Kako so prišli teleskopi v šole

Oprema je poceni in trajna.
Astronomska oprema je lahko, tudi na šolah, zelo častitljive starosti. Na Gimnaziji Šentvid imamo vsaj 60 let staro Kunaverjevo stojalo s 30 let staro optiko (Prosenov oz. Vegin AT140) in oprema je še zmeraj uporabna - kot pred desetletji. Sam sem sploh prvič zares opazoval prav skozi omenjeni teleskop. AT140 sem slučajno odkril v temnem šolskem kotičku, obilno zaprašenega in pozabljenega. Ta „arheološka“ najdba me je spodbudila, da je na Šentvidu spet zaživela astronomija. Po začetnih nerodnostih samouka sem bil presenečen nad podrobnostmi, ki jih razkrije teleskop in hkrati nad tem, da astronomska opazovanja niso tako zapletena.

Amaterska astronomija in astronomija kot izbirni predmet.
Astronomija je v osnovnih šolah med naravoslovnimi predmeti prvi izbirni predmet, po željah otrok seveda. Na začetku je bila med vsemi predmeti celo na drugem mestu. Na osnovnih in srednjih šolah deluje tudi nekaj deset astronomskih krožkov. Število astronomskih društev je v Sloveniji iz enega v letu 1991 naraslo na 18 v letu 2009. V povprečju se torej ustanovi eno društvo na leto. Takega trenda naraščanja seveda v bodoče ni več pričakovati, vsekakor pa že trenutno število astronomskih društev kaže na veliko zanimanje Slovencev za dogajanje na nebu. Tudi število javnih opazovanj v MLA2009 je bilo v Sloveniji glede na Evropo in svet nadpovprečno. Je pa sociološko, etnološko, antropološko in zgodovinsko zanimivo, da so določene slovenske pokrajine takorekoč izključene iz astronomskega dogajanja (južna in jugovzhodna Slovenija).

Astronomska opazovanja so izjemno pomembna učna metoda.
Galileo Galilei je prav z opazovanji nebesnih teles, meritvami in s sklepanji, predvsem pa z objavami videnega, bistveno prispeval k heliocentrizmu, pravilnejši podobi vesolja. Hkrati je postavil nekaj temeljnih kamnov moderne znanstvene metode. Zemlji, človeku je sicer vzel središčno vlogo, a nam je hkrati dal nekaj več - spoznanja, načela in orodja za globlje razumevanje in raziskovanje narave, vesolja in samega sebe. In če je njemu uspelo v tistih „težkih“ pogojih, je danes nerazumljivo, da morajo otroci verjeti na besedo, a nič videti in preveriti.

Verjeti ali videti.
Astronomija že sama po sebi vključuje bistvena načela znanstvene metode (opazovanja, merjenja, sklepanja, ponovljivost, izračune bodočih dogodkov). Če ne šola, kdo pa je poklican, da vpelje mlade v svet razmišljanja, logičnega sklepanja, opazovanj in merjenj?

Pobuda Teleskop za vsako šolo
Že dolgo sem vedel, da si kar nekaj šol želi astronomskih opazovanj, opreme, in da nekateri pedagogi celo iz lastnega žepa kupujejo teleskope in jih uporabljajo v šolskem procesu. Zakaj torej vsaj enkrat od nastanka javnega šolstva pri opremljanju šol ne bi prišla na vrsto najstarejša veda - astronomija. In če ne v letu astronomije, kdaj potem?

Pobudo sem poslal na tri naslove: na Ministrstvo za šolstvo in šport (MŠŠ), na odbor MLA2009 in na Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Sledi nekaj citatov iz odgovorov iz junija 2008: „Predlog se mi zdi seveda zanimiv, vendar ne vem, ali je izvedljiv, . . . “; „Veseli smo vaših prizadevanj in naporov ter tudi pobude, s katero želite otrokom približati astronomijo in veselje do opazovanja nebesnih teles. [. . . ] Ministrstvo predlaganega financiranja ni vključilo v svoj redni delovni načrt in ni planiralo sredstev v te namene, . . . “; „Z zanimanjem smo prebrali vašo pobudo za izvedbo akcije Teleskop v vsako šolo, vendar žal ugotavljamo, da na ministrstvu trenutno nimamo pravne podlage za tak projekt . . . “
Bilo je veliko dopisovanja, izmenjanih argumentov, besed razumevanja, večinoma pa „obžalovanja“ z izgovori, da je proračun že sprejet, da ni zakonske podlage, da se šole lahko prijavijo na razpise (a za nekaj 10 evrov na šolo in z desetinami izgubljenih ur za birokracijo). Potrpežljivo sem čakal, kakšen odgovor je vseboval nekaj upanja, obljub, a v resnici se nič ni premaknilo v smeri pozitivne rešitve. Je pa res, da so vladne službe vsaj odgovarjale na pobudo. Po prvem zagonu sem pobudo potisnil na stran in sem mislil, da imajo prav tisti, ki me opozarjajo, da kaj takega v Sloveniji ni mogoče. A čez kakšen teden sem spet zbral pogum in prošnjo naslovil še na zadnjo možno instanco, na prvega ministra vlade. Zgodil se je „čudež“. 29. julija 2008 sem dobil, na svoje veliko presenečenje, pozitiven odgovor. Počutil sem se kot ob rojstvu otroka. In kaj sedaj, kako to informacijo razširiti in komu, da bi dobil še kaj zaveznikov? Pozitiven odgovor je šel v zapisnik MLA2009. To se mi je zdelo zelo pomembno in za začetek dovolj. Sem pa zavezo vlade, MŠŠ objavil tudi v jesenskem Preseku (leto 2008) kot še eno garancijo - iskal sem vsako bilko pomoči, javno zavezo.

MŠŠ mi je obljubilo, da me bodo o višini sredstev, ki jih bodo lahko namenili projektu, obvestili. A obvestila ni bilo, prišle so namreč volitve, gospodarska kriza in kdo bi se še ukvarjal s tako banalno temo, kot je izobraževanje otrok z astronomskimi opazovanji. Previdno sprašujem, čakam na pomoč, a nič. Večinoma sem dobil odgovor o prahu, ki da se bo nabiral na opremi - kot da se na neastronomski opremi ne nabira. MLA2009 je bilo pred vrati, kaj sedaj? Odločim se, da ponovim vajo iz spomladi in poletja 2008, a tokrat z obljubo prejšnje vlade. To je bil zadnji adut - „e pur si muove“ in projekt se je, s še enim pozitivnim dopisom MŠŠ 27. januarja 2009, nadaljeval.

Potek nabave teleskopov.
Prejel sem očitek, da bodo šole sedaj imele boljšo opremo kot astronomska društva, maja 2009 pa se je celo omenjalo javno pismo . . . Bil sem na trnih, a ne dolgo. V bran projektu je kmalu nastopila prav vsa relevantna astronomska stroka - odbor MLA2009, Fakulteta za matematiko in fiziko, revija Spika, profesorji, mentorji. 23. aprila 2009 so, kot je bilo obljubljeno, osnovne in srednje šole ter šole s prilagojenimi programi prejele dopise MŠŠ za nakup astronomske opremedo 550 EUR na šolo. Znesek ni bil ravno visok, sam sem pričakoval dvakrat večjo donacijo. A kot se je izkazalo, je bilo tudi za ta denar moč kupiti zelo solidno astronomsko opremo. Projekt je tekel od konca aprila pa do konca septembra 2009. Učitelji so bili tokrat še posebej zadovoljni, ker jim je MŠŠ dalo dovolj časa za kakovostno izvedbo nakupa. Prišlo je do živahne razprave, kateri optični tip teleskopa (refraktor, reflektor, kombiniran katadioptri čni itn.) in montaže je primeren za šole. Sam sem zagovarjal večje odprtine, do 20 cm (dobra ločljivost, svetla slika, še zmeraj jih je moč prenašati) in hkrati računalniško krmiljene teleskope, ki so tudi ročno vodljivi. Zelo pa sem navijal tudi za teleskope s Halfa filtrom za opazovanje Sonca. Zaradi zadržanosti določenih kolegov, skeptikov, se je v meni poglobil strah, da bo odziv klavrn (pozitivnih napovedi o uspešnosti projekta praktično ni bilo). Glede na število krožkov, izbirnih predmetov, kolegov, ki poučujejo, sem pričakoval, da se bo vsaj 10 %, okrog 60 šol, odločilo za nakup. V primeru, da bi se za nakup odločilo 100 šol, pa bi bil zame projekt izjemno uspešen. Ko smo konec septembra 2009 prejeli opremo še na Gimnaziji Šentvid, sem hkrati vprašal ponudnika, koliko šol je opremil. Vsebina odgovora je bila izjemna - nad 100 šol. Enako številko sem dobil pri konkurentu. Konec septembra 2009 sem zaprosil še za statistiko na MŠŠ. Odgovorili so, da vsak dan prejemajo nove in nove račune in me bodo o končni bilanci obvestili oktobra. Po teh izjemno vzpodbudnih številkah sem si oddahnil in oceno pogumno povišal na 400 do 500 šol z novo astronomsko opremo - in nisem se veliko zmotil.

Izjemen odziv.
Ucitelji so se izkazali in dokazali, da delajo za otroke, za naravoslovje, kljub skromnim plačam, kdaj podrejenemu družbenemu statusu, nezaupanju, skromni avtonomiji. Za nakup astronomske opreme so se odločili v več kot 80 odstotkih.

Posebej je razveseljiv odziv osnovnih šol. Razlogov za tako velik odziv je več: astronomija je na osnovnih šolah izbirni predmet, prvinska radovednost mladih, želja po praktičnem delu, motiviranost učiteljic in učiteljev. Zakaj je odziv na srednjih šolah nekoliko slabši, a še vedno zelo dober? Astronomija je zelo šibko zastopana v učnih programih srednjih šol, natrpanost programov in predmetov. Pozitivno so me presenetili zavodi za izobraževanje otrok s posebnimi potrebami.

V tujini je bila podobna pobuda, a v zelo okrnjeni obliki, izpeljana le v Angliji. So pa korak Slovenije v smeri opremljanja šol z astronomsko opremo, v tujini sprejeli zelo pozitivno.

Tabela
Šole                             št. Kupljenih teleskopov   št. šol      izplen
osnovne šole                     406                        449           90%
srednje šole                     113                        165           68%
zavodi za izobraževanje otrok
s posebnimi potrebami              7                         28           25%
-----------------------------    ---                        ---           ----
skupaj                           526                        642           82%

Kako naprej - izobraževanja?
Odgovorov, možnosti je več. Verjamem, da se bodo mnogi učitelji in učiteljice, učenke in učenci sami prebili skozi prve korake uporabe teleskopa. Zagotovo so in bodo veliko pomagali amaterji, tudi univerza. Bilo je že nekaj regijskih izobraževanj, kjer so pomagali tako amaterji kot profesionalni astronomi iz AGO-Golovec. Eno izmed izobraževanj smo skupaj z ZRSŠ organizirali 3. decembra 2009 tudi na Gimnaziji Šentvid. Šole so na delavnico pripeljale kar nekaj nove astronomske opreme. Po kratkem teoreti čnem delu smo šentviški astronomi pomagali pri praktičnem delu - sestavljanje in vodenje teskopa. Mnogi udeleženci so že dodobra spoznali novo opremo, tako da si nekatere šole že lahko medsebojno pomagajo.

Tudi trgovci z astronomsko opremo so pripravili zelo poučne tečaje uporabe te opreme. Vsekakor pa si večina želi več znanja predvsem iz praktične opazovalne astronomije. Tukaj lahko veliko pripomorejo revije (Spika, Presek). Zelo veliko lahko k izobraževanju prispevajo javna opazovanja in srečanja astronomov amaterjev. Letos je, denimo, izjemno uspel 5. Messierjev maraton, 13. marca 2010 na Žagarskem vrhu. Sam zagovarjam zmernost v zastavljenih ciljih - zelo bi bil vesel, če bodo vsi učenci ponovili vsaj Galilejeva opazovanja. Če pa smo nekoliko bolj zahtevni, a še zmeraj zmerni, bi večina lahko usvojila naslednja znanja, veščine: učenka, učenec prepozna značilna ozvezdja skozi vse letne čase in zna s prostim očesom, daljnogledom poiskati svetlejše razsute kopice, meglice, galaksije, dvojne zvezde in planete. Teleskop razkrije tisto več, kar nam ni dano s prostim očesom in daljnogledom - „približa“ planete, zaznamo Jupitrove in Saturnove lune, očarljive Saturnove prstane, polarno kapo na Marsu, bolje razločimo enkratno površino naše Lune in planetov. Teleskop tudi razkrije Venerine mene, kroglaste kopice, prečudovite planetarne in ostale meglice, galaksije, očarljive dvojne ali večkratne zvezde, kdaj tudi komete, nove, danes tudi umetne satelite, Sonce. Mnogi so imeli in imajo pomisleke, da je zgolj ponovitev Galilejevih opazovanj premalo. A naj bo to osnova za vse. Nadgradnja za mlade radovedneže pa je mogoča pri krožkih, raziskovalnih nalogah in po novem, tudi na tekmovanjih iz astronomije. Danes je digitalna tehnika (CCD, že spletna kamera nudi izjemne možnosti) razrešila, poenostavila mnoge zagate astrofotografije. Če bi pa astronomiji spet vrnili vsaj 30 ur v šolskih programih, kot je to bilo v mojih gimnazijskih letih, bi lahko, poleg Galilejevih opazovanj, naredili še kaj več.

Praktična astronomija bi lahko, s primernim pedagoškim pristopom, prinesla veliko svežine v šolski proces, med mlade, ter nas vse spet vrnila pod zvezdno nebo. Vsekakor pa je za to pomemben še en pogoj - teleskopi naj bodo postavljeni v šolskih observatorijih, na terasah, druga če bodo učitelji in učenci kmalu izgubili pogum pri stalnem prenašanju, sestavljanju in razstavljanju teleskopov.

O potrebi po astronomskih učbenikih za vse stopnje izobraževanja, o pomenu bogate astronomske tradicije in o svetlobnem onesnaževanju pa kdaj drugič.

Zahvala
Na koncu bi se še enkrat zahvalil vsem, ki so mi zaupali in pobude Teleskop za vsako šolo niso zavrgli. Hvala vsem, ki niso nasprotovali, vsem ki so kakorkoli sodelovali pri realizaciji projekta. Iskreno se zahvaljujem obema vladama, Direktoratu za vrtce in osnovno šolo, vsem sodelavcem MŠŠ, ki so strokovno sodelovali v izvedbi projekta Teleskop za vsako šolo, posebej pa še gospe Poloni Šoln, ki je enostavno in učinkovito komunicirala z mano in s šolami ter tako razrešila vse dileme. Pohvale gredo tudi mnogim astronomskim društvom, amaterjem, zvezam, ki so dejavno pomagali šolam pri nakupu opreme. Ne smemo pozabiti tudi pomoči astronomske revije Spike, Preseka, objav na spletu, observatorija Golovec, spletnih učilnic, ZRSŠ. Hvala univerzi, dr. Andreji Gomboc, ki nas je v odboru MLA2009 potrpežljivo in marljivo peljala mimo pasti osebnih razlik, velikih želja in skromnih možnosti, tako finančnih, časovnih kot kadrovskih. Največja hvala pa gre učiteljicam, učiteljem, ravnateljicam in ravnateljem, brez katerih bi ta pobuda ostala zgolj lepa ideja brez realizacije. Pričakujem pa, da bodo na koncu največ odnesli mladi, otroci, ki bodo, kot Galileo Galilei pred 400 leti, opazovali, spoznali in bolje razumeli oddaljeni skrivnostni svet nebesnih teles. Največji laboratorij, ki zmeraj je in bo puščal odprta vrata naši radovednosti, domišljiji, kjer bomo iskali rešitve in napovedovali dogodke za čase, ki presegajo trajanje našega rodu . . . Svet, ki nobenega ne pusti ravnodušnega.

E-POŠTA, RFC-822: Zorko.Vicar@guest.arnes.si