Imamo gore in studence,
vijejo nam krasne vence,
sredi je prijazen bli{~,
cerkev na{a Sveti Kri`.
Blizu nje pa je vasica,
po imenu Zagorica,
v vasi bela hi{ica,
jo pokriva slamica.
V njej za~ela povijati
sina je kmetijska mati,
Jurij Vega bil je ta,
v njej zagledal lu~ sveta.
Mlad po svetu se je spustil,
nam pa je spomin zapustil,
mlad `ivljenje dokon~a,
utopila ga je Donava.
Bil je biser med talenti,
kar se ~uje med u~enci,
v osmem letu si dejal:
'Jaz bom baron neko~ postal.'
U~enjaki te poznajo,
logaritme tvoje imajo,
tak si ti ra~unar bil,
da se enak {e ni rodil.
Vojskovodja se vojskuje{,
topove izumi{, sam izkuje{,
najte`ji zmagal si napad,
slavi te sedem vojnih zmag.
Od pluga si pri{el do krone,
bil povzdignjen med barone,
visokih si ~asti nebroj
pri{el na cesarski dvor.
S cesarjem so te vsi ljubili
in visoko te cenili,
za vsako najbolj va`no stvar,
za svet te vpra{al je vladar.
Le par bilo je nevo{~ljivcev,
~asti`eljne`ev, ni~ljivcev,
bi radi, da se jih ~asti,
pa jih nobeden maral ni.
Za~eli so na~rt kovati,
junaka Vega izpodkopati,
pla~ajo si rabeljna,
dunajskega mlinarja.
Ob Donavi si se sprehajal,
ob bistri vodi si se sprehajal,
v `epih si imel roke,
plane delal si nove.
Razbojnik naglo se pojavi,
s kolom udari te po glavi,
mrtvo tvoje pa telo
v globoko vr`e Donavo.
Tri dni, no~i so te iskali,
s cesarjem bridko se jokali,
kar po{tenih blo ljudi,
vsi so v silni `alosti.
Donava te bela pena
tri dni v sebi je imela,
na{li so tud' mlinarja,
pla~anega rabeljna.
So zlo~inca spra{evali,
predno so ga ob glavo djali:
morilec glasno vse izda,
kdo je prosil, pla~al ga.
Vsi so {li zdaj po pla~ilo,
v sodbo stra{no in nemilo,
ne pomaga jim ta svet,
vsi so mogli z Vegom umret'.
Kaj pomagajo zlatniki,
Jude`evi srebrniki,
~ista je resnica ta,
morilec kmalu dokon~a.
Zlobne`i so te umorili,
mi ne bomo pozabili,
bil si velik u~enjak,
Jurij Vega na{ rojak.
Knjiga, plo{~a pa v resnici
se nahaja v Zagorici,
da od dale~ se pozna
rojstna hi{a Vegova.
Zlo`ila Antonija Vodnik,
zapisala Milica Pirnat.
V Moravzhah sibala
Gorenka je mat’,
Bombarda podala
Posnej baronat.
Mogunzo strahuje
Galjane spodi,
Matemo spisuje,
Amerko uzhi.
Jakob Zupan v prvem zvezku Kranjske ~belice, 1830.
Ko trombe glas, ko zvon doni
Od verlega mo`a spomin.
Ivan Vesel Koseski
^ujte bor, voja{ke roje!
Krogla `vi`ga, boben poje.
Grad vali se v sip in prah.
Vraga peta se zabliska,
En junak za njim pritiska,
Udri, udri mah na mah!
Kjer zadene, iskra {ine,
[est jih pade, kjer porine.
Kdo je mar?
Ta pogumen korenine
Je slovenski oratar.
Ivan Vesel Koseski
Oj stojaj, stojaj Beli grad!
Za gradom te~e r’de~a kri,
Za gradom te~e r’de~a kri,
De b’ gnala mlinske kamne tri.
Tam Laudon vojvoda stoji,
Kervavi me~ v rokah der`i.
On ho~e ’met Beli grad
In tur{ko vojsko dokon~at’.
Cesarske pu{ke pokajo -
Se tur{ke gospe jokajo,
Cesarski bombe me~ejo -
Se Turki z grada vle~ejo.
Glej, tok mogo~en Laudon je
Premagal vse sovra`nike;
In dokler Beli grad stoji,
Naj slavo Laudonu slovi!
Slovenska ljudska pesem
Kakor iz ni~ {tevilka v ve~nost sega,
Tako po nji tudi Tvoja slava, Vega!
dekan Toman na narodnem slavju v Zagorici, 1854
Vega ~ista je slovenska kri,
na veke naj Vega `ivi!
`upnik Kajetan Hueber na slavju v Zagorici, 1854
Juri Veha Major per cesarskih Bombarderjih, je kulikor jes vem en rojen Krajnec, on je skuzi u~enost in zastopnost v velike slu`be najprej per{el, desilih je kmeti{kega stanu; per vojski zadobil kri` Marie Theresie, je kojnik (vitez) tiga ordna; inu Akademia v mesti Mainz ga je med svoje u~ene mo`e per{tela.
Zapisal Valentin Vodnik v svojem in prvem
slovenskem ~asopisu Novice leta 1798.
Od mladosti je bil priden {tudent. Mladeni~i tedaj imajo zgodaj modrost in uk iskati; bodo per mo{ki starosti kruh, ~ast, inu vesele dosegli.
Valentin Vodnik, Novice 1798, {t. 25.
Ve~ bukev od mere in matematike je spisal.
Valentin Vodnik, Novice 1798, {t. 52.