi dejansko dogaja. Prodaja se Mercator, unicuje ostala podjetja, banke ... (Slovenija se zadolzuje zaradi investicij na insolventnem Balkanu, vse domace lastnike pa so osamili, obrtnike in podjetnike se izcrpuje,...).
Ocitno je Savli vedel vec ...

-----------------------------------------------------------
T E K S T (kaj v tekstu je povedano nekoliko nerodno, a bistvo je ujel bolje, kot večina samooklicanih analitikov slovenske preteklosti, sedanjosti in bodočnosti)
O Črnem panterju
grb Karantanije, njegovo odkritje in pomen
dr. Jožko Šavli

Režim v nekdanji Jugoslaviji je dovoljeval le uporabo mestnih grbov. Grbov zgodovinskih dežel, kot so bile Kranjska, Štajerska, Koroška... že po prvi vojni niso več dopustili. V javnosti so razširili krilatico, češ da »nas je stara Avstrija delila Slovence na Kranjce, Štajerce, Primorce... zato da bi nas lažje vladala«. Slovensko izobraženstvo in polizobraženstvo je to krilatico ponavljalo še po drugi vojni.

V času, ko sem v 70. letih opravljal na Dunaju podiplomski študij, sem se zanimal tudi za grboslovje in se seznanil predvsem z grbi slovenskih in avstrijskih dežel, ki so izhajale iz nekdanje Karantanije. Zanimalo me je še zlasti, ali je tudi Karantanija imela svoj grb. Nekje sem prebral, da se je v prvem koroškem grbu nahajal Črni panter. Vprašal sem se, ali bi bil ta grb lahko tudi karantanski? Vendar pa v grboslovnem gradivu za takšno predpostavko nisem našel takrat še nobene opore.

Po končanem dunajskem študiju sem se lahko vprašanju o karantanskem grbu nekoliko bolj posvetil. Pri iskanju gradiva sem naletel na temeljito študijsko delo o tkm. »štajerskem panterju« - Das Landeswappen der Steiermark (Gradec 1900). Napisal ga je Alfred Anthony von Siegenfeld, v svojem času zelo ugleden heraldik. Njegova študija sloni na številnih listinah in pečatih, na katerih se nahaja podoba panterja, večinoma v Avstriji (prvotni Karantaniji), deloma pa tudi na Bavarskem.

Omenjeni grboslovec označi v svojem delu panterjev lik na neki strani »bavarsko – karantanski« panter. Oznako »bavarski« navede na prvem mestu. Očitno zaradi tega, ker se panter nahaja tudi v nekaterih grbih na Bavarskem. Pa tudi zato, ker je bil nemško nacionalno usmerjen, in Karantanije ni hotel navesti na pravem mestu. Vendar pa je priznal tudi panterjev karantanski izvor. Njegova navedba mi je dokončno potrdila domnevo, da ne gre samo za starejši koroški grb, temveč tudi za karantanskega. Na podlagi gradiva v njegovem delu sem napisal krajšo študijo z naslovom Črni panter, najstarejši karantanski grb. Izšla je v Glasu Korotana št. 6 (Dunaj 1981), ki ga je izdajal Ivan Tomažič, rektor študentskega doma Korotan.

Črni panter na belem polju -sodoben izris karantanskega praporja (2 x 3). Iz zastavoslovja (veksiologija) nam je znano, da so bili prvi prapori enobarvni, in da so na sredini pogosto imeli bojni znak. V Karantaniji je bil bojni znak panter v črni barvi.

V heraldičnem društvu »Adler« na Dunaju je študija vzbudila določeno pozornost. Prof. Hans Jäger – Sunstenau, ki je takrat predsedoval društvu, je o njej objavil poročilo v ugledni reviji Archivum Heraldicum (Lausanne 1982, št. 3-4). Poročilo ima naslov: Heraldische Symbole im alten Slowenisch-Karantanien (Heraldični simboli v stari slovenski Karantaniji). V njem za primerjavo navaja starejšo študijo o heraldičnem panterju La Panthere de Styrie (Štajerski panter), ki jo je nekaj let poprej objavil Robert Viel (Archivum Heraldicum 1964). Heraldični panter je bil namreč na splošno poznan samo kot štajerski. - Kratko recenzijo o študiji je objavila tudi znana revija Europa Etnica (št. 3, Dunaj 1982).

V Sloveniji, ki je bila takrat trdno pod nadzrstvom jugoslovanskega režima, ni bilo na študijo o panterju nobenega odmeva. In ga tudi ni smelo biti. Za jugoslovanski režim je bila namreč prva slovenska država Karantanija nekakšen tabu. Na precejšen odmev pa je študija naletela v slovenskem zdomskem tisku, tako v Glasu Slovenske kulturne akcije (Buenos Aires, okt. – dec. 1983), v tedniku Svobodna Slovenija (št. 23/24 od 17. junija, Buenos Aires 1982, poročal Tine Debeljak). Pater Ivan Tomažič, izdajatelj Glasa Korotana in rektor doma Korotan, je domsko glasilo pošiljal na številne naslove, tudi v Slovenijo, in je od več uglednih ljudi prejel pohvalna pisma.

Ne spominjam se več, kaj me je nagnilo k temu, da sem poseben članek o Črnem panterju poslal tudi v slovensko izseljensko revijo Rodna gruda, ki jo je izdajal jugoslovanski režim. Revija je članek pod naslovom Črni panter, grb Karantanije proti pričakovanju objavila (št. 10, 1984). Zatem je objavila še moj drugi članek Prapor in barve Karantanije (št. 7, 1985). Tudi v strukturi jugoslovanskega režima je bilo mogoče naleteti na zavedne slovenske ljudi.

Gospa Sveta (Maria Saal): Rimski kamen nad vhodom v stolnico (2. stol.). Na njem drevo življenja, ki rase iz posode milosti. Obdajata ga panterja, ki držita v šapah rog izobilja.

Grb je karantanski

Upodobitve panterja izhajajajo še iz starega Norika, rimske province, ki je bila predhodnica Karantanije. Iz tistega časa je ohranjenih več kamnov, na katerih je izklesan njegov lik. Med njimi je nedvomno najbolj značilen tisti, ki se še danes nahaja nad vhodom v stolnico pri Gospe Sveti. Podoba na njem je naslednja: velik vrč (kantharos), iz katerega rase trta z grozdi in na njej ptice; vrč obdajata panterja v vzpeti drži.

V času, ko se podoba panterja pojavi, je velika vojvodina Karantanija še vedno obstajala (do 1180). Panterja ima namreč leta 1160 na svojem pečatu Otokar III., mejni grof oz. krajnik v Karantanski krajini (kasneje vojvodina Štajerska). Krajnik Otokar III., ki je upodobljen na pečatu, sedi na konju in drži ščit, na katerem je upodobljen panter. Tri leta pozneje se panter nahaja tudi na pečatu koroškega vojvode Hermana.

Pečat Otokarja III. iz leta 1160, krajnika v Karantanski krajini. Na njegovem ščitu je lik panterja upodobljen prvič.

Barve panterja na tem pečatu niso razvidne. Navaja jih kako desetletje zatem slavni trubadurski pesnik Wolfram von Eschenbach v svoji pesnitvi Parzival (okoli 1210), in sicer v obliki krzna: sobolov panter na hermelinovem ščitu. Iz krznenih izhajajo kasnejše heraldične barve: sobol za črno in hermelin za belo (srebrno). Tako se v naslednjem obdobju karantanski grb predstavlja kot Črni panter na belem ščitu.

Leta 1246 nam pesnik Jans Enenkel opiše tudi dragotino (okras) karantanskega - koroškega grba: rogovi, prevlečeni s hermelinom in potaknjeni s pavjimi peresi. Rogovi so nedvomno bizonovi, ker so kasneje pojavljajo v mnogih koroških grbih, in tudi v drugem grbu koroške dežele. Ne vemo pa, ali so bile konice rogov ob prvi omembi dragotine že odžagane, kot so v vseh kasnejših upodobitvah. Tudi v drugem grbu, ki ga ima Koroška še danes, se v dragotini nahajajo takšni rogovi, vendar brez pavjih peres. Namesto njih so na rogovih latice, od katerih visijo lipovi listi.

Dragotina v karantanskem grbu: Bizonovi rogovi prevlečeni s hermelinom in potaknjeni s pavjimi peresi. Omenjajo se prvič leta 1246.

Posamezne krajine, ki so sestavljale veliko vojvodino Karantanijo, so postopoma napredovale v vojvodine. S tem so v okviru kraljestva, ki je bilo sodržavje (konfederacija), dobile položaj samostojnih dežel na ravni držav. To je razvidno iz tega, da so bile državni fevdi, ki so jih podeljevali na državnem zboru.

Navadno je vsaka dežela, ki je iz krajine napredovala v vojvodino, privzela tudi nov grb. Toda Koroška in Štajerska sta po letu 1180, ko je slednja postala vojvodina, še naprej ohranili isti grb, Črnega panterja. Leta 1246 pa je Friderik Bojeviti, vojvoda Avstrije in Štajersike, zahteval, naj bi Črnega panterja imela samo Štajerska, in sprožil s tem upravni spor. Toda na kraljevem dvoru so razsodili, da Črni panter pripada Koroški kot starejši vojvodini. Tedaj je Štajerska prevzela za grb Belega panterja na zelenem ščitu, ki ga je ohranila do danes.

Na Kranjskem, ki je bila ena zmed krajin Karantanije, je bil sprva nedvomno prav tako v veljavi Črni panter. S poroko Sofije (Weimar – Orlamünde), kranjske dedinje, in bavarskega grofa Bertholda Andechs († 1151), je Kranjska prešla v posest rodbine Andechsov. Na pečatu njegovega vnuka Bertolda III. iz leta 1195 se nahaja orel, kasneje znan kot kranjski Plavi orel. Grboslovje sodi, da gre v tem primeru za protigrb (obratne barve) rodbine Andechs. Kranjska je postala vojvodina leta 1364.

Koroška je po sporu s štajerskim vojvodom Črnega panterja obdržala, vendar ga je nosil le še vojvoda Ulrik III. Z njim je namreč zatonila karantanska – koroška dinastija († 1269). Nov vladar, češki kralj Otokar II., je prevzel grb, ki ga je imel Ulrik III. kot sovladar ob svojem očetu, vojvodu Bernardu († 1256): na pol presekan ščit, spredaj trije črni švabski levi na rumenem, zadaj bel prečnik na rdečem. Ta grb ima Koroška še danes. Toda, kakšen je njegov izvor? V grbih se prečnik pojavlja kot znak pripadnosti. Odkod pa izhajajo švabski levi? Tega koroški oziroma avstrijski heraldiki vse do danes še niso dognali.

Pečat koroškega vojvode Bernarda. Vojvoda sedi na konju v viteški opremi, na ščitu je upodobljen panter. Ob njem pečat njegovega sina Ulrika III. Na tem pečatu je drugi koroški grb, na katerem so v prvi polovici ščita znamenitimi švabskimi levi.

Rešitev tega vprašanja je treba iskati v izvoru karantanske - koroške dinastije. Začetnik njene prve hiše (Eppenstein), je bil vojvoda Adalbero Koroški († 1039), ki je imel za soprogo Beatriko Švabsko († 1025). Vojvodska hiša Švabske pa je po ženski strani izhajala iz veje Zahodnih Karolingov, torej od samega Karla Velikega, kar je tudi po zatonu Karolingov še nekaj stoletji pomenilo izreden ugled. Tako je bil naprimer še v 13. stol. lik Karla Velikega tako slaven, da se je, med drugim, celo rodbina Wittelsbach, ko je hotela zavladati na Bavarskem, sklicevala na domnevno karolinško nasledstvo (prim. K. R. Schnith: Mittelalterliche Herrscher in Lebensbildern, Gradec 1990, 96, 186).

Prva hiša (Eppenstein) karantanske dinastije je po moški strani prenehala s smrtjo koroškega vojvode Henrika III. († 1122). Nasledil ga je nečak Henrik IV., sin njegove sestre Hedvike in Engelberta (Spanheim). Oče slednjega, Siegfried Spanheim, je bil priženjen v koroško rodbino s Porenja. Z vojvodom Henrikom IV. nastopi na koroškem vojvodskem stolu druga hiša (Spanheim) karantanske – koroške dinastije.

Toda v naslednjem obdobju upoštevajo v tem primeru bavarsko (nemško) pravo, po katerem je rodbinsko nasledstvo veljalo le po moški strani. Vsled tega za uradno zgodovino karantanska dinastija ni obstajala. Po njihovi razlagi naj bi na karantanskem – koroškem vojvodskem stolu vladali zaporedoma dve »nemški« rodbini, Eppenstein in Spanheim.

V nasprotju z njihovo razlago je karantansko pravo, institutio Sclavenica, ki je veljalo na Koroškem, priznavalo ženski pravno in opravilno sposobnost, kot tudi nasledstvo tudi po ženski strani. V smislu tega prva je bila prva hiša (Eppenstein) preko Hedvike († 1112) in njenega sina povezana z drugo hišo hišo (Spanheim) v eno samo karantansko – koroško dinastijo. Kot že omenjeno, je bil oče te dinastije vojvoda Adalbero Koroški, mati pa Beatrika Švabska, po svoji materi Gerbergi potomka Zahodnih Karolingov. Da je bil tudi v drugi hiši spomin na Beatriko, mater dinastije, še vedno živ, pričajo švabski levi v njenem grbu, katerih izvora si drugače ni mogoče razložiti. Obe hiši sta bili domači, pisanje o »bavarskih« Eppensteinih in »frankovskih« Spanheimih je navadna ponaredba.

Sodobna predstavitev grbov, ki se nahajata na pečatih vojvode Bernarda in njegovega sina Ulrika III. Švabski levi predstavljajo karolinško nasledstvo, ki se je po ženski strani nadaljevalo v karantanski dinastiji.

Napadi na panterja

V javnih občilih v Sloveniji, kot že omenjeno, študija o Črnem panterju v pomenu karantanskega grba dolga leta ni imela odmeva. Kot je bilo mogoče dognati mnogo pozneje, pa se novica o tem, da je bil karantanski grb odkrit, kljub temu razširila v delu slovenske javnosti. Leta 1990, ko je bila Slovenija na pragu odcepitve od Jugoslavije, so razna gibanja iskala tudi simbole za samostojno slovensko državo. Ena izmed mladinskh skupin se je takrat še posebej zavzela za to, da bi samostojna Slovenija imela v svojem grbu in na praporu Črnega panterja. Kolikor se spominjam, osrednji slovenski listi predloga o tem niso objavili. Prišel pa je na dan v nekaterih društvenih glasilih.

Predlog je sprožil proti Črnem panterju prikrito gonjo. Bila je v prvi vrsti sramotilna, na vsak način pa ne premočna, zato da v javnosti ne bi vzbudila prevelikega zanimanja in imela ravno nasproten učinek. Naj navedem kak primer. V dnevniku Delo je Albin Buttolo, pisec članka »Dol s črnim panterjem« (29. avg. 1990), predlagal, naj se lik panterja zamenja »s prašičem«. V članku »Korenine umnega čebelarstva« (revija Moj mali svet, št. 4/1991) je Lojze Kastelic označil panterja kot »sesajoče tele«. Torej, naščuvati nad panterja čebelarje?! Jugoslovenarska Mladina je na naslovni strani objavila izmaličeno podobo panterja, ki stiska lik Triglava, lipov list in rdečo zvezdo (št. 23, 13. jun. 1990). V ozadju te gonje je bila očitno stara udba, ali še bolj verjetno Kos, tajna služba jugo-armade.

Pobuda mladih je imela odmev tudi v akademskem svetu. Znansteno-raziskovalni center pri SAZU (Zgodovinski inštitut Milka Kosa) je dne 21. jun. 1990 razširil posebno ciklostirano sporočilo z naslovom Izjava Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ob pobudah za nove slovenske simbole (št. 11 - 128/90). Podpisali so jo akad. prof. dr. Bogo Grafenauer, mag. Stane Granda in dr. Božo Otorepec. Ne spomnim se, da bi jo objavil kak list, očitno je bila razposlana na razne naslove po pošti.

Kar v njej glede na ugledne naslove podpisnikov preseneča, so ponaredbe. Črni panter ni naveden po imenu, vendar je v navajanju vsakomur jasno, da gre za njegov lik. O njem zatrjujejo omenjeni podpisniki naslednje: ... Zato smo presenečeni nad uredniško politiko javnih občil, ki so njihovi argumentaciji namenila toliko časa in prostora. S tem vnašajo med ljudi zmedo, posebej, ker predlagajo za slovenske nacionalne simbole barve in živalski lik, ki so bili tradicionalno do 1918 in še med obema vojnama simbol oblasti, ki je bila med poglavitnimi nosilci germanizacije in boja proti slovenski združenosti in svobodi. S Karantanijo niti eno niti drugo nima nobene zveze... Podpisnikom se ni zdelo potrebno, da bi svoje navedbe kakorkoli utemeljili. Njihovi akademski naslovi naj bi zadostovali.

Navezovanje panterja na velenemštvo in posredno celo na nacizem (med obema vojnama) naj bi zastrašilo slovensko javnost, ki o izvoru karantanskega panterja ni bila poučena in v obdobju pod jugoslovanskim režimom tudi ni mogla biti. Toda takšen manever ni prinesel zaželjenega učinka, zakaj v slovenski javnosti se je lik panterja širil naprej, še zlasti med mladino.

Ker Črnega panterja ni bilo mogoče izničiti ali zatreti, ga je velesrbska Kos poskušala prikazati kot znamenje slovenskih nacionalistov in skrajnežev. Prvak Slovenske nacionalne stranke, Zmago Jelinčič, ga je uvrstil v znak svoje stranke skupaj z drugimisimboli slovenskih dežel, in poskrbel za nekaj nacionalističnih izpadov in izlivov nestrpnosti. Kosovski aparat je po svoji mreži razširil naziv »Jelinčičev panter«. Toda primernega učinka ni bilo.

Karantanije in njenega državnega izročila, ki ga je na tako viden način predstavljal Črni panter, ni mogoče na noben način vnesti v južno slovanski okvir. Toda vodilne strukture so tudi v samostoni Sloveniji ostale v rokah stare jugoslovanske klike. Zato so javna občila karantanski grb s panterjem povsem zamolčala. Takšno stanje je kljub samostojni Sloveniji in kljub domnevni svobodi tiska itd. ostalo vse do danes. Kaj bi bilo lahko v ozadju?

Vsakdo, ki je prebral nekaj omenjenih primerov rovarjenja proti karantanskemu grbu, ne more mimo vtisa, da je Črni panter napoti predvsem nekdanjim jugoslovanskim strukturam. Le-te bi na ta ali oni način hotele obnoviti nekdanjo jugoslovansko tvorbo. Ker je bilo njeno, danes že staro ime »Jugoslavija« povezano z vse vrste kriminalom, so zanjo iskali novo ime. Nova jugoslovanska tvorba se danes uvaja pod imenom »Zahodni Balkan«. Ime je bilo porinjeno tudi »Evropi«. Razni evropski politiki, ki se na balkanske razmere ne spoznajo, ga danes v stiku s predstavniki Slovenije pogosto izustijo.

Tako se je tudi Jose Manuel Barroso, predsednik evropske komisije (neke vrste vlade), ob obisku Slovenije marca 2006 pogovarjal z vladnim predsednikom Janšo o vlogi Slovenije v odnosih med EU in območjem Zahodnega Balkana in poudaril, da si članice EU delijo izkušnje. "Evropska unija deluje na način 'kolektivne diplomacije' in ko si delimo izkušnje o tem, kaj se dogaja na drugih koncih Evrope ali sveta, se vedno obračamo na tiste, ki določeno območje bolje poznajo. In jasno je, da Slovenija to regijo pozna bolje," je dejal. Še več:"Kar pričakujemo od Slovenije je, da bo dala svoj input našemu kolektivnemu mišljenju pri oblikovanju politike do območja Zahodnega Balkana," je pojasnil in poudaril, da je evropska perspektiva za države tega območja zelo pomembna še zlasti z vidika miru in stabilnosti. Slovenski ljudje so na tv, ki je poročala o njegovem obisku, jasno videli, da se na dejanske razmere v Sloveniji sploh ni spoznal, in da je – po domače rečeno – zgolj čvekal. To naj bi bila torej “Evropa”.

Zahodni Balkan s tkm. »partnerstvom ( za mir« na območju nekdanje Jugoslavije) pomeni za Slovenijo finančni bankrot. Slovenija naj bi namreč jamčila za nepovrnjena posojila evropskih bank Balkanu. Sledila bi razprodaja slovenske zemlje in premoženja, kar se že dela. Nadalje, Slovenijo naj bi z evropskimi »regijami« tudi razkosali: slovensko Štajersko pridružili avstrijski Štajerski, Primorsko in Istro pripojili Italiji, stara Kranjska naj bi postala krajina Srbije.

Vsem tem namenom stoji nasproti politični in zgodovinski simbol Slovencev: grb slovenske države Karantanije. Predstavlja pričevanje, da so Slovenci imeli eno najzgodnejših držav v Evropi, ki se je kasneje, četudi pod imenom Avstrija, ohranjala skozi stoletja. Avstronemški krogi prikazujejo Avstrijo sistematično kot »nemško« zgodovinsko tvorbo, brez navedbe Karantanije. Jugoslovanski (velesrbski) omenjajo njeno predhodnico Karantanijo le kot »kratkotrajno« tvorbo. Karantanija naj bi leta 820, Ko so Franki porazili kneza Ljudevita v Slavoniji, postala »navadna frankovska grofija«. Slovenci naj bi padli tedaj dokončno pod »nemški« jarem, izpod katerega naj bi nas odrešili šele bratski Srbi leta 1918.

Akademske »znanstvene« navedbe v tem pogledu, potem ko je Slovenija oklicala svojo samostojnost, očitno niso več zadostovale. Vsled tega so zaupniki srbske Kos podtaknili trditev, da Slovenci nikoli niso imeli svoje lastne države, celo v nagovor, ki ga je papež Janez Pavel II. ob svojem obisku Slovenije leta 1996 imel na slovenske akademike v Mariboru. Rekel je med drugim: Slovenci, prvič v svoji zgodovini imate svojo lastno državo... Za verne slovenske ovce naj bi bil papež »nezmotljiv« tudi pri navajanju dejstev o slovenski zgodovinski državi. Zvijačno kaj?!

V čem bi bil panter lahko »nevaren«?

Črni panter predstavlja zgodovinsko Karantanijo, iz katere izhajata bodisi Avstrija kot Slovenija. Ni mogoče vedeti vnaprej, ali obstaja kaka možnost, da se bo nekoč ime Karantanija znova znašlo na političnem zemljevidu Evrope? Povsem izključiti te možnosti pa tudi ni mogoče.

Ob pravilno in pošteno prikazani zgodovini in simboliki bi lahko tudi politične razmere na območju med alpami in Jadranom začele dobivati drugačno podobo. V sami Avstriji na primer, kjer govorijo sicer nemško, bi lahko odkritje njihove resnične zgodovine vodilo do spoznanja, da Karantanija tudi za avstrijske ljudi predstavlja prvo zgodovinsko državo. Tudi oni so namreč večinoma nasledniki karantanskega ljudstva, četudi so v teku stoletja postopoma prevzeli nemški jezik. Tako bi se zgodovinsko ime Karantanija lahko pridružilo sedanjemu imenu Avstrija. Švicarji na primer, ki kljub večinoma nemškemu jeziku niso Nemci, uporabljajo ob imenu Švica še dodatno zgodovinsko ime Helvetia.

Slovenija je druga država, ki izhaja iz Karantanije. Ta bi se v duhu zgodovinskega izročila, ki ga predstavlja Črni panter, dokončno izdvojila iz južnoslovanske ideologije. Slovenci namreč nikoli niso bili del Južni Slovanov (Jugoslovanov) in so od vedno pripadali Srednji Evropi. Oba naroda, Slovenci in Avstrijci, bi na temelju skupnega zgodovinskega izvora iz Karantanije oblikovali prijateljske sosedske odnose. V Avstriji takšno hotenje obstaja, in ima ime Alpe – Adria. Toda neka skupnost pod tem imenom, ki bi imela lahko tudi obliko konfederacije, bi to območje povsem izdvojila iz velenemških in velesrbskih ozemeljskih teženj, zato jo je treba onemogočiti. Vtis imamo, da je bila ta naloga poverjena koroškemu glavarju Haiderju, ki mu v njegovih izpadih proti karantanskemu izročilu sekindirajo velesrbski krogi v Lublani..

Še več! Samostojna Slovenija, ki bi ji njena resnična politična, kulturna, gospodarska in verska zgodovina zagotavljale idejno trdnost, bi bila lahko za zgled - in zdi se, da tudi že je - mnogim manjšim narodom v Evropi, ki težijo ali bi lahko težili k samostojnosti. Primerov je kar nekaj: Katalonija, Baskija,... jutri mogoče Bavarska, Škotska pa Dalmacija in še katera dežela. Vsled tega je treba Slovenijo kot politično tvorbo do kraja destabilizirati, ne samo gospodarsko in kulturno, temveč tudi idejno. Nevarna je namreč za Evropo »velikih nacij«.

Črni panter in njegovo poslanstvo

Eno izmed gesel slovenskih najstnikov, ki se navdušujejo nad Črnim panterjem, je tudi naslednje: »Zatrli niso spečih, ne bodo nas bedečih!« Mladinci lepijo na vseh mogočih mestih slike panterja, ki pa so sistematično potrgane ali pomazane. Nobene druge slike niso. Karantnski grb, s svojo vsebino, je očitno nekomu hudo napoti. In ta »nekdo« ne more biti nihče drugi kot stara jugoslovanska struktura, ki jo slej ko prej predstavlja tajna služba Kos. Slovenska policija, po več kot desetletju vlade jugoslovansko usmerjenih strank Lds in Sd, nima niti več moči, da bi blokirala njeno dejavnost. Na primere terorja nad mladimi, ki se izrecno zanimajo za Karantanijo, naletimo tudi v slovenskih šolah. Še posebej, če nosijo majice s sliko Črnega panterja.

Do kdaj bodo stare jugoslovanske strukture ustrahovale slovensko javnost, in še posebej mladino, ni mogoče vedeti. Gotovo pa je, da s tem Slovencev ne bodo pripravile k molku. Ni jih nemškutarstvo pod staro monarhijo, ne velesrbski unitarizem po prvi vojni, ne italijanska in nemška okupacija med drugo vojno, ne jugo-komunistični teror po njej. Avstrijska monarhija si je s svojim nemškutarstvom ob koncu prve vojne prav na Slovencih polomila zobe. »Veličanstvo, prepozno je«, je cesarju Karlu izjavil slovenski poslanec Korošec. Monarhija se je zrušila, ker je velenemštvo hotelo imeti preko slovenskega ozemlja svoj »izhod« na morje. Ko je bila mera prepolna, se je zrušila tudi nekdanja Jugoslavija.

Sedaj bi hoteli Slovenijo v imenu »Evrope« raztrgati z »regijami«. Vendar tudi tokrat ne bodo uspeli. Danes sicer še ne vemo, toda mogoče je, da bo tudi sedanja monopolistična Evropa, ki nikakor ni odraz poštenega sožitja narodov, nekoč doživela svoj polom.

Zgodovinska in politična vsebina, ki jo predstavlja Črni panter, bi lahko v prihodnje vplivala vsaj na politično stanje v Srednji Evropi. Napori, da bi včerajšnje strukture zatrle njegov prodor v široko slovensko javnost, so se izjalovili. O njem še danes ne poročajo ne tisk ne radio ne tv. Toda večina slovenskih ljudi danes že pozna Črnega panterja v pomenu karantanskega grba. Črni panter postaja simbol slovenskega duha, ki je v mladem slovenskem rodu vedno prisoten. Ne bo ga mogoče zatreti!

Iz http://www.veneti.info/articles/categories/reactions/313-in-memoriam-jozef-savli

In memoriam: Jožef Šavli

Avtor: Robert on 13 sušec 2011.
Sporočamo tragično novico, da je v petek 11. sušča, v 68-tem letu starosti, preminil neutrudni raziskovalec izvora Venetov, Jožko Šavli. V spominu ga bodo ohranili med drugim tudi njegovi številni zapisi, preko katerih je tudi najzaslužnejši za ponovno prebuditev raziskav o izvoru teh praprebivalcev. Brez njega projekta Veneti.info ne bi bilo. Iskreno sožalje svojcem in vsem bližnjim sodelavcem izreka uredništvo Veneti.info.

It is with great sadness that we announce passing of Jožko Šavli on friday, 11th of March at the age of 67. Mr. Šavli was the originator of modern revival in Venetic studies. He will be in remembrance of us with his extensive research opus. Without him Veneti.info would not exist. We express our deepest condolence to his family; Veneti.info Team.

M. Hrovat:
Obveščam vas, da je včeraj 11. marca 2011 ob 18h umrl velikan slovenstva, dr. Jožko Šavli. Poleg Mateja Bora in Ivana Tomažiča, je v našem narodu zanetil iskrico, ki je prerasla v požar očiščenja, katerega posledica je rodila slovensko osamosvojitev. Slovenskemu narodu in svetu, je s svojim neutrudnim in nesebičnim delom zapustil veliko bogastvo, ki so ga mnogi teptali in uničevali. Žal ga premnogi še vedno in ti isti, brez prekinitve držijo vse vzvode oblasti v svojih rokah. Srce, ki je bílo za slovenski narod, za resnico, svetlobo in pravico, je od laži, izdajstva, teme in preprek utrujeno odpovedalo. Naj počiva tisočkrat zaslužen počitek v grenki slovenski zemli.

B. Ježovnik:
Oznanjamo Vam zalostno vest da je v Sloveniji vceraj 11 Marca 2011 preminil veliki Slovenec in Venetolog Dr. Profesor Jožko Šavli. Pri Caranti ga bomo zelo pogrešali. Naj mu bo lahka Slovenska zemlja. Jožko je bil zelo delaven venetolog ki je posvetil svoje življenje Slovenski zgodovini. Pri Caranti smo izgubili velikega in vztrajnega sodelavca ki ni pokleknil pod bremenom z katerim so ga obteževali nasprotniki Slovenske zgodovine. Jožko! Ohranili te bomo v lepem spominu! Carantha

Hervardi:
V petek 11. Sušca 2011 ob 18. uri nas je zapustil velikan slovenstva, dr. profesor Jožko Šavli, prvi častni član Zveze Domoljubnih Društev Hervardi. Njegovo srce, ki je iskreno delalo za slovenski narod, za resnico, svetlobo in pravico, je žal utrujeno prenehalo biti. Njegov duh ostaja večen in bo vedno z nami! Jožko Šavli je s svojim nesebičnim delom v našem narodu prebudil dolgo tlačena čustva, ki so prerasla v požar očiščenja in slovensko osamosvojitev. Že leta 1981 je v Glasu Korotana objavil svoj študijo o Črnem panterju, enem najstarejših in za slovenski narod najpomembnejših znamenj. Zatem je skupaj s pokojnim Matejem Borom in patrom Ivanom Tomažičem dodobra pretresel takratno Socialistično republiko Slovenijo s študijo o Venetih, naših davnih prednikih. Svojemu poslanstvu je ostal zvest do zadnjega dne in nam je tako zapustil veliko bogastvo, hkrati pa tudi obvezo, da nadaljujemo njegovo začrtano pot. Naj čim več Slovencev zvesto vztraja na tej poti pravice, svobode in miru. Jožko Šavli je naš skupni svetel vzor, ki nas bo večno spremljal kakor jasna zlata zvezda vodnica na nebu. Naj mu bo lahka sveta Slovenska zemlja! Slava mu! Mojemu narodu Ako zate rod slovenski! Moje srce ne gori, Stvarnice mi srd ognjeni V divji vihri naj grmi. Dokler mi mazinec miga, Dokler duša je v teles', Naj se vedno bolj užiga Ta ljubezen, dar nebes! Kadar pod zelenim plajšam Bom zagrnjen mirno spal, Ona – trdno se zanašam – Bo puhtela še iz tal!

J. Gerden:
Prosim sporocite moje iskreno sozalje vsem sodelavcem in njegovi druzini. Dr. Jozka Savlija sem poznala osebno, celo obiskal me je nekoc v Sloveniji in sva sla skupaj na izlet po Mirenski dolini, obiskala grob blazenega Lojzeta Grozdeta v Sentrupertu, se sprehodila po cudoviti mokronoski dezeli itd...Nanj hranim veliko lepih spominov, osebne korespondence in njegovo delo sem zelo cenila. Pred leti sem mu prevajala vec clankov v anglescino, dokler ni nasel redno spletno stran in pomoc pri prevajanju od urednikov "Carantha" http://www.carantha.net/default.htm Premlad je umrl, vendar je ze dolgo bolehal. Naj pociva v miru in Bog naj mu bo pravicen placnik za vse njegovo ogromno in pomembno delo za slovenstvo. V Avstraliji je imel veliko prijateljev in znancev. Pripravljam obvestilo za slovensko radijsko oddajo in prosim, cwe dopolnite moj list njegovih del, ce se ni popoln. Tople pozdrave, Jozica Gerden

Ivan Sivec - intrvju
Pozitivno omenja, obravnava, dr. J. Šavlija
april 2010
Iz: http://www.ivan.sivec.net/splosno/intervju_reporter.php

Ste slavist, etnolog, nekdanji radijec, popotnik in pisatelj, ki mu je uspelo napisati sto knjig, hkrati pa imate za seboj tudi več kot 700 literarnih večerov in nastopov na bralnih značkah. Kako vam vse to uspeva, glede na to, da ima dan še vedno samo 24 ur?
To me nenehno sprašujejo, vendar ni nobenega problema. Sem racionalen s časom, pa tudi brezdelju in nesmiselnemu pohajkovanju se pretirano ne predajam. Vse, kar počnem, ima svoj namen, čeprav potem na nek način človek postane žrtev svojega dela. Ampak jaz to z veseljem delam. Pravzaprav nisem nič posebnega naredil, čeprav mi je neka bralka ravno ob izidu stote knjige pred dvema tednoma dejala, da je napisati sto knjig približno tako kot dočakati starost sto let. In sem rekel: »No, potem pa kar dobro zgledam za sto let.«

Nekje ste zapisali, da živite za literaturo…
To je za mene opij, slast in strast brez katere ne morem živeti. Če dva dni ne grem v svoj kabinet, začnem umirati. Žena na srečo to ve, pa tudi oba odrasla otroka Vesna in Iztok, pa tudi drugi me kar pustijo na miru. Včasih sem manj pisal, zdaj se pa v bistvu samo s tem ukvarjam, deset, dvanajst, včasih celo osemnajst ur na dan. Sem učenec kreativne šole pisanja Branka Gradišnika. On me je naučil, da brez zamisli ni nič in da je tudi takrat, ko imaš neko idejo, pomembno, kako obdeluješ gradivo; obiščeš različne strokovnjake, zdravnika, profesorja, odvetnika, … in tisto stvar, ki jo imaš v glavi, hitreje poglobiš. Na ta način pridem hitreje do rezultata, ker poznam to obrtno plat. To je dobro poznati in to bi morali pri nas učiti na fakultetah, ampak ne učijo.

Pretirane finančne koristi pa kljub temu ni bilo od stotih knjig?
Ni sile, ni sile. Da se sicer preživeti, vsekakor pa ne samo s pisanjem. Tudi sicer so ljudje razmišljajo, da bog ne daj, da bi bili pisatelji kaj preveč premožni. Navajeni pa so tudi, da jim avtorji knjige podarjajo, čeprav jih sam kupim iz svoje pokojnine.

Nedavno smo na TV Slovenija gledali film, posnet po vaši literarni predlogi Vlomilci delajo poleti. Film je menda doživel visoko gledanost, menda pa ni dobil sredstev filmskega sklada za povečavo.
To je žalostno. Stvar je v tem, da je bil pred tem že film Pozabljeni zaklad, v režiji Tuga Štiglica, prav tako posnet po moji literarni predlogi, in dobil celo zlato rolo. Roman Končar, ki je z ekipo posnel tokratni film, je svoje delo pošten opravil, saj je bil film Vlomilci delajo poleti eden bolj gledanih filmov zadnjega časa, še enkrat bolj gledan kot oddaja Spet doma. Pri Filmskem skladu pa ni dobil 160 ali 170 tisoč evrov za povečavo. Mislim, da je to pravzaprav katastrofa, da se ne podpre uspešnih slovenskih projektov. Kar se tega tiče, mislim, da ima Djuro (igralec in režiser Branko Djurić op. a.) čisto prav, ko pravi, da je v slovenskemu filmu zelo pogosto tako, da hodijo, pa počakajo, pa spet hodijo, pa počakajo, pa spet hodijo, pa počakajo, na koncu je še sila žalosten konec s pogrebom. Vlomilci delajo poleti je pač vesela stvar, komedija, mogoče tudi zaradi tega projekt ni bil finančno podprt. Mislim pa, da so v Skladu preveč vase zazrti in ne vedo, kaj imajo ljudje radi.

V filmu tudi igrate, nekaj sekund, enako kot v prvem filmu. Je igranje še ena od vaših strasti, mogoče širši javnosti manj znana?
Jaz sem to delal že v osnovni šoli. Bil sem odličnjak, nastopal, recitiral, igral glavne vloge v vseh možnih igrah in bil Kekec v vseh možnih postavah. Tudi Tugo Štiglic je to vedel in mi obljubil sedem sekund v filmu, v resnici pa sem se potem v filmu pojavil samo za tri sekunde in pol, ampak še vedno je bilo to, kot mi je dejal Štiglic, več kot Hitchcock. Ta se v vsakem filmu pojavi za tri sekunde. Tako da sem po tem nekako nad Hitchcockom.

Ob 80-letnici Slovenskega radia ste izdali tudi knjigo Radioaktivni spomini, v katerih opisujete življenje izza radijskega mikrofona. Pogrešate kaj tiste čase, ko ste delali in urednikovali na radiu?
Bil sem predvsem novinar, čeprav v zadnji fazi tudi urednik, a nikoli nisem nikoli zgubiti stika s terenom. Po službeni dolžnosti sem srečal kakšnih šest, sedem tisoč ljudi in to me je napolnilo s pozitivizmom. Vsak človek nekaj ve, vsak je po svoje pameten in to je zelo dobro, da človek v življenju sreča čim več ljudi. Zato je novinarstvo najlepši poklic na svetu. Na radiu pa je res tudi to, da gre več stvari v veter kot v eter. To, kar sem napisal, sem napisal iz ljubezni do radia. Vsem celo všeč ni bilo, ker so pričakovali, da bodo veliko več omenjeni. Ampak to je pač moj pogled na radio, drugi pa bodo napisali svojega.

Verjetno ste zelo uživali v vašem poklicu, pa vendar vas je nenehno vleklo k pisateljevanju. Ste si kdaj želeli, da bi imeli več časa za pisanje?
Zelo sem užival na radiu, vendar novinarsko in pisateljsko pisanje sta, kot je že Hemingway, ugotovil, dve različni vrsti pisanja. Novinarsko pisanje je dobro za motoriko, saj pravijo, da je za pisatelja dobro, da vsak dan napiše vsaj dve, tri strani. Novinar to avtomatično naredi in tudi jaz sem na radiu pisal oddaje, ki so jih nato brali špikerji, hkrati pa so bile kombinirane tudi s posnetki s terena, tako da sem bil ves ta čas tudi med ljudmi. France Vurnik mi je nekoč dejal, da imam neskončno srečo, da sem veliko med ljudmi in poznam slovensko dušo. »Vprašanje kdo v parlamentu jo pozna,« je rekel. Zelo sem bil ponosen na to oceno in mislim, da je blizu resnice. Če si med ljudmi, veš tudi kako ljudje razmišljajo. Pred osamosvojitvijo so vsi, človek s tremi doktorati v Ljubljani in pastir na zadnjem koncu Slovenije, govorili, da je nekaj treba narediti. In sem rekel, da je to zagotovo potencial, iz katerega se bo nekaj dobrega razvilo. In se tudi je.

Kako se vam je življenje spremenilo po upokojitvi?
Čisto nič. Prej sem redno delal na radiu in delal več kot nekateri kolegi samo zato, da sem imel mir pred njimi, da mi niso oporekali, ker pišem knjige. Nekateri so mi celo rekli, da bom, ko bom urednik, manj pisal, pa tudi to ni bilo res. Sem se pa res predčasno upokojil, bil dve leti na čakanju, med reveži na čakalni listi. To sem namenoma storil, saj sem medtem napisal pet knjig. Drugače pa je sedaj podoben krogotok; prej sem delal deloma za službo in za sebe, sedaj delam v glavnem za sebe in priznam, da sedaj veliko lažje živim. Zelo težko sem prenašal sestanke. Najhujše mi je bilo v ponedeljek zjutraj, ko so bili neskončno dolgi sestanki s pogovori o tem, kako bi bilo, če bi bilo. Blefa ne prenesem, sem bolj človek akcije.

Ko ste odšli z radia, ste jo pa mahnili po svetu.
Res je. Takrat sme imel malce več časa, šel na Aljasko po poteh Jacka Londona. Šel sem še z dvema prijateljema, tako kot so šli tja gor na sever ameriške celine zlatokopi: štiri dni z nahrbtniki in čolnom 410 kilometrov po reki Yucon. Na koncu te poti sem v Dawsonu odkril Slovenca, ki je nakopal tono in pol zlata. Bil sem tudi v Namibji, kjer so me posebej fascinirale ženske, ki se nikoli ne umivajo, imajo pa čudovito čokoladno polt. Ena bi se skoraj zaljubila vame. Kaj več pa vprašajte mojo ženo (smeh). Bil sem tudi v Argentini in moram reči, da imamo o njej popolnoma napačno mnenje. Tam so čudoviti Slovenci, ki spoštujejo Slovenijo bolj kot mi in imajo tudi trikrat lepši odnos do jezika in literature. Nekateri so se tam naučili lepše slovensko govoriti kot mi in s solzami v očeh prepevajo slovenske pesmi. Slovenstva bi se morali učiti od njih. To, kar se pri nas govori o Argentini, zgolj s politično konotacijo, je čista neumnost.

Pišete žanrsko zelo raznoliko, od slikanic za najmlajše, do zgodovinskih romanov. Je kakšen žanr, ki ga še niste »obdelali« pa bi ga radi?
Verjetno je. Žanri so zato različni, ker so različne zgodbe. Pravljico boš seveda napisal drugače kot kriminalko. Zadnji mega žur, ena mojih najbolj branih knjig za mladino, ima veliko slenga in podobnega. Zgodovinsko delo je spet treba narediti z nekim večjim zamahom. Tako se k temu pristopi.

Preizkusili ste se tudi v sonetnem vencu po Prešernovem vzoru. Vam je to pomagalo razumeti veličino našega največjega slovenskega pesnika?
Vsekakor. Sonetni venec sem napisal pred štiridesetimi leti, pri vojakih. Po zgradbi je enak Prešernovemu, drugače pa ni nič posebnega, a takrat sem dokončno dal klobuk dol pred Prešernom.

Tudi sicer ste bili eden prvih, ki je o Prešernu pisal v bolj pozitivnem smislu. Vam je skozi raziskovanje postal tako blizu, da ste v delu Ribčev dohtar o njem pisali kar prvoosebno?
Res je, lani sem izdal knjigo o Prešernu, ki je, enkrat za spremembo, nekaj več pozitivnega o našem največjem pesniku. Vse, kar so o Prešernu prikazovali na televiziji, preprosto ni res. Ko človek prebere določene stvari o njem, predvsem pa izhaja iz njegovega veličastnega dela, pride do neke čisto druge resnice. Prešeren je bil evropski genij, ki pa bi ga mi radi naredili bližje povprečnosti. Knjiga Ribčev dohtar je bila zelo lepo sprejeta in je še vedno med bolj branimi. Zamislil pa sem si jo tako kot da je France Prešeren prišel k meni v kabinet, mi govoril o sebi in rekel, naj napišem resnico o njem. Šel sem po vseh njegovih poteh, tudi na Dunaj, pa na Moravsko, kjer je bil hišni učitelj, na Kopanje, v Ribnico itd. Videl sem, kaj je ostalo in kaj so drugi napisali o njem. Mnogi so blazno prepisovali in potem noter kar neke svoje fantazme vključevali, ki jih sam nisem nikjer srečal. Vsako pisanje je odraz človekove notranjosti. Vsako ustvarjanje je odraz človekove notranjosti. Dobremu človeku je vse dobro, slabemu vse slabo.

So vam kdaj, glede na vaš rekord 100 napisanih knjig, očitali hiperprodukcijo?
Seveda. Očitajo mi hiperprodukcijo, očitajo mi, da sem deloholik, da je nemogoče napisat toliko knjig, da je to vendarle preveč itd. Nikoli pa nisem nikjer zasledil, da bi kritizirali lenuhe. Če delaš neko stvar pač deset, dvanajst ur na dan in če to delaš z zagnanostjo, s strastjo… potem se pač tudi to da narediti. Ivan Potrč mi je rekel: »Piši s kapljo krvi na koncu peresa.« Nekatere moje knjige so malce bolj vodene, nekatere globlje, nobene pa nisem nikoli napisal s slabim namenom. Vse to je del mene, to so moji otroci. Ne sramujem se jih, tudi če imajo kakšno napako.

Kako pa na vaše ustvarjanje gledajo v pisateljskih krogih?
Sem član Društva slovenskih pisateljev od leta 1987. Moj sprejem je odobrila petčlanska komisija in še danes ne vem, kdo je bil v tej komisiji. V raznorazne pisateljske lobije se ne vključujem, ne zanima me, če se za šankom kdo kaj dogovarja, to ni moj način življenja. V veliko večje veselje mi je, da izide nova knjiga, kot pa da bi se šel bla bla bla za šankom. Tukaj imam pravzaprav morda manjko, vsaj za nekatere, saj potem v določene kroge pravzaprav ne padeš. Celo tako se mi zgodi, da sem najbolj branimi pisatelji, a dobim skoraj polovico manj knjižnega nadomestila, kot bi moral. Iz razlike namreč štipendiramo med drugim mlade nadarjene kritike. Kar pomeni, da štipendiram ljudi, ki me kritizirajo …

Imate svoj krog bralcev, ki preberejo vsa vaša dela, spremljajo vaše ustvarjanje?
Brez skrbi. Predvsem mladi. Po šolah kar dosti berejo, imajo dobre knjižničarke, mentorje, posebej v okviru Bralne značke. Vsako leto imam okrog 50 nastopov po osnovnih šolah vmes še kakšnih 30 po knjižnicah .Tudi starejše gospe veliko berejo, medtem ko pa ta srednja generacija preprosto prehitro živi in si ne more privoščiti časa za knjigo. Od teh starejših gospa skoraj dnevno dobivam pisma. Ko sem se povzpel na goro Jungfrau, štiritisočaka, mi je ena pisala in mi na šestih straneh s tako lepo dolgo pisavo napisala, kaj je vse je počela. Jaz vsaki bralki, ki mi piše, pošljem kartico in tako sem tudi tej odgovoril: » Osvojil sem Jungfrau.« Ona pa mi nazaj odgovori: »Prejšnji teden ste, gospod Sivec, osvojili švicarsko devico, ampak z zadnjo knjigo ste osvojili tudi mene, 87-letno devico.«

Najbrž ste se marsikateremu dolgoletnemu zvestemu bralcu priljubili že z besedili pesmi v izvedbi ansambla Avsenik.
Zagotovo. Saj ta glasba je še zdaj popularna. Rasel sem na podeželju in mi je bilo to zelo blizu. Z Avsenikoma, Vilkom in Slavkom, sem osebni prijatelj in napisal sme tudi življenjsko zgodbo Slavka Avsenika, prav tako pa tudi biografijo Lojzeta Slaka. Noben uspeh ni slučajen. Ti ljudje so krvavi pot potili za vse, ki sedaj tudi po njihovi zaslugi na zelo preprost način prihajajo do slave in denarja. Iz evropskega fenomena Avsenik pa sem pripravil tudi magistrsko nalogo.

Vam je pomembna interakcija z bralcem ali pač pišete za svojo dušo?
Mi je pomembna. Mislim, da vsak pisatelj, ki govori, da piše samo za sebe, govori neumnosti. Od Potočke zijalke naprej so si pripovedovali zgodbe zato, da so te zgodbe nekaj povedale, da so prek njih tudi drugi dobili to izkušnjo. Zato so knjige na nek način bližnjica k tovrstni izkušnji. Če bralec najde delček sebe v knjigi, je to tudi za avtorja fantastično.

Kako pa so bralci sprejeli vaše najnovejše delo, Sago o Karantaniji, ki je v bistvu precej drugačno delo kot vaši dosedanji romani, pravzaprav življenjsko delo?
Prvi odmevi so kar predobri. Pričakujem, da bo zdaj kdo še malo zaropotal ali pa me s kakšnim kolom po glavi udaril. (smeh) A take stvari z lahkoto preživim, ker pač poznam resnico. Navdušenje nad knjigami je res veliko in videti je, da Saga tudi na zunaj lepo deluje. Urednica Tadeja Zupan Arsov na založbi Karantanija se je zelo potrudila, pa tudi slikarka Ejti Štih, ki je sploh ne poznam, je tri osrednje osebe v sagi upodobila kot malce divje, malo bolj prvinske. Prvi hip sem bil malce presenečen, sedaj pa se mi zdi to zelo v redu.

Pomeni ta »divja upodobitev« Sama, Arnulfa in Eme, da so bili naši predniki, v resnici še precej divji, tudi divji v srcu?
Verjetno. To sem tudi noter napisal. Vsi si Karantanijo predstavljam nekako bolj pozno srednjeveško, ampak to se je vendar dogajalo že v sedmem, osmem, desetem stoletju. Tedaj je bilo še vse zelo prvinsko. Ljudje so živeli še v nekakšnih polhišah. Prvi gradovi, ki so takrat nastajali, so bili v resnici obrambni zidovi, majhni obrambni stolpi. Ti ljudje, tudi kralji, so bili zelo skromno oblečeni, nobenega razkošja ni bilo, samo boj za preživetje.

Nekateri zgodovinarji pogosto pravijo, da so sedanji Grki komajda, če sploh, pravi nasledniki starih Grkov. Koliko karantanske polnokrvnosti pa po vašem mnenju premoremo današnji Slovenci?
Saj za Karantanijo govorijo isto kot za Grke. A se mi zdi, da Karantanijo v nekem pogledu vendarle lahko jemljemo kot nekakšno Praslovenijo, če se tako izrazim. Človek mora tukaj pomisliti na nekaj: Brižinski spomeniki so nastali okoli leta 1000. To je bilo takrat zapisano z namenom, da se pokristjanjevanje končno izvede tudi pri Karantancih, pri naših prednikih, med katerimi niso bili samo Slovenci, ampak tudi drugi narodi, nekaj Rimljanov, Frankov, Longobardov, ampak pretežno je bil to vendarle slovenski oziroma slovanski živelj. Ker so Brižinski spomeniki zapisani v praslovenščini, za kar imamo materialni dokaz in če je ustoličevanje več stoletij potekalo v našem jeziku in je tudi to zapisano, potem ne vem, zakaj bi se tega sramovali. Včasih nam manjka samo malo samozavesti.

Torej ni nobenega dvoma, da to ne bi bil del naše zgodovine?
Vsekakor je to tudi del naše zgodovine, tako kot je tudi del avstrijske in del evropske zgodovine. Stvar je jasna. Je pa to ponemčevanje zaradi verske meje na reki Dravi - zgornji del se je nato ponemčil - naredilo precej zmede. Ampak to je kljub temu bolj slovenska zgodovina kot katerakoli druga.

Je bila ta verska meja na Dravi res usodna za slovenstvo?
Cerkev in samostani so bili včasih lastniški. Če je bil lastnik samostana nemško govoreči duhovnik, je bilo normalno, da je uveljavljal svoj jezik. Če je bil lastnik slovenske krvi, pa svoj. Uradni jezik v cerkvi pa do nedavnega ni bil ne nemščina ne slovenščina, pač pa latinščina. To je bil tudi jezik izobražencev, medtem ko so običajni ljudje na tem predelu, ki je bil pretežno slovenski, govorili slovensko - ali - lahko bi tudi na splošno rekli: slovansko. O tem mi je veliko povedal tudi en Avstrijec, ki je bil prisoten na izkopavanjih na Krnskem polju pri krnskem gradu. Med izkopavanju naj bi našli slovanske napise, nakar so odgovorni rekli: »To pa ni naša zgodovina, zasujte nazaj.« V tem kontekstu je tudi dr. Jožko Šavli, ki so ga v preteklosti večkrat pisano gledali, raziskal pa je marsikaj pomembnega, imel v večini prav in tudi meni je marsikaj svetoval pri mojem raziskovanju. S tem, da sem, preden sem se lotil pisanja, seveda obiskal tudi večino naših 'uradnih' zgodovinarjev.

Kako ste se pravzaprav lotili raziskovanja te zahtevne in pravzaprav v odnosu do zgodovine kot take zelo odgovorne tematike?
Prehodil sem vse kraje, preštudiral večino tistega, kar je napisano, s protiargumenti vred, da bi med drugim tudi videl, kje je bistvo spora. 15 let sem zbiral ta material in si govoril, da bom nekega dne, ko bom šel v pokoj, to končno napisal. Pred tem sem imel o vsem skupaj tudi sam prej precej romantično predstavo, a sem videl, da je bilo življenje bistveno drugačno, veliko bolj kruto , resno, hkrati pa v vaških srenjah nenavadno zgledno demokratično, nepokvarjeno. Človek je presenečen nad tem, kaj je naredil kralj Samo, kaj je naredil Arnulf. Arnulf je bil namreč na koncu življenja cesar tako rekoč celotne Evrope. V Arnulfdorfu obstaja muzej, ki propada in naj kar propade, ker ne kaže prave resnice. Že na vhodu namreč piše, da je bil Arnulf 'der Deutsche Kaiser (nemški cesar op.a. ). Njegov oče je bil res Nemec, mati pa Slovenka. Torej je bil poznejši cesar celotnega frankovskega kraljestva, skoraj celotne današnje Evrope, najmanj toliko slovenske kot nemške krvi. Ker pa zgodovino pišejo zmagovalci, pa so marsikaj naredili tudi precej po svoje.

Kako to, da ste zgodovinsko sago o Krantaniji napisali prav v treh delih in zakaj nosijo posamezni deli naslov prav Samo, Arnulf, Ema?
To so tri pomembne osebnosti iz preteklosti. Dolgo časa sem mislil, da bo to samo navaden roman kot roman ali pa trije romani. Nakar sem videl, da je mogoče najbolj enostavno, da vzamem neko obdobje in zadevo naslonim na določene osebnosti, ki so zgodovinsko verodostojne, znane in obstaja tudi nekaj dokumentov o njih. Ostalo pa je moja domišljija.

Koliko je fikcije in koliko zgodovinskih dejstev, oziroma kako naj bralec sploh bere tovrstno delo?
Fikcija je zato, da se delo bere kot ljubezenski roman, zve se pa zgodovino kot dejstvo. Vse zgodovinske knjige ali filmi so danes tako ustvarjene. Dejstva so zakoličena, znotraj tega pa je dovolj prostora za domišljijo. Seveda marsikaj lahko tudi samo predvidevaš v okviru predvidljivega. Bil sem recimo pri dr. Gorazdu Makaroviču in ga vprašal, kaj so jedli v tistem času. V zgodovinskih knjigah ni nič kaj veliko napisanega o tem. Pa je rekel: na Barju so izkopali lonec, poln prosa. To pomeni, da je bil človek lončar, ker je bil lep lonec, pomeni, da so imeli to proso shranjeno pred sovražnikom ali shranjeno za setev, vsekakor pa je bilo proso ali kaša pretežna hrana tistega časa. Obstaja tudi debela knjiga, v kateri so natančno narisani vsi predmeti tistega časa. Tudi v Narodnem muzeju so mi precej pomagali pri raziskovanju tega.

Kako so se na vaše delo odzvali uradni zgodovinarji?
Zaenkrat se še niso. Bomo videli. Prednost romana je v tem, da je lahko sestavljen tudi iz domišljije. To ni zgodovinsko delo zgodovinarja. Ampak tudi pri tistih zgodovinarjih, ki pišejo, da to ni naša zgodovina, sem dobil zelo dobre podatke. V bistvu je zelo jasno, v katerem grmu tiči zajec. Stoodstotno priznavajo marsikaj, potem pa prav spretno naredijo preobrat, ki je razumljiv samo njim. Ampak s tem bodo morali opraviti sami, jaz razumem tudi njih, sam pa glede tega čisto mirno spim.

Po vaših navedbah naj bi Velika Karantanija obsegala vso zdajšnjo Avstrijo, Slovenijo, Istro, Furlanijo. Glede samega obsega ni nič spornega? Nič. Okoli leta 1000 je bilo pač tako. Tedanja velikost Karantanije je povsem nesporna. Mi delamo glavno napako pri tem, da vse gledamo z današnjimi očmi. Tudi če se govori o Östereich, imamo v mislih današnjo Avstrijo, v resnici pa je to, če gledaš zemljevid tistega časa, bila to tedaj samo majhna mejna krajina nad Dunajem.

Lahko pričakujemo, da se boste v prihodnje še kdaj tako intenzivno potopili v zgodovino?
Bom, bom. Hodim skoraj vsak dopoldan v muzej, prebiram spet nove zgodovinske knjige. Rekli so mi, da moram nekaj časa živeti na lovorikah trilogije, ampak to je nesmisel. Nasploh pa ne morem živeti brez dela.

Vsebine prihodnjih del nam verjetno še ne boste izdali. Morda pa nam lahko zaupate v katero zgodovinsko obdobje boste tokrat odpotovali?
V načrtu imam eno zelo daljno zgodbo, eno pa z začetka 20. stoletja. Za slednjo vem, da bo roman v dveh delih.

Elvira Miše, Reporter
19. april, 2010

6. marca 2014 je bila žalna seja ob slovesu patra Ivana Tomažiča (prostori Slovenskega kongresa), zadnjega venetologa od velike trojice (Šavli, Bor, Tomažič).

Delo in pomen našega velikega vzornika in njegov doprinos k spoznavanju najbolj zgodnje zgodovine slovenskega naroda so predstavili:

Prof. dr. Anton Perdih
Prof. dr. Anton Jeglič
Dr. Duša Krnel Umek
Andrej Rant, dr. dent. med.
Dr. Jože Rant st.

Bilo je ganljivo, a hkrati bi bil pater Ivan Tomažič zagotovo zelo vesel, saj so prisotni iz lastnih izkušenj potrdili - da so imeli trije veliki venetologi prav.
Tako je njegova varovanka iz Dunaja (doma Korotan) povedala, kako jo je g. pater (kot dijakinjo) pred skoraj 60 leti na vespi pripeljal iz železniške postaje v dom (da se je takrat komaj učil nemško), kako je že takrat govoril o krajevnih imenih v Alpah in drugod po Evropi, ki so imela slovenske korene - osnove, itn. Velike dokaze pa je našla tudi sama na svojih popotovanjih. Ko je bivala v Švici, je v pogovoru s Slovenci omenila besedo sto (100) in domačini Švicarji so jo vprašali, kaj pomeni sto, in ko je povedala, da je to (hundert), so bili vsi presenečeni, vsaj tudi tisti del švice uporablja besedo "sto" in ne hundert. To ni slučaj.
Potem je še izvedela, da domačini za nek prelaz uporabljajo ime Strela (tam so pogoste nevihte, enako ime velja za romarski otok na Norveskem) - itn. - itn.

Nek bivši študent prof. Jegliča je povedal, da je sredi Bavarske našel na pokopališču skoraj same slovenske priimke (recimo s končnico *nik, Osojnik, ...). Ko je že zapuščal vas pa je zagledal staro gospo, ki je s palico peljala krave na pašo in je eno izmed krav poklicala Sivka - pravo presenečenje. Študent jo je vprašal po drugih imenih in glej, ena je bila Liska, druga Cika (sama slo. imena). Gospa je povedala, da tu ni nobenih priseljencev iz Slovenije, in da je to stara vas, kjer ni migracij. Izjemno pričevanje fanta o tem, da smo Slovenci zadnji ostanki starega evropskega naroda, in da del jezikovne kultura še živi v odmaknjenih krajih Evrope.

Izvedeli smo še, da bi naj Slovenec Anton Vranec (če sem dobro slišal) že leta 1578 napiše slovensko zgodovino, ki bo kmalu ponatisnjena.

Še zanimiva informacija
Edina politika, ki sta bila na pogrebu velikega p. Ivana Tomažiča sta bila Janez Janša in France Cukjati. To kaže, da slovenska politika očitno ignorira lastne korenine, seveda enako njeni prodani mediji (ki so patra dobesedno zamolcali) ...

JOŽKO ŠAVLI KARANTANIJA

JOŽKO ŠAVLI
KARANTANIJA