Slovenia - a schematic map of Slovenian dialects. This map (right) is to be found in 
Fran Ramovš, Karta slovenskih narečij v priročni izdaji, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1957. 
Slovenian Language, the official language of the Republic of Slovenia and 
native language of the nearly two and a half million Slovenes.
 Jump to the map's legend.


Spoken Slovene has at least 32 main dialects (narečje) (dI) and speeches (govor) (sP). 
This is a reasonably large number for any language; when considering the amount of 
speakers, however, this makes Slovene one of the most diverse languages in the world.

The various dialects are so different from each other that a speaker of one 
dialect may have a very difficult time understanding a speaker of another, 
particularly if they belong to different regional groups. 

What's connecting Slovenian dialects (speeches) into one community?
Slovenian dialects have preserved the six cases of Sanskrit and 
Common Slavic (nominative, genitive, dative, accusative, instrumental, 
and locative), although the last two are only used with 
prepositions. The vocative form has been lost. Nouns, pronouns, 
adjectives, and verbs all have a dual number (for two of something: 
bova delali na Ptuju “we two (feminine) will work in Ptuj”), 
as well as the usual singular and plural. Verbs have been simplified, 
and now have only one past tense, a present, and a future. 
The archaic supine (verbal noun) has been preserved, 
along with the infinitive. The verbal category of aspect 
has been expanded.

The official language is Slovenian, which is a member of the West-Slavic  
language group,
- it shows the latest computer comparative research (similarity with Slovak, 
Czech language, ..., also - surnames, names, names of toponyms, mentality  
- breakthrough of Hungarians splitted Slovenia and Slovakia in two parts, 
in 10th century, also in 9th century the Franks - the Germans splited 
Slovenia from Bohemia - Czech).

Slovenian language (text) has a roots in Sanskrit and Venetic language.
The similarity of Slovenian and the Sanskrit language 
is significant (up to 30%) in establishing the connection with Venetic 
Urnfield Culture. The similarity is demonstrated in the book 
VEDA that remains unchanged since the arrival of Veneti by 
way of the Adriatic Sea and also in India around 1000 B.C.  
The title of the three books VEDA (the oldest of them being RIG-VEDA) 
is a modern Slovenian word.  Likewise there are many other words 
that are the same in Sanskrit and Slovenian. There is also strong 
similarity in grammatical structure.  Just to mention one example, 
the dual that is used in Slovenian, Sanskrit and also in the language 
of Lužice. Slovenian language has also some 
similarity with Breton language.

[After all the first Slovenian-Sanskrit book, dictionary, 
was published. The book title is:  
Sanskrt in slovenščina 
[ Il sanscrito e la lingua slovena - Dizionarietto comparativo storico popolare ]
(May 2008), author is Ivo Petkovšek - 
publishing house is JUTRO ZALOŽNIŠTVO D.O.O., Slovenia]


By religion, Slovenians are traditionally largely Roman Catholic.
Most people educated in Slovenia over the last century have been 
told that Slovenians settled in Central Europe in the Sixth Century 
coming from behind the Carpathian Mountains. 
It's wrong - it's political fiction of domination nations.
New evidence shows that, in fact, Slovenians are descendants of 
the indigenous people of Central Europe.
In the 4th and 5th Century Catholicism was spread only among the 
Roman population, especially in the towns, and died out with their 
departure.  The diocese died out because there were no believers 
and there is no trace of any missionary work among the local 
population either.  This is the reason for the disappearance of 
the diocese rather than because of some assumed arrival of Slavs 
in the 6th Century.  The Slovenian population later accepted the 
Catholic faith with the assistance of the Romans who did not depart 
and slowly integrated with the local population. The same thing happened 
in the other parts of Europe. It is most likely 
that Kancij, Kancijan and Kancijanila were already Slovenian martyrs.

In the historical records a remarkable statement by the Gothic historian Jordanes is of 
special significance concerning the presence of Slovenians in the Roman period wrote: 
'On vast planes lives a numerous nation of Veneti.'  He divides them into Ands and Slavs.  
About these he writes: 'The territory of Slovenes reaches from the town of Novietum and 
from the so called Mursian Lake to the River Dnjeper and up to River Visla to the north.'  
In these words we can best see the description of all Western Slavs, from Slovenians to 
Slovinians along the Baltic.  Novietum can only be Neviodunum, today’s Drnovo near Krško, 
at that time an important Roman centre and a port on the river Sava.  Marsian lake can only 
be Blatno jezero (Boloton Lake) named Mursian because of the nearby river Mura. 
Jordanes wrote in the year 551 referring to year 490.  This was some one hundred years 
before the Slavs were supposed to have settled in present day Slovenia in the region of 
the Eastern Alps. After the disintegration of the Roman Empire in Slovenian territory, 
other temporary military forces appeared until the region was finally occupied by the 
Franks and later transferred to Habsburg's reign. In all this time the Slovenian people 
proved their firmness that was finally crowned in 1991 with a free 
and independent Slovenian state.

The Slovenian language is a continuation of the language of Veneti that is not 
only proven through irrefutable etymological similarity but also with the 
istinctive grammatical similarity that is evident on the attestation tables.

In the first part of the table are ten verbs in the participle form that are 
all still in use in the Slovenian dialects.

L PRPN P L ŠRŠN Š L ZRZN Z L KRKN K L BRBN B L GRGN G L KRKN K L 
TRTN T L DRDN D L MRMN M

There can be no doubt about the distribution because every word is limited by 
the previous letter L and with repeating of the second last letter of every 
word some kind of an echo comes with reciting.

The second is a votive sentence included in the scope of the mentioned words.

In the third part we find six forms of the verb jekat (jokat=to cry) that are 
still in use in the Slovenian language today.


The attestation tables. The Slovenian language is a continuation of the language 
of Veneti that is not only proven through irrefutable etymological similarity 
but also with the istinctive grammatical similarity that is evident on the 
attestation tables.


Spoken Slovene has at least 32 main dialects (narečje) (dI) and speeches (govor) (sP). 
This is a reasonably large number for any language; when considering the amount of 
speakers, however, this makes Slovene one of the most diverse languages in the world.
Slovenian populatin is constituted of 2,5 million people - more than 0,5 million people 
live in other States (minority in Austria, Italy, Hungary, Croatia, 
- emigrants and political refugees in the United States, Germany, 
South America - Argentina, Canada, Australia and elsewhere).

Slovenian uses the Latin alphabet with diacritic marks on 
three letters: č, š, ž are pronounced ch, sh, and zh. The letter 
j is pronounced like English y (as in German), and h is pronounced 
like German or Scottish ch.


The main regional groups are:

   1. koroško (Carinthian),
   2. vzhodno (Eastern),
   3. panonsko (severovzhodno) (Northeastern),
   4. zahodno (Western),
   5. osrednje (Central),
   6. gorenjsko (of Upper Carniola),
   7. belokranjsko (of White Carniola),
   8. dolenjsko (of Lower Carniola),
   9. primorsko (Littoral).

There are also local groups and subgroups (sG), such as the following, listed by region:

    * Brkini
          o banjško (sP)
          o baško (sP)
          o borjansko
          o bovško
          o briško
          o brkinsko
    * Bržanija (near Trieste)
          o bržansko
    * Celje
          o celjsko
    * Cerkljansko
          o cerkljansko
    * Haloze
          o činžaško
          o čiško
          o črnovrško
          o goričansko
          o gradiščansko
          o haloško,
    * Horjul
          o horjulsko
    * Idrija
          o idrijsko,
    * Slovene Istria
          o istrsko
    * Notranjska
          o južno belokranjsko (sG)
          o južno notranjsko
    * kapleško
    * kobariško
    * Kostel
          o kostelsko
    * kozjansko - bizeljsko
    * kozjaško (sP)
    * Kranjska Gora
          o kranjskogorsko (sP)
    * Kras (the Karst)
          o kraško
    * Laško
          o laško (sP)
    * Ljubljana
          o logaško
          o lovrenško
          o ljubljansko
    * Maribor
          o mariborsko
    * Mežica
          o medijsko
          o mežiško
          o mešano kočevsko (sP)
    * Notranjska
          o nadiško
          o notranjsko
    * along the Soča River
          o obirsko
          o obsoško
    * Podjuna
          o podjunsko
    * Pohorje
    * južno pohorsko (sG)
          o pohorsko
    * Panonsko
          o slovenskogoriško
          o prleško
          o prekmursko (sG)
          o haloško
    * Resia
          o puščavsko
          o remšniško
          o rezijansko
    * Rižana
          o ribniško
          o rižansko (sP),
    * Savinja Valley
          o rožansko
          o savinjsko
    * Solčava
          o sevniško - krško (sP)
          o solčavsko (sP)
    * Škofja Loka
          o selško
          o severno belokranjsko (sG)
          o severno pohorsko - remšniško
          o srednje beloknjanjsko (sG)
          o srednje savinjsko (sG)
          o srednje štajersko (sG)
          o šavrinsko (sP)
          o škofjeloško
    * Tolmin
          o šokarsko
          o tersko
          o trbonsko
          o tolminsko
    * Trbovlje
          o trboveljsko
    * Vrtojba
          o vrtojbensko
          o vzhodno dolenjsko (sG)
          o vzhodno gorenjsko (sG)
          o vzhodno prleško (sG)
          o zagorsko - trboveljsko (sP)
          o zasavsko
          o ziljsko
          o zgornje savinjsko (sG)

The various dialects are so different from each other that a speaker of one 
dialect may have a very difficult time understanding a speaker of another, 
particularly if they belong to different regional groups. In such communication, 
standard Slovene, comparable to received pronunciation in the UK, is used per convention.

The dialects from the Carinthian region differ from each other less in their deep structure 
than in their vocal and lexical image; from literary language, however, they differ no more 
than the other marginal dialects.


Slovenia and bigger states

Slovenes have big difficulties with bigger nations, neighbours 
(Italians, Serbs, Germans, Croats, Hungarians, Russians).
Large nations are forcing false history, language, culture
in our science, official institutions, medias, schools, institutes, 
movies, music, ...
In last 100 years Slovenes feel very strong Croatian's and 
first of all Serb's hegemony. 
There are insurmountable differences between Slovenian and Serbian 
history and Slovenians and Serbians. First, it is the language 
(also alphabet), second religion, third mentality and fourth 
an entirely different history. 
While the Serbian people have been under occupation of the 
Turks for 500 years, Slovenians have been all times together with 
Carantania and the Holy Roman Empire. Only after 70 years of 
dependence, which began in union of Slovenia with the membership 
of FNRJ, this union collapsed and Slovenia gained its independence. 
Therefore, Slovenia does not need Serbians or other nations 
to write or dictate Slovenian history and culture.




 

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Slovenska narečja
 


Fran Ramovš, Karta slovenskih narečij v priročni izdaji, Cankarjeva 
založba, Ljubljana, 1957. 
 Pojdi na legendo Ramovšove karte.

Slovenska narečja.

Slovénščina je zahodnoslovanski jezik z okoli 2,5 milijonoma govorcev po svetu, od katerih jih 
večina živi v Sloveniji. Je eden redkih indoevropskih jezikov, ki je še ohranil dvojino. 
Veliko število narečij glede na število govorcev pa je odraz velike raznovrstnosti jezika.
Slovenščina je torej narečno (govorno) zelo razčlenjen jezik – med evropskimi jeziki zagotovo 
najbolj. Vzroki za to so zemljepisni - klimatski, zgodovinski, upravno-politični ...
Za vsa narečja pa je značilna dvojina - zelo pa se ločijo po naglasih, melodiji 
in seveda v besedišču. Enako velja za arhitekturo, običaje, pesem, mentaliteto, ki
med pokrajinami zelo niha. Slovenija je Evropa v malem - v slovenski pokrajini 
se skriva, odraža tako klimatska, jezikovna, kot kulturna raznolikost Evrope.  

Slovenščina (slovenščina)
Države: Slovenija, Avstrija, Italija, Madžarska, ZDA, Kanada, 
        Argentina, Avstralija, Hrvaška, Nemčija, Švica, Francija 
Podobnost s Slovaškim, Češkim, delno Bretonskimi narečji 
- v Evropi najbližji jezik Sanskrtu (Sanskrit), do 30 % enakih besed

Govorni predeli:     Srednja Evropa, Amerika, Avstralija
Število govorcev:    2,5 milijona
Uvrstitev:           Nad prvih 100.
Rodoslovna razvrstitev:  indoevropski

zahodnoslovanski
Slovenščina

Po splošni oceni ima slovenščina 48 narečij in govorov. Tolikšna raznovrstnost jezika je 
pogojena z geografskimi, političnimi, zgodovinskimi, značajskimi, družbenimi in drugimi razlogi.


Narečnih skupin je 8:

   1. dolenjska
   2. gorenjska
   3. koroška
   4. primorska
   5. štajerska
   6. panonska
   7. rovtarska
   8. mešani kočevski govori

Obstajajo tudi skupine (sk) in podskupine (ps):

Ime 	Območje,kraj 	Tip
banjško 	  	(sk)
baški govor 	  	(sk)
bovško 	  	 
briško 	  	 
brkinsko 	(v Brkinih) 	 
bržansko 	(v Bržaniji in Trstu) 	 
celjsko 	(v Celju) 	 
cerkljansko 	(na Cerkljanskem) 	 
činžaško 	  	 
čiško 	  	 
črnovrško 	  	 
dolenjsko 	  	 
goričansko 	  	 
gorenjsko 	  	 
haloško 	(v Halozah) 	 
horjulsko 	(v Horjulu) 	 
idrijsko 	(v Idriji) 	 
istrsko 	(v slovensko govorečem delu Istre) 	 
južno belokranjsko 	  	(ps)
južno notranjsko 	(v južnem delu Notranjske) 	 
južno pohorsko 	  	(ps)
kapleško 	  	 
kobariško 	  	 
kostelsko 	  	 
kozjansko - bizeljsko 	  	 
kozjaško 	  	(sk)
kranjskogorsko 	(v Kranjski Gori) 	(sk)
kraško 	(na Krasu) 	 
laško 	(v Laškem) 	(sk)
logaško 	  	 
lovrenško 	  	 
mariborsko 	(v Mariboru) 	 
medijsko 	  	 
mešano kočevsko 	  	(sk)
mežiško 	(v Mežici) 	 
nadiško 	  	 
notranjsko 	(na Notranjskem) 	 
obirsko 	  	 
obsoško 	(vzdolž reke Soče) 	 
podjunsko 	(v Podjuni) 	 
pohorsko 	(na Pohorju) 	 
poljansko 	  	 
posavsko 	  	 
preboldsko 	(v Preboldu) 	 
prekmursko 	  	(ps)
prleško 	(v Prlekiji) 	 
remšniško 	  	 
rezijansko 	(v Reziji) 	 
ribniško 	  	 
rižanski govor 	(v Rižani) 	(sk)
rožansko 	  	 
savinjsko 	(v Savinjski dolini) 	 
sevniško-krški govor 	  	(sk)
solčavski govor 	(v Solčavi z okolico) 	(sk)
selško 	  	 
severno belokranjsko 	  	(ps)
severnopohorsko-remšniško 	  	 
slovenskogoriško 	  	 
srednjesavinjsko 	  	(ps)
srednještajersko 	  	(ps)
šavrinski govor 	  	(sk)
škofjeloško 	(v Škofji Loki) 	 
tersko 	  	 
tolminsko 	(v Tolminu) 	 
vzhodnodolenjski govor 	  	(ps)
vzhodnogorenjski govor 	  	(ps)
prleško 	  	(ps)
zagorsko-trboveljski govor 	  	(sk)
zasavsko narečje 	  	 
ziljsko 	  	 
zgornjesavinjsko 	  	(ps)


Črke / Statistika
# črk 	25
# samoglasnikov 	5 v pisavi, 8 v govoru
# soglasnikov 	20 v pisavi
# fonemov 	29 (8+21)
# slovničnih števil 	3
# sklonov 	6
# sklanjatev 	11 (4+4+3)
# slovničnih spolov 	3

Slovenska narečja so tako različna, da se nekatere različne narečne skupine 
med seboj težko razumejo. Tudi zato se uporablja tako imenovana knjižna oz. 
standardna slovenščina, ki se jo večinoma srečuje le v knjižni obliki ter 
javnih občilih. Knjižna slovenščina je abstrakcija narečnih sistemov po 
dognanjih zgodovinskega jezikoslovja in temelji zlasti na osrednjih narečjih 
(dolenjščini, gorenjščini). Veliko je bilo tudi političnih pritiskov pri 
oblikovanju knjižne slovenščine (vsiljene besede in soglasniški skupini nj 
in lj), tudi današnja abeceda gajice je bila vsiljena (od Trubarja do 
Prešerna smo Slovenci uporabljali bohoričico, Prešeren je pisal v bohoričici). 
Zanimivo, bohoričico smo uporabljali 300 let, 
gajico pa šele 150 let.

Za različne ljudi ima slovenščina različne funkcije:

    * materni jezik oziroma materinščina - jezik, ki se ga naučimo kot 
      prvega in se v njem najlažje izražamo
    * drugi jezik ali jezik okolja - jezik, ki ni naš materni 
      jezik in ki se ga naučimo zaradi stika z okoljem
    * tuji jezik - jezik, ki se ga naučimo na tečajih oz. pri študiju

V Republiki Sloveniji je slovenščina:

    * državni jezik - predstavlja celotno Slovenijo, uporabljajo 
      ga državni organi, zapisan je na denarju in v njem je državna himna
    * uradni jezik - v njem poteka uradovanje, na dvojezičnih 
      območjih je to še italijanščina oz. madžarščina

   
Glej tudi povzetek - Slovenska dialektologija  
--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Večina Slovencev izobraženih v zadnjem stoletju je bila naučena, da so Slovenci poselili 
današnje ozemlje centralne Evrope izza Karpatov v šestem stoletju.  
Novi dokazi nam zagotavljajo, da smo vedno bili avtohtoni prebivalci centralne Evrope.

Naselitvena teorija 6.stoletja predvideva, da so Slovenci v eni generaciji napredovali 
od kolib iz blata do ustanovitve svoje lastne države Karantanije ter da so v 
tem času popolnamo iztrebili jezik prvotnih prebivalcel tega ozemlja.  
Ta teorija ni le nelogična ampak tudi popolnoma nemogoča. 

Da je z venetsko kulturo žarnih grobišč od vsega začetka povezan tudi 
slovenski jezik, priča med drugimi tudi njegova podobnost (do 30%) s 
sanskrtskim jezikom, ki je v knjigi VEDA 
ohranjen nespremenjen od časa prihoda Venetov do Jadrana in tudi v Indijo 
najkasneje okoli 1000 let pr. Kr. Že sam naslov starodavnih treh knjig VEDA 
(od katerih je najstarejša RIG-VEDA) je pristna slovenska beseda. Prav tako 
je mnogo drugih besed, ki so enake v sanskrtu in v slovenščini ter se 
tudi slovnično ujemajo. Omenimo le dvojino, ki jo imata poleg slovenščine 
tudi sanskirt in jezik Lužičanov. (Glej knjigo Slovenci - Kdo smo...str. 26-29).

Krščanstvo in izgin škofij

Krščanstvo je bilo na Slovenskem od 4. do 6. stoletja naprej razširjeno le 
med Rimljani, predvsem v mestih, in je z njihovim odhodom tudi zamrlo. 
Zato so izginile tudi škofije, ker ni bilo vernikov, saj ni nobenega znaka 
za kakšno misijonarjenje med domorodnim prebivalstvom. V tem je vzrok za 
propad škofij, ne pa v dozdevnem prihodu nekih Slovanov v 6.stoletju. 
Slovensko ljudstvo se je šele pozneje začelo oprijemati krščanske vere 
pod vplivom Rimljanov, ki se niso bili izselili in so se postopoma vključevali 
v domorodno prebivalstvo. Prav enako se je dogajalo tudi z ostalimi narodi 
po Evropi, ki so sprejeli krščanstvo (nekateri seveda tudi z 
vojskovanjem). Po vsej verjetnosti pa so bili Slovenci že oglejski mučenci 
Kancij, Kancijan in Kancijanila iz leta 305. 

Zakaj ni v rimski dobi venetskih napisov?

Z rimsko zasedbo je latinski jezik postal edini pisni izraz javnega 
življenja, ne samo na Slovenskem, temveč povsod po Evropi, kjer so zavladali 
Rimljani. Latinščina se je ohranila kot edini pisni jezik po Evropi celo po 
propadu rimske oblasti, vse tja do 9. in 10. stoletja po Kr. Zanimivo je, da 
se potem med prvimi ljudskimi jeziki pojavi v pisavi prav slovenščina z 
liturgičnimi knjigami in z Brižinskimi spomeniki. Še starejši pa je slovenski 
napis v Čedadu. Vse to predpostavlja staro pisno tradicijo. K širjenju pisanja 
v latinščini je pripomoglo tudi njeno bolj enostavno črkopisje, 
ki je nastalo iz etruščanske in venetske pisave. 

Veneti v Noriku

Veneti so edino dokazano domorodno prebivalstvo v Noriku, kamor so Kelti prišli šele pozno na povratni poti iz 
Grčije, kakor tudi v Slovenijo. Naselili so se le v nekaterih krajih. Zato so tudi sledovi njihove kulture skromni. 
Ko Rimljani zasedajo Norik, ni govora o Keltih in še manj pozneje. Po odhodu Rimljanov pa se pojavijo 
le Slovenci z imenom Veneti. 

Po propadu rimskega cesarstva se na slovenskem ozemlju pojavijo razne prehodne vojaške sile do dokončne 
frankovske zasedbe teh krajev, ki pridejo pozneje pod habsburžansko vladavino. V vsem tem času je slovenski 
narod dokazal svojo trdoživost, ki je bila leta 1991 končno kronana s samostojno in neodvisno slovensko državo.

Med zgodovinskimi podatki o navzočnosti Slovencev v času rimskega vladanja zavzema poseben pomen 
pričevanje gotskega zgodovinarja  Jordanesa, ki je zapisal: "Na velikanskih širjavah prebiva številno ljudstvo 
Venetov". Razvršča jih v Ante in Slovane. O teh pa piše: "Ozemlje Slovenov sega od mesta Novietunum in 
od tako imenovanega Musianskega jezera do Dnjepra, proti severu pa do Visle." V teh besedah vidimo najlepši 
opis vseh zahodnih Slovanov, od Slovencev do Slovincev ob Baltiku. Novietum je lahko le Neviodunum, današnje 
Drnovo pri Krškem, takrat pomemebno rimsko središče in pristanišče ob Savi, Mursiansko jezero pa je lahko le 
Blatno jezero, imenovano Mursiansko zaradi bližine reke Mure.

Jordanes piše leta 551, nanašajoč se na leto 490. Torej dobrih sto let prej, ko naj bi neki Slovani začeli prihajati 
v današnjo Slovenijo in na območje Vzhodnih Alp!

Slovenščina je nadaljevanje jezika Venetov, kakor dokazuje ne samo neovrgljiva etimološka 
sorodnost, temveč tudi izrazita slovnična podobnost, ki pride jasno do izraza na atestinskih tablicah.
V prvem delu tablice je deset glagolov v deležniku, ki so vsi še vedno v rabi v slovenskem 
narečju, in sicer:

LL PRPN P L ŠRŠN Š L ZRZN Z N KRKN K L BRBN B L GRGN G L KRKN K L 
TRTN T L DRDN D L MRMN M

O razdelitvah besed ne more biti dvoma, ker je vsaka beseda omejena med predhodno črko 
L in s ponavljanjem predzadnje črke vsake beede kot nekakšen odmev v recitiranju.
Drugi del je votivni izrek, vključen v okviru omenjenih beseed.
V tretjem delu pa najdemo šestnajst oblik glagola jekat (jokat), ki so večinoma še v rabi v slovenskem jeziku.

Še beseda o sklanjanju (skladnji ali prilagajanju nekaterih tipov besed):
menjavati končnice pri samostalniku, 
pridevniku, zaimku in števniku: sklanjati 
samostalnike; sklanjati po pridevniški sklanjatvi ...

Skloni samostalnikov ali pridevnikov imajo tudi 
slovenska imena (ki so pravzaprav kar dobesedni 
prevodi latinskih).
Sklo`n (kázus) je slovnična kategorija samostalniške ali 
pridevniške besede, ki izraža skladenjsko funkcijo dotične 
besede v stavku. Pravimo, da se samostalniške in pridevniške 
besede sklanjajo in pregibajo v številu, zato so pregibne besedne 
vrste. Sistemi sklanjanja ter skladenjske funkcije, ki jih 
posamezni skloni izražajo, se lahko od jezika do jezika zelo 
razlikujejo.


Slovenščina pozna 6 sklonov:

   1. imenovalnik (nominativ)
   2. rodilnik (genitiv)
   3. dajalnik (dativ)
   4. tožilnik (akuzativ)
   5. mestnik (lokativ)
   6. orodnik (instrumental)

		Ime sklona	Okrajšava Vprašalnica začloveško    nečloveško
1. sklon	imenovalnik	im.	  kdo	    kaj
2. sklon	rodilnik	rod.	  koga	   česa
3. sklon	dajalnik	daj.	  komu	   čemu
4. sklon	tožilnik	tož.	  koga	   kaj
5. sklon	mestnik		mest.	  (pri) kom	   čem
6. sklon	orodnik		or.	  (s) kom	   čim


Ablativa slovenščina ne pozna; prevajajo ga kot ločilnik 
ali separativ;
enako velja za vokativ ali zvalnik (v slovenščini 
ne obstaja), 

Rekonstruirani indoevropski prajezik je poznal osem sklonov, 
poleg šestih zgoraj omenjenih še ablativ (ločilnik) in vokativ 
(zvalnik). Indoevropski sistem osmih sklonov je najbolje ohranjen 
v staroindijskem jeziku sanskrtu. Slovanski (z izjemo bolgarščine 
in makedonščine) in baltski jeziki imajo od šest do sedem sklonov, 
številni drugi sodobni indoevropski jeziki pa imajo močno 
poenostavljene sisteme sklanjanja.

Slovenščina tvori različne sklone s spreminjanjem oblikoslovnih 
morfemov (končnic), aglutinativni jeziki pa z dodajanjem pripon s 
točno določenim pomenom. Zato imajo aglutinativni jeziki bogate 
sisteme sklonov, na primer finščina jih pozna 15, madžarščina pa 
18. Najbogatejši sistemi sklonov so značilni za dagestanske jezike 
na Kavkazu, med katerimi imajo nekateri tudi preko 40 sklonov 
(predvsem zaradi velikega števila mestnikov).