Astronomija na Gimnaziji Šentvid - Ljubljana, oziroma astronomija v Šentvidu, ima najverjetneje
eno najstarejših tradicij v Sloveniji. Leta 1995 je Astronomski krožek Gimnazije Šentvid (AKGŠ)
med prvimi v Sloveniji začeli postavljati lastno Internetno stran. Takrat smo želeli predstaviti tudi
aktivnosti prejšnjih generacij. Na sami šoli nismo našli pisnega gradiva, ki bi nam bilo lahko v
pomoč. Na razpolago smo imeli nekaj skromnega ustnega izročila, "arheološko" zapuščino na terasi
šole - dva zapuščena observatorija in demoliran teleskop. Ta skromen nabor informacij smo objavili
na Internetu. Trud je obrodil sadove. Naš Internetni klic na "pomoč" in predstavitev dela zadnjih let
sta privabila nekatere bivše dijake astronome in mentorje k sodelovanju. Tako smo po e-pošti
prejeli kar nekaj dragocenih pričevanj o delu AKGŠ. Del gradiva smo preko Interneta izbrskali
sami, dragocene pa so bile tudi informacije, ki smo jih dobili na informativnih dnevih od bivših
dijakov, ki so sedaj že vpisovali svoje otroke ali vnuke v gimnazijo. Nekaj teh pričevanj in gradiva
je zgolj kronološko podanih tudi v tem prispevku. Ostalo gradivo je na:
http://www2.arnes.si/~gljsentvid10/astro_zgo_gisen_do05.html. Zaradi pomanjkanja prostora
bo pregled zgolj shematičen.
1. V Šentvidu se začne poletje. Šentvid pri Ljubljani leži - slučajno, ali pa tudi ne - točno na črti 2. poletnega solsticija v smeri Triglava. Ne ve se točno, a nekateri sklepajo, da je to tudi eden 3. izmed razlogov, da so Aljažev stolp skovali in na Triglav ponesli prav kovači in vaščani 4. Šentvida (7. avgusta 1895, načrt je izdelal kipar Anton Belec).
2. Obdobje do druge svetovne vojne. Prva gimnazija v Šentvidu pri Ljubljani je bila ustanovljena že leta 1901, stavbo pa so dogradili leta 1905. To je bila prva gimnazija v Avstro- Ogrski monarhiji, kjer je pouk potekal popolnoma v slovenskem jeziku. Po pričevanju bivšega dijaka, obiskal nas je na informativnem dnevu, so v tej ustanovi že pred drugo sv. vojno brusili zrcala za teleskope. To je bila za nas zelo presenetljiva informacija - brušenje zrcal namreč zahteva veliko znanj in spretnosti.
3. Kunaverjevo obdobje (1957 - 1970). Prvi zametki povojne astronomije na Gimnaziji Šentvid segajo v leto 1957, ko je znani naravoslovec Pavel Kunaver ustanovil astronomski krožek in začel z gradnjo observatorija na terasi šole. Kunaver je izdelal tudi prvo slovensko vrtljivo zvezdno karto, zraven je priložil knjižico z opisom ozvezdij. Imel je posebno pedagoško vrlino, za vse, kar se mu je zdelo poučno, zanimivo in lepo, je znal navdušiti vso svojo okolico, zlasti pa mlade, ki jih je še posebej imel rad. Pavel Kunaver je kupil teleskop refraktor (objektiv 100 mm), nikoli pa ni zanj dokončal observatorija na terasi Gimnazije Šentvid, zakaj - ni znano. Vložek v teleskop pred 50 leti še zmeraj vrača sadove. Teleskop (stojalo) je eno najstarejših tovrstnih učil v Sloveniji, ki je še v uporabi. Še odlomek iz pisma astronoma, bivšega dijaka Ludvika Jevšenaka, ki v prvi e-pošti (leto 2001) pravi: "Z zadovoljstvom sem prebral Internetno stran o astronomih na Gimnaziji Šentvid. Ker sem bil pobudnik in soustanovitelj tega krožka skupaj z g. Pavlom Kunaverjem (in imam iz tistega časa tudi nekaj fotografij), me seveda veseli, da delo nadaljujete in Vam čestitam. Všeč mi je Vaša podjetnost, ki je bila za to delo zmeraj potrebna, kar dokazujejo pridobitve, ki jih navajate. Kolikor Vas zanima kaj več iz začetka in preteklosti tega krožka, mi prosim sporočite po elektronski pošti (ludvik.jevsenak@siol.net)!" Ludvik je bil dijak konec 50-ih let, tedaj že nove gimnazije, staro gimnazijo je po nemški vojski zasedla še jugoslovanska vojska.
4. Obdobje 1970 - 1989. To obdobje zaznamujeta dve pričevanji bivših dijakov, Andreja
Moharja in Roberta Fonde. Gospod Andrej Mohar takole pripoveduje: "Slučajno sem na
internetu našel Tvojo spletno stran in pošiljam dopolnitev zgodovine Krožka. Na Gimnaziji sem
bil v letih 1977-80 in lahko povem za to obdobje, kaj več pa seveda ne. Vsa ta leta od jeseni
1977, ko je pobudo za ponovno oživitev dal profesor Kodelja, je krožek deloval, in sicer VSAK
teden brez prekinitev. Ni bilo tedna, da se ne bi sestali! Pogosto je bilo na krožku 20, včasih celo
30 obiskovalcev. Rednih članov je bilo konstantno okoli 10. Leta 1978 smo postavili leseno
opazovalnico velikosti 2m x 2m s streho, ki se je odpirala, notri je bil 80 mm ruski teleskop. Na
krožek so prihajali celo dijaki drugih gimnazij (npr. pedagoške) in člani nastajajočega društva
Javornik. V letih 78, 79 80 sem neformalno vodil krožek, čeprav je bil formalno zadolžen
mentor, ki pa je bil velikokrat zadržan. Krožkarjem je predavalo tudi nekaj zunanjih
predavateljev (dr. Čadež itn.). Izvedli smo več opazovanj meteorskih rojev, organizirali smo prvo
javno opazovanje na strehi gimnazije (objavljeno v časopisih), največ smo opazovali Sonce,
ukvarjali smo se z astrofotografijo, čeprav s skromnimi rezultati zaradi nemogočih pogojev
(osvetljena Celovška cesta, slabi teleskopi brez vodenja). Naš član Fonda Robert je 2 leti vodil
osebni dnevnik krožka, v katerem je popisal večino dogodkov in to je morda najbolj sistematično
in tudi najbolj estetsko delo, ki sem ga videl pri kateremkoli astronomu amaterju v Sloveniji.
Vzorno delo, slučajno je ta dnevnik pri meni, žal pa Roberta nisem videl že 20 let. Po mojem
odhodu iz Gimnazije je bil aktiven vodja Aram Karalič itn. Upam, da dopolniš že tako bogato
zgodovino krožka. Veliko uspeha pri delu in tudi osebno."
Gospod Robert Fonda pa takole
poroča po e-pošti: "Pozdravljen. Na internetu sem zasledil, da pišete kroniko zgodovine
astronomskega krožka. Vesel sem, da se je nekdo lotil s tako vnemo tudi zgodovine in verjamem,
da krožek tudi v sedanjosti deluje še bolj zagnano. Čeprav to ni zelo pomembno, pa bi vseeno
rad opozoril, da sem bil tudi sam kot dijak te gimnazije 2 leti vodja tega krožka. Vodenje sem
prevzel od starejšega kolega Andreja Moharja (potem, ko je zaključil šolanje na gimnaziji), ki
me je za astronomijo tudi navdušil. Ko sem gimnazijo zaključil sam, pa sem ključe in vodenje
krožka predal Aramu Karaliču. V tem času je krožek obiskovalo okoli 10 dijakov, s katerimi
smo skupaj opazovali lepote vesolja. Če se prav spomnim, smo takrat uporabljali 2 teleskopa
refraktorja 10 cm (en je bil še od pokojnega prof. Kunaverja). Od Astronomskega društva
Javornik, pa smo si občasno sposodili reflektorski teleskop (če se prav spomnim, je bil to
Celestron 8)." Preostalo obdobje, večji del 80-ih let, pa je krožek vodil zunanji mentor Aram
Karalič.
6. Obdobje 1990 - 2005, dograditev observatorija, nakup računalniško vodenega teleskopa. To je obdobje, ko smo astronomijo navidezno začeli iz nič, a so slučajno najdeni "arheološki" ostanki prejšnjih generacij omogočili kvalitetno nadaljevanje izjemno stare tradicije šentviške astronomije. Ker to obdobje najbolje poznam, saj sem mentor astronomskega krožka že od leta 1990, bo ta točka nekoliko obširnejša. V enem izmed gimnazijskih hodnikov slučajno najdem(o) neko napravo, ki bi lahko bila Newtonov teleskop (brez iskala, okular je bil popolnoma razstavljen na eni izmed miz). To je bil Kunaverjev teleskop z naknadno dodano optično cevjo AT140, ki so ga vrli dijaki dodobra obdelali. Prva nerodna opazovanja, bili smo popolni amaterji, smo začeli februarja leta 1992 - na jugovzhodu, v ozvezdju Leva smo "odkrli" planet Jupiter, saj tako se nam je zdelo. Potrditev smo našli v efemeridah revije Proteus - počutili smo se skoraj kot Galilei pred 400 leti. Sedaj je delo steklo kar samo od sebe - saj tako se nam je takrat zdelo. Šele leta 1992/93 nam je šola razkrila uporabnost in zgodovino šolske terase. To je bil za nas pravi muzej. Na terasi šole sta samevala kar dva, dodobra neuporabna in zdelana observatorija, a o tem več na Internetu. Počasi smo napredovali - še zmeraj ostajali sami, sami z radovednostjo, s skromno literaturo, s staro opremo in z izkušnjami, ki smo si jih bolj po sreči kot po pameti počasi pridobivali. V letih 1991-1993-1995 so stvari v Sloveniji in na šoli hitro napredovale. Dobili smo svojo državo, odprto v svet, ustvarjalne energije so se sprostile. Na področju astronomije so, po začetku izhajanja Spike leta 1993 - izjemno dejanje urednika fizika Bojana Kambiča - začela rasti nova astronomska društva, tabori, novi krožki. Po razširitvi Interneta po Sloveniji, leta 1995, pa je astronomija prihajala na velika vrata tako rekoč v vse izobraževalne ustanove in kmalu tudi v domove nas navadnih smrtnikov. Astronomski krožek je že konec leta 1995 naredil svojo preprosto astronomsko stran, to se nam je zdelo takrat izjemno imenitno. Postali smo del svetovne mreže. Bili smo med prvimi in pozitivne posledice še danes čutimo - če namreč v iskalnik Google napišete astronomski krožek, bodo prvi zadetki vodili do Astronomskega krožka Gimnazije Šentvid - Ljubljana. V letu 1993 smo s pomočjo Nine Justin (članica društva UAD), študirala je v Denverju, iz ZDA naročili zaresen teleskop MEADE LX200, 10 palcev, f/10. Na tem mestu se moramo zahvaliti šoli, ravnatelju gospodu Juretu Grgureviču in pomočniku (sedaj ravnatelju) gospodu mag. J. Erkerju in predvsem takratni čudoviti računovodkinji Marti Medved, ki nam je tako finančno in moralno stala ob strani. Brez nje ne bi bilo novega teleskopa in posledično dograditve Kunaverjevega observatorija 1994. Pri dograditvi observatorija je bilo potrebno na teraso znositi kar nekaj kubikov opeke in drugega materiala, mnogi profesorji, posebej fiziki (prof.: Niko Kastelic, Goran Mitrovič, Edvard Hubat), so učencem dovolili, da so na teraso tovorili opeke in tako omogočili starejšima zidarjema, da sta nemoteno izvajala dela. Elektriko je odlično inštaliral priden sodelavec Martin Tegelj, ki je pozneje tudi pomagal pri risanju uspešne vrtljive zvezdne karte. Vse to dogajanje, vztrajno diplomatsko lobiranje za nakup opreme, nam je omogočilo tudi izdelovanje raziskovalnih nalog, po eno na leto. Večina raziskovalnih nalog je bila uvrščena na prva mesta v svojih skupinah. Kakšne so bile absolutne zmagovalke s področja naravoslovja, ena je bila celo uvrščena na Eucontest - september 2003, kjer smo prejeli posebno nagrado. Trudili smo se, da so bile naloge res izdelek našega znanja, opreme, časa, kar pri mnogih raziskovalnih nalogah ni pravilo. V te namene smo hodili celo na domove in dijakom inštalirali programsko opremo, za dostop do Interneta (se spomnite Windowsov 3.1 in Trumpet Winsocka za ppp dostop do medmrežja, takrat je ARNES naredil veliko delo, ko je dijakom podeljeval "račune"). Od 24. do 26. marca 1995 smo s pomočjo profesorice slovenščine gospe Ane Merljak organizirali strokovno ekskurzijo v Frankfurt. V Frankfurt nas je povabil Jože Plohl, ki je bil tudi sam član krožka Pavla Kunaverja. Jože je zelo aktiven član zvezdarne v Frankfurtu in je navdušil za astronomijo tudi mnoge naše zdomce. Leta 1999 smo končno prejeli CCD kamero, leta 2004 pa še web kamero. CCD kamera nam je podaljšala pogled daleč v vesolje, hkrati pa smo z njo lahko potrdili nekaj nov, predvsem pa supernov, ocene sija katerih občasno objavimo na ISN strani. Supernove so dejansko gravitacijsko nuklearne "kovačnice" težkih elementov, brez katerih ni življenja na Zemlji, ni živali ni ljudi, ni nas. Iz strašne eksplozije, "smrti" neke zvezde nastane nekaj, kar je nujni del življenja. CCD kamera nam je s svojo občutljivostjo do magnitude 17, naš 25 cm-ski teleskop navidezno povečala na 100 cm-skega (1 m).
Obiskal nas je tudi dr. Dušan Petrač, zaposlen v Jet Propulsion Laboratoryju. JPL enota California Institute of Technology - to je glavno raziskovalno in razvojno središče Nase. Prispevki o našem delu so bili objavljeni v posebni številki Heureke, šolskega strokovnega glasila Gimnazije Šentvid, posvečeni 32. srednješolskemu državnemu tekmovanju iz fizike, leto 1994. Ob dograditvi observatorija nam je, med drugim, prof. Andrej Čadež v Heureko zapisal: "Koliko je astronomije v naših srednjih šolah? Toliko, kot jo tja zanesejo navdušeni učitelji fizike in toliko, kot je zahtevajo radovedni dijaki, ki bi radi vedeli, kako se svet vrti. Nekaj privlačnega je na astronomiji. Uči nas, da je mogoče razumeti kako se obnašajo in kako živijo svetovi, ki so nepredstavljivo večji od naše Zemlje. Uči nas, kako majhen in kako izjemen planet je Zemlja. Pripoveduje nam o tem, da je naša zgodovina samo majčken, majčken del zgodovine načega planeta, ta pa je skoro neskončno majhen prašek v velikanskem vesolju, ki se razširja in spreminja pa zakonih, katerih del je dano spoznati tudi nam. Zato ni čudno, če je vsakdo kdaj sanjal o zvezdah in se spraševal, ali so tam daleč planeti, na katerih morda živijo nenavadna bitja? Poskušamo si predstavljati kako veliko je vesolje in kako bi potovali po njem. Zakaj to počnemo? Zato, ker radi potujemo po vesolju, tako kot mnogi radi potujejo po svetu zato, da ga bolje spoznavajo. Otvoritev nove astronomske opazovalnice je gotovo prijeten dogodek, ki bo mnogim omogočil zanimiva potovanja med zvezde. Kasneje pa še dlje, ko si bodo novi popotniki nabrali dovolj izkušnj in nove opreme, da se bodo lahko predajali užitkom dolgih potovanj."
Skozi krožek je šlo veliko odličnih nalog, dogodkov in zaslužnih dijakinj in dijakov: Žiga Budja, Matej Medved, Primož Dolenc, Marko Debeljak, Marko Giacomelli, Sanja Kmetec in Irena Mozetič (objavili prvi članek v Spiki, januar 1994), Stanka Magister, brata Matjaž in Andrej Koncilija, Tanja Benko, Gregor Zaletel, Peter Mihor, Ščuka Tomaž, Mitja Šiška, Jernej Vidmar, Matej Maček, brata Klemen in Anže Žagar, Gregor Vertačnik, Tomaž Goslar, Marko Cedilnik, Gregor Šekoranja, Gregor Goslar, Borut Wagner, Matija Kastelic, Dejan Kolarič, Klemen Blokar, Jure Cedilnik, Gašper Šušteršič, Andraž Petrovič, Damjan Šterk, itn - zadnji štirje dijaki so ogromno pomagali pri izgradnji observatorija in vložili veliko ur v astronomsko delo. Gregor Vertačnik je blestel na Messierjevih maratonih (drugo in tretje mesto v Višnjanu), Borut Wagner je programiral PC vodenje teleskopa, sedanja generacija se je izjemno izkazala z Internetnim prenosom prehoda Venere 2004 (sodelovali so: Klemen Blokar, Dejan Kolarič, Peter Mihor, Matija Kastelic, Gregor Vertačnik, Andrej Lajovic, Dunja Ropret, Matic Končan, tudi nekateri starši itn), vključili smo se v mednarodni projekt VT-2004 (na http://www.vt- 2004.org/ so objavili, kot edini skupini iz Slovenije, film prehoda Venere in Venero v turbulentnem ozračju), še bi morali naštevati. Naštevanje je nehvaležno, ker se zmeraj koga izpusti in naj nam odpusti, ker jih je bilo na desetine takih, ki so dali astronomiji veliko svojega časa in truda in jih nismo omenili. Marsikaj smo objavili v Spiki, nekaj pa tudi v ostalih revijah. Glede prenosa Venere, 8.6.2004, so bili zanimivi pozitivni odzivi, omenimo enega: "Date: Tue, 8 / Jun 2004 09:51:30 +0200 / Subject: ful dobro, da ste naredili tole animacijo Venere in sproten prikaz, svaka čast, LP, x, y fakulteta.". Na dan prenosa je bilo več kot 5000 povezav na našo domačo stran, absolutni rekord šole daleč za nazaj in naprej. Mnogi dijaki astronomi so si z raziskovalnim delom prigarali imenitne nagrade, poletne šole ZOTKS in univerze, strokovne ekskurzije doma in po svetu, celo čez lužo, šolske majske nagrade, nekateri so tudi prodali svoje izdelke (recimo animacije Petra Mihorja je odkupil časopis za tolmačenje znanosti - Kvarkadabra), rezultati so jim pomagali pri pridobitvi Zoisove štipendije, pri lastni uveljavitvi (Per Aspera Ad Astra.). Še bi lahko naštevali a vsega na tem mestu ne moremo zaobjeti.
Potrebno je omeniti, da je skozi šentviško šolo astronomije šlo na stotine dijakov in dijakinj, da so mnogi med njimi bili zelo uspešni na mednarodnih tekmovanjih, fizikalnih olimpijadah, da so postali dobri filmski režiserji, fiziki, kemiki, astronomi, strojniki, ekonomisti, pravniki, matematiki, zdravniki, jezikoslovci, zgodovinarji, podjetniki, veliko je meteorologov itn. Nekateri se vračajo nazaj, saj jih astronomija še zmeraj zanima kljub temu, da so že zaposleni. Žalostna je usoda bivšega dijaka Prudič Jožeta, našega zavzetega člana in člana ADJ, ki je kmalu po diplomi, leta 1997, tragično preminul v avtomobilski nesreči in počiva zraven gimnazije na šentviškem pokopališču, čisto blizu astronomskega observatorija.
Vsako človeško udejstvovanje, vsak projekt, je veriga znanih in neznanih dogodkov in ljudi iz
preteklosti in sedanjosti. Da nek proces steče, teče ali pa se nenadoma ustavi, je dovolj: majhen
dogodek, beseda, sprememba klime v družbi, trenutno počutje, bežno srečanje, drobna informacija
itn, vseh teh vplivov, dogodkov, "slučajev" ponavadi ne prepoznamo. Upajmo, da bodo zvezde še
dolgo naklonjene šentviškemu šolstvu in astronomiji.
Ljubljana, 7. avgust 2005
mentor prof. Zorko Vičar
RFC-822: Zorko.Vicar@guest.arnes.si