Astronomija na Gimnaziji Šentvid - Ljubljana, oziroma astronomija v Šentvidu, ima najverjetneje eno najstarejših tradicij v Sloveniji. Leta 1995 je Astronomski krožek Gimnazije Šentvid (AKGŠ) med prvimi v Sloveniji začeli postavljati lastno Internetno stran. Takrat smo želeli predstaviti tudi aktivnosti prejšnjih generacij. Na sami šoli nismo našli pisnega gradiva, ki bi nam lahko bilo v pomoč. Kako torej priti do informacij? Na razpolago smo imeli nekaj skromnega ustnega izročila, "arheološko" zapuščino na terasi šole - dva zapuščena observatorija in demoliran teleskop. Ta skromen nabor informacij smo objavili na Internetu. Trud je obrodil sadove. Prav Internetna stran nam je naknadno, kot čudežni medij, pomagala do zelo dragocenih informacij in relevantnega gradiva. Naš Internetni klic na "pomoč" in predstavitev dela zadnjih let sta privabila nekatere bivše dijake astronome in mentorje k sodelovanju. Tako smo po e-pošti prejeli kar nekaj dragocenih pričevanj o delu AKGŠ. Del gradiva smo preko Interneta izbrskali sami, dragocene pa so bile tudi informacije, ki smo jih dobili na informativnih dnevih od bivših dijakov, ki so sedaj že vpisovali svoje otroke ali vnuke v gimnazijo. Nekaj teh pričevanj in gradiva je tudi v tem prispevku.
Prispevek ima dva namena, prvi je kronološki pregled zgodovine astronomije na Gimnaziji Šentvid, drugi cilj pa je sama utemeljitev, zakaj je astronomija na Šentvidu preživela, oziroma, zakaj se sploh splača ukvarjati z astronomijo, kje je njen čar. Kaj torej pridobimo v času večletnega spremljanja dogajanja na nebu, predvsem nočnem? Nauk opazovanj je dvojen - zdi se, da začutimo nekdanjo neizbežno povezanost naših prednikov z dogajanjem na nebu in hkrati lažje dojamemo izvor danes samoumevnega koledarja, merjenja časa, moderne astronomije, znanstvene metode in predvsem logiko in pasti nebesne mehanike in geometrije. Za ilustracijo, prepričan sem, da bo za večino bralcev naslednji podatek zelo zanimiv, nov, čeprav bi ga morebiti že morali poznati. Ali vemo, zakaj ima teden 7 dni in koliko časa velja ta razdelitev, od kod imena dni? Razlog se skriva na nebu in človeški povezanosti z njim. Babilonci so teden vpeljali preko nebesnih teles in sicer na naslednji način: Skupaj s Soncem in Luno sestavlja pet planetov vidnih s prostim očesom sedem najsvetlejših periodično premikajočih se nebesnih teles glede na zvezde. Babilonci so jih imeli za božanstva, vsakemu izmed njih so posvetili en dan in so to brez konca ponavljali. Tako so ustvarili tudi našo nepretrgano verigo tednov. Sedanja evropska imena za dneve v tednu razodevajo, kateremu nebesnemu božanstvu je bil posvečen kateri dan v tednu. Nemški Sonntag ali angleški sunday nam pove, da je bila nedelja posvečena Soncu. Italijanska imena (pa tudi podobna francoska) lunedi, martedi, mercoledi, giovedi, venerdi razodevajo, da je bil ponedeljek posvečen Luni, torek Marsu, sreda Merkurju, četrtek Jupitru-Jovu, petek Veneri, angleški saturday pa kaže, da je bila sobota posvečena Saturnu. Pravijo, da so imeli tudi astronomski stolpi Babiloncev po sedem nadstropij. Še bi lahko naštevali zanimivosti, a to ni glavni namen tega prispevka.
Po uvodnih mislih se posvetimo zgodovini šentviške astronomije. Za srednješolsko astronomijo je značilno, da skozi čas zelo niha - lahko na hitro zaživi in kmalu zamre, nakar znova začne iz "nič". Veliko je odvisno od mentorjev, naklonjenosti šole, zgodovinskih danosti, tradicije, nekaj pa tudi od učencev. Slovenija je šla skozi težke zgodovinske čase, sisteme in vsa ta dogajanja se tudi močno poznajo v razvoju srednjega šolstva v Šentvidu in s tem astronomije.
Lega Šentvida in čas pred drugo svetovno vojno
Morebiti to obdobje direktno ne spada v ta pregled, a vsekakor ima odločilen vpliv na dogajanje v zadnjih 60-ih letih. Najprej nekaj besed o legi. Lega Šentvida pri Ljubljani je izjemna. Najbrž slučajno, ali pa tudi ne, leži točno na črti poletnega solsticija in Triglava. To pomeni, da Sonce zahaja na prvi poletni dan, gledano iz Šentvida, točno za Triglavom. Lahko bi tudi rekli, da se poletje začne takrat, ko Sonce zahaja za Triglavom. Ne ve se točno, a nekateri sklepajo, da je to tudi razlog, da so Aljažev stolp skovali in na Triglav ponesli prav kovači in vaščani Šentvida (7. avgusta 1895, načrt je izdelal kipar Anton Belec). Stolp je v bistvu Faradayova kletka - zaščita planincev pred strelami, še bolj varno pa je Staničevo zavetišče, na južni strani pod vrhom, tudi Aljaževo delo. Ravno, ko tole pišem, mineva 110 let od tega izjemnega dogodka, tako za planince kot za slovenstvo. Šentvid ima torej koledarsko in astronomsko "priviligirano" lego.
Zdaj pa nekaj slovenske "folklore". Zanimivo je tudi naslednje naključje. Na prelomu 19. in 20. stoletja so potekale žolčne debate, časopisna in politična kreganja o postavitvi škofijske gimnazije. Liberalci, s pisateljem Ivanom Tavčarjem na čelu, je nikakor niso marali v sami Ljubljani, da ne bi "kvarila" mladine, konzervativni tabor s škofom Jegličem se je zato odločil, da gimnazijo postavi v Šentvidu (no ja, današnji čas je po retoriki družbenega dialoga zelo podoben tistim časom izpred 100 let - upamo lahko, ali pa se trudimo, da bomo počasi le dosegli znano japonsko modrost, naj cveti sto cvetov). Prva gimnazija v Šentvidu pri Ljubljani je bila tako ustanovljena že leta 1901 (škofijska gimnazija), stavbo pa so dogradili leta 1905. To je bila takrat največja zgradba na Balkanu, bila pa je tudi prva gimnazija v Avstro-Ogrski monarhiji, kjer je pouk potekal popolnoma v slovenskem jeziku. Zelo smo bili presenečeni, ko nam je na informativnem dnevu leta 1994 eden izmed starejših obiskovalcev povedal, da so že pred drugo vojno v škofijski gimnaziji brusili zrcala in iz njih sestavljali teleskope. Iz povedanega lahko sklepamo, da je bila astronomija že takrat zelo razvita in prisotna med šentviškimi dijaki. Med drugo svetovno vojno je nemška vojska brutalno prekinila delo gimnazije in tudi po drugi vojni je stavbo gimnazije spet zasedla tuje govoreča vojska, tedaj jugoslovanska, zato so zgradili novo stavbo na Prušnikovi 98. Po osamosvojitvi - osvoboditvi Slovenije 1991, so dobili staro zgradbo spet nazaj prvotni lastniki in so zopet ustanovili klasično škofijsko gimnazijo. V Šentvidu imamo tako sedaj dve gimnaziji. Zanimivo je, da se tudi škofijska gimnazija še naprej ukvarja z astronomijo. Krožek tam vodi profesor latinščine Ralph Prausmüller, ki je včasih poučeval latinščino na Gimnaziji Šentvid. Tudi naša bivša računovodkinja Marta Medved, ki sedaj dela na škofijski gimnaziji, je za časa službovanja na Gimnaziji Šentvid zelo pomagala, da smo lahko leta 1994/95 dogradili observatorij in kupili spodoben računalniško voden teleskop MEADE LX200, 25cm, f/10. Tako ostajata ti dve ustanovi, vsaj simbolično, zgodovinsko in delno astronomsko v povezavi.
Astronomija po drugi vojni, Kunaverjevo obdobje (1957 - 1970)
Prvi zametki povojne astronomije na Gimnaziji Šentvid segajo v leto 1957, ko je znani naravoslovec Pavel Kunaver ustanovil astronomski krožek in začel z gradnjo observatorija na terasi šole. Kunaver je izdelal tudi prvo slovensko vrtljivo zvezdno karto, zraven je priložil knjižico z opisom ozvezdij. Jezik, v katerem opisuje nebesna telesa, je nadvse prikupen in slikovit arhaičen. Vsi njegovi krožkarji imajo na prof. Pavla lepe spomine, saj je mlade navduševal tako za astronomijo kot za naravo nasploh. Nekaj besed o Kunaverju. Pavel Kunaver je bil kot predmetni učitelj geografije, zgodovine in slovenščine in pedagoški svetnik priznan slovenski pedagog. Poleg tega je bil planinski in poljudno znanstveni pisatelj in amaterski slikar, fotograf, alpinist, jamar in krasoslovec, skavt in tabornik, astronom ter zagovornik varstva narave. Napisal je 36 knjig, med njimi nekaj prevodov, ter več sto strokovnih in poljudnih člankov s področja krasoslovja, astronomije, geografije, planinstva, varstva okolja, skavtstva in taborništva. Pavel Kunaver je leta 1910 najprej končal Državno učiteljišče v Ljubljani, nato je do 1919 služboval v osnovnih šolah na Viču in v Spodnji Šiški. Vmes je od 1912 do 1913 opravil tečaj za meščanskošolske učitelje, nato je od 1913 do 1914 obiskoval učiteljsko akademijo na Dunaju ter je hkrati eno leto izredno študiral geografijo na dunajski univerzi. V letih 1917-1918 je bil v vojaški skupini za raziskovanje jam v Trnovskem gozdu. Po 1. svetovni vojni je poučeval geografijo na 2. meščanski šoli v Spodnji Šiški (1919-1929), nato je postal ravnatelj meščanske šole v Zg. Šiški (1929-1945). Po 2. vojni je poučeval geografijo na Klasični gimnaziji (1945-1961) in nato astronomijo na gimnaziji v Šentvidu pri Ljubljani (1961-1970). Pavlu Kunaverju so rojenice položile v zibko tri velike ljubezni: ljubezen do gora, do Krasa in jam in ljubezen do zvezd oziroma do astronomije. To je bila z eno besedo ljubezen do narave, ki pa je ni samo občudoval, ampak jo je znal tudi narisati in opisati. Imel pa je še eno posebno lastnost, za vse, kar se mu je zdelo poučno, zanimivo in lepo, je znal navdušiti vso svojo okolico, zlasti pa mladino, ki jo je še posebej imel rad. Pavel Kunaver je kupil teleskop refraktor, nikoli pa ni zanj dokončal observatorija na terasi Gimnazije Šentvid, zakaj - ni znano.
Sedaj pa nekaj misli astronoma, bivšega dijaka Ludvika Jevšenaka, ki v prvi e-pošti pravi: "Z zadovoljstvom sem prebral Internetno stran o astronomih na Gimnaziji Šentvid. Ker sem bil pobudnik in soustanovitelj tega krožka skupaj z g. Pavlom Kunaverjem (in imam iz tistega časa tudi nekaj fotografij), me seveda veseli, da delo nadaljujete in Vam čestitam. Všeč mi je Vaša podjetnost, ki je bila za to delo zmeraj potrebna, kar dokazujejo pridobitve, ki jih navajate. Kolikor Vas zanima kaj več iz začetka in preteklosti tega krožka, mi prosim sporočite po elektronski pošti (ludvik.jevsenak@siol.net)!" Korespondenca je tako stekla in Ludvik nam je poslal enkratno fotografsko gradivo, ki predstavlja dragoceno dokumentacijo tistega časa (astronomska oprema, dijaki, obleke, frizure, izrazi na obrazih itn, moč črno-bele fotografije je izjemna). Takrat je prof. Pavlu Kunaverju in dijaku Ludviku zelo pomagal ravnatelj g. Stane Medved, ki je omogočil nakup teleskopa. To je bil zelo kvaliteten refraktor z objektivom premera 100 mm, s kar petimi navadnimi okularji in dodatnim terestričnim okularjem. Teleskop je bil nekaj časa v kabinetu nove gimnazije - gospod Ludvik je začel obiskovati gimnazijo še v poslopju sedanje škofijske gimnazije, nakar so se preselili na sedanjo lokacijo - Prušnikova 98. Ravnatelj mu je omogočil dostop do teleskopa preko hišnika Viktorja. Nekaj časa je opazoval kar z balkona ravnateljevega kabineta. Gospod Ludvik pravi, da posebnega seznama članov krožka najverjetneje ni več, če je sploh uradno obstajal. Tudi glede programa dela velja, da najbrž ni bil nikoli uradno napisan, pač pa ga je oblikoval g. Pavel Kunaver sam tako, da je dijakom v učilnici razlagal osnovna spoznanja o vesolju (jih včasih dopolnil s svojimi življenjskimi spoznanji o ljudeh!), potem pa ob teleskopu teorijo še praktično preizkusil s poznavanjem ozvezdij, s posebnostmi, ki jih je mogoče v ozvezdjih najti itn.
Takrat so tudi začeli z astrofotografijo. Luno so poskušali posneti z navadno Leica fotokamero in s preizkušanjem različnih osvetlitev, fokusiranja itd. Gospod Ludvik pravi, da je bilo delo popolnoma amatersko. Ni točno znano ali je Luno posnel Jure Pervanje (sedanji režiser, takrat član krožka) ali on (Ludvik Jevšenak). Vendar kot pravi gospod Ludvik, to ni pomembno. Gospod Ludvik še danes ostaja zvest astronomiji, seveda kot amater.
Obdobje 1970 - 1989
To obdobje zaznamujeta dve pričevanji bivših dijakov, Andreja Moharja in Roberta Fonde. Gospod Andrej Mohar takole pripoveduje: "Slučajno sem na internetu našel Tvojo spletno stran in pošiljam dopolnitev zgodovine Krožka. Na Gimnaziji sem bil v letih 1977-80 in lahko povem za to obdobje, kaj več pa seveda ne. Vsa ta leta od jeseni 1977, ko je pobudo za ponovno oživitev dal profesor Kodelja, je krožek deloval, in sicer VSAK teden brez prekinitev. Ni bilo tedna, da se ne bi sestali! Pogosto je bilo na krožku 20, včasih celo 30 obiskovalcev. Rednih članov je bilo konstantno okoli 10. Leta 1978 smo postavili leseno opazovalnico velikosti 2m x 2m s streho, ki se je odpirala, notri je bil 80 mm ruski teleskop. Na krožek so prihajali celo dijaki drugih gimnazij (npr. pedagoške) in člani nastajajočega društva Javornik. V letih 78, 79 80 sem neformalno vodil krožek, čeprav je bil formalno zadolžen mentor, ki pa je bil velikokrat zadržan. Krožkarjem je predavalo tudi nekaj zunanjih predavateljev (dr. Čadež itn.). Izvedli smo več opazovanj meteorskih rojev, organizirali smo prvo javno opazovanje na strehi gimnazije (objavljeno v časopisih), največ smo opazovali Sonce, ukvarjali smo se z astrofotografijo, čeprav s skromnimi rezultati zaradi nemogočih pogojev (osvetljena Celovška cesta, slabi teleskopi brez vodenja). Naš član Fonda Robert je 2 leti vodil osebni dnevnik krožka, v katerem je popisal večino dogodkov in to je morda najbolj sistematično in tudi najbolj estetsko delo, ki sem ga videl pri kateremkoli astronomu amaterju v Sloveniji. Vzorno delo, slučajno je ta dnevnik pri meni, žal pa Roberta nisem videl že 20 let. Po mojem odhodu iz Gimnazije je bil aktiven vodja Aram Karalič itn. Upam, da dopolniš že tako bogato zgodovino krožka. Veliko uspeha pri delu in tudi osebno."
Gospod Robert Fonda pa takole poroča po e-pošti: "Pozdravljen. Na internetu sem zasledil, da pišete kroniko zgodovine astronomskega krožka. Vesel sem, da se je nekdo lotil s tako vnemo tudi zgodovine in verjamem, da krožek tudi v sedanjosti deluje še bolj zagnano. Čeprav to ni zelo pomembno, pa bi vseeno rad opozoril, da sem bil tudi sam kot dijak te gimnazije 2 leti vodja tega krožka. Vodenje sem prevzel od starejšega kolega Andreja Moharja (potem, ko je zaključil šolanje na gimnaziji), ki me je za astronomijo tudi navdušil. Ko sem gimnazijo zaključil sam, pa sem ključe in vodenje krožka predal Aramu Karaliču. V tem času je krožek obiskovalo okoli 10 dijakov, s katerimi smo skupaj opazovali lepote vesolja. Če se prav spomnim, smo takrat uporabljali 2 teleskopa refraktorja 10 cm (en je bil še od pokojnega prof. Kunaverja). Od Astronomskega društva Javornik, pa smo si občasno sposodili reflektorski teleskop (če se prav spomnim, je bil to Celestron 8)."
V tem času je, vsaj formalno, bilo kar nekaj profesorjev zadolženih, da astronomijo ohranijo pri življenju. Po odhodu Pavla Kunaverja, so astronomski krožek do prve polovice 80-ih let, vodili dijaki in profesorji Gimnazije Šentvid. Preostalo obdobje, večji del 80-ih let, pa je krožek vodil zunanji mentor Aram Karalič - še danes aktiven član takrat edinega slovenskega Astronomskega društva Javornik. Zob časa in talentirani dijaki so z leti precej poškodovali Kunaverjev refraktor, zato so dali na staro "Kunaverjevo" stojalo novo cev, tokrat reflektor tipa Newton. To je bila takrat zelo popularna uspešnica tovarne Vega, AT140 (astronomski teleskop, premer ogledala 140 mm). Relativno poceni optični komplet AT140 je naredil opazovalno astronomijo bolj dostopno takrat še redkim amaterjem. Z nekaj sreče je ta kombinacija stojala in optike na šoli preživela vse do danes.
Obdobje 1990 - 2005, dograditev observatorija, nakup računalniško vodenega teleskopa
To je obdobje, ko smo astronomijo navidezno začeli iz nič, a so slučajno najdeni "arheološki" ostanki prejšnjih generacij omogočili kvalitetno nadaljevanje izjemno stare tradicije šentviške astronomije. Ker to obdobje najbolje poznam, saj sem mentor astronomskega krožka že od leta 1990, bo to poglavje nekoliko obširnejše.
Leta 1990 smo ponovno začeli z delom, a brez praktičnih izkušenj in vedenja, da na šoli sploh obstaja kakšna oprema ali observatorij. Bili smo teoretiki, počeli smo to, kar nas je naučila univerza (osnovna in srednja šola nas nista kaj dosti): fizika vesolja, teorije, črne luknje, debate, izpeljave, računi, geometrija itn. Čez dobro leto v enem izmed gimnazijskih hodnikov slučajno najdem(o) neko napravo, ki bi lahko bila Newtonov teleskop (brez iskala, okular je bil popolnoma razstavljen na eni izmed miz). To je bil Kunaverjev teleskop z že omenjeno naknadno dodano optično cevjo AT140, ki so ga vrli dijaki dodobra obdelali. Nihče od nas ni imel še nikoli v rokah take naprave in najprej smo jo teoretično obdelali (kako se sestavi in kam se vstavi okular, kako se ostri, kako se premika cev, vse je bilo prašno, skozi okular smo videli nesnago na optiki, kot da bi skozi mikroskop opazovali mikrobe), nato pa smo začeli iz učilnice opazovati grmovje okrog šole, električne žice, izolatorje itn. Ker so nam nekateri (ne tako neznani astronomi amaterji) povedali, da se iz Ljubljane tako rekoč nič ne vidi na večernem nebu, smo kar nekaj časa oklevali z opazovanji neba, ostali smo pri "grmovju". Vendar smo končno le preslišali te, najbrž dobronamerne "strokovne" nasvete in februarja leta 1992 iz učilnice opazovali velikanko Luno (na žalost polno in nas ni očarala) in hkrati teleskop (z malo upanja) usmerili še v neko zelo svetlo piko na jugovzhodnem delu neba. Teleskop ni imel iskala in prvič sploh nismo pomislili, da bi polarno os usmerili proti Severnici (za zemeljske mirujoče objekte je bilo to nepomembno). Najboljši "namerilec" cevi brez iskala je bil Žiga Budja, ki je tudi odlično zaznaval podrobnosti. Glej ga zlodja, v okularju smo zagledali kar velik krogec (to ni bila zgolj svetleča pika, ni bila zvezda), zraven pa smo opazili tudi neke pikice "zvezdice", ki so nas presenetile, ker so bile poravnane v vrsto. Kaj je zdaj to? Na opazovanje skozi teleskop se moraš tudi privaditi, podobno kot recimo na prva očala. Človek ob takih trenutkih potegne iz spomina vse živo in nekako se nam je svitalo, da smo že nekje slišali o planetu Jupitru in njegovih lunah. Kako preveriti in se prepričati kaj smo videli, o imenu ozvezdja se nam še sanjalo ni? V reviji Proteus so bile nekje na koncu tudi informacije o večernem nebu, efemeride. Tam je pisalo, da se na večernem nebu, na jugovzhodu, v ozvezdju Leva nahaja Jupiter. Na Trubarjevi ulici smo kupili Kunaverjevo zvezdno vrtljivo karto, se naučili primerjati karto z nebom, ozvezdja Leva nam ni bilo težko prepoznati, vse se je ujemalo. Opazovali smo torej največji planet našega Osončja, Jupiter, z Galileijevimi lunami, našega gravitacijskega angela varuha. To je bil res velik trenutek za nas. Torej se tudi iz mesta da opazovati nebesna telesa. Delo je sedaj teklo veliko bolj optimistično in praktično. Takoj smo "pogruntali", da je polarno os potrebno usmeriti proti severu, da potem samo z vijakom na ekvatorskem obroču enostavno sledimo navideznemu vrtenju neba. Izjemen optik iz Savelj, gospod Marjan (in gospa Albina) Tratnik nam je podaril nekaj leč, ki jih je oče Marka Giacomellija kvalitetno vgradil v iskalo. V iskalu smo kar iz tanke žice naredili nitni križ v ravnini gorišča okularja. Sedaj smo hitreje in enostavneje iskali.
Šele leta 1992/93 nam je šola razkrila uporabnost in zgodovino šolske terase. To je bil za nas pravi muzej. Na terasi šole sta samevala kar dva, že omenjena, dodobra neuporabna in zdelana observatorija, a o tem več na Internetu. Sedaj smo še lažje opazovali, terasa je namreč dvignjena nad okoliško razsvetljavo. V Proteusu smo tudi prebrali, da se Saturn nahaja v ozvezdju Kozoroga, spomladi viden v jutranjih urah. Ker nismo verjeli, da ga bomo sploh našli in kaj pametnega videli, se nismo odločili za opazovanja v mrzlih jutranjih urah, ampak smo počakali do poletja. Poleti 1992 smo torej začeli še z opazovanji Saturna. Ozvezdje Kozoroga se v mestni svetlobi težko opazi, sploh, če si začetnik, a ker smo prebrali, da je Saturn zvečer na južnem nebu, smo teleskop usmerili v najsvetlejšo piko na južnem nebu. Neverjetno, nekaj podobnega, kot da te iz okularja opazuje nebeško oko - ali je Saturn v okularju, ali je to morebiti optična napaka, to so bili prvi občutki. Obročki so se tudi v našem starem Newtonu zelo dobro videli, bili smo fascinirani. Slika v teleskopu je bila namreč boljša od fotografij v knjigah, kmalu smo tudi spoznali zakaj. To je bila končna potrditev, da tudi mesto nudi še znosne pogoje za učenje astronomije. Zakaj smo bili fascinirani? Dijaki so imeli za sabo že okrog deset let šole, jaz sem bil v Kristusovih letih in imeli smo občutek, kot ga ima še danes večina ljudi, da bi nam pa ja v šoli, v vseh teh letih pokazali planete, če to ne bi bilo strašno zapleteno in najbrž laiki tako in tako ne bi kaj prida videli, razločili v okularju. Ob pogledu na nebo in v okular pa smo spoznali, da osnovna opazovanja sploh niso zelo zapletena, in da so podobe planetov v povprečnem teleskopu izjemne. Človek se čuti ob takih trenutkih, s strani šolskega sistema, kar malo izigran. V zimi 1992/93 smo opazovali še Mars v Dvojčkih in njegovo izrazito plesanje po nebu, retrogradno gibanje, ki je posledica Zemljinega prehitevanja po "levi". Pentljasto Marsovo pot smo ročno vnašali na fotokopirane zvezdne karte. Sedaj smo se lažje vživeli in razumeli čase, ko so obstajale dileme o razlogih "čudnega" gibanja planetov, dileme, kdo miruje in kdo potuje, v Ptolemejev sistem, v Kuzanskega, v Kopernika, v občutke Galileija, ko je usmerjal teleskop v planete, v težave Tycha Braheja, ki ni vedel, kaj naj bi počel z lastnimi zelo natančnimi meritvami gibanja Marsa in jih je hvala Bogu, pred smrtjo, izročil Johannesu Keplerju. Kepler je z geometrijsko analizo meritev, z ogromno truda, izpeljal bistvo, danes nepogrešljive, nebesne mehanike. Kepler, z nebesno mehaniko, predstavlja izjemen mejnik v zgodovini naravoslovja, a nekako ostaja v ozadju "velikih" imen, ki jim je dodobra postlal posteljo, imenovano znanost. Gravitacijski zakon je bil namreč preko ovinkov izpeljan iz njegovih zakonov in tudi napovedovanje dogodkov na nebu je bilo s Keplerjem rešeno. Od takrat naprej znamo napovedovati poti in prehode planetov, kometov, asteroidov, danes poti raket, satelitov itn. To je izjemno delo enega človeka, seveda ob pomoči Brahejevih natančnih meritev. Zakaj je Kepler v ozadju? V zapletenih časih je bil dokaj nekonfliktna pridna povezovalna oseba, lahko bi nam bil vzor. Pa ne zato, ker je nekonfliktnost zmeraj ustrezna drža na izzive časa, ampak ker je v danem trenutku, ko bi (so) mnogi nasedli pastem časa, potegnil iz arzenala možnosti tako človeški kot znanstveni maksimum. Skrivnostna je tudi zgodba med Keplerjem in Galileijem glede dobave teleskopa. Še beseda o povezanosti Slovencev z dvema velikanoma astronomije. Nikolaj Kuzanski je leta 1458 obiskal Bled (tudi) z namenom, da pospeši razvoj kraja. Kepler pa je v času kuge poučeval v bližnjem štajerskem Gracu. No, zdi se, da smo nekoliko zašli od osnovne teme tega prispevka - pa ni čisto tako. Astronomija na srednji šoli lahko namreč preko opazovanj podpre in hkrati odpre mnoge dileme naravoslovja, znanosti iz preteklosti, sedanjosti in bodočnosti. E pur si muove - ni samoumevna trditev, sploh če se sam ne prepričaš. Vrnimo se k zgodovini astronomije na Šentvidu.
Po prvih korakih ponovne oživitve krožka smo želeli obiskati vsaj eno astronomsko naravoslovno noč (koncesijo zanjo je takrat imelo društvo UAD, s katerim smo pozneje pogodbeno celo nekaj časa sodelovali, tabori itn), pa so organizatorji zmeraj jamrali, da je problem Luna, enkrat mentorji, drugič vreme, enkrat je že cel razred imel s sabo "rukzake" s čajem, sendviči in oblekami, pa spet ni bilo nič. Tako smo še zmeraj ostajali sami, sami z radovednostjo, s skromno literaturo, s staro opremo in z izkušnjami, ki smo si jih bolj po sreči kot po pameti počasi pridobivali. Želeli smo, da nas kdo pouči obrti opazovanj in to nekje, kjer ni mestnih luči, pa se je zgodilo, da smo na koncu morali mi kazati lepote neba tistim, ki so nas za to prosili. Mi nismo komplicirali, na jasnem nebu je zmeraj kaj zanimivega. Občasno smo obiskovali predavanja, takrat že dveh društev, Javornik in UAD, a na opazovanja zunaj Ljubljane se nam kar nekaj časa ni uspelo prebiti. To je bil čas, ko še ni izhajala astronomska revija Spika.
V letih 1991-1993-1995 so stvari v Sloveniji izjemno napredovale, izjemna dinamika. Dobili smo svojo državo, odprto v svet, ustvarjalne energije so se sprostile, čeprav tega danes eni nočejo videti. Na področju astronomije so, po začetku izhajanja Spike leta 1993 - izjemno dejanje urednika fizika Bojana Kambiča - začela rasti nova astronomska društva, tabori, novi krožki. Po razširitvi Interneta po Sloveniji, leta 1995, pa je astronomija prihajala na velika vrata tako rekoč v vse izobraževalne ustanove in kmalu tudi v domove nas navadnih smrtnikov. Astronomski krožek je že konec leta 1995 naredil svojo preprosto astronomsko stran, to se nam je zdelo takrat izjemno imenitno. Postali smo del svetovne mreže. Bili smo med prvimi in pozitivne posledice še danes čutimo - če namreč v iskalnik Google napišete astronomski krožek, bodo prvi zadetki vodili do Astronomskega krožka Gimnazije Šentvid Ljubljana. V letu 1993 smo s pomočjo Nine Justin (članica društva UAD), študirala je v Denverju, v ZDA naročili zaresen teleskop MEADE LX200, 10 palcev, f/10. Prejeli smo ga komaj leta 1994, težave na carini (pomagala nam je prof. Milena Sevšek in gospod Benko). Na tem mestu se moramo zahvaliti šoli, ravnatelju gospodu Juretu Grgureviču in pomočniku (sedaj ravnatelju) gospodu mag. J. Erkerju in predvsem takratni čudoviti računovodkinji Marti Medved, ki nam je tako finančno in moralno stala ob strani. Brez nje ne bi bilo novega teleskopa in posledično dograditve Kunaverjevega observatorija 1994. Pri dograditvi observatorija je bilo potrebno na teraso znositi kar nekaj kubikov opeke in drugega materiala, mnogi profesorji, posebej fiziki (prof.: Niko Kastelic, Goran Mitrovič, Edvard Hubat), so učencem dovolili, da so na teraso tovorili opeke in tako omogočili starejšima zidarjema, da sta nemoteno izvajala dela. Elektriko je odlično inštaliral priden sodelavec Martin Tegelj, ki je pozneje tudi pomagal pri risanju uspešne vrtljive zvezdne karte. Še nekaj informacij o teleskopu. MEADE LX200 je računalniško voden teleskop tipa Schmidt-Cassegrain, kar pomeni, da mu zrcalo nekoliko pleše, da slika ni tako kvalitetna kot pri refraktorjih itn, a glede na to, da nam elektronika in teleskop delujeta brez okvar že 11 let (pozimi teleskop prenaša - 20 in poleti + 50 stopinj C, topla greda, udare strel, velike razlike v vlagi itn), je bila to dobra naložba. Glede na trume dijakov, ki so šle čez to napravo, je neprekinjeno delovanje pravi čudež. Vse to dogajanje, vztrajno diplomatsko lobiranje za nakup opreme, nam je omogočilo tudi izdelovanje raziskovalnih nalog, po eno na leto. Večina raziskovalnih nalog je bila uvrščena na prva mesta v svojih skupinah. Trudili smo se, da so bile naloge res izdelek našega znanja, opreme, časa, kar pri mnogih raziskovalnih nalogah ni pravilo. Kdor spremlja raziskovalno delo srednješolcev, lahko opazi, da so prenekatere naloge delo inštitutov in staršev, kjer so dijaki le obrobni akterji. V te namene smo hodili celo na domove in dijakom inštalirali programsko opremo, za dostop do Interneta (se spomnite Windowsov 3.1 in Trumpet Winsocka za ppp dostop do medmrežja, takrat je ARNES naredil veliko delo, ko je dijakom podeljeval "račune"). Omenimo naj zelo odmevno nalogo z naslovom Zvezdna spektrometrija. Matija Kastelic se je z nalogo Zvezdna spektrometrija po nerazumevanju na šoli, vseeno udeležil državnega srečanja mladih raziskovalcev in tam zmagal. Bil je ocenjen kot najboljši v svoji skupini. Dobil je tudi posebno nagrado. ZOTKS (Zveza za tehnično kulturo Slovenije) ga je tudi, skupaj še z dvema nalogama, izbrala za evropsko srečanje mladih raziskovalcev, Eucontest - september 2003, Budimpešta. Mednarodna komisija vsaj treh članov ga je na evropskem srečanju uvrstila med prvih dvajset in za nagrado je dobil enotedensko udeležbo na astronavtskem kongresu v Kanadi ("The European Space Research and Technology Centre in Noordwijk, the Netherlands", International Astronautical Federation Congress, destinacija Vancouver - Canada).
Od 24. do 26. marca 1995 smo s pomočjo profesorice slovenščine gospe Ane Merljak organizirali strokovno ekskurzijo v Frankfurt. V Frankfurt nas je povabil Jože Plohl, ki je bil tudi sam član krožka Pavla Kunaverja. Jože je zelo aktiven član zvezdarne v Frankfurtu in je navdušil za astronomijo tudi mnoge naše zdomce. Gospod Jože dela v tovarni, ki sodeluje z NASA-o. Poleg zvezdarne smo si ogledali tudi privatni observatorij na Heppenheim-u blizu Mannheim-a. Bili smo presenečeni nad opremo, ki je ne zmore cela Slovenija.
Vključili smo se tudi v mednarodni Internetni projekt AOL (Astronomy On-Line).
Začel se je spomladi 1996 in se vsaj za nekaj časa končal
s tako imenovanim vročim tednom, 22. novembra 1996,
ko je potekal tudi projekt The European Week for
Scientific and Technological Culture 1996. V projekt
AOL je bilo sprejetih okrog 5000 udeležencev , 720
skupin iz 39 držav z vseh celin. Jedro so tvorile evropske države.
Leta 1999 smo končno prejeli CCD kamero, leta 2004 pa še web
kamero. CCD kamera nam je podaljšala pogled daleč v vesolje,
hkrati pa smo z njo lahko potrdili nekaj nov, predvsem pa
supernov, ocene sija katerih občasno objavimo na ISN strani.
CCD kamera nam je s svojo občutljivostjo do magnitude 17, naš
25 cm-ski teleskop navidezno povečala na 100 cm-skega (1 m). S
tem se je naša astronomska zenica povečala na 1 m. Čeprav so
CCD posnetki šibkih objektov prikazani z elektronsko sliko, pa
je bilo veselje nad prvimi posnetimi supernovami podobno kot
pri vizualnem opazovanju. Supernove so dejansko gravitacijsko
nuklearne "kovačnice" težkih elementov, brez katerih ni
življenja na Zemlji, ni živali ni ljudi, ni nas. Iz strašne
eksplozije, "smrti" neke zvezde nastane nekaj, kar je nujni
del življenja. Zanimivo je, da nas o izvoru težkih elementov
ni nihče poučil, a danes ni nič drugače. Supernove imajo tudi
velik pomen, kot standardni nebesni "svetilniki" (supernove
tipa Ia), pri določanju razdalj v vesolju in s tem posredno
tudi gostote vesolja, kar je odločilno za bodočnost, dinamiko
vesolja. Krasno je, da danes tehnologija za 1000 evrov ali
nekaj več, omogoča amaterjem, da se ukvarjajo tudi s takimi
zapletenimi meritvami. Seveda je CCD kamera skriti adut
mnogih, da se tudi v Sloveniji vpišemo na listo tistih, ki so
odkrili supernovo ali komet. Mi seveda nismo zelo pridni
iskalci supernov, a zaupamo v ostale astronome. Upamo, da se
bo kmalu zgodilo.
Obiskal nas je tudi dr. Dušan Petrač, zaposlen v Jet Propulsion Laboratoryju. JPL enota California Institute of Technology - to je glavno raziskovalno in razvojno središče Nase. Ukvarja se z raziskovanjem Osončja, opazovanjem Zemlje, astrofizikalnimi raziskavami in tehnološkim razvojem. Predaval nam je 5.10.2000, predstavil je svoje delo in bodoče načrte NASAe. Za zahvalo je prejel raziskovalno nalogo Gregorja Vertačnika (Sončeva aktivnost), hkrati pa sta mu Gregor Šekoranja in Gregor Goslar predstavila nalogo Jupiter in Saturn - CCD animacije vrtenja in relativno premikanje na nebu.
Prispevki o našem delu so bili objavljeni v posebni številki Heureke, šolskega strokovnega glasila Gimnazije Šentvid, posvečeni 32. srednješolskemu državnemu tekmovanju iz fizike, leto 1994. Prispevki: Astronomija v srednjih šolah - Dr. Andrej Čadež, Astronomija na Gimnaziji Šentvid - profesor Zorko Vičar in dijak Marko Giacomelli, Foucaultovo nihalo - izdelano in predstavljeno na tekmovanju s strani Medved Mateja in Debeljak Marka. Ob dograditvi observatorija nam je, med drugim, prof. Andrej Čadež zapisal: "Koliko je astronomije v naših srednjih šolah? Toliko, kot jo tja zanesejo navdušeni učitelji fizike in toliko, kot je zahtevajo radovedni dijaki, ki bi radi vedeli, kako se svet vrti. Nekaj privlačnega je na astronomiji. Uči nas, da je mogoče razumeti kako se obnašajo in kako živijo svetovi, ki so nepredstavljivo večji od naše Zemlje. Uči nas, kako majhen in kako izjemen planet je Zemlja. Pripoveduje nam o tem, da je naša zgodovina samo majčken, majčken del zgodovine načega planeta, ta pa je skoro neskončno majhen prašek v velikanskem vesolju, ki se razširja in spreminja pa zakonih, katerih del je dano spoznati tudi nam. Zato ni čudno, če je vsakdo kdaj sanjal o zvezdah in se spraševal, ali so tam daleč planeti, na katerih morda živijo nenavadna bitja? Poskušamo si predstavljati kako veliko je vesolje in kako bi potovali po njem. Zakaj to počnemo? Zato, ker radi potujemo po vesolju, tako kot mnogi radi potujejo po svetu zato, da ga bolje spoznavajo. Otvoritev nove astronomske opazovalnice je gotovo prijeten dogodek, ki bo mnogim omogočil zanimiva potovanja med zvezde. Kasneje pa še dlje, ko si bodo novi popotniki nabrali dovolj izkušnj in nove opreme, da se bodo lahko predajali užitkom dolgih potovanj."
Skozi krožek je šlo veliko odličnih nalog, dogodkov in zaslužnih dijakinj in dijakov: Žiga Budja, Matej Medved, Primož Dolenc, Marko Debeljak, Marko Giacomelli, Sanja Kmetec in Irena Mozetič (objavili prvi članek v Spiki, januar 1994), Stanka Magister, brata Matjaž in Andrej Koncilija, Tanja Benko, Gregor Zaletel, Peter Mihor, Ščuka Tomaž, Mitja Šiška, Jernej Vidmar, Matej Maček, brata Klemen in Anže Žagar, Gregor Vertačnik, Tomaž Goslar, Marko Cedilnik, Gregor Šekoranja, Gregor Goslar, Borut Wagner, Matija Kastelic, Dejan Kolarič, Klemen Blokar, Jure Cedilnik, Gašper Šušteršič, Andraž Petrovič, Damjan Šterk, itn - zadnji štirje dijaki so ogromno pomagali pri izgradnji observatorija in vložili veliko ur v astronomsko delo. Gregor Vertačnik je blestel na Messierjevih maratonih (drugo in tretje mesto v Višnjanu), Borut Wagner je programiral PC vodenje teleskopa, sedanja generacija se je izjemno izkazala z Internetnim prenosom prehoda Venere 2004 (sodelovali so: Klemen Blokar, Dejan Kolarič, Peter Mihor, Matija Kastelic, Gregor Vertačnik, Andrej Lajovic, Dunja Ropret, Matic Končan, tudi nekateri starši itn), vključili smo se v mednarodni projekt VT-2004 (na http://www.vt-2004.org/ so objavili, kot edini skupini iz Slovenije, film prehoda Venere in Venero v turbulentnem ozračju), še bi morali naštevati. Naštevanje je nehvaležno, ker se zmeraj koga izpusti in naj nam odpusti, ker jih je bilo na desetine takih, ki so dali astronomiji veliko svojega časa in truda in jih nismo omenili. Največ je bilo Markov in Gregorjev 8, kar se da razložiti - etimologija po domače - Gregor gre gor - v vesolje. Marsikaj smo objavili v Spiki, nekaj pa tudi v ostalih revijah. Glede prenosa Venere, 8.6.2004, so bili zanimivi pozitivni odzivi, omenimo enega: "Date: Tue, 8 / Jun 2004 09:51:30 +0200 / Subject: ful dobro, da ste naredili tole animacijo Venere in sproten prikaz, svaka čast, LP, x, y fakulteta.". Na dan prenosa je bilo več kot 5000 povezav na našo domačo stran, absolutni rekord šole daleč za nazaj in naprej. Mnogi dijaki astronomi so si z raziskovalnim delom prigarali imenitne nagrade, poletne šole ZOTKS in univerze, strokovne ekskurzije doma in po svetu, celo čez lužo, šolske majske nagrade, nekateri so tudi prodali svoje izdelke (recimo animacije Petra Mihorja je odkupil časopis za tolmačenje znanosti - Kvarkadabra), rezultati so jim pomagali pri pridobitvi Zoisove štipendije, pri lastni uveljavitvi (Per Aspera Ad Astra.). Še bi lahko naštevali a vsega na tem mestu ne moremo zaobjeti.
Naš astronomski observatorij spada na seznam zaščitenih observatorijev, kar pomeni, da bi morali vsi posegi v okolici upoštevati standarde čim manjšega svetlobnega onesnaženja, glej: http://astro.ago.uni- lj.si/comets/DSSi/Amaterski_observatorij.htm.
Vse ostale podrobnosti (astrofotografije planetov, meglic,
Lune, Sonca, mrkov, kometov, supernov, raziskovalne naloge, statistike,
članke, internetne objave, opremo, projekte, 1999 smo priredili tudi seminar
za učitelje, udeležbe na astronomskih srečanjih, že od leta 1996, z določenimi prekinitvami,
gostimo tudi Univerzo za tretje življenjsko obdobje, itn) si lahko ogledate
na domači strani AKGŠ:
http://www2.arnes.si/~gljsentvid10/.
Potrebno je omeniti, da je skozi šentviško šolo astronomije šlo na stotine dijakov in dijakinj, da so mnogi med njimi bili zelo uspešni na mednarodnih tekmovanjih, fizikalnih olimpijadah, da so postali dobri filmski režiserji, fiziki, kemiki, astronomi, strojniki, ekonomisti, pravniki, matematiki, zdravniki, jezikoslovci, zgodovinarji, podjetniki, veliko je meteorologov itn. Nekateri se vračajo nazaj, saj jih astronomija še zmeraj zanima kljub temu, da so že zaposleni. Žalostna je usoda bivšega dijaka Prudič Jožeta, našega zavzetega člana in člana ADJ, ki je kmalu po diplomi, leta 1997, tragično preminul v avtomobilski nesreči in počiva zraven gimnazije na šentviškem pokopališču, čisto blizu astronomskega observatorija. Namerno zaključimo na nekoliko patetičen način, ki kaže na to, kako pomembno lahko vpliva astronomija na zavest človeštva, na zavedanje samega sebe in sveta.
Zdi se, da smo Ljudje le bežen trenutek v času Vesolja, tako neznatni, pa vendar, ko gledamo v zvezdno Nebo, gledamo milijarde let v preteklost in hkrati napovedujemo dogodke milijarde let v prihodnost, ko našega rodu morebiti več ne bo, ko se bomo vrnili nazaj med zvezdni prah* Ljudje marsičesa ne razumemo, se sprašujemo o smislu lastnega bivanja, se zavedamo ponavadi z grenkobo v srcu - svoje lastne minljivosti in končnosti, pa vendar se zdi, da ima vse smisel, še več, predrzno celo pomislimo, da Vesolje skozi Človeka osmišljuje samo sebe* Tudi če tega ne moremo dokazati, je ta misel, ta skrivnost, morebiti vredna Življenja* Bodimo Otroci, glejmo v Nebo*
Pregled šentviške astronomije seveda ni popoln, vmes so seveda bile krize, polena, tudi družine astronomov so zelo obremenjene itn.
Vsako človeško udejstvovanje, vsak projekt, je veriga znanih in neznanih dogodkov in ljudi iz preteklosti in sedanjosti. Da nek proces steče, teče ali pa se nenadoma ustavi, je dovolj: majhen dogodek, beseda, sprememba klime v družbi, trenutno počutje, bežno srečanje, drobna informacija itn, vseh teh vplivov, dogodkov, "slučajev" ponavadi ne prepoznamo. Upajmo, da bodo zvezde še dolgo naklonjene šentviškemu šolstvu in astronomiji.
Ljubljana, 7. avgust 2005
mentor prof. Zorko Vičar
KARTA ŠENTVIDA, ŠOLA IN OBSERVATORIJ LEŽITA ZNOTRAJ KROGA
Lega Gimnazije Šentvid - Lj. in astronomskega observatorija na terasi
(okrogla zgradba premera 6 m).
RFC-822: Zorko.Vicar@guest.arnes.si