Nekaj mojih prvih posnetkov...

Obravnava  Messierjevih objektov od M15 do M18.

Rektascenzija	21 : 30.0 (u:m)
Deklinacija	+12 : 10 (sto:m)
Razdalja	32.6 (*1000 sv.l.)
Vizual. magnituda	6.2 (mag)
Zorni kot	12.3 (loc min)

Krožna zvezdnata kopica M 15 (NGC 7078) razr. IV, v zvezdni sliki Pegaz. Ta zvezdnata kopica ima tretje mesto pri številu poznanih spremenljivih zvezd, takoj po M 3 in Omega Centauri. Do sedaj so identificirali skupno število 112 spremenljivih zvezd. Ena od teh je očitno tip II (zvezda W Virginis). M 15 je verjetno najbolj gosta od vseh kroglastih zvezdnatih kopic v naši galaksiji. Vesoljski teleskop Hubble je njen neizmerno gost center fotografiral, kar se lahko vidi v tej HST sliki. Ta center skriva prav verjetno gost, super masivni predmet, ki ga lahko primerjamo s supermasivinimi predmeti v galakcijskih jedrih. Ta v M 15 spada k naslednjim, samo malo naprej od galakcijskega centra in ga zato laže opazujemo. Zvezdna kopica je znatno manj zakrita od med njo ležeče medzvezdne materije. Prava narava teh centralnih predmetov nam je še vedno nepoznana. Mnogi znanstveniki verjamejo, da so to dobri kandidati za t.i. "črne luknje".

M15 je bila prva kroglasta zvezdnata kopica, v kateri so lahko identificirali planetarno meglo, Pease 1 oz. K 648 (Pease 1928, na fotografskih ploščah, ki so bile posnete 1927 na Mt.Wilson. ) Leos Ondra je pripravil nadaljnje informacije o tej planetarni megli. Leta 1976 je Peterson poročal o možni drugi planetarni megli v tej kroglasti zvezdnati kopici, ki se nahaja v bližini centra. To pa od takrat ni bilo nikdar potrjeno. (Hvaležni smo Leosu Ondru, da je na to opozoril.)

Oglej si tudi.

Rektascenzija	18 : 18.8 (u:m)
Deklinacija	-13 : 47 (sto:m)
Razdalja	7 (*1000 sv.l.)
Vizual. magnituda	6.4 (mag)
Zorni kot	7.0 (loc min)

Odprta zvezdnata kopica M 16 (NGC 6611), tip 'e', v zvezdni sliki kače, asociiran z meglo orla. V oddaljenosti 7000 svetlobnih let, v zvezdni sliki kače in prav blizu notranjega kraka naše galaksije Mlečne ceste. Tukaj se je v velikem oblaku iz medzvezdnega plina in prahu v živem procesu začelo nastajanje zvezd. Odprta zvezdnata kopica M16 seje tvorila iz tega velikega oblaka plina in prahu, iz difuzne megle Orel IC 4703. Ta megla sveti sedaj z emisijsko lučjo, ki je spodbujena z visokoenergetskim sevanjem mladih vročih zvezd. Tam se še vedno tvorijo nove zvezde. To se dogaja v bližini temnega "slonjega rilca", kar se dobro vidi na naši fotografiji kot tudi v AAT slikah in drugih slikah M16. S slikami HST M16, ki so bile objavljene novembra 1995, lahko dobimo globlji vpogled v proces nastajanja zvezd. Nadalje se uporabljajo tudi za animacijo, ki simulira približanje temu področju nastajanja zvezd. Zato smo dali na razpolago nekaj slik, primernih kot ozadje slik na monitorju. Ta zvezdni trop je star samo okrog 5,5 milijonov let (po Sky katalogu 2000 in Götz). V megli orla zvezde še vedno nastajajo. To vodi do navzočnosti zelo vročih mladih zvezd spektralnega tipa 06. Nekateri viri navajajo majhne vrednosti za oddaljenost. Kenneth Glyn Jones imenuje 5870, Götz 5540 svetlobnih let. Götz pojasnjuje, da gre pri tem za najbolj močno osvetljeno kopico z absolutno svetlostjo -8.21.

Oglej si tudi.

Rektascenzija	18 : 20.8 (u:m)
Deklinacija	-16 : 11 (sto:m)
Razdalja	5 (*1000 sv.l.)
Vizual. magnituda	7.0 (mag)
Zorni kot	11.0 (loc min)

Difuzna megla M 17 (NGC 6618), emisijska megla, v strelcu Megla Omega M 17, včasih imenovan tudi labodja megla, megla podkve ali tudi (posebej v južni hemisferi) megla morski rak, je področje nastajanja zvezd. S poljem sevanja svojih mladih zvezd je spodbujen k svetenju. Ali je nastajanje zvezd še vedno aktivno ali pa je pred kratkim prenehalo. Gre za majhno zvezdnato kopico približno 35 svetlih zvezd. Zaradi megle, kjer so se vgnezdile te svetle zvezde, so zvezde otemnjene. Omega megla sveti v rdečkasti luči z nekaj odstopanji v roza barvo. Nasvetlejše področje izgleda belo, vendar ne kot posledica preosvetlitve, kot se verjetno domneva. Ta fenomen je očitno rezultat mešanice emisijske luči najbolj vročega plina in prahu v tem področju, kjer reflektira svetloba svetlih zvezd. Megla vsebuje velik del temne in otemnjene materije, ki je očitna iz njenih pomembnih lastnosti. Masa plina je ocenjena na približno 800-krat vrednosti sonca. To zadostuje za tvorbo dobro razpoznavne zvezdnate kopice in to je znatno več kot masa megle Orion M 42. Medtem ko izgleda, da ima svetla megla razteznost približno 15 svetlobnih let, se razteza celotni plinasti oblak, vključno z ne preveč svetlikajočega materiala, najmanj preko 40 svetlobnih let. Podatki za oddaljenost so še večji, moderne vrednosti pa ležijo med 5000 in 6000 svetlobnih leti in tako malo pod njenim sosedom M 16 z meglo orel. Dejansko sta ti dve področji nastajanja zvezd blizu eden drugega. Nahajata se v istem spiralnem kraku naše Mlečne ceste.

Oglej si tudi.

Rektascenzija	18 : 19.9 (u:m)
Deklinacija	-17 : 08 (sto:m)
Razdalja	4.9 (*1000 sv.l.)
Vizual. magnituda	7.5 (mag)
Zorni kot	9.0 (loc min)

Odprta zvezdnata kopica M 17 (NGC 6613), tip "d", v strelcu M 18 lahko zelo dobro opazujemo z majhnimi teleskopi, ki kažejo preko ducat res svetlih zvezd (katalog Sky 2000 navaja 20 zvezd). Njegov (očiten) premer znaša le 0.2 stopinj in izgleda reven z zvezdami. Od nas je oddaljen 4900 svetlobnih let (po Kenneth-u Glyn Jones in Burnham), toda viri si niso enotni. Mallas navaja vrednost 6000, v katalogu Sky 2000 najdemo 3900 svetlobnih let. Če vzamemo vrednost 4900 svetlobnih let, se kaže linearna razširitev 17 svetlobnih let. Ker najbolj vroče zvezde v M18 spadajo k spektralnemu tipu B3, je ta zvezdnata kopica še mlada. Njeno starost cenijo na 32 svetlobnih let. Kot je razvidno v barvni fotografiji naše zbirke nadaljnjih slik M 18, vsebuje ta kopica svetle modre kot tudi svetle rumene ali oranžne zvezde. Nahaja se med meglo Omega M 17 in zvezdnim oblakom M 24. To področje M 17, M 18 in M 24 so posneli s teleskopom UK Schmidt.

Oglej si tudi.