Naš narod je dal v preteklosti vrsto znanstvenikov iz eksaktnih ved, ki so ustvarjali svoja dela v tujini in tujem jeziku, ker jim domovina takrat ni mogla nuditi ugodnih tal za razvoj in razmah. Mnogi naši talenti so se tako uveljavili izven domačega okvirja, nekateri so se za nas izgubili, drugi pa so se vrnili.
Ime sestavljalca logaritemskih tabel Jurija Vege je po svetu dobro znano zlasti v matematiki, astronomiji, pa tudi ostalih tehničnih vedah. O tem pričajo vedno nove izdaje teh tabel v več jezikih vse do današnjega časa. Toda malo takih, ki te knjige uporabljajo, hkrati ve, da je njihov avtor, ki se v starih izdajah, v nekaterih ameriških pa še danes, imenuje Baron Georg Vega, Baron von Vega oz. Georg Freiherr von Vega, bil Slovenec, sin našega kmeta, ki je dobil baronski naziv le zaradi vojaških in znanstvenih zaslug v 46. letu svoje starosti.
Vega ni samo kot matematik, ampak tudi kot učitelj in kot odločen in preudaren oficir delal tako mnogostransko, razgibano in bleščeče, da njegova usoda, polna sprememb in nasprotij, še vedno vzbuja zanimanje in željo po podrobni osvetlitvi, saj ta usoda ni brez čara neke romantike.
Jurij Vega se je rodil
23. marca 1754 v
Zagorici pri Moravčah
kot sin preprostega kmeta Jerneja Vehe in njegove druge žene Helene,
roj. Masel. [e kot dijak na gimnaziji in na liceju v Ljubljani je bil Jurij
vpisan kot Veha in včasih kot Vecha. Kdaj in zakaj je tega spremenil v Vega,
ni dognano, znano je le, da je že imel ta priimek, ko je prestopil k vojakom.
Poleg Jurija sta imela zakonca še tri hčere: Marijo, Jerico in Apolonijo. Vegov rojstni dom je bil tedaj preprosta lesena koča. Leta 1865 so tedanji lastniki dom povečali, prvotna lesena hišica se je ohranila kot gospodarski del novega poslopja. Leta 1904 so morali tudi to stavbo temeljito popraviti. Med drugo svetovno vojno so Nemci zažgali vas in Vegova rojstna hiša je pogorela. Po vojni so zgradili novo stavbo, ki je danes spominska hiša Jurija Vege.
Jurij je začel leta 1767 obiskovati prvi razred jezuitske gimnazije v
Ljubljani in jo zaključil leta 1773. Njegova sošolca v gimnaziji sta bila
Anton Tomaž Linhart in Jurij Gollmayer. Nato je po dveh letih študija na liceju
kot absolvirani filozof opravil zaključni izpit iz fizike, matematike, logike
in metafizike.
Tentamen philosophicum ,
seznam vprašanj iz tega zaključnega izpita, je ohranjen in shranjen v Matematični
knjižnici v Ljubljani.
Jurijeva pot skozi Ljubljanske šole je bila težka, saj je bil zaradi zgodnje očetove smrti (1760) nekaj let vezan le na tujo podporo. Zasluga, da je lahko premagal gmotne težave in da se je zavedel svoje posebne nadarjenosti za matematiko, gre njegovemu profesorju matematike Maffeiju. Ta je znal v mladem Vegi vzbuditi ljubezen do matematičnih ved in mu je dal potrebno podlago, da se je lahko pozneje sam izpopolnjeval. Svojo hvaležnost je bivšemu učitelju Vega tudi javno izrazil, ko mu je maja 1800 posvetil drugo izdajo Logaritemsko-trigonometrijskega priročnika.
Liceja se Vega s hvaležnostjo spominja tudi v četrtem zvezku svojih Matematičnih predavanj , posvečenem kranjskim deželnim stanovom, z besedami: 'Najlepše plačilo za moje dosedanje matematično delovanje je v dovoljenju, da smem svetu javno povedati, da sem položil temelj svoji izobrazbi na ljubljanskem liceju... Vstop na to učilišče spada med najsrečnejše dogodke mojega življenja...'
Po končanih študijah je bil Vega nameščen kot navigacijski inženir v tedanji Notranji Avstriji, ki je obsegala tudi Kranjsko. Ker o tej njegovi službi ni znano nič določenega, njegovi biografi sodijo, da je ta čas koristno uporabljal za svoje izpopolnjevanje v matematiki.
Pri inženirskem poslu ni ostal dolgo. 7. aprila 1780 je vstopil kot prostak k topničarskem polku. Vse njegovo nadaljnje življenje priča, da je bil ta korak dobro premišljen in da si je izbral poklic, v katerem je lahko razširil svoje znanje in svoje zmožnosti. Po enem letu službovanja je dosegel čin podporočnika in le nekaj mesecev kasneje so mu poverili službo učitelja matematike na topničarski šoli na Dunaju. To službo je opravljal enajst let, sprva na tedanji topničarski šoli, od leta 1786 pa kot profesor matematike pri bombardirskem koru.
Jurij Vega se je udeležil vojnih pohodov proti Turkom, Prusom in Francozom, sprva kot navaden vojak, kasneje pa je napredoval vse do barona.
Vega je bil prvi naš doslej znani vojaški strokovnjak nadpovprečne nadarjenosti. Ni bil le poveljnik in vojskovodja z orožjem v roki, ampak predvsem miren, resnoben znanstvenik, ki je dosegal svoje sijajne uspehe v vojnah s praktično uporabo svojih teoretičnih iznajdb. Vega je primer izrednega vojaškega talenta, ki je izšel iz preproste slovenske kmečke hiše ter se s hrabrostjo, osebno energijo, umnostjo, preudarnostjo kljub težavam priboril do visokega položaja, ki mu ga je morala priznati takratna družba.
Kot učitelj matematike na topničarski šoli je Vega kmalu ugotovil,
da poučujejo brez primernih knjig in brez pravega sistema, zato se je lotil
pisanja učbenikov za svoj predmet. @e februarja 1782 je izdal na Dunaju
prvi zvezek svojih Matematičnih predavanj z naslovom
Vorlesungen ueber die Mathematik. Vseboval je osnovne računske operacije
s posebnimi števili in deloma tudi algebro v približnem obsegu srednješolske
snovi, brez strogega matematičnega dokazovanja in brez preveč konciznega
sklepanja. Zaradi posrečene izbire snovi in zaradi njene metodične prednosti
pred tovrstnimi učbeniki (preglednost, lahko razumljiva razlaga in jasna
sistematika) se je knjiga hitro uveljavila tudi na drugih šolah.
Vega je v svojem poklicu zgodaj spoznal pomanjkljivosti tedaj rabljenih logaritmovnikov. Da bi jih odpravil, se je z vso energijo in skrbnostjo sam lotil dela. Odslej se je s preračunavanjem logaritmov ukvarjal vso drugo polovico svojega življenja, ne da bi ga prekinil v vojnem času. Delo, čeprav težavno, je šlo tako od rok, da je že v novembru 1783 na Dunaju izdal logaritmovnik srednje velikosti, preračunan na sedem decimalk, z naslovom: Logarithmische, trigonometrische, und andere zum Gebrauche der Mathematik eingerichtete Tafeln und Formeln . Knjiga obsega 24 raznih poglavij, med katerimi je treba omeniti še obrazce iz sferične trigonometrije, ki jih avtor podaja v logaritemski obliki. Vegova zasluga je zlasti v tem, da je izboljšal računanje logaritmov. Da bi povečal preglednost tablic, je vpeljal nekatere praktične novosti; tako je npr. prvi začel uporabljati zvezdico kot opozorilo, da je treba vzeti prve tri številke mantise iz naslednje mantisine skupine.
Logaritmovnik je po pravilnosti in mnogovrstnosti daleč presegel vse druge tiste dobe, kar je priznala takratna strokovna kritika.
Leta 1784 je na Dunaju izšel drugi zvezek njegovih Matematičnih predavanj. Obsegal je predvsem geometrijo, poleg tega pa še nauk o praktičnem zemljemerstvu in infinitezimalni račun, ki se je končal z integracijo diferencialnih enačb. Ta zvezek ni prinesel nič bistveno novega, nov je bil le način, kako je avtor predelal posamezne dele, zlasti odstavek o stožernicah. S to knjigo je Vega nastopil kot reformator topničarskega šolstva, saj je bil prvi, ki je uvedel pri artileriji algebrajsko analizo in višjo matematiko. Knjiga je doživela osem izdaj.
Tretji zvezek Matematičnih predavanj je Vega izdal l. 1788 na Dunaju. Peto predavanje iz tega zvezka je posvečeno teoriji parabole in njeni uporabi pri metanju bomb. V njem je tudi osnutek za sestavo pomožne tabele pri metanju bomb. Tretji zvezek je na novo izšel še štirikrat.
Iz nekaterih zvezkov Matematičnih predavanj so izšli še štirje posebni natisi oziroma odlomki ter brošura z nekaterimi dostavki in popravki.
Leta 1792 se je Vega spet pričel močneje ukvarjati z matematiko in je sklenil logaritemske tablice še izpopolniti. Izdelal je obsežen delovni načrt, ki je vseboval kar tri različne logaritmovnike: mali priročni logaritmovnik za učence matematike, veliki logaritmovnik za matematike, astronome in pomorščake in novo izpopolnjeno izdajo logaritmovnika iz leta 1783 za učitelje matematike. Načrt je bil ogromen in je zahteval veliko dela in vztrajnosti. Sredi dela - že naslednje leto - je moral z avstrijsko vojsko zopet na bojišče, vendar je vseeno dovršil tudi vse tri logaritmovnike. Za Vego se je začela najsvetlejša, po uspehih in z dogodki najbogatejša doba njegovega življenja.
Sedemdecimalni mali logaritmovnik je izšel dvojezično (nemško
in latinsko) z naslovom Logarithmisch-trigonometrisches
Handbuch... - Manuale logarithmico-trigonometricum... Vsebuje le dve
poglavji: Briggsove logaritme vseh naravnih števil od 1 do 101000 in
tabelo logaritmov trigonometričnih funkcij. Vega je sam leta 1800 priredil
še eno izdajo. Ta logaritmovnik je bil v letih 1857 - 1888 preveden v
osem jezikov. Od prve izdaje dalje velja za prototip logaritemskih in
trigonometrijskih knjig.
Najpopolnejše in najznamenitejše delo je veliki desetdecimalni
logaritmovnik, ki je izšel dvojezično (nemško in latinsko) z naslovom:
Thesaurus logarithmorum completus .
Delo se odlikuje po veliki natančnosti, čeprav so
Gaussove pripombe glede natančnosti temeljito omajale takratno
zaupanje matematikov v pravilnost logaritmovnika.
Kjub pomotam je Thesaurus neprecenljive vrednosti in še do nedavnega je bil med redkimi računskimi pripomočki, ki so se rabili pri zelo natančnem računanju. Zlasti pa je bil za zgled, primerjavo in preiskušnjo skoraj vseh tabel in tablic, ki so za njim izšle, pa tudi sam je doživel veliko ponatisov.
Kako je Vega sam cenil svoj veliki logaritmovnik, je najbolj razvidno iz pisma cesarju, v katerem ga prosi za dovoljenje, da sme Thesaurus njemu posvetiti.
Leta 1800 je vega izdal na Dunaju četrti zvezek Matematičnih predavanj . V njem je posvetilo kranjskim deželnim stanovom. Tudi ta zvezek se je odlikoval po jasnosti in umljivosti.
Ker je avtor znal obsežno in težko učno snov tako mojstrsko prirejati v poljudno obliko, so doživeli vsi štirje zvezki njegovih Matematičnih predavanj veliko ponatisov. V matematični literaturi so iz njih večkrat citirane nekatere definicije in izvajanja, tako npr. iz poglavij: algebre, stožernic, infinitezimalnega računa, celih števil, tabel in ravninske geometrije.
Vega je napisal še osem pomembnih razprav
in spisov manjšega obsega. Ta njegova dela segajo v matematiko, fiziko in
astronomijo, vsebujejo precej pestra torišča in nekaj prav specialnih
vprašanj. O nekaterih so takratni nemški znanstveni časopisi objavljali
izvlečke in ocene.
O tem, da je Vegovo znanstveno delo našlo nadpovprečno priznanje že pri njegovih sodobnikih, pričajo časti, ki so mu jih izkazale razne znanstvene družbe in ustanove. Tako je bil član Akademije koristnih znanosti v Mainzu, Fizikalno-matematične družbe v Erfurtu, ^eške družbe znanosti v Pragi in Pruske akademije znanosti v Berlinu ter dopisni član Velikobritanske družbe znanosti v Goettingenu.
O Vegovem družinskem življenju je malo zanesljivo znanega. Starejši biografi so zanikali, da je bil Vega oženjen in da je imel otroke. Oženjen je bil od leta 1787 z Jožefo, roj. Svoboda, po rodu iz Budejovic na ^eškem, ki je umrla na Dunaju 7. julija 1800, stara komaj 29 let. Imela sta tri otroke. Iz vpisov v dunajskem mrliškem oglednem zapisniku je razvidno, da sta hčerka Jožefa in sin Henrik Franc umrla na Dunaju, tretji otrok Franc Jožef pa je umrl v Trstu, vsi še zelo mladi.
17. septembra 1802 je Vega izginil in vsako iskanje je bilo brezuspešno.
Devet dni pozneje so našli njegovo truplo v Donavi. Okoliščine njegove
smrti pa so do danes ostale nepojasnjene. V
dunajskem mrliškem oglednem zapisniku
je zapisano, da je po nesreči utonil pri kopanju. Iz ugibanj,
govoric in raziskav se je sčasoma izluščilo več naslednjih, med seboj
različnih razlag: ali je šlo za nesrečo, za umor iz zavisti, za roparski
umor ali za samomor.
Po Vegovi smrti se je slovenski narod še velikokrat spomnil na svojega slavnega rojaka, s proslavami njemu na čast, pa tudi s pesmimi, med katerimi so nekatere tudi ponarodele.
V novejšem času je PTT Slovenije izdala znamko,
posvečeno Juriju Vegi, Banka Slovenije pa je na bankovcu
za 50 tolarjev upodobila Jurija Vego.
Jurij Vega je v sebi združeval znanstveno izobrazbo in praktično sposobnost, kar je dano tako silno redkim in prav posebnim človeškim naravam. Ni bil matematik, ki bi delal v ospredju matematičnih teoretičnih raziskav tedanje dobe. Oprijel se je pisanja učbenikov in predvsem preračunavanja logaritmov, področja, ki je bilo takrat aktualno. Tega dela se je lotil z naravnost kmečko trdovratnostjo, z neverjetno energijo, z vztrajnostjo in skrbnostjo - kar je pravzaprav naša narodnostna poteza - in je uspel v svetovnem merilu.
Njegove logaritemske tablice pozna ves svet; nekatere, novim potrebam primerno predelane in izpopolnjene, so še zdaj zelo razširjene in rabljene.
Smemo ga šteti med tiste naše sinove, ki so z deli mednarodne veljave dokazali, da smo Slovenci del evropske celote, ki je soustvarjal in soustvaril evropsko kulturo, in da so tudi mali narodi potreben in ustvarjajoč faktor evropske skupnosti. Jurij Vega je za nas izraz naše umske moči in dokaz, da imamo resno znanstveno izročilo mednarodnega pomena. Njegovi dosežki sodijo - ne glede na tuj izrazni jezik - v našo slovensko kulturno zakladnico.
Vega, Georgio: Thesaurus logarithmorum completus, Lipsiae, 1794
^ermelj, Lavo: Jurij Vega, Ljubljana 1954
Povšič, Jože: Bibliografija Jurija Vege, Ljubljana 1974
Povšič, Jože: Jurij Vega, Ljubljana 1983
Sitar, Sandi: Jurij Vega v besedi in sliki, Ljubljana 1980
Sitar, Sandi: Jurij Vega, Ljubljana 1983
Križanič, France: Križem po matematiki, Ljubljana 1960
Tropfke, Johannes: Geschichte der Mathematik, Berlin und Leipzig 1933
Cantor, Moritz: Vorlesungen über Geschichte der Mathematik, Leipzig 1894
Po zgoraj navedenih virih sta tekst izbrala, prepisala in oblikovala Tanja Česnik in Jernej Ban s pomočjo zapiskov z razstave ob 200 letnici Logaritmov, ki sta jo pripravila Agata Tiegl in prof. dr. Anton Suhadolc. Fotografije so bile prenešene iz sestavka Jurij Vega (v angleščini) prof.Tomaža Pisanskega, ali pa so skenirane iz zgoraj navedenih virov.
Ljubljana, september 1995
Dodatek
Krater Vega in Slovenija - groba primerjava velikosti.
Lega kraterja Vega.
Obeležje Juriju Vegi - Moravče 2020.
Model kraterja Vega - Moravče.