30 let Univerze za tretje življenjsko obdobje in 20 let astronomske skupine

Vičar Zorko

Uvod - kratek pregled izobraževanja starejših
Nekaj časa je vladalo prepričanje, da se posameznik, ko odraste, preneha učiti. Kant pravi (v Über Pedagogik, 1803), da naj bi se ta nezmožnost pojavila že pri šestnajstih letih. Potem pa človeka ne moremo več poučevati ali ga vzgajati, čeprav je nanj takrat še zmeraj mogoče prenašati kulturo. A izobraževanje se je z razvojem pedagogike počasi razširilo na vse starostne skupine. Na nek način je hiter razvoj industrijsko-informacijske družbe to tudi zahteval. Tudi če z leti nekoliko pade zmožnost pridobivanja novih znanj, sploh pa uporaba – pa izobraževanje starejšim ohrani intelektualno vitalnost, kondicijo in tako posredno upočasni proces mentalnega staranja. A najstarejši so v izobraževalni verigi prišli na vrsto šele v drugi polovici 20. stoletaja. Začelo se je v Kanadi, kjer je že v šestdesetih letih bilo izobraževanje starejših solidno razvito. V Franciji je leta 1973 Pierre Vellas, profesor mednarodnega prava na Pravni fakulteti v Toulousu, ustanovil prvo tovrstno univerzo v Evropi. Prakse so po državah različne. V Avstriji recimo sploh ni Univerze za tretje življenjsko obdobje, saj država ne želi starostno locenega izobraževanja, temvec spodbuja izobraževanje mladih in starih – velja načelo povezovanja med mladimi in starejšimi.

Kratek pregled razvoja Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje (U3)
Na uradni spletni strani si lahko preberemo strnjen zapis ciljev Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje (U3): »Z izobraževanjem, prostovoljstvom in javnim delovanjem si v mreži Univerz za tretje življenjsko obdobje prizadevamo za tesnejše povezovanje generacij ter višjo stopnjo sodelovanja starejših v družbi.«

Letos mineva 30 let od začetka delovanja Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje. Začetki izobraževanja starejših v Sloveniji segajo v leto 1984, ko je doc. dr. Dušana Findeisen začela s prvimi izobraževalnimi programi za starejše iz francoskega jezika s 6-imi slušatelji. V letu 1986 so v okviru Andragoškega društva in na pobudo prof. dr. Ane Krajnc s Filozofske fakultete v Ljubljani s prostovoljnim delom postavili temelje današnji univerzi za tretje življenjsko obdobje. Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje spada med najbolj ugledne v Evropi (je bila in je vzor mnogim tujim univerzam).

Nekaj besed o delu v skupinah U3. Vsaka skupina ima mentorico (mentorja), ki predava in strokovno vodi skupino (poda program in letno poročilo). Skupina izmed slušateljic izbere animatorko (redko animatorja), ki skrbi za finance in pomaga pri organizaciji ekskurzij, itn. Vse strokovne ekskurzije so zgolj odgovornost skupine, oziroma posameznikov. U3 pravno ne odgovarja za morebitne težave s ceno, prevozom, programom, itn. U3 priskrbi prostore, računalnike, projektor in le delno ostalo opremo. V Ljubljani večino programov teče v najetih prostorih na Poljanski 6, drugod po Sloveniji pa se programi U3 v glavnem izvajajo v knjižnicah, šolah in ostalih javnih ustanovah. U3 se v celoti financira s prispevki slušateljev. Ocena cene na slušatelja, tako čez palec, je nekaj EURov na predavanje. V resnici je to, glede na izobraževalne programe državnih ustanov, praktično zastonj. Skupine so po velikosti zelo različne – večinoma od 10 pa do 30 slušateljev. Še pričakovana podrobnost. Lahko se zgodi, da ima animator skupine, seveda odvisno od slušateljev in spretnosti izbranega animatorja, kar nekaj težav z zbiranjem prispevkov.

V Sloveniji trenutno deluje 47 univerz za starejše. Te sežejo tudi v manjše kraje in tako bistveno zmanjšujejo neenakosti v dostopu starejših do izobraževanja. Iz letnih poročil za U3 Ljubljana lahko razberemo, da med izobraževalnimi programi daleč pred vsemi prednjačijo jeziki (angleščina nad 70 skupin, sledijo italijanščina, nemščina, francoščina, španščina), močne so tudi: umetnostna zgodovina (blizu 40 skupin), zgodovina, računalništvo, geografija, slikarstvo.

Kaj pa naravoslovje? Če odštejemo računalništvo (kjer se v glavnem uči uporabo osnovnih orodij in ne programiranja) in delno geografijo, nam ostanejo samo po ena skupina za »Matematiko kot del kulture in zgodovine človeka«, skupina »Narava – znana neznanka« in dve astronomski skupini (ena na Poljanski, druga samostojna na Šentvidu).

Koliko sem lahko razbral iz statistik, se ekonomska kriza po letu 2009 odraža tudi na številu slušateljev U3. Število slušatelje več ne narašča - po pogovorih sodeč celo rahlo upada. Razlogi - starejši več pomagajo nezaposlenim »otrokom«, delovna doba se daljša, tudi zdravstvo v zadnjih letih peša, pa še kaj bi se našlo.
Slika: Graf gibanja števila študijskih skupin in števila slušateljev v Ljubljani (pogosta je praksa, da isti slušatelji obiskujejo več študijskih skupin). Leta 2010 je bilo v Ljubljani 307 študijskih skupin in 4944 slušateljev. Zadnja leta, ki jih graf ne zajema, število slušateljev stagnira, po pogovorih sodeč pa celo rahlo upada.

Kot je razvidno že zgolj iz fotografij, so na U3 večinsko zastopane ženske, moški predstavljajo (čez palec) okrog 25% populacije. Pa da ne bi nesorazmerja med spoloma znotraj U3 pripisali zgolj Sloveniji, tudi v tujini je slika prav podobna. Tudi ustanoviteljice in trenutno aktivne v vodstvu društva U3 so večinoma ženske.
Slika: Ljubljanska univerza za tretje življenjsko obdobje praznuje njenih 30 let - 5. junij 2014. Foto: Zorko Vičar

Pogovarjal sem se s kolegi in kolegicami glede fenomena feminizacije U3 in drznil si bom podati njihovo večinsko (laično) mnenje glede drastične razlike med spoloma. Večina se nagiba k interpretaciji, da je neuravnoteženost spolov v glavnem posledica bioloških razlik (moški se prej vrnemo med zvezdni prah, tudi sama vitalnost in aktivnost je na strani žensk, zakaj – imajo naravno poslanstvo materinstva, ki od žensk veliko zahteva, a hkrati veliko vrača). Seveda se da s tako preprosto tezo polemizirati – iskati družbene dejavnike (tradicija, politika, ...) ... Verjamem tudi, da obstajajo mnogi ostali dejavniki, a čisto naravne danosti se zdijo odločilen moment pri tako očitni razliki med spoloma znotraj U3. Sploh pa, ker je slika zastopanosti podobna po celem svetu.

A med programi U3 je nekaj izjem. Zelo hvalevredno je, da je prav astronomija glede spolov uravnotežena. Ali v katerem izmed programov moški celo prevladujejo? Ja in kaj mislite kje – v skupini »Ustvarjalno pisanje«. Najbrž ni enostavne razlage, a kaj vendar lahko rečemo. Najprej beseda o astronomiji. Astronomija je mati vseh znanosti, saj je recimo ob nastanku poljedelskih kultur odločala o setvenem koledarju. In tukaj sta bila pomembna tako mati, kot oče – sosledje opravil, obdelava polj, setev, žetev. Težo preživetja družin in celotne skupnosti, so si delili vsi člani poljedelskih skupnosti. Tudi hrepenenje po odgovorih na večna vprašanja, kdo in kaj smo ter kam gremo, ..., v navezavi z dogodki na nebu, zagotovo ni vezano na spol. Glede ustvarjalnega pisanja pa lahko podamo banalni tezi o prevladi moških. Prosto po Freudu: prva se navezuje na željo ugajati nežnemu spolu ..., druga teza pa se navezuje na poslanstvo ustvarjalnega poglavarja ... Seveda zadnja teza ne negira ustvarjalnosti žensk – a kaže, da so ženske (večinoma in večinsko) ustvarjalne na drugačen način, na bolj konkreten, uporaben, preživetveni način, so »bojevnice« ..., kar pa jim tudi omogoča dominantnost znotraj večine programov U3 - in kakor kažejo trendi, počasi tudi znotraj celotne družbene sheme. Program »Ustvarjalno pisanje« ima tudi zgolj eno skupino in torej na splošni ravni bistveno ne »rešuje problema« neuravnoteženosti med spoloma. Tako je krog »preprostih« razlag sklenjen. Lahko bi se vprašali, kam so vsi ti moški šli? Vprašanje ni nepomembno (moških ni v U3, a jih tudi ni v osnovnih šolah - zagotovo otrokom v OŠ manjkajo pedagogi v moški podobi ...)!

Zdi se, da s to debato, o zastopanosti žensk in moških ter o naravoslovju znotraj U3, preveč ukvarjamo in hkrati poenostavljamo. A zadaj je več globljih vprašanj - kako je družbena moč porazdeljena med spoloma skozi zgodovino, življenjska obdobja in o statusu posameznih raziskovalnih ved znotraj univerzitetnih, oz. akademskih programov. Omenimo zgolj dve, nikakor nepomembni dilemi. Zakaj je Astronomija tako dolgo čakala na prvo Nobelovo nagrado in zakaj je še ni prejela nobena ženska? Zapletlo se je že pri prvi Nobelovi nagradi iz astronomije. Prejela sta jo zgolj Martin Ryle in Antony Hewish 1974 – za odkritje pulzarjev – čeprav je k skupnemu uspehu zelo veliko prispevala tudi gospa Susan Jocelyn Bell Burnell in jo zato kolegi kdaj zelo duhovito imenujejo gospa "No-Bell". Nobelove nagrade ni prejela Henrietta Swan Leavitt (mati študija zakonitosti kefeid in s tem razdalj do bližnjih galaksij), ne Annie Jump Cannon (mati zvezdnih tipov OBAFGKM), ne že omenjena Susan Jocelyn Bell Burnell (mati zvezd pulzarjev), ne Vera Cooper Rubin (mati temne snovi v galaksijah). Zakaj se v slovenskem kulturnem prostoru (kljub deklarativno močnemu feminističnemu gibanju) nič ne govori o Heleni Lucretiji Cornari Piscopiji (1646 Benetke – 1684 Padova) - eni izmed prvih doktoric znanosti v Evropi, ne o Émilie du Châtelet (1706 -1749, materi enačbe za kinetično energijo mv²/2), ne o Rosalindi Franklin (materi DNK dvojne vijačnice). Seveda - za vsemi temi dosežki so tudi očetje, a v sinergiji z nežnim spolom. Da bomo lažje razumeli duha časa in nezavidljiv status astronomije v njem, omenimo - da Nobelove nagrade ni prejel niti Edwin Hubble, ne Georges Lemaître, ne Vesto Slipher, ne prezgodaj umrla Alexander Friedmann in Karl Schwarzschild, ne ... Še pri Einsteinu so bile težave z obrazložitvijo Nobelove nagrade, a vrnimo se k U3.

U3 je odprta ustanova, in če je za mnoge humanistične programe prošenj za mentorstvo več kot preveč – so določena, predvsem tehnično-naravoslovna področja praktično nepokrita. Baje, da tudi ni povpraševanja za te vsebine. Res pa je, da je delo mentorja dolgoročno precej naporno. Mentor mora biti idealist in garač, honorar je zgolj simboličen.

Posvetimo se astronomskima skupinama
Po uvodnem pregledu zgodovine U3, ovir razvoja U3, razlogih za izrazito dominantnost žensk in v katerih primerih temu ni tako, si podrobneje oglejmo še delo in dinamiko znotraj astronomskih skupin v izobraževanju starejših.

Letos torej mineva 20 let od ustanovitve prve astronomske skupine znotraj U3. Prvi mentor in hkrati animator gospod Alojz Salobir, je začel z astronomsko skupino leta 1994. Že leta 1995 pa se astronomska skupina začne dobivati na Šentvidu nad Ljubljano – od takrat se začne moje aktivno sodelovanje z U3. Izmenoma so se člani dobivali na Šentvidu in na Poljanski, kjer je predaval kolega Andrej Guštin. Na Šentvidu pa smo po predavanjih tudi opazovali – takrat smo namreč že dogradili »Kunaverjev« observatorij na terasi gimnazije in vanj postavili, leta 2014 še zmeraj delujoč, računalniško voden teleskop SC Meade LX200, 250 mm, f/10 (letos tako tudi mineva 20 let uporabe teleskopa LX200 in dokončne dograditve »Kunaverjevega« observatorija). Gospod Salobir je na žalost zaradi zdravstvenih težav, po dveh letih zapustil sodelovanje z U3. Bil je zelo predan astronomiji in gnala ga je velika želja po razumeti več – razumeti vesolje. Naj omenim samo eno malenkost - zelo je bil presenečen nad dejstvom, da se zodiakalna ozvezdja (zaradi zgodovinskih razlogov in delno samih leg zvezd) precej razlikujejo po velikosti in so prehodi Sonca, Lune, planetov med njimi časovno zelo neenakomerni (tudi prehodi pomladišča zaradi precesije Zemlje).
Slika: Gospod Alojz Salobir ob svojem 71. rojstnem dnevu povabi člane astronomske skupine Univerze za tretje življenjsko obdobje na kosilo, pomlad 1997.

Slika: Prva generacija slušateljev astronomije U3, leto 1995.

Za g. Salobirjem so skupino koordinirali ga. Lili Zapletal, ga. Milica Pribošič, po letu 2000 pa g. France Pavlovčič (še opravičujem, če sem koga po nesreči izpustil). V obdobju 2000 - 2006 je skupina delovala zgolj na Poljanski pod mentorstvom kolega astronoma Andreja Guština. Jeseni 2006 se skupina vrne na Šentvid, saj Poljanska ni nudila osnovnih pogojev za astronomska opazovanja. Problem je (bila) tudi uvedba pavšalne članarine, itn. Končni dogovor in pogoje, da pri izobraževanju sodelujejo tudi mlajši člani Astronomskega društva Vega – Ljubljana, smo sprejeli ob skupnem ogledu Sončevega mrka 2006 v Turčiji (na ladji). Šentviški astronomi smo namreč leta 2001 ustanovili Astronomsko društvo Vega – Ljubljana (ADV), z namenom, da lahko tudi formalno naše bivše aktivne člane Astronomskega krožka Gimnazije Šentvid po končani gimnaziji, študiju, vključimo v astronomsko delo, v program predavanj in opazovanj.

Danes se šentviška astronomska skupina starejših imenuje Repatice in kometi. V predavanja in opazovanja smo po letu 2006 aktivno vključeni naslednji člani Astronomskega društva Vega – Ljubljana: dr. Andrej Lajovic, Dejan Kolarič, Gregor Vertačnik, Jure Varlec, Klemen Blokar, Matija Kastelic, Peter Mihor, Zorko Vičar.

Slika: Člani AD Vega, ki sodelujemo pri delu skupine Repatice in kometi.

V 20-ih letih je bilo tako okrog 600 srečanj (1200 ur = 50 dni), če zraven prištejemo še ekskurzije in dodatna opazovanja, je to še dodatnih 50 dni (skupaj torej 100 nepretrganih dni preživetih v astronomski skupini). V teh letih je predavalo tudi 6 zunanjih priložnostno vabljenih profesorjev in profesoric.

Najdlje vztraja v šentviški skupini ga. Martina (od leta 1995). Najmlajša članica astronomske skupine je štela 26 let. G. Gojimir se je družil z nami 17 let do svojega 86-ega leta, trenutno pa je vzor vedoželjnosti g. Peter enakih let. Skupini dajeta poseben čar zakonska para Slavica in Aleš ter Sandi in Nada. G. Francetu Pavlovčiču, ki že vrsto let odlično koordinira Repatice in komete pa pomaga še ga. Jelka.

Delo v astronomski skupini
Predavanja – vsebine sledijo standardnim astronomskim poglavjem: opazovalna astronomija, optika - teleskopi, Sončev sistem, nebesna mehanika, razvoj zvezd, galaksij, kozmologija, poleti v vesolje – astronavtika, zgodovina astronomije.
Glavni cilji so trije:
- spoznati nočno nebo skozi letne čase,
- samostojna astronomska opazovanja (delno tudi astrofotografija),
- razumevanje astronomskih fenomenov (osnov) s poudarkom na povezovanju z ostalimi naravoslovnimi in tudi humanističnimi vedami ter širši družbeni kontekst.

V program vsako leto vključimo tudi kako robno tematiko – recimo podnebne spremembe, vpliv astronomije na razvoj civilizacij in obratno, itn. Če se le da, so predavanja podkrepljena z aktualnimi dogodki, ki jih prinašajo revija Spika, svetovni splet ali sama aktivnost članov AD Vega ter članov astronomske skupine U3. Po predavanjih, če je le nebo jasno, se odpravimo na teraso Gimnazije Šentvid, kjer opazujemo lepote nočnega neba, maja in junija pa se več posvečamo tudi Soncu. Ob poletnem solsticiju je eden lepših dogodkov zahod Sonca za Triglavom – vsako leto je v izjemni igri senc in barv nekoliko drugačen. Nebo iz terase je praktično odprto v vseh smereh – le proti jugozahodu nas nekoliko omejuje Šentviški hrib – obzorje zakriva približno do višine 20°. Iz terase enkratno zremo na Šmarno goro, Julijske Alpe z očakom Triglavom, na Kamniško-Savinjske Alpe (Krvavec, Grintovec, Veliko Planino, ...), na vzhodu se nam odpira Zasavsko hribovje (Kum, Čemšeniška planina). Na jugu pa nam seveda, s svojo preosvetlenostjo, zelo nagaja Ljubljana. Nebo je najbolj temno na zahodu, saj se tam razprostira Polhograjsko hribovje s prekrasno veduto Sv. Jakoba.

Z leti smo šentviški astronomi nabrali kar spodobno zbirko astronomske opreme, tja do odprtine 30 cm, v veliko pomoč nam je H-alfa teleskop za spremljanje aktivnosti Sonca. A čudežev se ne da delati - svetlobno onesnaženja nam zastre marsikatero podrobnost, meglico, galaksijo, komet. Kljub svetlobnemu onesnaženju in skromnemu številu jasnih noči, ima Šentvid še zmeraj dovolj ostalih primerjalnih prednosti (dostopnost, izjemno infrastrukturo, observatorij, učilnice, parkirišče, mestni avtobus, železnico in najvažnejše, ima pedagoge, mlade radovedneže, ...), da astronomija v tem koncu Slovenije trdovratno neprekinjeno vztraja že več kot 60 let. Če je potrebno, se lahko hitro umaknemo na temnejšo lokacijo, na kak bližnji hrib (recimo na Katarino, ki je večinoma nad meglo). Tudi Gimnazija Šentvid - Ljubljana je astronomijo sprejela kot del lastne identitete (to je izjemnega pomena) – a ni bilo od »vekomaj« tako ... Da ne bo nesporazuma glede kvalitete opazovanj – podajam dva primera, kaj se da, kljub bližini Ljubljane, opazovati iz Šentvida. Komet PanSTARRS 2011 L4 se je iz Šentvida dalo leta 2013 zelo solidno spremljati, fotografirati, enako je veljalo tudi za supernovo SN 2014J v galaksiji M82 na začetku leta 2014. Vsi M objekti so dosegljivi, s Soncem, Luno in planeti pa tako ni nobenih težav. Torej, večino svetlejših teles, različnih dogodkov na nebu lahko, kljub bližini Ljubljane, solidno spremljamo. Da ne bi jemali astronomskega poguma primestnim observatorijem, velja poudariti, da so supernovo SN 2014J v galaksiji M82 na začetku leta 2014 odkrili študentje med vajami in to praktično iz Londona.

Samostojna astronomska opazovanja (kar je eden izmed glavnih ciljev astronomske skupine) zahtevajo določene spretnosti in to nekatere po določenem času (predvsem zaradi pomanjkanja izkušenj iz mladosti in delno zaradi vida) odvrne od samostojne uporabe teleskopov. A večini kmalu uspe osvojiti osnovne vzorce nočnega neba skozi letne čase. Manjši namizni Dobson, sploh pa daljnogled sta pri tem procesu v veliko pomoč. Nekateri pa naredijo še korak naprej. Tako sta slušatelja Sandi in Marko kupila vodena teleskopa (goto) in ju tudi redno uporabljata. Z znanjem, opremo in njeno uporabo, se lahko kosata z vsemi mlajšimi člani različnih društev po Sloveniji. Večina članov pa je kupila manjše namizne teleskope tipa Dobson in daljnoglede (10x50 ali 15x70, dva tudi 25x100). Mnogi so podarili ali posodili opremo (tudi znanje) svojim vnukom, nečakom, prijateljem – odlično. Veliko je k nakupu opreme prispevalo mednarodno leto astronomije 2009 – naj omenim dva posrednika opreme, ki sta začutila duha MLA2009, to sta g. Jurij Javoršek in g. Pavel Dolenc. Pa še kak veletrgovec bi se (slučajno) znašel v tej družbi z daljnogledom 15X70 – ki je dober kompromis med ceno in uporabnostjo (seveda za tiste, ki zares poznajo nočno nebo, optiko in razmere na trgu astronomske opreme).

Leta 2011 je na Poljanski zaživela še ena astronomska skupina - tudi uravnotežena po spolu - tako da je do leta 2014 redno ali občasno astronomijo poslušalo okrog 100 udeležencev (upoštevani sta obe skupini). To je, za Ljubljano z okolico, številka ki presega število študentov astronomije za generacije do leta 1994. Tudi v drugi skupini se je kar nekaj članov odločilo za nakup manjših namiznih Dobsonov in daljnogledov. Slušatelj Milan pa je kupil kar Dobsona premera 200 mm – odlično. V samo skupino pa sta se vključila tudi Blaž in Anton z zelo zmogljivima računalniško vodenima teleskopoma. Maja 2013 je prof. ped. Alijana Šantej (vodja Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani) omogočila za Poljansko skupino nakup teleskopa - Dobson 200 mm, f/6. To je, po 19-ih letih čakanja, sploh prva oprema za program astronomija v lasti U3 (prej smo uporabljali mojo opremo ali opremo Gimnazije Šentvid in ADV). Skupaj z univerzo se trudimo, da bi našli primerno opazovališče v samem kompleksu Poljanske – a lastniki prostorov in dvorišč (zaenkrat) nekako nimajo posluha za tak opazovalni prostor. A pustimo času čas.

Izkušnje po dolgih letih sodelovanja z U3 so naslednje. Za večino slušateljev so na začetku prioriteta astronomska opazovanja, nakar se težišče zanimanja pri večini prevesi v teorijo o življenju vesolja, zvezd, planetov, tudi zgodovina astronomije je zaželjena, ... Potrebno je uskladiti različne nivoje predznanja. Še nekaj vzpodbudnega smo opazili. Starejši, predvsem preko vnukov, izjemno učinkovito prenašajo znanja na mlade – saj starši, zaradi služb, večinoma nimajo časa za kaj takega. Če si predstavljate, da babica pouči otroka o delu na zemlji (vrtu), da mu pokaže ozvezdja in planete, da ga v živo (na nebu) poduči o dinamiki vesolja, ..., to je res bogata dota za razvoj otrok.

Boji z medijskimi mlini potekajo tudi znotraj U3
Pojavlja pa se kar nekaj dilem, recimo - kaj storiti z že kar neznosnim pritiskom medijev, ki širijo take in drugačne šarlatanske astrološke nebuloze. Potem so še tukaj potencirane teorije zarot o žledu, letalskih sledeh (chemtrailsih) ... Te vsebine zmedejo (zavedejo) večje število ljudi, kot se to zdi na prvi pogled. Ves ta pluralizem neresnic se odraža tudi na izobraževalni verigi – od osnovne šole do U3. Mediji še nekako povzamejo zgodbo o toplogrednih plinih, a nič več kot to. Kot da ostalih okoljskih težav ni in vztrajno se gradi iluzija, da če slučajno Alkalaj »z medijsko čarovnijo dokaže«, da CO2 in segrevanje ozračja nista problem, s tem izginejo vsi problemi industrijske družbe. Debata se tako, »v pregreti medijski klimi«, hitro konča, ko se začne pogovor na temo realnih okoljskih problemov našega edinega planeta. Kdo od nas pa se bo odrekel nizkocenovnim letalskim poletom, vsakdanjim romanjem v potrošniška nakupovalna »svetišča« (v Mercator, v Špar, ..., z avtom seveda), kdo se bo odrekel modi in vsakoletni zamenjavi čevljev, oblačil ... - zadaj je še moralno-ekonomski trik in sicer, da brez potrošništva ni delovnih mest, ... Na U3 se večkrat odpirajo te dileme, a kdaj tudi predavatelji nimajo več dovolj energije, da bi se pred slušatelji soočili z večinoma naprej zgubljenimi boji z medijskimi mlini – z ustvarjalci javnega mnenja. Provokatorji so zmeraj bili in bodo, a jih je kdaj pod krinko znanosti in skrbi za javno dobro, težko prepoznati - množice jih celo občudujejo.

Ekskurzije
V zadnjih osmih letih je šentviška skupina izvedla 19 ekskurzij, obiskov razstav in opazovanj na dislociranih krajih. Nekaj ekskurzij je bilo izvedenih tudi pred letom 2007 - obisk planetarija v Celovcu (1996) in zagotovo še tehničnega muzeja (München). Obiskali smo tako slovenske kraje (Golovec, Mengeš, Zagorica pri Dolskem, Vitanje 2x, Velike Lašče, Žiče, Kostanjevica nad Novo Gorico, Krško - NEK, Bogenšperk, Dol pri Ljubljani – TRIGA, Velike Lašče z okolico – ogled rimskega zapornega zidu [Claustra], Jurklošter s prastaro kulturno dediščino Blatnega Vrha, Šmihel, ...); kot tudi mesta po Evropi (Celovec – Slovensko gimnazijo, Kočuho, Sveče, München, Dunaj, London, Prago, Salzburg, Padovo, ...). Na ekskurzijah nas je bilo minimalno 10, maksimalno pa 32 - povprečno okrog 18. Iz naštetih krajev se da približno sklepati na vsebinske poudarke in osebe iz astronomije, ki so tlakovale pot do današnjega vedenja. Med bolj izstopajočimi obiski bi omenil obisk univerze na Dunaju, kjer je deloval izjemen znanstvenik Jožef Štefan. Tudi Herman Potočnik je na Dunaju preživel svoja zadnja ustvarjalna leta. Obiskali smo še prečudovito dunajsko Uranio (kjer še zmeraj deluje ljudska zvezdarna) arhitekta Maksa Fabianija. Zagotovo je bil nekaj posebnega obisk angleške Kraljeve družbe – kjer nam je veliko pomagala naša slušateljica prof. Margaret Davis, rojena v Manchestru. Posebno pozitivno presenečenje smo doživeli v Pragi, ki je dejansko še zmeraj živa prestolnica časa in astronomije – ogled mehanizma znamenite srednjeveške astronomske ure, za javnost odprt astronomski observatorij – to je več, kot smo sploh upali, da ponuja kaka EU prestolnica. Od slovenskih krajev zagotovo izstopa obisk Frančiškanskega samostana Kostanjevica nad Novo Gorico z izjmeno zbirko "antične", srednjeveške in novoveške astronomske literature, kjer hranijo svetovna bestsellerja - latinski izvod Galilejeve knjige iz leta 1635 "Pogovor o dveh velikih svetovnih sistemih, Ptolemajevem in Kopernikovem" in ponatisa (1488 in 1561) učbenika srednjeveške astronomije »Tractatus de Sphaera« iz leta 1230, avtor Sacrobosco. Seveda so bili tudi vsi ostali kraji in institucije vredni vse pozornosti. Najstarejša udeleženca ekskurzij štejeta 85 in 86 let. To je izjemna energija, ki nas mlajše bodri – vliva upanje. Preko ekskurzij smo si ustvarili dokaj verodostojno sliko slovenske astronomije – ki, kar se tiče popularizacije, še kar zaostaja za razvitimi državami. A s skupnimi močmi amaterjev in univerze, se stanje v zadnjih letih izboljšuje.

Slika: Udeleženci ekskurzije v Frančiškanski samostan Kostanjevica pri Novi Gorici, 12. maj 2010. Skupaj smo mladi in starejši člani »Šentviške šole astronomije«. Med drugim smo si ogledali knjigo - "Tractatus de Sphaera" - znameniti astronomski učbenik za 400 let, ponatisnjen leta 1561 in Galilejevo knjigo "Pogovor o dveh velikih svetovnih sistemih, Ptolemajevem in Kopernikovem" iz leta 1635. Foto: Vičar Zorko.

Poljanska skupina je v treh letih izvedla 5 ekskurzij in opazovanj na dislociranih krajih, od tega nam je celo odlično uspel en mini tabor na Šmohorju (na veliko željo in vztrajanje g. Mirana Šinigoja, ki je mladost preživel v Laškem). Take rabimo, ki vztrajajo ... Je pa izjemen podatek, da je mnoge člane U3, po več kot petdesetih letih, zaneslo nazaj v astronomijo navdušenje, ki jim ga je v otroških letih posredoval prav prof. Pavel Kunaver. Tako mi je recimo g. Bojan Robič povedal, da so leta 1961 s prof. Kunaverjem opazovali konjunkcijo Jupitra in Saturna. Kako pomembno je torej, da se že v zgodnjih letih izobraževanja seznanimo z osnovami astronomskih opazovanj. Naslednje podobno zbližanje plinskih velikanov bo »že« (spet) leta 2020 – ali bi znali oceniti, na koliko let pride do konjunkcije Saturna in Jupitra, koliko jih je od takrat že doživel Bojan. To je dobra vaja za razumevanje nebesne mehanike. Še bolj pa vam priporočam, da ples največjih planetov spremljate na večernem nebu. Vsako leto sta bližje drug drugemu in že iz samih opazovanj boste lahko ekstrapolirali leto in ozvezdje konjunkcije.

Odprtost U3 večinoma presega državne ustanove
V resnici je U3 (lahko kdaj) bolj odprta družba kot marsikatera fakulteta, kateri zaupamo mlade v uk. Podajam primer, ki se zdi izven konteksta, a je zato toliko bolj prepričljiv. Na praznovanju 30 let U3 v Ljubljani 5. 6. 2014 (z velikimi zadržki sem se odpravil na ta dogodek ..., a na koncu mi ni bilo žal) sem na uradni predstavitvi zgodovine, programskih in konceptualnih dilem U3 slišal neverjeten, šokanten podatek - baje je kar 80% vseh zapornikov dislektikov. Na spletu se najde tudi do 2x nižji procent, a še zmeraj ogromen. Kako da meni in nobenemu od znancev to dejstvo ni bilo poznano? Povezavo med zaporniki in dislektiki si lahko razlagamo vsaj na dva načina ..., a prevladuje razlaga, da je družba (predvsem izobraževalni sistem) zelo netoleranta do dislektikov, kar jih pripelje do kršenja družbenih norm – in posledično v zapor. Po drugi strani pa beremo, da so dislektiki bili tudi (mnogi tega seznama ne jemljejo resno, pravijo da je prenapihnjen, pa vendar): Albert Einstein, Leonardo da Vinci, Walt Disney, Galileo Galilei, Steve Jobs, William Shakespeare, Hipokrat, Agatha Christie, ... Kako sestaviti to dvoje? Tako lahko (zadnje čase) tudi slišimo mnenja, da je disleksijo vredno sprejeti kot vrednoto, jo obrniti sebi in družbi v dobro. Zakaj tak zaključek? Omenjeni podatek sem lahko slišal zgolj znotraj U3 (ga tudi ni poznal noben od kolegov, kolegic). In to nekaj pove o izjemnem potencialu izobraževanja odraslih. U3 namreč omogoča, s svojo odprtostjo, tako (nekoč) odrinjenim, kot bivšim eminentnim članom družbe, da se dobijo na skupnem imenovalcu in poiščejo preko medsebojnega razumevanja, preko predavanj, odprtega dialoga kot metode dela, preko druženja in ekskurzij ... odgovore na vprašanja, ki jih šolski sistem pod nadzorom države nikakor ni dal in ne daje. Velja tudi za astronomijo in naravoslovje nasploh, ki v šolah kdaj prej odbija mlade, kot bogati. In to so resni problemi slovenske pedagogike, ki se vlečejo v srž težav države, samega preživetja. U3 nekaj teh zagat rešuje, a prav bi bilo začeti že pri mlajših ... Celostne analize rezultatov delovanja U3 praktično še ni. Tako čez palec se zdi, da je upravičila svoj obstoj in je mnoge obogatila tako z novimi znanji, veščinami, kot z globljim razumevanjem procesov - tako v notranjem kot zunanjem svetu. Samorefleksije – kaj je človek – v moderni družbi praktično ni več – U3 delno zapolnjuje to vrzel. Hkrati pa ne moremo mimo eksistencialne stiske, ki se nas posebej dotakne ob koncu življenjske poti. U3 je lahko ob takih trenutkih v pomoč, delno uteho. Tudi astronomija - čeprav kot stroga naravoslovna veda - v navezavi z ostalimi vedami, velikokrat ponuja odgovore, ki človeku zelo pomagajo osmisliti življenje – tudi ob težkih trenutkih, ki jih v starosti ne manjka. Življenje vesolja - časa, zvezd, nastanek osnovnih delcev, težkih elementov, planetov, življenja, nas samih, čutenja, našega samozavedanja in kulture – to so temeljni izzivi, ki nobenega ne pustijo ravnodušnega.

Sledi še nekaj slik

Slika: Zahod Sonca za Triglavom – poletni solsticij - 21. junija 2012, terasa Gimnazije Šentvid. To so prekrasni dogodki, ki iz leta v leto naznanjajo začetek poletja. Na vrhu Triglava brez težav zaznamo Aljažev stolp. Foto: Zorko Vičar.

Slika: Slika udeležencev Astronomskega tabora Univerze za tretje življenjsko obdobje (skupina iz Poljanske) - Šmohor 30. in 31. maj 2014. Tabor je, glede na vse težave z vremenom v letu 2014, odlično uspel.

Slika: Obisk Kraljevske družbe (Royal Society - RS, 28. maj 2010). To leto je RS praznovala 350. let delovanja. Predstavili so nam razstavo »RS and the 20th century« in med drugim tudi dokumente, spise, zapiske, ki dokazujejo, da je, poleg znamenitih mož, kot sta recimo I. Newton, R. Hooke, leta 1687 postal član RS tudi naš znameniti polihistor Janez Vajkard Valvasor. Nepozabno doživetje ob srečanju z zgodovino znanosti, ki intelektualno in duhovno povezuje naš svet s svetom naših imenitnih prednikov.

Nazaj na aktualno stran.
Nazaj na domačo stran.