Ekskurzija
Zice - Vitanje - Celje 14. maj 2014 - AD Vega, Repatice in kometi



Program 14. maj 2014:
- odhod iz parkirišča Gimnazije Šentvid ob 8h zjutraj,
- ogled Žičke kartuzije ob 10. uri (ogled traja dobro uro),
- Obisk vesoljskega centra Vitanje (KSEVT) je bil dogovorjen ob 12. uri,
- po ogledu predviden postanek za kosilo (Urška),
- ogled mesta pod mestom v Celju 17:15 (ogled traja uro do uro in pol),
- vrnitev proti Ljubljani ob 20:30.

Program sta sestavila Klemen in Jelka, ki je tudi dogovorila vse termine, oglede in kontaktne osebe, ki so nas sprejele - tudi prevoz.
V KSEVTu nas je sprejel Dragan Živadinov (eden od očetov KSEVTa), saj je center obiskala tudi Srednja lesarska šola (Aškerčeva - Lj.), katero je obiskoval tudi Dragan.

Ogljete si tudi našo prvo ekskurzijo v Vitanje (27. maj 2009):
Hallerstein - v Mengeš, Herman Potočnik - Vitanje, Jurij Vega - Zagorica.
Leta 2009 je bil dan izleta mrzel in zelo deževn; letos pa je sicer bilo sveže, a prav prijetno vreme (menjavali so se Sonce in oblaki) - čeprav so to bili dnevi ledenih mož (ko godujejo sv. Pankracij, Servacij in Bonifacij 12. - 14. maj) in polulane (tudi mrzle) Zofke (15. maj).


ŽIČE
Letos bi kartuzija Žiče praznovala 854. obletnico, a jo je leta 1782 razpustil Jožef II. Na prehodu iz 14. v 15. stoletje, ko so Evropo pretresala verska in politična nasprotja, so bile Žiče center vzhodnega reda kartuzijanov. Vemo, da so v Avignonu (Francija) imeli sedež papeži v izgnanstvu - Od 9. marca 1309 do 13. januarja 1377. A sta se v Avignonu zvrstila še dva, takoimenovana antipapeža, Klement V. in Benedikt XIII. Tako smo imeli nekaj časa v Evropi več papežev - razkol v zahodni cerkvi.

Z zahodnim razkolom (od 1378 do 1417) se je zahodna Cerkev razdelila, pa ne toliko zaradi vmešavanja svetnih oblastnikov, kakor zaradi razmer znotraj Cerkve same. Problem je bil pravzaprav samo med Francijo in Italijo, a se je razširil na vso zahodno Cerkev. Razkol je nastal zaradi ostrega spora v 16 članskem kardinalskem zboru, v katerem so imeli odločilno moč francoski kardinali. Iz kartuzije Žiče je generalni prior Štefan M. (tudi zaradi Katarine Sienske) miril in zbliževal razklano Evropo – zveni aktualno. Štefanu je misija kar uspela. Slovenija je takrat bila center Evrope. Tradicijo so nadaljevali Celjani - potomci Barbare Celjske pa so še danes eminence na dvorih starih evropskih kraljevin. V 15. stoletju je kartuzija hranila več kot 2000 knjig – to je skoraj toliko kot jih je imela vatikanska knjižnica – ena največjih na svetu (novejše raziskave so pokazale, da je bilo v samostanu celo 2500 knjig, kar je več kot v Vatikanu). Sedaj so knjige razkropljene po različnih samostanih in knjižnicah – ta bogat fond bi bilo dobro pregledati tudi iz naravoslovnega vidika.

Zgodovina kartuzije Žiče
Kartuzijo je okoli leta 1160 ustanovil štajerski mejni grof Otokar III. Traungauski (+1164) z ustanovno listino pa leta 1165 potrdil njegov sin Otokar IV. Traungauski iz rodbine Traungavcev, od leta 1180 štajerski vojvoda Otokar I. (+1192). Gre za najstarejšo kartuzijo v Srednji Evropi in za prvi samostan tega reda zunaj Francije in Italije.
Sprva so se v v dolini sv. Janeza naselili menihi iz francoske Velike kartuzije (ecclesia maior) pri Grenoblu, med njimi tudi kasnejši prvi prior Beremund, grof cornwallski, njihova prisotnost pa je vplivala tudi na arhitekturo in organizacijo naselbine. V naslednjih desetletjih sta bila po vzoru francoskih kartuzij in v skladu z redovnimi pravili pod vodstvom stavbnega mojstra, konverza Aynarda pozidana cerkev in gornji samostan s celicami za 12 menihov, ki jih je vodil prior, kjer so živeli menihi po strogih redovnih predpisih, ter spodnji bratovski samostan za 16 laikov - konverzov s hospicem (ecclesia minor) v Špitaliču, s cerkvijo, posvečeno Devici Mariji. Bratje laiki so pod vodstvom prokuratorja s svojim delom pripomogli k obstoju in delovanju glavne kartuzije. Prva zasilna kartuzija je bila postavljena vsaj do leta 1165. Samostansko cerkev sv. Janeza Krstnika je leta 1190 posvetil oglejski patriarh Berthold.
V naslednjih desetletjih se je kartuzija Žiče vzpela do enega najpomembnejših samostanov: žički priorji so bili zaprošeni, da bi vodili ustanovitev novih kartuzij, tu je bil od 1335 do 1355 sedež nemške redovne province kartuzijanskega reda in med letoma 1391 do 1410 sedež generalnega priorja rimske obiedence. kartuzijanskega reda. Žička kartuzija je prevzela vlogo osrednjega samostana namesto Grande Chartreuse - Velike kartuzije v Franciji. To pomeni, da je bila Žička kartuzija nekaj časa metropola tega reda, da so tedaj tu oblikovali redovno politiko in sprejemali vse pomembne odločitve. Prav tako so samostan obiskovali tudi mnogi cerkveni odličniki in plemiči.
Obzidje žičkega samostana s stolpi je iz časa fortifikacije v 15. in 16. stoletju, ki je bilo potrebno zaradi nevarnosti turških vpadov in kmečkih uporov. Takrat so spodnji samostan pričeli postopno opuščati, kljub temu pa je Žička kartuzija ena od redkih, ki je ohranila dobršen del arhitekture spodnjega samostana, in edina, kjer je pokrajina med zgornjim in spodnjim samostanom ostala pretežno nenaseljena, kot je bila v poznem 12. stoletju.
Leta 1782 je cesar Jožef II. v duhu razsvetljenskih reform z dekretom ukinil samostan. Samostani kontemplativnih redov, kamor so spadali tudi kartuzijani, se niso skladali z miselnostjo razsvetljenstva in cesarjevih nazorov o napredku kmetijstva in industrije ter o gospodarskem razvoju. Takrat je v samostanu živelo 15 menihov, ki so se po razpustitvi razkropili, vrnili v domače kraje, stopili med posvetno duhovščino, niso pa se odločili za preselitev v drugo kartuzijo, verjetno v strahu, da jih ne bi še enkrat doletela ista usoda. Leta 1828 je propadajočo kartuzijo od verskega sklada kupil knez Weriand von Windischgrätz, njegovi nasledniki so še skoraj vse 19. stoletje vzdrževali tri ribnike in bližnjo steklarno. V lasti te rodbine je bila vse do konca II. svetovne vojne.
Poleg ohranjenih stavb je najmogočnejša izmed razvalin velika redovna cerkev sv. Janeza Krstnika , po njej pa se je poimenovala celotna dolina. Cerkev je bila po redovnih pravilih dolga enoladijska stavba z ravnim vzhodnim zaključkom, od leta 1321 z letnerjem razdeljena na meniški kor in kor za konverze. Ali je bila že v romaniki obokana se ne ve, ker so jo v prvi petini 15. stoletja gotizirali (povišali, na novo ostrešili in jo opremili s strešnim stolpičem). Leta 1640 je dobila nov glavni vhod in pevsko emporo, ob južni steni pa dve kapeli. Delno ohranjeni ali izkopani samostanski deli so še Otokarjeva kapela, refektorij, kleti, kuhinja, nadstropni trakt, križni hodnik in pokopališka kapela.

O svojem obisku v Žičkem samostanu, ko se je 30. maja 1487 tu ustavilo odposlanstvo oglejskega patriarha, je Paolo Santonino v svoj popotni dnevnik (COBISS) zapisal, da je v samostanski knjižnici več kot 2000 knjig, ki so zvečine pisane na roko (rokopisi) in ne tiskane. S tako izjemno bogato knjižnico so Žiče prekašale tedanje samostane daleč naokoli. Sredi 16. stoletja je samostan zaradi vsakovrstnih nesreč opustel in nadvojvoda Karel II. Avstrijski je ukazal knjige preseliti k jezuitom v Gradec.

Kartuzijani niso širili vere med ljudmi z govorjeno besedo, pač pa s pisano, in so medse sprejemali le ljudi s temeljitim znanjem jezika in pisarskih veščin. Velik del svojega življenja so posvetili natančnim prepisom in ustvarjanju novih besedil z vseh področij, od teologije do astronomije, od praktičnih ved do književnih stvaritev. Med ohranjenimi besedili je veliko znamenitih del, ki so neprecenljivi spomeniki naše intelektualne dediščine in širšega srednjeevropskega prostora, med drugim tudi dela Filipa iz Žič, Nikolaja Kempfa in Sifrida Švabskega.
Rokopisi iz Žičke kartuzije dajejo kljub okrnjenosti vpogled v več stoletij nepretrganega razvoja srednjeveške knjige. Danes je znanih približno 120 srednjeveških zapisov (rokopisov, inkunabul in pergamentov) ter skoraj 100 fragmentov. To pa je le majhen del nekdanjega bogastva samostanske knjižnice in še ta je zvečine zunaj slovenskih meja. Vendar je to edina skupina srednjeveških rokopisov iz slovenskih krajev, kjer lahko govorimo o skoraj štiri stoletja trajajočem nepretrganem rokopisnem delovanju samostanske skupnosti.
Ker so rokopisi mnogoplastni spomeniki, nam sporočajo marsikaj: ohranjene signature nam povedo, da je bilo v knjižnici Žičke kartuzije resnično kakih 2000 rokopisov. Pod besedila so se nekajkrat podpisali menihi in tudi prepisovalci iz zunanjega sveta, ki so nemara bili dobrotniki samostana, njihove pisave pa so bogata paleta različnih paleografskih oblik. To je edina dovolj zaokrožena skupina rokopisov na Slovenskem, da lahko spremljamo razvoj okrašenih inicialk in govorimo o t.i. »žičkem slogu«. Poleg tega se jih nekaj postavlja z barvitim slikarskim okrasjem, ki so ga prispevali - v skladu s tedanjim načinom delovanja - poklicni, pogosto potujoči slikarji.
V bližnjem Špitaliču, je bil okrog leta 1190 za potrebe laičnih bratov zgrajen spodnji samostan Device Marije, tudi »spodnja hiša« kartuzije oz. ecclesia minor, ki je bil od zgornjega samostana sv. Janeza Krstnika oddaljen cca. 2 km. Tam je bila tudi bolnišnica - "špital".
Danes je od njega ohranjena samo cerkev Marijinega obiskanja. Cerkvica je izredno zanimiva zaradi vhodnega portala z luneto
V poletnem času na samostanskih tleh potekajo razne glasbene prireditve, med katerimi so najodmevnejši koncerti v okviru Poletnih glasbenih večerov v Žički kartuziji, ki jih organizira Center za kulturne prireditve Slovenske Konjice.
Od 30. junija 2007 je v kartuziji na ogled stalna razstava Nataše Golob: »Kulturna dediščina Žičke kartuzije«, urejena je muzejska zbirka in samostojen avdioogled na 16 točkah v več jezikih.


Slikovita (makedamska in nekoliko prepadna) pot do Žičke kartuzije čez hribe po cesti Šentjur - Žička kartuzija (čez Stare Slemene - 441 m - maks višina ceste je okrog 500 m, kartuzija leži na višini okrog 410 m).






Koliko je ura?
























Sončna ura brez "kazalca" - gnomona. Je pokopališka kopelica s pozabljenim pokopališčem - kjer se je čas ustavil.










KSEVT
Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (krajše KSEVT) je sedež istoimenskega zavoda, ki se ukvarja s kulturalizacijo vesolja ter osrednji kulturni prostor v Vitanju, od koder izvira družina pionirja vesoljskih tehnologij Hermana Potočnika Noordunga.
Stavba KSEVT je bila uradno odprta 6. septembra 2012. Na njej so nastopili člani švicarskega umetniškega kolektiva Cod. Act s svojo umetnino Pendulum Choir. Ob dogodku je obiskovalce otvoritve z Mednarodne vesoljske postaje (MVP) preko video povezave pozdravil kozmonavt Jurij Malenčenko.
Od otvoritve do konca avgusta 2014 je v KSEVT postavljena velika stalna razstava Herman Potočnik Noordung: 100 monumentalnih vplivov. Naslednji dve veliki razstavi v pripravi sta Vesoljski vid (2014-2016) ter Kinematografija in vesolje (2016-2018).
Od septembra 2012 do konca avgusta 2013 so bili v okviru razstave o Potočniku razstavljeni muzealični original prvega satelita, Sputnika 1, ter originalni vesoljski obleki Sokol-KV2 in Orlan M (Orel) iz Zvezdnega mesta v Rusiji.
Od oktobra 2013 do konca avgusta 2014 je, prav tako v okviru razstave o Potočniku, odprta razstava Voyager/Dr. Mavretič. Njen osrednji predmet, ki je prvič predstavljen svetovni javnosti, je originalni nadomestni instrument za meritve Sončeve plazme PLS (projekt NASA in MIT Boston). Vodilni konstruktor PLS je bil inženir slovenskega rodu, dr. Anton Mavretič.

Arhitekturna zasnova stavbe KSEVT je delo arhitekturnih birojev Bevk-Perović, Dekleva-Gregorič, Ofis ter Sadar+Vuga in izhaja iz načrta bivalnega kolesa, dela prve geostacionarne vesoljske postaje, kakor je opisana v Potočnikovi knjigi Problem vožnje po vesolju - raketni motor. Stavba je monolitna betonska zgradba, ki sestoji iz dveh nizkih valjev. Dinamika med njima ustvarja vtis lebdenja in vrtenja. Osrednji razstavni prostor obkroža glavno, okroglo dvorano, ki se z gornjimi raziskovalnimi prostori povezuje skozi okroglo odprtino med obema prostoroma. Avtorji so s tem želeli poudariti interakcijo med programom lokalne skupnosti in znanstvenim programom KSEVT. Glavno krožno dvorano z obeh strani obdaja polkrožna klančina, ki predstavlja osrednji razstavni prostor. Na vrhu klančine je prehod v manjši valj stavbe – v prvo nadstropje, ki je namenjeno študijskim in raziskovalnim potrebam ter knjižnici oz. zbirki Zakladi modernosti.
Avtorji zgradbe KSEVT so prejeli Plečnikovo nagrado za arhitekturo 2013, Zlati svinčnik 2013 in nagrado Trend 2012. Arhitektura KSEVT je bila nominirana za Evropsko nagrado Mies van der Rohe za najboljšo sodobno arhitekturo.

Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij kot inštitut in zavod glavnino svojega delovanja posveča raziskavam in razvijanju programov kulturalizacije vesolja. Kompozitne misije, ki povezujejo znanost in umetnost s poudarkom na humanistični znanosti in sodobni umetnosti, potekajo v obliki konferenc, delavnic in v prihodnosti rezidenčnega programa za mlade umetnike in znanstvenike. Glavni namen njihove dejavnosti je razvijati kulturne aplikacije za obstoječe vesoljske programe. KSEVT opravlja tudi muzejsko in razstavno dejavnost, ki se zgodovinsko in medkulturno ukvarja z raziskavami vesolja, založniške in izobraževalne dejavnosti ter vodi produkcijo razstav in dogodkov. Tretja glavna dejavnost KSEVT so večpredstavnostni izobraževalni programi za osnovne in srednje šole.
Krovne institucije, ki sodelujejo s KSEVT v Sloveniji, so Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Slovenska znanstvena fundacija in Slovenska matica.


















Od oktobra 2013 do konca avgusta 2014 je, prav tako v okviru razstave o Potočniku, odprta razstava Voyager/Dr. Mavretič. Njen osrednji predmet, ki je prvič predstavljen svetovni javnosti, je originalni nadomestni instrument za meritve Sončeve plazme PLS (projekt NASA in MIT Boston). Vodilni konstruktor PLS je bil inženir slovenskega rodu, dr. Anton Mavretič.


Sestavni deli Voyagerja - Mavretičeva sonda je označena na sliki z napisom PLASMA. Je še danes delujoči instrumnet - z njim smo določili mejo vpliva Soca.

Voyager 2 je vesoljska sonda, ki je bila izstreljena leta 1977. To vesoljsko plovilo je identično svojemu sestrskemu plovilu Voyager 1, vendar je Voyager 2 potoval po nekoliko drugačni tirnici med svojim srečanjem s planetom Saturnom in je tako izpustil bližnji mimolet lune Titan, da bi tako izkoristil gravitacijski manever za potovanje proti Uranu in Neptunu. Tako je postal Voyager 2 prvo in doslej edino vesoljsko plovilo, ki je obiskalo vse štiri velike planete (Jupiter, Saturn, Uran in Neptun). To je bilo možno zaradi redke geometrijske postavitve teh štirih planetov, ki se zgodi samo enkrat na 176 let. Voyager 2 je verjetno najbolj plodno vesoljsko vozilo doslej, saj je obiskalo štiri planete in njihove mnoge lune z zmogljivimi kamerami in mnogimi znanstvenimi programi.
NASA pričakuje, da bo Voyager 2 deloval do okoli leta 2020, ko bo postal njegov vir električne energije preslaboten, da bi poganjal elektroniko na plovilu. Za komunikacijo z danes zastarelimi napravami na obeh Voyagerjih skrbi postaja Tidbinbilla blizu Canberre v Avstraliji, kjer morajo v ta namen vzdrževati 30 let staro tehnologijo, saj je prenos podatkov prepočasen za sodobne računalnike.


Anton Mavretič,
slovenski znanstvenik, * 11. december 1934, Boldraž pri Metliki, Slovenija.

Študij elektrotehnike je pričel na ljubljanski univerzi, po drugem letniku pa je odšel v ZDA, kjer je leta 1959 diplomiral in leta 1968 doktoriral z disertacijo o merjenju elektronov v D plasti ionosfere. Dr. Mavretič je profesor in pridruženi raziskovalec pri Centru za vesoljsko fiziko na Bostonski univerzi. Od junija 2007 je tudi dopisni član SAZU.

Mavretič je v letih od 1972 do 1979 delal za NASO; na področju mikroelektronike sodeloval pri projektih Voyager 1 in Voyager 2. Letos bo star 80 let.

Podrobnosti iz življenja
Anton je Osnovno šolo obiskoval v Metliki in nekaj časa v Ljubljani, Srednjo tehnično šolo, oddelek za elektrotehniko, pa v Ljubljani in opravil zaključni izpit 1953. Na Fakulteto za elektrotehniko Univerze v Ljubljani se je vpisal 1954 in študiral do jeseni 1957. Tega leta se je odzval povabilu strica v ZDA in odpotoval z redno vizo ter nadaljeval študij na Univerzi v Denverju. Tu je jeseni 1958 pridobil naziv bakalavra (Bachelor of Science, B. Sc.) in magistrski naziv (M. Sc.) junija 1961. Po študiju v Denverju, ZDA, se je vrnil v Slovenijo in odslužil redni vojaški rok. Jeseni 1962 je ponovno odšel v ZDA in se vpisal na doktorski študij na Syracuse University v New Yorku, kjer je v letu in pol opravil vse kvalifikacijske izpite. Takrat je prejel obvestilo jugoslovanskega veleposlaništva, da se mora vrniti v domov, ker bi mu v nasprotnem primeru potekel potni list. Zaradi tega je prekinil študij in se za dve leti zaposlil pri firmi Westinghouse v Pittsburghu, Pensilvanija, kar mu je omogočilo, da je ostal v ZDA. Pri Westinghousu je sodeloval pri razvojnih projektih za implementacijo njihovega patenta za enožarkovno podajanje slike pri barvni televiziji. Jeseni 1965 je na Pennsylvania State University nadaljeval doktorski študij in decembra leta 1968 pridobil doktorski naziv (Ph. D.). Takoj se je zaposlil na MIT (Massachusetts Institute of Technology), Cambridge, MA. Tu je razvojnoraziskovalno 10 let deloval v centru za raziskave vesolja (Center for Space Research). Na Harvard University, Center for Astrophysics, Harvard Observatory, Cambridge, MA, se je zaposlil septembra 1978 in ostal dve leti, ko se je jeseni leta 1980 zaposlil kot profesor na oddelku za elektrotehniko in računalništvo Boston University, Boston, MA. Tu je deloval 15 let. Po upokojitvi 1995 se je zaposlil v elektronski industriji, kjer je deloval do 2003. Od 2003 do 2004 je bil svetovalec pri Princeton Power Systems v New Jerseyju. V tem letu je začel s samostojnim svetovanjem v polprevodniški industriji in skoraj dve leti deloval v New Yorku kot svetovalec pri podjetju Veeco, ki je specializirano in znano po ionskih izvorih (Ion Sources) za naparevanje materialov pri izdelavi računalniških pomnilnih ploščkov (Hard Drives). Na povabilo se je 2005 vrnil na univerzo v Bostonu, Oddelek za astronomijo, Center za fiziko vesolja. Njegov kolega dr. Theodore Fritz, učenec prof. dr. Van Allena, ki je odkril in poimenoval Van Allenove pasove zunanjega dela Zemljine atmosfere, je dobil velik projekt obrambnih zračnih sil ZDA, vreden več kot 4 milijone ameriških dolarjev. Raziskave projekta so usmerjene v razvoj in izdelavo naprave za merjenje visokoenergijskih delcev v Van Allenovih pasovih na oddaljenosti od Zemlje od 6.000 do 12.000 km. Visokoenergijski delci (do 1 MeV) so ujeti v teh pasovih pod vplivom Zemljinega magnetnega polja (okoli 2 gaussa). Ti delci so problematični in nevarni za potnike v vesolju, na primer na potovanju do drugih planetov. Projekt (Loss Cone Imager, LCI) je namenjen tudi razumevanju fizike pojavov v Van Allenovih obročih in možnosti za kratkotrajno odmaknitev delcev v času, ko vesoljsko plovilo prehaja skozi prostor z visokoenergijskimi delci. Izkušnje in znanje dr. Antona Mavretiča iz prejšnjih podobnih raziskav in projekta za NASO, na primer Voyagerjevi projekti, ko je deloval na MIT v povezavi z Jet Propulsion Laboratory, Pasadena, California, so dobra osnova, na kateri bodo izvajali najnovejše razvojne raziskave. Dr. Mavretič je na MIT razvijal merilnike plazme za Voyagerjeve misije in medplanetarne merilne sisteme (Interplanetary Measuring Platform-IMP) in na Harvard University, Centru za astrofiziko. V 90. letih je deloval na projektih NASE z imenom Wind Mission, kar je tudi nadaljeval kot profesor na Univerzi v Bostonu. V času dela na projektu LCI je v njegovem laboratoriju od 2005 do 2011 doktoriralo pet kandidatov in magistriralo 12 študentov. Projekt je v zaključni fazi in pričakovati je, da bo satelit z izdelano merilno opremo, ki ustreza najstrožjim vojaškim standardom in zahtevam (temperatura v vesolju, brezzračni prostor …), utirjen v letu 2012. Ustrezna testiranja so že v teku. Glede na ustaljena pravila bo po določenem času in utirjanju satelita možno in dovoljeno objavljanje izsledkov. Omeniti velja, da je bil prof. Mavretič po upokojitvi podpredsednik podjetja RF Power Products v New Jerseyju in je deloval tudi kot glavni inženir. V tem času je bil mentor mnogim raziskovalcem, hkrati pa deloval kot svetovalec pri različnih podjetjih, najdlje pri podjetju Veeco v New Yorku. V tem času je na povabilo opravljal tudi dela sodnega izvedenca na področju patentnih sporov in pri arbitražah. Zelo uspešno je deloval tudi kot predavatelj tako na akademskem, kongresnem področju in tudi v različnih združenjih. Že 12 let je član Slovenskega svetovnega kongresa (SSK). Izkazal se je tudi na področju promocije znanosti v Sloveniji, imel je na primer vrsto predavanj na šolah v okolici Metlike in Novega mesta in je bil 2010 imenovan za častnega občana Metlike. Raziskovalno in razvojno delovanje prof. dr. Antona Mavretiča je odlikovano z mnogimi zelo vidnimi objavami v znanih revijah, strokovnimi dosežki in več patenti. V času delovanja pri podjetju Advanced Energy Industries je prijavil patente, ki se uporabljajo v tehnologiji izdelave polprevodnikov. Izstopajo štirje patenti, ki zadevajo elektronsko usklajevanje povezav brez gibljivih delov za frekvenčno področje 10 do 60 MHz in moči do 5 kW, procesno optimizacijo RF-oddajnih sistemov, izboljšave in algoritme za elektronsko usklajevanje povezav in elektronsko tehtalno napravo za Corporacijo Avitar. Za dopisnega člana SAZU je bil izvoljen 1. junija 2007.
Dr. Anton Mavretič je bil in je zelo vesel Slovenske države, veliko da na slovenski jezik, kulturo - izročilo. Marca 1964 se je v slovenski cerkvi v Pittsburghu poročil s Slovenko Darinko Šesek, ki jo je spoznal med bivanjem v Sloveniji.



Faradeyeva skodelica (cup, nekateri prevajajo kot čaša, v sv Sloveniji je to kupica - ima enak koren kot "cup") je kovinska (prevodna) posoda zasnovana tako, da ujame nabite delce v vakuumu (recimo pozitivne ione iz Sonca - plazmo iz Sonca). Nastali tok se izmeri in je hkrati mera za določitev števila ionov in elektronov, ki so zadeli skodelico (tudi masa delcev se da oceniti). Pogosto so Faradeyeve skodelice narejene iz nerjavečega jekla in iz teflona ali keramike kot izolatorja. Faradeyeva skodelica je poimenovana po "Michaelu Faradayu", ki je prvi podal teorijo ionov okoli leta 1830.

Shema delovanja Faradeyeve skodelice.

























Mesto pod mestom
Arheološko razstavišče Celeia - mesto pod mestom v kleti Knežjega dvora je doslej največja predstavitev ostankov rimske Celeje »in situ«. Njena nema, vendar slikovita govorica Vas vabi, da se sprehodite med starodavnimi zidovi, ki pričajo o bogati zgodovini mesta.
Ugodna in zaščitena lega ob zavoju reke Savinje, bogato zaledje Savinjske doline in križišče trgovskih poti so naše prednike že v prazgodovini privabili na področje današnjega Celja. Najstarejša naselbina na Miklavškem hribu je znana že iz pozne bronaste in starejše železne dobe (9. do 6. stoletje pr. n. š.), keltski Tavriski in drugi pa so v mlajši železni dobi na terasi Miklavškega hriba nad mestnim parkom postavili eno od svojih pomembnejših središč. O pomenu tedanje naselbine pričajo med drugim tudi ostanki kovnice srebrnega denarja.
Leta 15 pr. n. š. je bilo Noriško kraljestvo, v njegovem sklopu pa tudi oppidum Kéleia, priključeno rimski državi. V letih vladavine cesarja Klavdija (41-54 n. š.), v obdobju, ko je Norik postal rimska prokuratorska provinca, je Celeja med prvimi v provinci dobila status municipija (samostojnega mesta) s polnim imenom Municipium Claudium Celeia. Naslednji dve stoletji sta predstavljali za mesto obdobje največjega razcveta in tudi fizične rasti. V obdobju pozne antike se je Celeia močno zmanjšala, po izteku 5. in v 6. stoletju pa se nekoč cvetoče mesto skoraj ni več omenjalo.
Vznemirljiv sprehod skozi kamnite labirinte vam bo pričaral lepoto antične Celeje, ki so jo meščani v srednjem veku ponosno poimenovali Troia secunda - druga Troja. V arheološki kleti, kjer bo Mestna občina Celje skupaj s Pokrajinskim muzejem postavila stalno arheološko razstavo, je mogoče občudovati ostanke rimske Celeje ( tlakovano mestno ulico, kipe, hiše ob njej ter močno obzidje s stolpoma ).
Slišati je bilo, kako so naši predniki še kar skrbeli za arhitekturo in zgodovino - v zadnjih 70 letih pa smo bili precej malomarni - a zadnji desetletji nudita nek nov optimizem (samo mlade in univerzo je potrebno še bolj vključiti - bogata arheologija nam leži pred vrati, naši študentje pa tavajo nekje po tujih deželah ...).

Pa še drug pogled
Zagotovo ni mogoče zanikati, da so antična imena rek in mest praktično enaka današnjim. Recimo: Celeia = Celje ali Cele, Dravus = Drava, Salla = Zala, Longaticum = Logatec, Sontius = Soča, Savus = Sava, Meclaria = Meglarje, Petovia (Poetovio) = Ptuj, Murius - Mura ... Iz tega sledi, da selitve narodov niso bile tako silovite, kot nam to dopoveduje t. i. stroka - saj bi se kontinuiteta prekinila (da skoraj po 100 letih odhoda Rimljanov pridejo k nam na prazno ozemlje čisto novi ljudje in čudežno dajo rekam, mestom in hribom stara latinska imena - je absurd). Tudi naselbine po naših hribih (Ajdovski gradec - Vranje, Rifnik, ...) kažejo, da so ljudje iz dolin zbežali v hribe in tam počakali, da so posamezne tuje horde oddrvele naprej. V hribih pa so zagotovo živeli še staroselci, ki so to ozemlje naseljevali še pred Rimljani. Ker so koreni določenih imen čisto slovenski (Drava - drveti, Petovia - potovje (več poti), Celea - Sela, ...), je najverjetneje naš jezik v bistvu jezik staroselcev še pred vdorom Rimlajnov. O tem pričajo številna narečja, dvojina, izjemne besede, ki so zelo blizu sanskrtu, itn.































Povzel (iz spleta): Z. Vičar