Nekaj mojih prvih posnetkov...

Obravnava  Messierjevih objektov od M19 do M23.

Pri pozornejšem pregledovanju zvezdnega neba že s prostim očesom poleg zvezd, Lune in planetov opazimo tudi oblačke zvezdnega prahu – meglice. Meglice so razvrščene v kataloge, da jih laže odkrijemo in določimo. Imamo dva kataloga megličastih objektov: Messierjev katalog in New General Catalogue. Meglice iz Messierjevega kataloga označujemo M _, meglice iz Novega splošnega kataloga pa NGC _. Meglice običajno označujemo s številom, pod katerim so navedene v teh katalogih npr. M 8 ali NGC 6523.

Messierjev katalog nosi ime po C. Messierju. Charles Messier (1730 – 1817) je bil francoski astronom. Leta 1781 je objavil katalog meglic. V njem navaja več kot sto megličastih objektov. Meglice ga pravzaprav sploh niso zanimale. Bil je lovec na komete. Katalog meglic je naredil, da jih ne bi zamenjeval s kometi.

Charles Messier je v svojem katalogu vse objekte imenoval meglice ali megleni objekti. Danes imamo boljše teleskope, zato nekdanje Messierjeve ''meglice'' danes imenujemo:

A – galaksije

B – zvezdne kopice

C – meglice: - plinske meglice

• oblaki medzvezdnega prahu ali svetle meglice.

Meglice so lahko svetle ali pa temne.

Svetle meglice so:

• emisijske
• refleksne.

Emisijske meglice sevajo svetlobo z značilnimi emisijskimi črtami, refleksne meglice pa odbijajo svetlobo sosednjih zvezd. Meglice so predvsem iz vodika in prahu. Snov je izjemno redka. Svetlost meglice je odvisna od svetlih zvezd v njeni notranjosti ali neposredni bližini. Če so zvezde zelo vroče, je plin vroč, in meglica poleg odbite svetlobe seva tudi lastno. Če so zvezde manj vroče, seva meglica le odbito svetlobo. Če v bližini ni ustreznih zvezd, meglica ne more svetiti in ostane temna.

Zvezdne kopice so kroglaste ali pa razsute. Zanesljivo vemo, da kopice niso navidezne tvorbe, ki bi nastale zaradi nizanja različno oddaljenih zvezd v približno isti smeri, ampak so zvezde v njih v resnici blizu skupaj.

Slika: Položaj razsutih in kroglastih kopic v naši galaksiji

V naši galaksiji doslej poznamo samo 120 kroglastih kopic. Z Zemlje jih vidimo le v smeri jedra Rimske ceste. Družino zvezd v kroglasti kopici drži skupaj njihova skupna gravitacija. Posamezne članice pa se po kopici gibljejo povsem naključno kot molekule v plinu in medsebojno delujejo druga na drugo po Newtonovih zakonih gravitacije. Zvezde ne trkajo druga ob drugo, le njihove poti se zaradi medsebojne privlačnosti spreminjajo. Kroglaste kopice svoje zvezde izgubljajo, zato bodo sčasoma izpuhtele.

M 19 je kroglasta kopica v ozvezdju Kačenosec (Ophiuchus). Ima zelo značilno obliko, ki je izrazito elipsoidna. Je najbolj sploščena od vseh znanih kroglastih kopic. Njena oblika je najbrž posledica njene lege, leži namreč blizu centra galaksije. M 19 težko zaznamo z daljnogledom, hitro pa jo opazimo s teleskopom. Njeno elipsoidnost zaznamo celo že z manjšim amaterskim teleskopom. Pogled nanjo je čudovit, saj leži na izjemno bogatem predelu Rimske ceste. Okolica kopice je posuta z neštetimi zvezdicami.

Kako jo najdemo?

Leži blizu meje z ozvezdjem Škorpijona, le 7^o vzhodno od svetlega Antaresa v Rimski cesti.

Slika: M 19

Eden najlepših objektov v ozvezdju Strelec (Sagittarius). M 20 je razsuta kopica, ki je zavita v meglico. Meglico tvorijo gosti oblaki plinov in prahu. Zaradi meglice je dobila ime trifidna meglica . To je meglica, katere svetlo površino temni oblaki razdelijo na tri dele. V njej se rojevajo zvezde. Blizu centra rdeče emisijske meglice je mlada kopica zvezd, vse skupaj pa obdaja modra refleksijska meglica, ki je bolj vidna na severnem delu meglice. V središču kopice je mnogozvezdje z orjakinjo 6,9^m, ki meglico osvetljuje. Meglico vidimo v dobrem 20 – 25 centimetrskem teleskopu, v manjših teleskopih vidimo le kopico zvezd. Meglico precej enostavno posnamemo z dolgogoriščnimi teleobjektivi.

Kako jo najdemo?

V ozvezdju Strelec. Leži približno 6^o severnozahodno od lambde Strelca. To je zvezda 3^m, ki je dobro vidna s prostim očesom.

Slika: M 20

Je razsuta kopica v ozvezdju Strelca, ki leži le 0,7^o severovzhodno od Trifidne meglice. V širokokotnih okularjih jo vidimo v istem zornem polju z M 20.

Izberemo lambdo Strelca tj. zvezda 3^m, dobro vidna s prostim očesom. S teleskopom nato potujemo proti severozahodu. Najprej naletimo na zvezdico 6^m, še naprej pa leži zvezda 11 Strelca, ki sije s 5^m, še malo naprej pa najdemo obe razsuti kopici.

Slika M 21:

Kako jo najdemo?

Leži le 2,3^o severovzhodno od lambde Strelca, ki jo vidimo s prostimi očmi. Leži manj kot 1^o južno od ekliptike.

Slika: M 22

Razsuta kopica M 23 je atraktiven objekt za majhne amaterske teleskope, saj je vidna v vsakem amaterskem teleskopu ali binokularju, ker ima 5,5^m. Opazujemo jo v poletni Rimski cesti. Leži na razmeroma praznem delu neba (če odmislimo ozadje Rimske ceste). Tik ob njej je zvezdica 6^m, ki pa ni članica kopice. Najlepše jo opazujemo z večjimi teleskopi pri manjši povečavi, ko imamo v zornem polju vse bogastvo kopice.

LITERATURA

1. Velika ilustrirana enciklopedija ZANANOST

2. Revija SPIKA letnik 7, št. 6, št. 7-8, 9,10.

3. Slike sem našla na spletni strani: http://seds.lpl.arizona.edu/messier

 
Še nekaj iformacij na ostalih straneh.
m019.html
m020.html
m021.html
m022.html
m023.html

Nazaj na domačo stran.