Cerkev naj se vrne k izjemnemu astronomskemu, znanstvenemu izročilu
- to ni misija nemogoče :)
Odnos: »krščanstvo – znanost«

Naslov bo kdo razumel kot pomoto.
Zakaj kot pomoto - ker vemo, da oblikovalci javnega mnenja o Rimokatoliški cerkvi trdijo ravno obratno – povezujejo jo z nazadnjaško, neznanstveno miselnostjo, nanjo letijo vse mogoče zmerljivke. Zagotovo tako velika, organizacijsko zapletena, globalna in moralna institucija z dvatisočletno tradicijo ni brez zgodovinskih stranpoti in je tako delno tudi sama prispevala k odklonilnim stališčem javnosti do cerkve – v maniri, da vera ovira znanstveni razvoj, in da kristjan ni zmožen analitičnega in kritičnega razmišljanja. To so v resnici hude obtožbe - in ne temeljijo na preverjenih desjtvih in so zgodovinsko pristranske.
A tokrat še enkrat, preko dejstev, odstrimo odnos dveh temeljnih pojmov modernega Evropejca, to sta
»krščanstvo – znanost«.
Zapišimo zgodovinske dosežke, ki kažejo RK cerkev v eni zelo uravnoteženi in celo v napredno »prevratni«, drzni podobi, ki je bistveno pomagala pri razvoju človeštva in pri lajšanju našega vsakdana.
In - ko je RK cerkev bila odprta do znanosti in jo je celo bistveno sooblikovala, je bila njena moralna moč velika in nedvoumna. A - ko se je konec 20. stoletja začela odmikati od svoje bogate znanstvene tradicije, je vsaj v Evropi začela izgubljati velike simpatije množic, ker je tudi sama cerkev (najbrž nehote) sprejela od avtističnih ekstremistov (ki so si prisvojili družbeno moč) vsiljeno igro lastnega zgodovinskega nazadnjaštva, neznanstvenosti. Konec 20. stoletja je RKC naenkrat začela šokanten in nepotreben ter ne svetopisemski proces iskanja dobrih in slabih kristjanov (nepričakovano je prevzela vlogo starih obveščevalnih služb) in ta proces je odvrnil mnoge pripadnike vere vstran od nove zgrešene cerkvene doktrine, od cerkve kot inštitucije. S tem je zgubljala dragocene energije in simpatije, ki jih je nabirala zadnjih 100 let. Rezultat so prazne cerkve, ni duhovnikov ...

Podajmo dejstva
V tem kontekstu moramo poseči prav na začetek stvarstva – in tako ne moremo mimo omembe zametkov preproste kozmologije iz svetih spisov – posebno iz Stare zaveze (povezava na začetek vesolja, na modelski veliki pok iz citata »Fiat Lux! Bodi svetloba! - Let there be light« - Prva Mojzesova knjiga/Geneza) – v kontekstu časa seveda. V Družini (27. okt. 2024, rubrika LOGOS) je ga. Neža Gačnik na primer omenila Izakove (Isaac, Sveto pismo) misli: "Čas se giblje tam, kjer je delovanje teles; kjer ni časa, ni teles; kjer ni teles, tam ni ničesar, kar bi bilo višje ali nižje od enotne hipostaze, saj je v vsaki hipostazi enakovrednost, kot je ..." Zadnji citat zelo spominja na moderne definicije prostor-časa in začetka vesolja.
Iz že omenjenega citata »Fiat Lux! Bodi svetloba! - Let there be light« sledi, da sploh ni čudno, da je širitev vesolja, »veliki pok« iz drobne vroče točke (t. i. prvobitnega atoma) prvi vpeljal – ne boste verjeli kdo (saj se žal v šolah in medijih o tem ne govori) - matematik, fizik in župnik hkrati, Belgijec Georges Lemaître leta 1927 (preko lastnih rešitev Einsteinovih enačb polja splošne relativnosti). Danes to krivico popravljajo in na spletu že lahko najdemo Hubble–Lemaîtrov zakon v = HD (ki pravi, da je širjenje vesolja, hitrost oddaljevanje galaksij »v«, kar sorazmerna oddaljenosti galaksij D, sorazmernostna konstanta H pa se posledično imenuje Hubble-Lemaîtrova konstanta). Pred desetletji se je govorilo le o Hubblovem zakonu in Hubblovi konstanti. Med vsemi članicami Mednarodne astronomske zveze je bilo leta 2018 na Dunaju opravljeno glasovanje in sprejeta je bila resolucija o preimenovanje Hubblovega zakona v Hubble–Lemaîtrov zakon. Protislovno Hubble-Lemaîtrova konstanta še danes ni dokončno določena (obstajata dve vrednosti) in je poleg iskanja temne snovi in temne energije, v samem središču astronomskih raziskovanj, v srcu skrivnostne kozmologije. Kozmologija je veda o nastanku in razvoju, kronologiji vesolja, o izvoru vsega - ki združuje tako opazovalno astronomijo na veliki skali in fiziko osnovnih delcev na drugi strani naše realnosti.
Religija in znanost se torej lahko dopolnjujeta in ni razloga za napetost med njima. No – napetost med znanostjo in religijo je dovoljena in seveda zaželena, a le v konstruktivnem dialogu, brez nizkih udarcev z obeh strani. In ta tekst poskus tega dialoga. Vse ostalo je zgolj netenje sovraštva med vernimi in ostalo populacijo – je ponižanje za definicijo dialoga v 21. stoletju, je cokla v razvoju znanosti in humanizma.
Danes lahko z distance in neobremenjeno ugotavljamo, da je človek od zmeraj hrepenel po razlagah, razumevanju sveta, življenja, čudovitega in kdaj razdiralnega globokega vesolja videnega ob jasnih večerih. Iskali smo in še iščemo odgovore na smisel in čudež življenja. In kmalu so naši predniki zaslutili, da vendar obstaja nedvoumna povezava med dogodki na nebu in na Zemlji. Molitev Oče naš nas tako pouči »kakor v nebesih tako na zemlji« (latinsko - Sicut in caelo et in terra) - velikokrat tudi slišimo kakor na Nebu, tako na Zemlji. Lahko bi tudi dejali, da če se ne znajdemo na nebesnem zvezdnem svodu, kako se bomo potem znašli v življenju!?
A RKC, oziroma Svetemu pismu, se velikokrat očita, da so razlage nastanka sveta, starosti Zemlje (okrog 6000 let) – smešne. Šesti dan je Bog ustvaril prvega moškega Adama in prvo žensko Evo. Prvi dan je Bog rekel: »Bodi svetloba!« ... Takrat je začel teči čas. Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.
Prah si in v prah se povrneš.
Kot prvo, potreben je razmislek o zgoraj zapisanih zelo starih trditvah, ki upošteva kontekst takratnih časov - razvoja zavesti, znanosti, humanizma.
Torej – na »prve« zapisane stavke, ideje o nastanku vesolja, sveta, življenja, samega človeka, lahko v svetih spisih starodavnih religij gledamo zviška in se jim z vidika današnjega vedenja (znanosti) posmehujemo. A v resnici vsak dobronameren razmišljujoči človek kmalu spozna, da če ne bi bilo teh prvih, včasih naivnih, nerodnih, preprostih, tudi protislovnih razlag, modelov (a intuitivno tudi kdaj zelo blizu modernemu vedenju) - kako smo nastali in zakaj smo na tem svetu – tudi današnji nivo znanja in tehnologije ne bi dosegel teh izjemnih uspehov.
Tudi na lastnih izkušnjah iz otroštva, odraščanja, šolanja, lahko spoznamo, da smo si kot otroci marsikaj predstavljali zelo naivno, preprosto, kdaj tudi avtistično, smo preskočili določene nujne korake v razlagi delovanja narave, družbe, družine, a smo skozi leta drila, izkušenj počasi postajali veseli lastnega dozorevanja, a se zato v odrasli dobi nismo sramovali naših otroških stranpoti reševanja in razumevanja sveta, našega življenja, odnosov v družbi, v družini (vemo, da so bile naše naivne razlage nujni del procesa odraščanja, dozorevanja, šolanja).
Podobno je s prvimi poskusi razlag nastankua stvarstva – so izjemnega pomena, saj smo jih lahko skozi tisočletja nadgrajevali in jih seveda še nadgrajujemo. Ta pot spoznavanja neznanega, tudi samega sebe, se tako nikoli ne bo končala. Da pa je med nami zmeraj določeno število ljudi, ki težko sprejmejo resnico ali spremembe, se kaže, da tudi kdaj največji nasprotniki RKC še danes zagovarjajo zmoto, da je Zemlja ravna (jih ni veliko, a so medijsko vplivni, podprti). Te zmote, koliko je meni poznano, uradna cerkev nikoli ni zagovarjala – saj že od antike (Eratosten) poznamo dokaze, da živimo na planetu, ki je po obliki zelo podoben krogli in polmer naše ljube Zemlje je izmeril že Eratosten pred dobrimi 2260 leti. In o tem govorijo tudi ohranjeni srednjeveški učbeniki – imamo jih tudi v Sloveniji - Frančiškanski samostan Kostanjevica nad Novo Gorico (obrnite se njihovo imenitno knjižničarko Gospo Mirjam Brecelj – v samostanu hranijo med drugim tudi najznamenitejši srednjeveški astronomski učbenik "Tractatus de Sphaera", ki ga okrog leta 1230 napiše Johannes de Sacrobosco).

Tako kot med ljudmi izven cerkve, se tudi v cerkvi najdejo osebe, ki žal ne prepoznajo »preprostih« resnic in zagovarjajo »kockaste krogle«, lesene »šporhate«, nasprotujejo znanosti, osnovni logiki, matematiki, fiziki, nasprotujejo medicini … A to še ne pomeni, da so zaradi omenjene avtistične manjšine zato vsi v RKC ali v laični strokovni javnosti, recimo v medijih, v uradni znanosti, na univerzah, nazadnjaki, da se moramo torej teh inštitucij izogibati (ker jim peščica avtistov dela sramoto).

Podajmo torej še nekatere mejnike v razvoju človeštva, kjer so cerkveni ljudje zavzeto in vestno prispevali k razvoju znanosti in samih tehnologij, tudi za ceno žalitev kolegov, žalitev s strani laične javnosti.

Začnimo pometati kar pred lastnim pragom - cepljenje in cerkev na slovenskem
Že v letih 1800-1801 so začeli nekateri slovenski zdravniki s cepljenjem proti črnim kozam. A je bil odpor proti cepljenju še leta 1826 tak, da je moral na Bizeljskem sam kaplan Anton Martin Slomšek kar s prižnice vernike prepričevati o koristih cepljenja. Slomšek je cepljenje zagovarjal tudi pozneje (Obzornik za mat. in fiz. 68/2021, Peter Legiša). Tudi sicer se je Slomšek močno zavzemal za pismenost in izobraževanje Slovencev.

Kuzanski – oče očal za kratkovidne, oče ideje o eksoplanetih, začetnik renesanse ***
Nikolaj Kuzanski (1401 – 1464) je bil najbrž prvi, ki je verodostojno opisal zvezde kot oddaljena sonca ter eksoplanete, ki potujejo okrog njih in je tako posledično tudi dopustil prisotnost življenja tam daleč v vesolju (v knjigi iz 1440 - »O učeni nevednosti«, org. »De docta ignorantia« - pravi, da so tam tudi naseljeni svetovi) – izjemno. Kuzanski je bil sloviti srednjeveški nemški polihistor, teolog, škof (v Brixnu), kardinal, filozof, matematik, optik, astronom, cerkvenopravni strokovnjak, zapornik, humanitarec, saj je rešil ogromno ljudi, beguncev in večino grških antičnih spisov iz padlega Bizanca in je tako tudi dejavni začetnik renesanse (leta 1458 je obiskal tudi Bled, Bohinj). Danes so (»Nikolajevi«) eksoplaneti v centru vesoljskih raziskav! Kepler je zelo dobro poznal delo Kuzanskega in ga je imel za božansko navdahnjenega. Tudi očala za kratkovidne je izdelal Nikolaj Kuzanski, o tem piše v knjigi De Beryllo (Očala ali On [Intellectual] Eyeglasses) iz leta 1441. Je torej laično povedano zavetnik vseh kratkovidnih – tudi mene. In Galilei je prav za teleskop lastne izdelave uporabil okular z vbočeno lečo Kuzanskega – zorno polje takega teleskopa je nekoliko manjše, a slika je pokončna. Poudarimo še, da Kuzanski ni imel prav nobenih težav zaradi svojih prekucniških znanstvenih zamisli, recimo o drugih soncih in planetih, ki potujejo okrog njih.

Omenimo še primer samocenzure (praktično nobenemu ni tuja, sploh če gre za naše preživetje, oz. varnost bližnjih)!

Francoski filozof, astronom, teolog, ekonomist, matematik, fizik, muzikolog Nicole Oresme, tudi škof v Lisieuxu, je bil izjemno spreten prevajalec in hkrati svetovalec francoskega kralja Karla V., je bil eden najizvirnejših mislecev 14. stoletja. Razmišljal je zelo pronicljivo in je bil celo na sledi integralnega računa. Leta 1377 pravi, da bi bilo bolj "gospodarno", bolj razumno, da se prej mala Zemlja vrti okrog lastne osi, kot ogromna sfera, posuta z zvezdami, okrog Zemlje. Sklepanje je temeljilo na ocenah velikosti zvezd in oddaljenosti t.i. sfere, zvezdnih sfer. Oresme je najbrž preko grobe ocene velikosti Sonca (velikost Sonca je ocenil že Aristarh), da je precej večje od Zemlje in ostalih planetov – predlagal tudi bistrejšo razlago, da vendar manjši planeti potujejo okrog večjega Sonca (koncept težišča, ki je seveda bližje masivnejšemu telesu, je bil splošno znan od kar je človek začel uporabljati vzvod – najmanj pred 7000 leti, poljedeljstvo in spremljajoča moderna tehnološka doba ter balistika so bili takrat že na pohodu). Kljub temu je sklenil, da nobena od teh trditev ni dovolj prepričljiva - takole zapiše: "Kot trdijo vsi in tudi sam mislim enako, da se premika nebesni svod in ne Zemlja." Tukaj se na eni strani kaže znanstvena drža, pomen prepričljivosti argumentov, a hkrati na drugi strani, kako trdovratno moč ima splošno sprejeta razlaga (videz, občutek, moč množic, tradicije), četudi napačna. Glede biblijskega odlomka, ki govori o dnevnem gibanju Sonca (in ne Zemlje), sklepa, da je "ta odlomek v skladu z običajno uporabo ljudskega govora" in ga ne smemo jemati dobesedno. Je pa Oresme po svoje ravnal pragmatično, povedal je resnico, a je hkrati preprečil morebitne posledice – ne toliko zanj, kot za morebitne sledilce, bližnje. Problem človeštva so namreč zmeraj splošno sprejete resnice, ki pa se skozi zgodovino nekatere izkažejo za napačne in tisti, ki prepozna napako kake dogme, je večinoma izločen iz javnega življenja. Spomnimo se še, kaj oče protestantskega gibanja menil o Kopernikovem razmišljanju, da vendar planeti potujejo okrog Sonca (v bistvu okrog skupnega težišča Sonce-planet). Tako je recimo prvi protestant M. Luther velikemu N. Koperniku (tudi sam Kopernik je bil teolog - kanonik), Kopernik je seveda zagovarjal heliocentrizem, leta 1539 očital (torej še daleč pred objavo njegove knjige De revolutionibus orbium coelestium [O vrtenju nebeških orbit] leta 1543), da bodo bedaki vso astronomsko znanost postavili na glavo (»The fool wants to turn the whole art of astronomy upside-down.« ("Dieser Narr will die ganze Kunst Astronomiae umkheren."), iz: http://www.astronomy.ohio-state.edu/~pogge/Ast161/Unit3/response.html). O teh stranpoteh protestantov v slovenskih medijih ne boste prebrali prav ničesar - a protestantje so bili za dobesedno razlago svetega pisma in so zato nasprotovali Koperniku in ostalim heliocentristom, tudi sami RK cerkvi, ki je s papežem Urbanom VIII videla v Kuzanskem, Koperniku, Galileju, Keplerju obetavno alternativo geocentrizmu. A RKC je tudi videla škodljivost razdora v zahodnem krščanstvu in je tako nekako bila prisiljena v previdnost pri heliocentrizmu - saj so ga močno napadali luteranci. Vsi relevantni znanstveniki vedo (danes in so vedeli takrat), da je do 19. stoletja bilo premalo dokazov, za potrditev geocentrizma ali heliocentrizma, čeprav so se dokazi v prid heliocentrizma kar množili. Kar pa je bila v glavnem posledica hitrega razvoja teleskopov in s tem astronomskih opazovanj, naštejmo nekaj dokazov o rotaciji in gibanju Zemlje okrog težišča s Soncem:
precesija enakonočij je bila poznana že iz antike, letni časi, neenakomeren tek Sončevih ur, rotacija Sonca opažena z beleženjem peg, Jupitrove lune [Marius, Glilej - 1609] in Saturnove lune, Venerine mene, rimska cesta kot združba zvezd - sonc, dvojne zvezde, določitev velikosti Sonca, Kepler-Newtonovi zakoni, solidna ocena hitrosti svetlobe iz mrkov Jupitrovih naravnih satelitov [1675 - Römer], pozneje aberacija svetlobe [Bradley - 1725], potrditev zadnjega nujnega pogoja je paralaktično gibanje zvezd [recimo zvezde 61 Laboda: Bessel, von Struve in Henderson - 1839], tukaj so še ostali mnogi dokazi, Foucaultov poskus z rotacijo ravnine nihala glede na Zemljo, tudi recimo ciklonsko vrtinčenje zraka, oceanov, zamik topovskih krogel, raket ... zaradi rotacije Zemlje, kar je posledica Coriolisove sile ..., še bi lahko naštevali, a fizika je le počasi napredovala in povezovala sliko sveta v celoto.
Povejmo še, da je koncept heliocentrizma (če opazujemo zgolj naš Sončev sistem) tudi zavajajoč - zakaj. Ker planeti ne krožijo okrog Sonca, ampak potujejo po elipsah okrog skupnega težišča planet-Sonce (če tega ne poudarimo, učimo mlade in odrasle napačne vere). V resnici pa vemo, da so gibanja v vesolju precej kompleksno sestavljena, saj Sonce potuje okrog središča Rimske ceste (naše Galaksije), naša galaksija ima lokalno gibanje v lokalni jati galaksij, ki ji pripadata tako galaksije v Andromedi M31, M32, M110, kot M33 v Trikotniku ..., jate galaksij pa se v vesolju oddaljujejo zaradi širjenja vesolja, 1998 pa smo celo pomerili, da se vesolje ne samo širi, ampak se širi pospešeno, zmeraj hitreje (zadaj, za poispešenim širjenjem vesolja, bi naj bila temna energija; poleg temne mase ena večjih skrivnosti našega časa, vredna Nobelove nagrade). Dokazi so se torej od antike kar nabirali in zmeraj bolj ujemali z nebesno mehaniko Keplerja in Newtona. A kaj, ko je vsakdanja napačna izkušnja o mirovanju Zemlje in dobesedno razumevanje svetopisemskih zapisov (sploh s strani protestantov in žal tudi večine takratnih znanstvenih avtoritet, RKC je bila tukaj dokaj velika izjema), zaviralo hiter preboj pravilnejše nebesne mehanike in kozmologije. Kozmologija je veda o nastanku in dinamiki vesolja, na koncu tudi veda o nastanku življenja in nas samih. Kozmologija (astronomija) združuje vse partikularne vede, kot smo jih ljudje počasi definirali skozi čas (fizika, matematika, kemija, biologija, metalurgija, strojništvo, medicina, psihologija, inženirske spretnosti, zgodovina, tudi ostale humanistične in duhovne vede ...).
Da ne bo napačnega razumevanja. Protestantom je potrebno priznati velik prispevek k hitrejšemu razvoju maternih jezikov, tudi slovenščine. Potrebno jim je priznati tudi željo po bolj moralni Evropi, svetu - a so za ta cilj uporabili prava orodja, pa je drugo vprašanje. Tudi jim ne gre zameriti nasprotovanja heliocentrizmu - sveto pismo so brali dobesedno in verjeli znanstvenim avtoritetam tistega časa, da Zemlja pač miruje - ker nam to pove "zdrava" pamet in s "pametjo" se ne gre kregati ... A vendar je potrebno povedati, da so protestantje zavirali razvoj nebesne mehanike, kateri pa je RKC s papežem Urbanom VIII šla nasproti. RKC se je takrat tudi zelo izkazala s prenovo koledarja (gregorijanski koledar, ki ga je leta 1582 razglasil papež Gregor XIII). V bistvu RKC skozi 2 tisočletji podpira astronomijo - ima tudi svoj astronomski observatorij (je tudi pionir detekcije eksoplanetov, a o tem se ne govori prav veliko; preko škofa Nikolaja Kuzanskega je tudi prva predlagala eksoplanete, 15. stoletje). Je pa zelo narobe, da se v javnosti ustvarja napačen vtis od dobrem protestantizmu in zlobni RKC. Tako spreobračanje resnice škodi vsem, še najbolj protagonistom laži. Če pozabimo na znanost, pa je tudi število skurjenih čarovnic, čarovnikov, v protestantskem svetu zelo visoko - eksperti pravijo, da veliko večje kot v državah z večinsko RKC. Sploh pa so ljudem večinoma sodile posvetne oblasti. Ve se tudi, da je RKC prepovedala kurjenje ljudi, ki je bilo v Evropi prisotno v kaosu po-antične dobe (delno keltska zapuščina). Ve se tudi, da je prvi čarovniški proces v Sloveniji po sprejetju krščanstva proti Veroniki Deseniški sprožil Celjan Herman II, a ga je RKC pričakovano in pokončno zavrnila. RKC - recimo Kartuzijanski samostan Jurklošter - je Veroniko celo dolgo skrivala pred dolgo roko Celjana Hermana II. A Herman II jo je vseeno dal utopiti, najbrž leta 1425. Da ne bomo zgolj čisto resni - no, tematika je še kako resna - da bomo lažje prebrodili neresnice, citirajmo še, med kritičnimi zgodovinarji, priljubljen epigram:
"Bog je vsemogočen, a celo On ne more spreminjati preteklosti. Za to je ustvaril zgodovinarje." John Stachel, 1983 (rojen leta 1928 - fizik in filozof znanosti).
Vrnimo se k naravoslovni znanosti. Kaj nam je torej storiti v takih primerih, ko večina raje na prvo žogo verjame vsakdanji izkušnji (recimo mirovanju Zemlje) in ne znanstvenim rezultatom – je večna dilema - tudi dilema našega življenja (ali se truditi za resnico ali raje verjeti v lahkotnost nekonfliktnega bivanja). Vse je odvisno od naših živcev, družbene pozicije, okoliščin, konteksta in naše taktnosti, komu, kje, kako in kdaj povemo! Danes boste seveda slišali le, da je RKC bila problem pri razvoju nebesne mehanike in ne, da je bil takrat v resnici problem sam ustanovitelj ideje protestantizma – to je g. M. Luther.

A še enkrat, ne delajmo si utvar - večina ljudi (tako izobraženih kot neizobraženih) je samoumevno zavračala možnost dnevne rotacije in potovanja Zemlje okrog Sonca. Zakaj? Ker so imeli izkušnjo lastnega vrtenja, gibanja na Zemlji (recimo med tekom, gibanja na konju, ladji, z vrtenjem med plesom, skoraj vsakega od nas so kdaj v otroštvu vrteli starši ...), ki je povzročalo upor zraka (veter), tudi sredobežno silo in to sta bila med glavnimi argumenti proti dnevni rotaciji Zemlje in gibanju okrog Sonca (da pa lahko samo ozračje potuje in rotira skupaj z Zemljo, da je v ozadju teža - pa je bilo takrat težko dojeti, sprejeti – meritve, fizika, koncepti, definicija sile, opazovalni sistemi ... so bili še v povojih). Naslednji zadržek je bil Hiparhov, da bi, če se Zemlja res vrti, telo, ki ga vržemo v zrak, zaostajalo ... Danes se nam morebiti ti argumenti zdijo smešni, a za takratni nivo naravoslovja, vedenja, čisto prepričljivi. Tudi izobraževalni sistem takrat še zdaleč ni vključeval vseh državljanov, prenos znanja je bil vezan na redke centre, knjižnice – in to je bistvena razlika z današnjim časom.
Še opomba. Hiparhov zadržek, da bi telo, ki ga vržemo v zrak, zaostajalo, je bil v resnici na sledi Coriolisovi sili, a takratna predstava o zamiku predmeta, recimo pri padanju, je bila nerealna (ni upoštevala vztrajnosti telesa, gibalne količine – takega zamika takrat niso bili zmožni izmeriti).

Kaj pa primer G. Galileja?
Vir za spodnje teze je:
https://www.quora.com/Was-the-reception-of-heliocentrism-in-Protestant-Europe-influenced-by-anti-Catholicism
Problem Galileja ni bilo njegovo razmišljanje, ki je bilo v večini primerov na sledi moderne mehanike, tudi nebesne, pomembni so tudi pravilni opisi njegovih teleskopskih opazovanj Lune, planetov (med prvimi opazi, poleg Simona Mariusa, da ima Jupiter lune in da le te potujejo okrog matičnega planeta), pravilni opisi Rimske ceste, Sončevih peg (opazi rotacijo Sonca). Zagotovo pa se je motil, ko jo zaničeval vse, ki so videli glavni razlog za plimovanje morij v Luninem potovanju okrog Zemlje in imeli so prav. A ta odločilen razlog in tudi vse zagovornike, je Galilejo zavračal, čeprav so bili tudi takratni izračuni in meritve skoraj nedvoumni - plima se dnevno ujemala z zgornjo in spodnjo kulminacijo Lune. Galilej se tudi ni skliceval na Keplerjev natančnejši eliptični model gibanja planetov, čeprav ga je Kepler kot edini podprl pri gibanju Jupitrovih lun okrog matičnega planeta. A noben ni popoln. Galilejo Galilej je prišel v konflikt skoraj z vsemi svojimi znanci in prijatelji, tudi s papežem Urbanom VIII, ki mu je bil dolgo naklonjen (a je na koncu papeža označil za bedaka). Ker je torej praktično vse zmeraj z bedaki (Primer - Scheinerja je imenoval zver, svinja, zlobni osel. Na nekaterih drugih mestih se je stopnjeval in nasprotnika zmerjal z velegovedom, kosom govedine, veleslonom, kastratom, zelo neumno živaljo. Vir: Fiziki (prvi del) avtor Janez Strnad).

Poleg izjemnih Strnadovih knjig »Fiziki«, si poglejmo še nekaj spletnih virov, ki se v bistvu skoraj v celoti ujemajo s Strnadovimi teksti. Prvi vir je »quora« (question-and-answer website):
https://www.quora.com/Was-the-reception-of-heliocentrism-in-Protestant-Europe-influenced-by-anti-Catholicism

Na tem viru lahko preberemo, da je recimo Katoliška cerkev sprejela heliocentrizem brž, ko ga je predstavil Kopernik. To je bilo leta 1543, pred Galilejem. Galilejo se je znašel v težavah zaradi načina, kako netaktno je zagovarjal svoje teze in cerkvi to ni bilo všeč. Poskušali so ga prepričati, da spremeni napadalni slog. Ker bi v resnici po tedanjih pravilih moral v zapor in ker ga pred sojenjem cerkveni dostojanstveniki niso hoteli zapreti, je bil »aretiran« kot »gost« v prostorih nadškofijske palače in nato spet »aretiran« in je tako nekaj mesecev prebil v prijateljevi vili. Če ne bi bilo katoliške cerkve, bi najverjetneje umrl v zaporu. Cerkev je lobirala, da so ga izpustili pod nadzor na domu.
https://www.reddit.com/r/Catholicism/comments/16lu1v8/why_was_gallileo_put_under_house_arrest/?rdt=57440

Tehnično se sojenje izvaja po naročilu papeža, vendar papež ali Galileo (razen posredno) nikoli nista izrazila antagonizma drug proti drugemu in velja, da je papež na vsakem koraku pazil na Galileja. Pravzaprav se je treba dodatno vprašati, zakaj papež ni enostavno rekel inkviziciji, naj pusti Galileja pri miru. https://www.quora.com/Why-was-Galileo-forced-under-house-arrest-by-the-Inquisition
Med navzkrižnim zaslišanjem je Galileo celo ponudil rešitev zadeve s ponovnim pisanjem knjige ("Pogovor o dveh velikih svetovnih sistemih, Ptolemajevem in Kopernikovem" iz 1632), da bi bolje branil geocentrizem. Inkvizicija je očitno namerno prezrla Galilejevo pričanje in ga preprosto spoznala za krivega in s tem rešila težave med jezuiti in dominikanci. Zakaj je prezrla Galilejevo pričanje (ki je bilo tokrat v podporo geocentrizmu), ker se je tudi cerkev nagibala k heliocentrizmu, a zanj še ni bilo dovolj dokazov. O tem pričajo jezuiti – ki so še naprej zagovarjali helicentrizem.

Tudi sam N. Kopernik je bil rimskokatoliški duhovnik, kanonik stolnice v Malborku na Poljskem. Tudi on v življenju ni imel težav z raziskovanjem. Njegova knjiga De Revolutionibus orbium caelestium. O revoluciji nebesnih teles, ki je izšla v tisku leta 1543, malo pred njegovo smrtjo.

Do leta 1616 ni bilo nobenega problema. Kopernik je svoja razmišljanja predstavil kot teorijo, ne kot dejstvo. Takrat ni bilo nobenega dokaza tako za Ptolemajev geocentrični model kot za heliocentrični. Takrat še niso uspeli zaznati paralakse bližnjih zvezd – kot kronskega dokaza o premikanju Zemlje okrog skupnega težišča s Soncem.

Do neke mere se je Galilejeva netaktnost zapletla v starejšo sovražnost med dominikanci in jezuiti, prvi so se imeli za samooklicane varuhe vere, drugi pa so bili bolj odprti za znanstveni napredek.

Tako je papež 1616 Kopernikovo knjigo preventivno prepovedal, oziroma dal na »Index Librorum Prohibitorum«. V resnici so bili protestanti veliko bolj sovražni do Kopernikovega dela in so ga obsodili za spodkopavanje Svetega pisma.

Ne pozabite, da je bil Nikolaj Kopernik katoliški duhovnik in kanonik katedrale Frombork v poljski škofiji Warmia. Cerkveno posest je uporabil kot bazo za svoj observatorij. Torej Cerkev ni bila nujno proti heliocentrizmu. Preprosto niso bili kos nalogi, kako bi tako nedokazano teorijo lahko uskladili s Svetim pismom.

Proti heliocentrizmu je bila tudi večina znanstvenikov zgodnjega 17. stoletja. Znanstveno soglasje je bilo le s Ptolemejem in geocentrično sliko vesolja iz 2. stoletja.

Za teorijo se je torej zanimala katoliška cerkev. O Kopernikovi teoriji se je predavalo v Vatikanu in so jo sprejeli z odobravanjem. Celo spodbujali so Kopernika, naj nadaljuje svoje delo. Kopernikovo delo, objavljeno leta 1543, »O vrtenju nebesnih teles« ni bilo na noben način cenzurirano vse do afere Galilej, ki je preko teleskopskih opazovanj in pravilnim opisom, v resnici tehnico nekoliko nagnil k heliocentrizmu.

Do neke mere se je Galilejeva netaktnost zapletla v starejšo sovražnost med dominikanci in jezuiti, prvi kot samooklicani varuhi vere, drugi pa bolj odprti za znanstveni napredek.

...toda heliocentrizem tistega časa je kot teoretično stališče (ki ga je bilo treba še dokazati in ga je bilo treba znatno dopolniti, tudi z meritvami, preden se je lahko končno dokazal) užival veliko podpore v Cerkvi (sploh med jezuiti) - najverjetneje precej več kot zunaj nje v tistem času.
Problem je tudi, da noben vidni protestant takrat ni stopil na stran Galileja, oziroma Kopernika.


Vrnimo se spet k Koperniku. Kako pa se je katoliška cerkev odzvala na Kopernikovo heliocentrično teorijo?

Leta 1533 je bilo papežu napisano pismo, v katerem je bila razložena Kopernikova heliocentrična teorija. Skupaj z več kardinali je papež poslušal tudi sklop predavanj o omenjeni teoriji. Papež je bil nad predavanji navdušen in je Koperniku v zameno poslal darilo. To je neke vrste celosten odziv Cerkve na Kopernikovo heliocentrično teorijo (ki je bila pred Galilejevo). Knjigo astronomskih napovedi, ki je temeljila na njegovi teoriji, je bila dobro sprejeta, čeprav je Kopernik čakal z objavo knjige »O vrtenju nebesnih teles« skoraj do svoje smrti. Bal se je, da bi ga njegovi znanstveni sopotniki zavrnili. Vir: wikipedia.

Šokantno je, ko znanstveniki ne poskušajo razlagati Svetega pisma, da bi ga uporabili v podporo njihovim slabim teorijam, in hkrati pišejo polemike, v katerih žalijo papeža in RK cerkev, potem ko se je la ta strinjala, da svoje teorije, Kopernikovega heliocentrizma, ne bodo predstavljali kot uveljavljeno dejstvo (saj takrat zaradi pomanjkanja dokazov tudi ni bila). Torej, kot Galilej, tudi RKC ne nasprotuje znanstvenim teorijam – razen ločine dominikancev. Precejšen vpliv je imela tudi protestantska reformacija v Galilejevem času, saj so protestanti odločno zavračali heliocentrizem kot nezdružljivega z Biblijo. Katoličani pa so bili takrat precej občutljivi na ljudi, ki so se spraševali, ali je RKC sploh mar za to, kar pravi Sveto pismo.

Kljub temu so kopernikanski sistem še vedno poučevali jezuitski pedagogi po vsej Evropi (njihovi učbeniki in zapiski predavanj so arhivirani) kot podpodročje matematike. Uporabljena je bila kot praktična metoda za napovedovanje razmer na Zemlji. V Pragi je še danes ohranjena jezuitska šola, ki ima stropno poslikavo iz 1750-ih, ki prikazuje zvezde, obdane s planeti, ki okoli njih krožijo (kar je že 300 let prej zagovarjal Kuzanski).

In šele leta 1757 je »Kongregacija za nauk vere« (včasih imenovana tudi inkvizicija - ustanovljena 1542 – zaradi reformacije) iz indeksa odpravila prepoved objavljanja del, ki trdijo, da se Zemlja premika (Kopernikovo knjigo pa še dobrih 20 let pozneje, 18 let pred zadnjim manjkajočim dokazom o potovanju Zemlje okrog skupnega težišča s Soncem – to je prvo izmerjeno paralakso bližnje zvezde, njen premik na zvezdnem ozadju).

No, v nekem smislu je sodna oblast takrat na primeru Galileja izvedla sodbo v podobni maniri kot režim naše bivše države, ki te je lahko zaprl ali celo ubil zaradi verbalnega delikta – ki se danes žal spet vrača v naše pravosodje. A Galilej jo je precej bolje odnesel kot recimo sovjetska znanstvenika Vsevolod Frederiks in Matvej Bronstein, ki sta zaradi zagovarjanja velikega poka oba zgubila življenje.

Johannes de Sacrobosco ali Sacro Bosco (John iz Holywooda, rojen okrog 1195 v kraju z današnjim imenom Artane, danes predmestje Dublina – umrl okrog 1256 v Parizu) je bil irski učenjak, menih in astronom. Študiral je na Oxfordu - Anglija, poučeval je na univerzi v Parizu, okrog leta 1230 napiše najznamenitejši srednjeveški astronomski učbenik "Tractatus de Sphaera" (Traktat o sferi). Sacroboscov astronomski učbenik "Tractatus de Sphaera" iz leta (cca) 1230 so 400 let uporabljale praktično vse evropske univerze - vse do 17. stoletja. Sacrobosco v učbeniku razpravljala o Zemlji in njenem mestu v vesolju. Temelj razlagam je bil Ptolemajev Almagest – geocentrizem. Sacroboscov opis in skice Zemlje kot krogle, s še danes veljavnimi argumenti, izpodbija zablodo 19. stoletja in sicer, da so srednjeveški učenjaki mislili in učili, da je Zemlja ravna. Te neumnosti iz 19. stoletja mnogi še danes širijo po naših šolah – čemu to počnejo? Ta laž je izhajala predvsem iz knjige 'Krištof Kolumb in njegova potovanja', avtorja Washingtona Irvinga, iz l. 1828, pa še kaj bi se našlo – recimo ideološki razlogi. Kaj početi z zgodovinskimi lažmi, da ne postanejo "resnica"? Primer. Leta 1945 je omenjena zgodovinska laž, o učenju o t.i. ravni Zemlji, zasedla drugo mesto med 20 najpogostejšimi zgodovinskimi lažmi. Seznam je sestavilo "Britansko zgodovinsko društvo" ("Historical Association of Britain"). V Sloveniji takega seznama (še) nimamo – bil bi (bo) dolg. Očitno so hoteli na zahodu po drugi svetovni vojni utemeljiti zgodovino (učbenike) predvsem na zgodovinskih virih – saj nas laži in napihnjeni miti lahko pripeljejo do hudih zlorab – smo jih čutili (jih čutimo) na lastni koži, jih obujamo od "mrtvih".

Vrnimo se zelo nazaj - na začetke naše civilizacije, v trenutek, ko je bilo darovanje prvorojencev še del "normalnosti". Te nadvse krute zakoreninjene navade fizičnega darovanja otrok se ni dalo kar tako enostavno prekiniti, a v hebrejskih svetih spisih najdemo recimo tudi enkraten opis "trenutka", ko se je s to prakso prekinilo. Abraham se je namreč tik pred žrtvovanjem sina Izaka izognil krutemu dejanju tako, da se je skliceval na angela, ki mu pravi: »Ne izteguj svoje roke nad dečka in ne stôri mu ničesar, kajti zdaj vem, da se bojiš Boga, saj mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca.« Nato je žrtvoval ovco. In tako je del naših prednikov počasi prekinil z žrtvovanjem otrok ... A ta korak ni bil samoumeven in je bil za Abrahama nevaren - a ga je globoko domišljeno sklicevanje na angela rešilo pred linčem lastne skupnosti ...
To je bila prva "renesansa".
Ta globoka polzavedna želja po darovanju ljudi je ostala še danes med nami. A v drugačnih oblikah, ko recimo neka skupina izloči posameznika (večkrat otroci v šoli izločijo sošolca, ki jim ni storil nič žalega, a ga izberejo kot žrtev ...) in pri odraslih se to recimo nazorno odraža z medijskimi linči in "umori". In "uživanje" (adrenalin, serotonin v naši krvi...) ekstaza tistih, ki linčajo, se ne zdi nič manjša kot je ta bila prisotna pri naših prednikih ... Simbolno to filozofi ali antropologi radi izrazijo z mislijo, ugotovitvijo, da smo še zmeraj jamski ljudje. Delno se ta nagon žal izraža tudi v športu, v nasilni prekinitvi nosečnosti v "urejenih" družinah.
Naslednji tak skok v novo "normalnost" je bila zgodba preganjane netradicionalne družine, nezakonski otrok, Jezusov porod v hlevu ..., a tokrat hkrati sledi še hvalnica novorojencu in mami. Tako se je zelo počasi začelo presegati stigmatizacija revežev in nezakonskih otrok, neporočenih mam. To je bil hkrati ozaveščen začetek socialne države, kar je sicer zelo počasen proces - nikoli dokončan, ker je zadaj narava naših možganov, ki ni enoznačna ...
To je bila druga "renesansa".
Potem je tukaj zelo zanimiv korak v samorefleksijo lastne podobe, narave v znamenitem stavku: "Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo." To je pomemben miselni preobrat, ki se je pred 2000 leti začel tudi sistematično širiti med ljudmi. Danes pravimo - noben ni popoln ...
To je bila tretja "renesansa". Je pa danes popularna dopolnjena ironična različica znamenitega stavka ("nobody's perfect"): "Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo ... - joj mama, pa sem te prosil, da ostaneš doma!" Ta različica ima tudi slovenski kulturni pridih in sicer v pomenljivi razliki med Ivanom Cankarjem in Simonom Gregorčičem v odnosu do mame. Če je pri Cankarju ideal mame prisoten skoraj v vsaki črtici, romanu, pa Simon Gregorčič ni mami posvetil niti enega verza - a veste zakaj? Nova različica torej samo kaže razkorak med moralnim idealom in realnim življenjem - to je protislovje, ki ga "moramo" sprejeti.
Ker se je po vsaki vojni, revoluciji ravnanje zmagovalcev nad poraženci (velikokrat) sprevrglo v genocid (ki tudi zmagovalcem ni prinesel na dolgo obdobje nič dobrega) - še danes je žal taka praksa (ni potrebno navajati primerov, ki jih doživljamo vsak dan ... ) - se je že pred vsaj dva tisoč leti začelo razmišljati o obrnjeni logiki in sicer, da so posamezniki začeli ljudi učiti, prositi, da se vendar lahko tudi odpusti svojemu premaganemu "sovražniku". Ta drža še danes ni samoumevna. A zaradi vsaj delnega upoštevanja logike, da se premaganca ne ubije, je vsaj Evropa ostala še zmeraj bogata in raznolika celina različnih kultur, jezikov, izročil, znanj ... Le redko katera celina ima toliko bogastva v različnih kulturah. To se zdi (zaradi dveh nesrečnih svetovnih vojn v 20. stoletju) protislovno - a ohranjena raznolikost to dokazuje.
To je bila četrta "renesansa".

Da ne bi obsojali zgolj preteklosti, povejmo, da se darovanje otrok v obliki trgovine dogaja še danes in to v izjemnih številkah.
"Darovanja otrok" v naši mladosti.
Izjemno povedna je števila, da je bilo kar 20 tisoč otrok v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja v nekdanji državi odvzetih mamam kmalu po porodu - sestre, zdravniki pa so jih osorno nalagali, da so otroci pač umrli, nehali dihat ... Te dojenčke so nato prodajali, posvajali so jih imenitneži, bile so še ostale zlorabe, ki jih ni za omenjat ... To kaže na neko vrojenost v človeško naravo, da manipulira z otroki. V naši mladosti je tako bil ukraden vsak 300 otrok - in to je še dodatno povečalo statistiko smrtnosti dojenčkov. Da preteklost še živi med nami, kaže dejstvo, da je edino Slovenija tista, ki še ni raziskala teh izjemno krutih anomalij nad trpečimi mamami, očeti in seveda ukradenimi otroki, ki so še danes brez identitete. Mame, očetje pa se še kar sprašujejo, zakaj se jim je to zgodilo in kje so danes njihovi otroci ... Kradljivci otrok pa še vedno tvorijo del vladajoče politične klike, katere govorica je cinično polna sklicevanja na človekove pravice.


Povzetek renesanse:
Znanost in RKC sta kar dolgo skrbeli,
da se ne podira verodostojnosti takratne "fizike",
da Zemlja vendar ne rotira ...
A sama znanost se pritožuje nad RKC, ki vsaj načelo sprejema heliocentrizem kot idejo ...


Kot vidimo, boj za znanstveno resnico ni le stvar »mračne« preteklosti. Javnost sliši samo za nekaj zloglasnih primerov izpred stoletij – kaj pa ostali primeri? Morebiti se v šoli še bežno omeni kak beg in izgon znanstevenikov iz nacionalsocialistične Nemčije, v glavnem v ZDA, a to je tudi vse. V knjigi »Veliki pok« (je prevedena v slovenščino), avtor Simon Singh, lahko preberemo, da so v Sovjetski zvezi model velikega poka politično in posledično raziskovalno popolnoma zavračali, saj se ni ujemal z načeli materialistične ideologije. Nikakor niso mogli sprejeti modela, ki je vseboval trenutek nastanka vesolja. Obenem je veliki pok veljal za zahodnjaško teorijo, čeprav je njene temelje pomagal polagati tudi Aleksander Friedmann iz Sankt Peterburga. Kaj se je torej zgodilo z nekaterimi znanstveniki? Vsevolod Frederiks in Matvej Bronstein, tudi zagovornika modela velikega poka, sta prejela najstrožje kazni od vseh. Frederiks je bil v več taboriščih in je po šestih letih prisilnega dela umrl, medtem ko je bil Bronstein ustreljen kmalu po tem, ko so ga aretirali zaradi lažnih obtožb, da je vohun. Sovjeti so na veliko razglašali njegovo kruto usodo in s tem za desetletja zavrli vsakršne resne kozmološke raziskave. Ruski astronom V. E. Lov je sledil političnim zapovedim in izjavil, da je model velikega poka "rakav tumor, ki razjeda sodobno astronomsko teorijo in je glavni ideološki sovražnik materialistične znanosti." Boris Voroncov - Veljaminov, eden od Volovovih sodelavcev pa je dolival olja na ogenj, ko je o Gamovu vneto javno lajnal, da je: "Amerikaniziran odpadnik, ki zagovarja nove teorije zgolj zaradi senzacije".

Omenjeni primeri kažejo, da lahko astronomi v vseh časih doživijo nasprotovanja s strani utečene miselnosti ali glavnega ideološkega toka. Zakaj? Tudi, ker z raziskovanjem odstirajo naravo in iščejo resnico o razlogih, da je svet takšen kot je in ne drugačen. Resnica (bolje odstiranje novega) pa ni zmeraj prijetna, če nanjo nismo pripravljeni ali je zadaj ideologija, ki si domišlja, da je resnica zgolj neka »x« dogmatika v njeni službi. A če je družba svobodna in vedoželjna, odprta v raziskovanje, resnico, je raziskovanje vesolja nekaj najlepšega, kar se nam v življenju lahko zgodi! Zgodba o tisočletnem iskanju narave vesolja, resnice o gibanju planetov, je hkrati zgodba o razvoju človeštva.

Danes, ko nam znanost prodaja bučke, da so tudi bakterije samomorilske, da je več spolov kot dva, da spočet otrok ni človek ..., se zdi, da se je vloga religije in znanosti popolnoma obrnila. Znanost sedaj dejansko verjame v nekaj, česar ni zaznati v domeni naravnih zakonov in je tako prešla na stran verovanj, vraž ter prepričanj (podrejena je skrajnim političnim ideologijam) in je dejstva žal več ne zanimajo. Govoriti, da ko bakterije izločijo strup in tako odmrejo, skupaj z napadalnimi bakterijami, da je to samomor – je zavajanje. Z evolucijskega vidika je to vedenje logično, saj imajo te bakterije ničelni reproduktivni potencial, ker bi že tako odmrle brez potomstva. Razen, če bakteriji pripišemo zavest, podobno človeški, a po tem koraku smo človeka reducirali na bakterijo in to bo imelo in že ima hude posledice za bodoči razvoj človeštva. Evgenika se nam spet vrača, a tokrat kot farsa …
Že pred desetletji sem slišal misel, da znanost, kljub zveličavnim postulatom (ponovitev eksperimenta, kritičnost, dokazovanje ...) v resnici ni presegla principa verovanj in prepričanj - je dogmatska in se podreja politiki in dokazom. Nekaj časa sem se upiral tej poenostavitvi, degradaciji znansoti - češ znanost vendar temelji na čvrsti dokazih in metodah potrjevanja, ponovitve eksperimentov. A danes nas je sama znanost, s svojim relativiziranjem lastnih metod, demantirala in dokazala le eno, da je žal brez zadržkov postala dekla različnih ideologij. Znanost je žal danes velikokrat protislovna samim zakonom narave, kot tudi moralnim zakonom, ki so človeka počasi dvignili od golih nagonov do humanizma, sočutja. Problem znanosti je tudi, da se danes naravoslovne metode in metode družboslovja enači. A to ne gre skupaj - družboslovje je stvar tradicije, izročila, prepričanj in tudi verovanj - naravoslovna znanost to nikakor ni. In ko družboslovje neha upoštevati osnovne postulate naravnih zakonov, postane nehumano ... in ko naravoslovna znanost sprejme verovanje nehumane družbe, preneha obstajati kot znanost - je zgolj ideologija, vraževerje ... Statistika pa je le orodje za obdelavo podatkov in sama na sebi ni znanost - kar mnogi radi zamenjujejo in s statistiko dokazujejo kar koli, ker je le ta odvisna od metod, vprašanj, ki jih zastavljamo državljanom - recimo pri sociologiji, v ekonomiji ...

Naklonjenosti (ljubezni) ZASE, od drugih ne moreš zahtevati, ampak si jo zaslužiš le s svojimi dejanji, govorico ust in telesa, pisave, s povezovalnimi mislimi, z molitvijo. A krščanstvo nas uči, da moramo tudi ljudi, ki ne zmorejo socialne empatije, sprejeti. In to je razlika krščanstva do večine ostalih religij, a ta razlika v evropski RKC danes kopni, je skoraj ni. In prav to umanjkanje sprejetosti nekoliko drugačnih ljudi, prazni naše cerkve. Tudi, če pastir pase tuje ovce, ki že imajo pastirja, svoje pa zanemarja, to ni v duhu Svetega pisma in ovce se razbežijo – cerkve so prazne. A zavedati se moramo tudi, da vsak pašnik sprejme le omejeno število ovac in če to pomembno resnico kršimo, prihaja do hudih kriz, ki sicer prinesejo tudi kaj lepega, a žal tudi veliko trpljenja, ki ga ne morejo odtehtati požrtvovalna dejanja posameznikov.
Še enkrat. Spoštovanje si moramo zaslužiti z dejanji, z govorico telesa in ust, z dobrimi mislimi, molitvijo in ga ne moremo zahtevati od drugih ali si ga kar želeti, recimo zaradi preteklih uspehov ali si ga celo lastiti, kar počnejo nekateri samodržci med nami, tudi preko zlorabe medijev.

Preden nadaljujemo z dokazovanjem trditve (ponižne prošnje) iz naslova, soodvisnosti astronomije in žive cerkve, omenimo nekaj, kar nas vse določa kot živa bitja in izhaja prav iz krščanskega miselnega izročila. Cerkev in biologija sta povezana v temeljih. In temelje dedovanja je med prvi podal Gregor Johann Mendel (1822 - 1884), avstrijsko-češki duhovnik in znanstvenik, pionir genetike, dedovanja preko poskusov z grahom. Za dejanski obstoj genov Mendel seveda ni vedel, a so bili njegovi »elementi« praktično ekvivalentni genov. Poleg teologije je bila ključna še fizikalna izobrazba (študiral je med drugim pri znamenitem Dopplerju), njegov profesor botanike pa je bil znameniti Franz Unger, ki je zagovarjal teorijo evolucije. Spremljal je tako vreme, kot aktivnost Sonca preko štetja peg, ničesar ni prepuščal naključju – iskal je širšo, matematično opisljivo, sliko sveta.
Temelji urejene civilizacije so v točnem, a preprostem koledarju, torej v astronomiji. Da živimo po gregorijanskem koledarju, ki vsaj tri tisoč let sledi višini navideznega potovanja Sonca po nebu, se imamo zahvaliti tudi RKC, to je papežu Gregorju XIII, po katerem se koledar tudi imenuje, ki je reformo koledarja razglasil 24. februarja 1582 z bulo Inter gravissimas. Da naš koledar tako natančno sledi letnim časom, višini Sonca, je izjemnega pomena za načrtovanje setve, žetve, celotnega našega življenja, ritma naših priprav na letne čase, na urnik dela, praznovanj, počitka, potovanj.

******************
V čem je težava julijanskega koledarja? Tropsko ali Sončevo leto traja približno 365.242189 srednjih Sončevih dni. Če poenostavimo, lahko rečemo, da je leto dolgo 365 povprečnih Sončevih dni in približno 6 ur (dobrih 11 minut manj, natančneje 11.248 minut). To je bil tudi argument, da so se v prvem stoletju pr. Kr. odločili, da bodo leta dolga 365 dni in vsako četrto leto (imenovano prestopno) za dan daljše, torej dolgo 366 dni. V štirih letih se namreč nabere razlika približno enega dneva (4X6 ur = 24 ur = 1 dan). Koledarsko reformo je leto 46 pr. Kr. izpeljal J. Cezar (svetoval pa mu je imeniten astronom in matematik, Grk Sosigen). Dogovorjeno je bilo, da so prestopna leta vsa tista, katerih letnica je deljiva s štiri. To je bil julijanski koledar, ki je v večjem delu Evrope veljal do 16. stoletja, v Rusiji pa celo do leta 1918. Povedali smo že, da leto ne traja točno 365 dni in 6 ur, ampak dobrih 11 minut manj, kar je naneslo do konca 16. stoletja že zamik desetih dni. V štiristo letih se namreč naberejo že dobri trije dnevi preveč (približna ocena 400*11.248/(60*24) dni = 3.124 dni), zato so leta 1582 odvzeli 10 dni, ki so se nabrala od uvedbe julijanskega koledarja in s tem uvedli gregorijanski koledar. Gregorijanski koledar pa so dodatno korigirali tako, da se v 400 letih odvzamejo že omenjeni trije dnevi. Ti trije dnevi se odvzamejo tako, da se tri prestopna leta štejejo kot navadna. To so leta, katerih letnice se pišejo z dvema ničlama na koncu (prehodi med stoletji) in niso deljiva s 400. Zdaj tudi razumemo, zakaj sta leti 1600 in 2000 prestopni, leta 1700, 1800 in 1900 pa niso bila prestopna (so sicer deljiva s 4 a ne s 400). Resnici na ljubo tudi gregorijanska korekcija ni rešila težav s koledarjem, saj se bo napaka enega dneva spet nabrala v dobrih 3200 letih ( 400*11.248/(60*24) dni = 3.1244 dni na 400 let, napaka enega dneva se pa spet pojavi, zaradi 0.1244 dni ostanka, v približno 400 let/0.1244 = 3215,4 let). A to se bo reševalo z novim pravilom – recimo deljivostjo s 3200 ustrezne datumske razlike od 1600. Papež, po katerem se koledar tudi imenuje, je reformo koledarja razglasil 24. februarja 1582 z bulo Inter gravissimas in to v vili Mondragone v Frascatiju blizu Rima, o čemer priča vgrajena plošča (reformo je pripravila posebna komisija na podlagi predloga nemškega astronoma Christophera Claviusa in neapeljskega zdravnika, astronoma in fizika Luigija Lilia).



Astronomija v mnogih primerih uspešno povezuje in nadgrajuje, sicer ločene, naravoslovne in tudi humanistične predmete v celoto (fiziko, kemijo, biologijo, matematiko, ekologijo, zgodovino, tudi filozofijo …) in nam s tem daje širšo sliko dojemanje sveta.
Zakaj astronomija spet v cerkvi in kako? Začeli bi z mladimi!
Odgovor se bo zdel nekoliko šokanten, a astronomija bi zagotovo lahko pomagala k ponovnemu zaupanju mladih in staršev do RKC. A ni samo astronomija tista, ki bi morala biti del izobraževanja in delovanja cerkve, ampak tudi ostale vede (agronomija, biologija, medicina, zgodovina, arheologija, retorika, tehnične vede ...). Potrebno bi bilo dopolniti študij teologije in izobraževanje aktivnih duhovnikov. Osredotočimo se le na praktično astronomijo in mlade.
Z vključitvijo (recimo) v veroučni program, bi lahko astronomija dodala nov smisel, tudi nekaj svežine v mozaik dolgoletnega izobraževanja naših otrok. Astronomija poglablja tako razumevanje našega sveta (tudi preko sinteze ostalih naravoslovnih in delno humanističnih vsebin), kot tudi razumevanje nas samih na potepinki Zemlji, v Osončju, v globokem vesolju in tako lahko tudi pripomore k boljši ekološki ozaveščenosti mladih, vseh nas. Poveže nas lahko tudi kot Ljudi - preko zavedanja, spoznavanja naše krhkosti, ranljivosti in hkrati preko dojemanja naše enkratnosti – ki pa se lahko odraža le v sodelovanju, v občestvu, skozi zgodovinsko rast in izročilo, vzgojo, trud in spoštovanje prednikov in okolja, ki nam nudi privilegij biti in razumeti. Poiščimo torej pot do boljše vključenosti astronomije v naše življenje, zakaj ne tudi spet v cerkev.
To ne pomeni, da bi kakor koli zanemarili primarni cilj verouka - to je nauk o veri - a recimo astronomske vsebine (tudi opazovanja) bi tako vrnile nazaj nekaj zgubljene svežine samih začetkov RKC (tukaj so še oratoriji). Ne pozabimo, RKC je skozi zgodovino veliko napora vložila v astronomska opazovanja, tudi recimo zato, da imamo danes tako natančen Gregorijanski koledar, da poznamo nebesno mehaniko (Oresme, Kuzanski, Kopernik, Kepler), da smo se zelo približali moderni kozmologiji (Lemaître) - začetku časa in prostora z velikim pokom ...
Pomanjkljivo znanje astronomije nam ni v čast
Lahko bi tudi dejali, da če se ne znajdemo na nebesnem zvezdnem svodu, kako se bomo potem znašli v življenju!? Kakor na Nebu, tako na Zemlji.
O velikih vrzelih v naši splošni in astronomski izobrazbi govorijo številni primeri, ko sicer celo odlično naravoslovno izobraženi ljudje še niso slišali (ali napačno trdijo), recimo: da je Severnica kar Venera na zahodu, o osnovah gibanja v Sončevem sistemu so prejeli tako malo informacij, da si ne morejo predstavljati razloga za menjavo nočnega zvezdnega neba skozi letne čase, nihče jim (nam) ni povedal, da elementi težji od vodika večinoma nastajajo v zvezdah preko fuzije, in da je to preko E = Δmc² glavni vir energije sevanja zvezd (tudi energije na Zemlji), da brez upoštevanja splošne teorije relativnosti GPS navigacija ne bi delovala (danes se celo posredno pobere največ davkov od teorije relativnosti), tudi koledar si kdaj napačno razlagajo, zelo malo vemo o dinamiki razvoja podnebja, atmosfere in življenja na Zemlji (da je kisik zapolnil atmosfero do današnjih koncentracij komaj pred kratkim, da smo sesalci dobili priložnost komaj v času zadnjih dveh odstotkov obstoja Zemlje), zelo malo vemo o naših pomembnih astronomih (Herman Koroški, Bernard Perger, Andrej Perlah, Ferdinand A. Hallerstein, Jurij Vega in Jožef Stefan – imata kraterja na Luni, Pavel Kunaver, Herman Potočnik Noordung, Franjo Dominko, Franklin R. Puhek, Anton Mavretič in še številni astronavti slovenskega rodu …) in še bi lahko naštevali o vrzelih naše izobrazbe.
Res je – vsi pozabljamo vsebine iz šolskih dni in nas kdaj dobijo na levi nogi – a tukaj govorimo o zagati večine nas, ker se določenih primarnih vsebin v šoli sploh ne obravnava ali povezuje. Se jih ne doživi v naravi preko opazovanj (videti je vedeti) ali se jih vpelje preko eksperimenta. V marsičem še zmeraj živimo v pred renesančni miselnosti … V renesansi so poučevali sedem umetnosti: gramatika, retorika, dialektika, geometrija, aritmetika, glasba, astronomija. Izbor v kontekstu časa nikakor ni bil slab – a danes je astronomija praktično obrobna šolska veda, čeprav korenito določa naše življenje in bodočnost! Tukaj ima cerkev priložnost, da priskoči na pomoč mladim in odraslim.
Zgodovina astronomije
Tudi zgodovina astronomije je naša učiteljica »Historia magistra vitae est«. Slovenci smo veliko prispevali in še prispevamo v zakladnico astronomskega vedenja – to bi se pri pouku astronomije posebej poudarilo. Recimo naš rojak Jožef Stefan je odkril zakon o toplotnem sevanju – za črno telo velja j = σT⁴ (kjer so: T je absolutna temperatura sistema v kelvinih, σ je Stefanova konstanta; kdaj dodajo zraven še Boltzmannovo priimek, ki pa je bil Stefanov študent ..., Stefan je s svojim termodinamičnim pristopom k fiziki docela določil Boltzmannovo izjemno kariero, žal je leta 1906, najbrž tudi zaradi nekaterih pritiskov na njegovo termodinamično interpretacijo sveta, Boltzmann naredil samomor v gradu Devin pri Trstu ...). To je (j = σT⁴) edini fizikalni zakon poimenovan po kakem Slovencu in je tako Stefan tudi kot prvi na svetu leta 1879 pravilno izračunal površinsko temperaturo Sonca, zvezde, ki nam daje življenje. Tega uspeha se Slovenci večinoma sploh ne zavedamo.

Nekaj utrinkov iz Štefanovega življenja.

Jožef se je rodil materi Mariji Startinik (1815-1863), hčeri mizarja Gregorja Startinika in njegove žene Apolonije, rojene Olip iz Glinj pri Borovljah, dekli na posestvu Josipa Geigerja, in očetu Alešu (Aleksander) Stefanu (Stephan) (1805-1872), nezakonskemu sinu kmetice Elizabete iz Škocjana pri Podjuni, mlinarskemu pomočniku. Starša ob rojstvu še nista bila poročena.
Ko si je oče v Celovcu v Zgornji grajski ulici (nemško Obere Burggasse) 372 ustvaril skromno trgovino z mlinarskimi in pekarskimi izdelki, se je 25. avgusta 1844 poročil z Jožefovo materjo. Oče je formalno uveljavil očetovstvo šele 3. oktobra 1845, ko je Jožef že obiskoval benediktinsko gimnazijo. Ostal je edinec. Starša sta bila nepismena. Leta 1841 je začel obiskovati celovško normalko, ki je tedaj zaradi učnega programa veljala za »nemško« šolo. V osnovni šoli je pokazal veliko nadarjenost in so mu priporočili da nadaljuje šolanje. Staršema je bil zelo hvaležen, ker sta mu to omogočila in ga podpirala tudi na univerzi.

Med počitnicami je učil mamo pisati in brati - res izjemna gesta.

Ker je kot otrok pomagal očetu mlinarju - na ramenih je prenašal težke vreče - je imel celo življenje eno rame nekoliko povešeno.
Na Dunaju je postal takrat najmlajši redni profesor, sodelavci in študentje so ga imeli izredno radi.

Dobro leto pred smrtjo se je tudi poročil.


Še nekaj besed o njegovi karieri.

V letu 1848 je doživel revolucionarne dogodke v habsburški monarhiji, še posebej spremembe na celovški gimnaziji. Leta 1849 je postala slovenščina za slovenske dijake obvezen predmet in sestavni del pisnega in ustnega dela mature. Slovenščino je tedaj Stefana v četrtem razredu poučeval Janežič. Stefan se je začel zelo zanimati za jezik in pesništvo. Skupaj s prijatelji so na gimnaziji ustanovili literarni krožek, kjer so najprej zbirali in izmenjevali knjige slovenskih in slovanskih književnikov, nato pa so začeli v letu Prešernove smrti pisati sami in izdajati dijaško glasilo Slavija, ki se verjetno ni ohranilo. Tukaj je Stefan objavil tudi svoje prve pesmi. Več je napisanega na strani: Jožef Stefan, življenje, sevalni zakon - temperature zvezd in planetov ... . Kako je razmišljal osemnajstletni Jožef Štefan

Nevmerlost

Kako zalostno bi bilo
tu na zemlji nam ziveti,
ce bi morali po smerti
kakor drugo vse strohneti!

Ce bi nam zaperti bili
lepsi in srecnejsi kraji,
ce bi tudi nam neznani
vekomaj ostali raji.

Prav je, da smo se v tem tekstu dotaknili tudi velikega Slovenca, svetovljana, fizika, humanista ... Jožefa Stefana, ki je tudi prvi pravilno izračunal površinsko temperaturo Sonca - naše Zvezde:)

Seveda pa, kot smo že omenili, ne moremo mimo omembe zametkov preproste kozmologije iz svetih spisov – posebno iz Stare zaveze (povezava na veliki pok iz citata »Fiat Lux! Bodi svetloba! - Let there be light« - Prva Mojzesova knjiga/Geneza) – v kontekstu časa seveda. Iz povedanega sledi, da sploh ni čudno, da je širitev vesolja, »veliki pok« iz drobne vroče točke (t. i. prvobitnega atoma) prvi vpeljal matematik, fizik in župnik hkrati, Belgijec Georges Lemaître leta 1927. Religija in znanost se torej lahko dopolnjujeta in ni razloga za napetost med njima, razen v konstruktivnem dialogu seveda.
Velikana Kepler in Kuzanski v Sloveniji
Kot zanimivost omenimo še dva renesančna genija, ki sta bistveno prispevala k razvoju moderne astronomije in modernega človeka in sta povezana tudi s Slovenijo. J. Kepler (1571 - 1630) je nekaj mesecev preživel tudi v dvorcu Kastelišče, Petanjci – Prekmurje (razlogi so tičali v hudih političnih nesoglasjih glede ekonomske prevlade v družbi – seveda pod krinko take ali drugačne zanemarljive razlike v veroizpovedi …). Drugi, širši javnosti žal manj poznan mož, je kardinal Nikolaj Kuzanski (1401 – 1464), ki je najbrž prvi verodostojno opisal zvezde kot oddaljena sonca ter eksoplanete, ki potujejo okrog njih in je tako posledično tudi dopustil prisotnost življenja tam daleč v vesolju (v knjigi iz 1440 - O učeni nevednosti originalno De docta ignorantia - trdi, da so tam tudi naseljeni svetovi) – izjemno. Kuzanski je bil sloviti srednjeveški polihistor, teolog, škof, kardinal, filozof, matematik, optik, astronom, cerkvenopravni strokovnjak, zapornik, humanitarec saj je rešil ogromno ljudi, beguncev in večino grških antičnih spisov iz padlega Bizanca in je tako tudi dejavni začetnik renesanse (leta 1458 je obiskal tudi Bled, Bohinj). Danes so ('Nikolajevi') eksoplaneti v centru vesoljskih raziskav. Kepler je zelo dobro poznal delo Kuzanskega in ga je imel za božansko navdahnjenega. Noben od njiju ni imel nobenih težav zaradi astronomskih trditev.
Če boste kdaj obiskali Brixen (Južna Tirolska) in tamkajšnji dvorec, boste v eni od soban našli nekaj 100 let stare slike Bleda - ki imajo izjemno pričevalsko moč. Prvi so jih "odkrili" moji otroci med tekanjem po palači, no slike Bleda smo tudi pričakovali, a bili so vseeno zelo navdušeni.

Življenje na modrem planetu
Življenje kot tako, najbrž še vsaj kakšno milijardo let ostaja na našem modrem planetu (a vprašanje, če tudi človek). Izumrtja vrst v zgodovini planeta so številna ter drastična (okrog 95 % vseh vrst je že izginilo, ocena gre tudi do 99%) in so paradoksalno omogočila spet nov zagon, porast biodiverzitete, novih vrst življenja, pred kratkim tudi razvoj primatov in človeka (po izumrtju velikih plazilcev zaradi padca petnajst kilometrskega asteroida pred približno 65,8 milijoni let, ko preživi le nekaj sesalcev – naših prednikov – rec. Kayentatherium). Glede na starost vesolja 13,8 milijarde let, če ta čas skrčimo na eno leto, so sesalci dobili priložnost v zadnjem dnevu leta – človek poljedelec pa se pojavi komaj 31 decembra, ob 23:59:32 (pred osemindvajsetimi sekundami) …. Apokaliptični dogodki so torej neke vrste stikalo, za nastanek novih vrst in slovo večine do takrat bivajočih vrst.
Previdno z Zemljo
Larry Niven (priznan pisatelj znanstvene fantastike) pravi takole: "Dinozavri so izumrli, ker niso imeli vesoljskega programa. In če bomo mi izumrli, ker ne bomo imeli vesoljskega programa, si to zaslužimo." Ali ga imamo, ga gradimo v pravi smeri?
Nimamo (še) rezervnega planeta – zato moramo biti še toliko bolj previdni, ko posegamo v bistvo naše Zemlje, to je v podnebno in kemijsko ravnovesje (kajti to nas lahko stane velikih tragedij, trpljenja – tudi na področju lastnega genoma – ki je naše bistvo, hormonski motilci so danes prvi eksistencialni problem, so tihi ubijalci identitete mladih…). Etika, odnos do sveta, sočloveka, se gradi tudi preko razumevanja narave, vesolja, krhkosti Zemlje in življenja na njej – in tukaj nam mora pomagati tudi šola z ustreznim odzivom na znamenja časa.

Tudi astronomija (vedenje) vzgaja človeka.
Zorko Vičar

An electronic vote has been conducted among all members of the International Astronomical Union, and the resolution to recommend renaming the Hubble law as the Hubble–Lemaître law has been accepted.
https://www.iau.org/news/pressreleases/detail/iau1812/?lang

https://astro.uchicago.edu/~kent/fnal/blunder.html
https://hozana.si/index.php?datum=6.4.2368
https://www.iskreni.net/2-dan-stvarjenje-sveta/


Problem vseh ustanov, kjer so vključeni otroci (vrtec, šola, internati, cerkev, razni šolski tabori, otroški zbori, poletne šole ...), so občasne zlorabe otrok s strani odraslih, učiteljev, mentorjev, ostalih pedagogov, avtoritet, duhovnikov ... Temu se je včasih posvečalo premalo pozornosti in danes se zato te zlorabe velikokrat pripisuje zgolj RKC - a temu še zdaleč ni tako. Nekaj o tem problemu lahko najdemo tudi na spodnji nemški raziskavi. A danes so otroci velikokrat zlorabljeni preko medijev, družbenih omrežij, skrajnih ideologiji - a zdi se, da danes to nobenega več ne moti (kot da so se zlorabe dogajale zgolj v preteklosti in v RKC).

Child sexual abuse in religiously affiliated and secular institutions: a retrospective descriptive analysis of data provided by victims in a government-sponsored reappraisal program in Germany
VIR: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3995507/
Nekateri odlomki ...
Od 1050 žrtev v nemškem vzorcu jih je bilo 404 v rimskokatoliških, 130 v protestantskih in 516 v neverskih ustanovah. Skupna povprečna starost v času poročanja je bila 52,2 leta. Moških (59,8 %) je bilo več kot žensk. Žrtve, ki so bile v versko povezanih ustanovah, so bile precej starejše od tistih, ki so bile v posvetnih ustanovah. Skoraj polovica žrtev je bila zlorabljena fizično in spolno, večina žrtev pa je poročala, da se je zloraba ponavljala in da so napade zagrešili moški. Vzorci zlorab (čas, vrsta in obseg) ter spol storilcev se med tremi skupinami niso razlikovali. O spolnih odnosih so pogosteje poročale starejše žrtve in ženske. Podobni odstotki žrtev v vseh skupinah so poročali o trenutnih psihiatričnih diagnozah (depresija, anksiozne motnje, PTSD). Precej več žrtev iz protestantskih ustanov je poročalo o trenutnih psihosocialnih težavah.
Rezultati kažejo, da je spolno zlorabo otrok v institucijah mogoče pripisati naravi institucionalnih struktur in družbenim predpostavkam o pravicah otrok bolj kot pa odnosu do spolnosti določene vere. Raziskovalni podatki, ki izhajajo iz te študije, lahko služijo kot izhodišče za gradnjo hipotez in lahko nakažejo pot k izboljšavam preventivnih in intervencijskih strategij.
Razprava.
Medtem ko je veliko znanja izhajalo iz uradnih preiskav, izvedenih v različnih državah v zadnjem desetletju, je spolna zloraba v institucijah še vedno premalo raziskano področje. Mnoge študije o spolni zlorabi otrok niso vključile ustreznega števila žrtev institucionalne zlorabe. Na primer, v raziskavi iz leta 2010, ki je preučevala podatke o razširjenosti spolne zlorabe v Nemčiji in je zajela skoraj 12.000 posameznikov, so bili samo štirje anketiranci – manj kot 0,001 odstotka vseh – nekdanji stanovalci otroških domov. Trenutna študija, ki temelji na podatkih, zbranih v letih 2010–2011 prek sistema poročanja, ki ga je vzpostavil neodvisni komisar, predstavlja največji vzorec žrtev spolne zlorabe otrok v ustanovah, ki so jih kdaj proučevali v Nemčiji. Je tudi prvo, ki posebej primerja spolne zlorabe v rimskokatoliškem, protestantskem in nereligioznem okolju, saj se je večina prejšnjih poročil osredotočala samo na rimskokatoliške institucije, npr.
Spolna zloraba je bila prijavljena za vsako od teh treh nastavitev. Na podlagi pričevanj žrtev spolne zlorabe otrok v našem vzorcu se zdi, da dejavniki, ki so skupni vsem institucijam, kot so skupinska kohezija, hierarhične strukture moči in odvisnost ter pristranskost glede verodostojnosti v korist avtoritet, vodijo k pojavu ponavljajoče se spolne zlorabe v daljšem časovnem obdobju, ne glede na versko pripadnost. Številni vzorci zlorab v vseh treh okoljih, ne glede na versko pripadnost, so bili podobni: žrtve iz vseh treh okolij so opisale ponavljajoče se napade, ki so jih zagrešili moški; ena tretjina vseh prijavljenih penetracij; in več kot 90 % jih je navedlo, da je zloraba trajala. Številne žrtve so izjavile, da ko so zlorabo razkrile oblastem, so bile prezrte ali celo kaznovane. O napadih več storilcev so poročali pogosteje za posvetne kot za versko povezane ustanove. V vseh treh okoljih so storilci uporabljali strategije pridobivanja zaupanja žrtev, ustvarjanja situacij, v katerih so bili sami z žrtvijo, in prikrivanja spolne zlorabe kot nečesa vzgojnega; vse to so poročale žrtve v drugih študijah, npr. Storilci v versko povezanih okoljih so dodatno izkoriščali situacije zaupanja (npr. spoved) in uporabo verskih groženj, da bi otroke prestrašili, da bi se podredili.
Čeprav so ženske običajno bolj izpostavljene spolni zlorabi, je bilo več žrtev v našem vzorcu moških. To je mogoče pojasniti z dejstvom, da je bilo na splošno več fantov kot deklet poslanih v internate ali ustanove za bivanje. To velja še danes; od leta 2010 sta bili dve tretjini otrok v mladinskih zavodih dečkov.
Več študij, npr. so razkrili visoko življenjsko prevalenco psihiatričnih motenj, kot so depresija, anksiozne motnje, zloraba substanc in PTSD, pri preživelih institucionalne zlorabe otrok. (V našem vzorcu so nekatere žrtve poročale, da še vedno doživljajo simptome PTSP desetletja po koncu zlorabe.) Ker vse žrtve ne iščejo zdravljenja in ne dobijo diagnoz, je stopnja v našem vzorcu morda dejansko podcenila odstotek žrtev s takšnimi težavami. Poleg psihiatričnih motenj lahko zloraba s strani zaupanja vredne osebe povzroči tudi psihosocialne okvare, ki vplivajo na otrokovo sposobnost vzpostavljanja odnosov in navezanosti pozneje v življenju. Medtem ko nekatere žrtve kažejo odpornost na travmo ali so sposobne premagati njene učinke, so druge ujete v zapleten začaran krog, v katerem se izkrivljen pogled na navezanost ohrani vse življenje in močno vpliva na odnose med odraslimi. V našem vzorcu je več žensk kot moških opisalo zlorabo, ki se je nadaljevala v odrasli dobi. V zvezi z razlikami v rezultatih za žrtve verskih in posvetnih ustanov smo ugotovili podobne stopnje psihiatričnih motenj v vseh treh okoljih, vendar višjo stopnjo psihosocialnih motenj med žrtvami, ki so bile zlorabljene v ustanovah, ki jih vodijo protestanti. V skladu s sociološkimi teorijami Maxa Webra je možno, da je tako imenovana »protestantska delovna etika« igrala vlogo pri tem, da so lahko posamezniki z višjimi pričakovanji glede uspeha v življenju bolj prizadeti zaradi nizkih dosežkov in zato bolj verjetno prijavijo to kot oslabitev; vendar so to le ugibanja.
Analiza kvalitativnih podatkov, ki so jih posredovali anketiranci, osvetljuje stiske, s katerimi so se včasih srečevali otroci prejšnjih generacij. Do relativno nedavnega se o problemu zlorabe otrok ni javno razpravljalo in širša javnost je malo vedela o njeni razširjenosti, procesu in posledicah. Otroci niso imeli posebnih pravic; telesno kaznovanje je bilo sprejemljivo (v Nemčiji so ga zakonsko odpravili šele leta 2001); in spolna vzgoja pred sedemdesetimi leti je bila redka.
Starejše žrtve v našem vzorcu so opisovale odvisnost, nemoč in podvrženost krutemu kaznovanju; tisti v ustanovah z versko pripadnostjo pa so opisali dodatni element spolne zlorabe, ki je včasih prikrita kot verski obred, ali da storilec otroku grozi z verskimi posledicami, kot je peklenski ogenj, če se bo upiral. Večina študij zlorabe otrok v ustanovah ali rejniških okoljih se je osredotočala na dogodke, ki so se zgodili pred osemdesetimi leti prejšnjega stoletja. Podatki iz nekaj študij, ki so preučevale novejše situacije, kažejo, da se je stopnja spolne zlorabe v takih okoljih v zadnjih desetletjih zmanjšala [12,19], vendar so otroci v teh okoljih še vedno bolj izpostavljeni tveganju spolne zlorabe. ali drugače trpinčeno kot prebivalstvo na splošno. Morda še vedno obstaja pomanjkanje zavedanja in razumevanja problema s strani pristojnih. Program ponovne ocene, ki ga sponzorira vlada, in ugotovitve, opisane v tem poročilu, imajo več pomembnih funkcij. Prvič, program je žrtvam prejšnjih generacij, od katerih mnoge še nikoli niso nikomur razkrile zlorabe, dal priložnost, da spregovorijo o tem, kaj se jim je zgodilo. Drugič, politični proces, ki je bil sprožen s programom, je bil zasnovan za izboljšanje položaja žrtev spolne zlorabe otrok (npr. s pomočjo žrtvam pri dostopu do učinkovitih terapij). Tretjič, ugotovitve so pokazale, da pretekla spolna zloraba otrok v institucijah ni bila povezana z nobeno določeno versko pripadnostjo, temveč z institucijami na splošno. Nazadnje, medtem ko so se pravice otrok in kakovost izobraževanja v institucijah v zadnjih nekaj desetletjih izboljšale, se lahko zagovorniki dobrobiti otrok še vedno učijo iz teh izkušenj in jih lahko uporabijo za krepitev izvajanja preventivnih in intervencijskih strategij. Čeprav je obveščanje javnosti o programu privedlo do večje ozaveščenosti javnosti o spolni zlorabi otrok v institucijah, je težava morda včasih še vedno podcenjena. V nemški raziskavi, ki je anketirala 1.128 ravnateljev, 702 svetovalcev in 736 direktorjev zavodov, je le 3,1 % vprašanih znalo navesti celo sum spolne zlorabe v zadnjih treh letih, kar je presenetljivo. Vendar ni jasno, ali ta ugotovitev odraža resnične stopnje razširjenosti ali je izkrivljena zaradi omejitev študije (npr. ni bilo potrjevanja informacij in posamezniki, ki so privolili v sodelovanje, so bili izbrani sami).
...
Zaključek
Ta študija je prva, ki na velikem vzorcu preučuje vzorce in posledice spolne zlorabe otrok v različnih vrstah institucij. Na podlagi informacij, ki so jih posredovali anketiranci, se zdi, da je narava institucionalnih struktur in splošno dojemanje otrokovih pravic dejavnik razširjenosti in narave spolne zlorabe otrok prej kot verska pripadnost institucij. Zdi se, da se je huda spolna zloraba v institucijah v zadnjih desetletjih zmanjšala, vendar še vedno obstaja potreba po boljšem razumevanju in izvajanju preventivnih in intervencijskih strategij. Raziskovalni podatki, ki izhajajo iz te študije, lahko služijo kot izhodišče za gradnjo hipotez.
Več na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3995507/

Vatikanski observatorij (italijansko: Specola Vaticana) je astronomska raziskovalna in izobraževalna ustanova, ki jo podpira Sveti sedež. Prvotno s sedežem v rimskem kolegiju - Rim. Observatorij ima sedaj sedež v Castel Gandolfu v Italiji in hkrati tudi upravljajo teleskop na mednarodnem observatoriju Mount Graham v ZDA.

Direktor observatorija je brat Guy Consolmagno (2024), ameriški jezuit. Leta 2008 je nagrado Templeton prejel kozmolog Fr. Michał Heller, štipendist Vatikanskega observatorija. Leta 2010 je bila nagrada Georgea Van Biesbroecka podeljena nekdanjemu ravnatelju observatorija, ameriškemu jezuitu p. George Coyne.
Cerkev se že dolgo zanima za astronomijo zaradi astronomske osnove koledarja, po katerem so določeni prazniki in velika noč. Na primer, gregorijanski koledar, ki ga je leta 1582 razglasil papež Gregor XIII., je utemeljil Alojzij Lilij, kasneje pa ga je dopolnil Christoph Clavius iz Collegija Romano preko zadnjih astronomskih podatkov. Gregorijanski stolp je bil za ta namen dokončan leta 1580, zasnoval pa ga je bolonjski arhitekt Ottaviano Nonni.

V 18. stoletju je papeštvo dejavno podpiralo astronomijo in leta 1774 ustanovilo observatorij Rimskega kolegija. V letih 1787–1789 je bila ustanovljena Specola Vaticana v stolpu vetrov v Vatikanu pod vodstvom msgr. Filippo Luigi Gilii (1756–1821). Ko je msgr. Gilii umrl, je bila Specola zaprta, ker je bila neprimerna za študente v samem mestu, ker ji je kupola sv. Petra ovirala pogled na nebo. Njeni instrumenti so bili preneseni na Observatorij College. Tretji objekt, Kapitolski observatorij, je deloval od leta 1827 do 1870.

Oče Angelo Secchi SJ je kolegijski observatorij preselil na vrh Sant'Ignazio di Loyola a Campo Marzio (cerkev sv. Ignacija v Rimu). Leta 1870 je ob zavzetju Rima Observatorij College padel v roke italijanske vlade. Iz spoštovanja do njegovega dela pa je bilo očetu Secchiju dovoljeno še naprej uporabljati observatorij. Po Secchijevi smrti leta 1878 je italijanska vlada nacionalizirala observatorij in ga preimenovala v Regio Osservatorio al Collegio Romano ("Kraljevi observatorij na rimskem kolegiju"), s čimer so se končale astronomske raziskave v Vatikanu.

Leta 1891 pa je papež Leo XIII izdal Motu proprio, s katerim je ponovno ustanovil Specola Vaticana (Vatikanski observatorij) in nov observatorij je bil zgrajen na obzidju na robu Vatikana. Novi Vatikanski observatorij je tam ostal naslednjih štirideset let.


V poznem devetnajstem stoletju je bil Vatikanski observatorij del skupine vrhunskih astronomskih ustanov z vsega sveta, ki so sodelovale pri ustvarjanju fotografskega "nebesnega zemljevida" ("Carte du Ciel") in "astrografskega" kataloga, ki je natančno določal zvezde. položajih. Italijanski astronom pater Francesco Denza je vodil vatikanski prispevek k projektu do svoje smrti leta 1894. V zgodnjem dvajsetem stoletju je pater John Hagen prevzel projekt in zaposlil skupino nun iz vrst sester Svetega Deteta Marije, da bi delale na potrebnih snemanje in izračuni. Sestre so bile sestre Emilia Ponzoni, Regina Colombo, Concetta Finardi in Luigia Panceri.
Srebrna medalja ob slovesni otvoritvi novega observatorija leta 1891 s strani papeža Leona XIII.
Vatikanski observatorij in papeška palača, Castel Gandolfo

Do leta 1930 sta dim in sij mesta onemogočala izvajanje koristnih opazovanj v Rimu. Papež Pij XI. je observatorij preselil v Castel Gandolfo, ki je 25 kilometrov (16 milj) jugovzhodno od Rima. Do leta 1961 so iste težave s svetlobnim onesnaženjem otežile opazovanje v Castel Gandolfu. Observatorij je nato ustanovil Raziskovalno skupino Vatikanskega observatorija (VORG) s pisarnami v observatoriju Steward Univerze v Arizoni v Tucsonu v Arizoni.

D.K.J. O'Connell je izdelal prve barvne fotografije zelenega bliska ob sončnem zahodu leta 1960. Leta 1993 je VORG dokončal gradnjo 1,8-metrskega (71-palčnega) Vatikanskega teleskopa za napredno tehnologijo, ki je na gori Graham blizu Safforda v Arizoni.

Sedež observatorija ostaja v Italiji v Castel Gandolfu. V začetku leta 2008 je Vatikan napovedal, da se bo observatorij preselil v nekdanji samostan kilometer stran od gradu kot del splošne rekonstrukcije papeške rezidence. Njegove nekdanje prostore bi namenili za več prostora za sprejem diplomatskih obiskovalcev. Stari prostori v gradu so bili tesni in zelo slabo urejeni za uporabo Observatorija. Raziskovalne dejavnosti VORG v Arizoni so tekle naprej.

Direktorji:
Francesco Denza (1891–1894)
Giuseppe Lais (1894–1906)
Johann Georg Hagen (1906–1930)
Johan Stein (1930–1951)
Daniel Joseph Kelly O'Conell (1952–1971)
Patrick Treanor (1971–1978)
George Coyne (1978–2006)
José Gabriel Funes (19 August 2006 – 18 September 2015)
Guy Consolmagno (18 September 2015 – present)


Teleskop Alice P. Lennon in njegova ustanova za astrofiziko Thomasa J. Bannana, skupaj znana kot Vatikanski napredni tehnološki teleskop (VATT), je gregorijev teleskop, ki opazuje v optičnem in infrardečem sevanju in se nahaja na gori Graham v jugovzhodni Arizoni v Združenih državah. Teleskop, premera 1,83 m (6 ft 0 palcev), je svojo prvo svetlobo zaznal leta 1993.


Optika teleskopa tipa Gregory. Idejo za optiko je dal Škot James Gregory že v 17. stoletju. Pri Gregoryjevem teleskopu s centralno navrtanim paraboloidnim zrcalom, opisanim v delu Napredna optika (lat. Optica Promota, 1663), je sekundarno zrcalo elipsoidno konkavne oblike, kar daje pokončno sliko. Zaradi majhnega vidnega polja ta tip ni prišel v širšo uporabo, ima pa zelo kvalitetno sliko.

VATT je del mednarodnega observatorija Mount Graham in ga upravlja Vatikanski observatorij, ena najstarejših astronomskih raziskovalnih ustanov na svetu, v sodelovanju z Univerzo v Arizoni.

Primarno zrcalo je bilo izdelano v Laboratoriju za zrcalna ogledala observatorija Univerze v Arizoni, ki je bil pionir v tehnikah vrtenja in poliranja, ki se je uporabljajo za teleskopska zrcala, ki vključujejo 6,5-metrsko odprtino MMT in teleskope Magellan ter dva 8,4-metrska zrcala velikega binokularnega teleskopa (VLT).

Raziskovanje
Zaradi svojih odličnih optičnih lastnosti se je teleskop uporabljal predvsem za slikanje in fotometrično delo, v katerem redno prekaša veliko večje teleskope, ki se nahajajo drugje. Med rezultati tega teleskopa je bilo odkritje MACHO v galaksiji Andromeda; validacija fotometričnega filtrskega sistema Stromvil; dokaz o tem, kako so se oblika in dimenzije galaksij spreminjale skozi starost vesolja; odkritje prvega binarnega asteroida 'Vesta chip'; ter karakterizacijo in razvrstitev po vidnih barvah približno 100 transneptunskih objektov, od katerih je večina svetlejših od magnitude 21.

Financiranje
Vlada Vatikanske mestne države podpira osebje Vatikanskega observatorija in redne raziskovalne stroške, vendar so stroški za gradnjo in vzdrževanje samega VATT prišli od zasebnih donatorjev: glavna donatorja, ki sta podprla gradnjo VATT, sta bila Fred in Alice P. Lennon ter Thomas J. Bannan. Dobrotniki fundacije Vatikanskega observatorija še naprej podpirajo operativne stroške VATT.